FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

morris: petek, 8. avgust 2008, ob 20.55 uri; ogledov: 0

Kaj je lepšega, kot ponoven štart v gore, nova poznanstva, prijazni ljudje in seveda nepopisno uživanje narave? Odgovor je: nič! 1.dan V Tamarju se prebudim v megleno jutro.Še vedno je zelo temno, a z baterijo tavam proti Jalovcu v gosti megli. Pridružim se skupini starejših planincev in kmalu smo pod velikim ozebnikom. Fantje niso več sigurni če smo na pravi poti, jaz pa grem po tej poti prvič. Ker imam edini cepin in dereze, se javim da grem naprej pogledati če so kje kakšni klini. Že po nekaj monutah zagledam skobe in pokličem ostale za seboj.Sledi vzpon okrog Goličice na vrh ozebnika.Pot je brezhibno zavarovana, je pa nekaj odsekov brez varoval, ki pa niso pretirano težki.Nad ozebnikom se dvigujemo po melišču, snega pa ni več, tako da tu ne potrebujemo cepina. Spet smo kmalu v skalah in po grebenu dosežemo vrh.Dvignemo se malce nad meglo, tako da le OÈA in najvišji molijo glave nad oblake.Res veličastno.Do kotovega sedla sestopimo skupaj, nato pa zavijem sam proti Mangartu. Vseskozi je pot brezhibna, mogoče kakšen meter jeklenice ni pritrjen, a ne na zahtevnih delih.Snega tu ni več.Pot do vrha je zelo dolga in naporna.Na Mangartu srečam dva gornika, ki mi pravita da sta prišla po via italiani.Spustim se po normalni poti proti sedlu in ne morem se upreti izpostavljenemu plezanju.Po via italiani sestopim do bivaka, pa kar nazaj po isti poti na Mangartsko sedlo in v bajto na zlatoroga pa spat. 2.dan Od koče štartam v malce oblačno jutro po slovenski poti na Mangart.Sestopim proti hudi škrbini. Pot je še vlažna od rose, kar zahteva skrajno previdnost na mokri travi.Sestopanje po poti prihoda me ne moti, saj je vreme sončno. Odpirajo se razgledi na zahodne julijce, pa Jalovec,...-bogovsko!Ko prispem do bivaka Tarvisio si privoščim malico in kratek počitek. Nadaljujem na Vevnico. Pot je solidno zavarovana, včasih pa zahteva moč v rokah. Na melišču tik pod vrhom srečam čredo ovc, ki bi šle očitno kar z mano. Z glasnimi ploski in ukazi jim skušam dopovedati da grem naprej sam in očitno so me razumele :D :D .Z vevnice nadaljujem proti Strugu.Tu se začnejo resne težave.Ko sestopam na najnižjo točko med Vevnico in Strugom je pot tako strma in krušljiva, da je meni osebno dosti težja od via italiane.Jeklenica sicer ni potrgana, je pa pot silno izpostavljena. Vse je posuto z drobirjem, pa če sem še tako pazljiv gre vse v dolino. Na najnižji točki stopim v strm žleb posut z drobnim kamenjem, ki se po nekaj metrih izteče v silen prepad.Zavarovan ni, tako da ga prečim skrajno previdno. Tu si zdrsa ne morem privoščiti. Ko pridem do skale me pozdravi popolnoma preperela jeklenica, katero bi bilo zelo nespametno in nevarno uporabljati. In tako je vse do Srednje ponce. Pot je bolj brezpotje kot pot. Označena je z zbledelimi rdečimi lisami, ki pa včasih zelo nelogično zavijajo. Ker so jekjenice popolnoma uničene je treba plezati kar prosto. In na določenih odsekih lahko poti zlahka pripišemo težave tretje težavnostne stopnje, predvsem zaradi izpostavljenosti in skopih oprimkov ter stopov. tu je bila mišljena zavarovana pot, a se je zaradi uničenih varoval slika povsem spremenila. K sreči je skala na tej strani manj krušljiva in je vsaj plezanje zanimivo. Ko dosežem Zadnjo ponco se težave unesejo, paziti pa je treba na orientacijo. Ko prisopiham na Srednjo ponco in zagledam slovenske markacije si pošteno oddahnem. Trud mi poplačajo nepopisno lepi razgledi:ostenje Vevnice, severno ostenje Mojstrovk in Travnika, pa Jalovec(v začetnem delu),zadaj ponosno stojijo Martuljške gore, Prisank, Razor in še in še!!!Pri spustu v Tamar sem že pošteno zdelan, a zelo vesel. Pot priporočam tistim, ki uživate v drugačnem, divjem in zelo zahtevnem okolju, SREÈNO!!!

morris: petek, 8. avgust 2008, ob 20.55 uri

Kaj je lepšega, kot ponoven štart v gore, nova poznanstva, prijazni ljudje in seveda nepopisno uživanje narave? Odgovor je: nič! 1.dan V Tamarju se prebudim v megleno jutro.Še vedno je zelo temno, a z baterijo tavam proti Jalovcu v gosti megli. Pridružim se skupini starejših planincev in kmalu smo pod velikim ozebnikom. Fantje niso več sigurni če smo na pravi poti, jaz pa grem po tej poti prvič. Ker imam edini cepin in dereze, se javim da grem naprej pogledati če so kje kakšni klini. Že po nekaj monutah zagledam skobe in pokličem ostale za seboj.Sledi vzpon okrog Goličice na vrh ozebnika.Pot je brezhibno zavarovana, je pa nekaj odsekov brez varoval, ki pa niso pretirano težki.Nad ozebnikom se dvigujemo po melišču, snega pa ni več, tako da tu ne potrebujemo cepina. Spet smo kmalu v skalah in po grebenu dosežemo vrh.Dvignemo se malce nad meglo, tako da le OÈA in najvišji molijo glave nad oblake.Res veličastno.Do kotovega sedla sestopimo skupaj, nato pa zavijem sam proti Mangartu. Vseskozi je pot brezhibna, mogoče kakšen meter jeklenice ni pritrjen, a ne na zahtevnih delih.Snega tu ni več.Pot do vrha je zelo dolga in naporna.Na Mangartu srečam dva gornika, ki mi pravita da sta prišla po via italiani.Spustim se po normalni poti proti sedlu in ne morem se upreti izpostavljenemu plezanju.Po via italiani sestopim do bivaka, pa kar nazaj po isti poti na Mangartsko sedlo in v bajto na zlatoroga pa spat. 2.dan Od koče štartam v malce oblačno jutro po slovenski poti na Mangart.Sestopim proti hudi škrbini. Pot je še vlažna od rose, kar zahteva skrajno previdnost na mokri travi.Sestopanje po poti prihoda me ne moti, saj je vreme sončno. Odpirajo se razgledi na zahodne julijce, pa Jalovec,...-bogovsko!Ko prispem do bivaka Tarvisio si privoščim malico in kratek počitek. Nadaljujem na Vevnico. Pot je solidno zavarovana, včasih pa zahteva moč v rokah. Na melišču tik pod vrhom srečam čredo ovc, ki bi šle očitno kar z mano. Z glasnimi ploski in ukazi jim skušam dopovedati da grem naprej sam in očitno so me razumele :D :D .Z vevnice nadaljujem proti Strugu.Tu se začnejo resne težave.Ko sestopam na najnižjo točko med Vevnico in Strugom je pot tako strma in krušljiva, da je meni osebno dosti težja od via italiane.Jeklenica sicer ni potrgana, je pa pot silno izpostavljena. Vse je posuto z drobirjem, pa če sem še tako pazljiv gre vse v dolino. Na najnižji točki stopim v strm žleb posut z drobnim kamenjem, ki se po nekaj metrih izteče v silen prepad.Zavarovan ni, tako da ga prečim skrajno previdno. Tu si zdrsa ne morem privoščiti. Ko pridem do skale me pozdravi popolnoma preperela jeklenica, katero bi bilo zelo nespametno in nevarno uporabljati. In tako je vse do Srednje ponce. Pot je bolj brezpotje kot pot. Označena je z zbledelimi rdečimi lisami, ki pa včasih zelo nelogično zavijajo. Ker so jekjenice popolnoma uničene je treba plezati kar prosto. In na določenih odsekih lahko poti zlahka pripišemo težave tretje težavnostne stopnje, predvsem zaradi izpostavljenosti in skopih oprimkov ter stopov. tu je bila mišljena zavarovana pot, a se je zaradi uničenih varoval slika povsem spremenila. K sreči je skala na tej strani manj krušljiva in je vsaj plezanje zanimivo. Ko dosežem Zadnjo ponco se težave unesejo, paziti pa je treba na orientacijo. Ko prisopiham na Srednjo ponco in zagledam slovenske markacije si pošteno oddahnem. Trud mi poplačajo nepopisno lepi razgledi:ostenje Vevnice, severno ostenje Mojstrovk in Travnika, pa Jalovec(v začetnem delu),zadaj ponosno stojijo Martuljške gore, Prisank, Razor in še in še!!!Pri spustu v Tamar sem že pošteno zdelan, a zelo vesel. Pot priporočam tistim, ki uživate v drugačnem, divjem in zelo zahtevnem okolju, SREÈNO!!!

panda: ponedeljek, 11. avgust 2008, ob 7.55 uri

Morris: Ti si "vražje" hiter planinec. Kar dvakrat po via italiana kot za šalo (nekaj podobnega kot iz Savinjskega po brezpotju do vhoda v Turski žleb). Neverjeten si !! Pa načitan tudi. :evil:

mariborcan: torek, 12. avgust 2008, ob 14.11 uri

Ja, dobro turo si to naredo, vsaka čast....