FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

boleklolek: sobota, 9. avgust 2008, ob 7.31 uri; ogledov: 2

POZOR OBISKOVALCI NAŠIH GORA-POT ÈEZ GAMSOV SKRET SMRTNO NEVARNA V nedeljo,ko smo poslušali tragične novice iz Pakistana iz gre K2, se bi lahko sput dveh zakonce iz tujine- čez Gamsov Skret v Kamniško Bistrico -nemarkirani pohodniški poti-končal zelo tragično.Na najnevarnejšem delu poti, ki je čez previsno polico in prepadno steno varovan z jeklenicami, je prišlo do izdora srednega varovalo pritrdilnega klina jeklenice, tako da je bila pot nazaj na polico smrtno nevarna, saj je na tem delu le nekaj centimetrov široka polička, jeklenica pa je zaradi ohlapnosti visela v prepad. Na drugi strani, tam kjer se pot strmo spušča po navpični steni navzdol, pa je bila odtrgana jeklenica. Kot povprečna planinca sta bila ujeta v dvojni pasti, saj se nista mogla vrniti navzgor in tudi ne nadaljevati poti navzdol z prostoročnim plezanjem po navpični kamniti steni. Imela sta samo en nahrbtnik in še tega sta odvrgla nekje zgoraj na začetku plezalnega dela na travnato blago strmino pod steno. Pri tem sta naredila veliko napako, saj sta pozabila v nahrbtniku mobilni telefon in potrebno tekočino za morebitno žejo. Apeliram na vse pohodnike in gornike,da nikoli ne otujujte svojih nahrbtnikov v katerih imate spravljeno svojo pijačo, hrano, topla oblačila in seveda prvo pomoč in zdravila, razen, če si s tem rešujete življenje. Mobilni telefoni ne sodijo v nahrbtnik, so življenskega pomena za klicanje morebitne pomoči. Nikoli ne razmišlajte, da se vam kaj takšnega ne more zgoditi, neglede na starost, izkušenost in psihofizično pripravljenost... Koliko časa sta bila zakonca ujeta v steni tega ne vem, saj ne razumem nihovega jezika in tudi angleško ne, v katerem sta mi nekaj tolmačila, a po njunih objokanih in praznih obrazov sodeč, popolni izčrpanosti, dehidraciji, ne prav malo. Èeprav mi ni bilo do smeha, saj sem se sam tudi potepal že tretji dan zapored in sem imel »gluh« mobitel, tako tudi jaz ne bi mogel poklicati pomoči, sem poskušal ustvariti brezskrben in nasmejan obraz in z fotoaparatom , ki ga vedno nosim okoli vratu, slikal okoliške vrhove in dolino Kamniške Bistrice pod seboj,iz katere je prihajala prijetna domača glazba. Prav ironično; doli so plesali in se veselili, tisoč metrov višje, pa smo si reševali življenja. Ko sta me nesrečnika zagledala, sta morda mislila, da vidita angela gabrijela, ki ju je prišel slikati za novo osebno izkaznico za nebesa, saj se je moški, takoj hotel mimo povešene jeklenice povzpeti proti meni in bi zagotovo padel v prepad, zato sem takoj začel kričati »Stoj-Stop-Halt-Langs-Niks-Dont-Nemoj napred« in morda sem ju pomotoma poslal tudi v P.M. pa še nekam...,pa bom raje tiho. Toda moja scenografija kričanja ju je tako prepričala, da sta se stisnila skupaj in čakala, kaj bom storil tam zgoraj. Z razpuščenimi dolgimi lasmi vihrajočimi v vetru in gol do pasu v kratkih hlačah, res nisem bi vzor za sliko zaneslivega in vestnega planinca, a vseno sta spoznala, da sem tisti trenutek, ko sama nista več imela idej, kako se rešiti iz objema smrtonosne pasti edino upanje. K reševanju nisem pristopil takoj, temveč sem še naprej slikal okolico in se razgledoval naokoli, a istočasno skrivoma opazoval pot po kateri se bom moral spustiti do nesrečnikov in tehtal, če sem sploh sposoben tega podviga, ali pa se bom moral vrniti v Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu in poiskati pomoč. Priznam, da sem bil že nekoliko utrujen, saj sem tega dne že prehodil pot-Kamniška Bistrica-Grintavec-Dolgi Hrbet-Skuta-Obe Rinki- zato sem se odločil, da to pot ne bom šel čez Žmavčarje-prav tako nemarkiran spust v Kamniško Bistrico, vendar otročje lahki-grem raje skozi Gamsov Skret, po katerem sem se pred tremi leti povzpel kar po svoje preko razpoke hrbta plezalnega Kogla in se šele pri znameniti klopi pridružil poti skozi Gamsov Skret. Tako, da sem takrat obšel jeklenice in sem o njih šele kasneje izvedel po internetu. Po premisleku in ogledu situacije se odločim, da grem naprej. Èe ne drugega ju bom poskušal pripeljati nazaj na polico in nato v Cojzovo kočo. Saj v tem stanju, kot sta ga kazala tisti trnutek, psihično tako ne bi prenesa da se odtujim-zaradi različnih jezikov pa sporazumevanje ni bilo mogoče. V paniki, da ju je zapustilo zadnje upanje bi morda naredila usodni korak in jalov poskus rešitve iz pasti, bi bil za enega ali oba usoden. Pospravil sem fotoaparat v torbico, zajel sapo in se prepričan v svoj uspeh, kot gams brez težav in zapletov spustil po skalnti polici do niju. Si zamišljate, kako sta me gledala, ko sem sestopl na njuno poličko, se jima nasmehnil in podal roke v pozdrav zraven pa šepetal svoje ime in lovil sapo, ki mi je pošla pri spustu. Mislim, da sta me hotela objeti, a kaj ko za veselje še ni bilo časa. Spustil sem se mimo mankajoče jeklenice na nasprotno stran skalnate gmote in prispel na rob prepadne stene. Ker nisem vedel kaj me čaka iza kamnite mase pred seboj, sem bil toliko bol vesel spoznanja, da bom zmogel splezati po razpokanem skalovju do čvrstih tal. Nekako nesrečnikoma razložim, da grem najprej sam dol in odložim nahrbtnik, ter se vrnem po niju. Ali sta me razumela tega ne vem. Videl sem samo žensko koko sklene roki v položaj molitve in mrmra. Kljub krušlivosti terena, saj mi je prenekateri kamen, ki sem se ga oprijel ostal v roki, sem hitro dosegel tla. Odloži sem nahrbtnik in se povzpel ponovno po istem zaporedju navzgor po steni. Pričakoval sem težave a začuda sta ratumela v popolnosti mojo mimiko poti reševanja in me pozorno opazovala kam naj stopita in kje se naj primeta. Sam sem se takoj privadil na steno i sem jima s strani sidral stopala na kamnite poličke in ju bodril ter uspel najprej žensko nato pa še moškega pripeljati preko prepadne stene na travnata tla. Da sta bila vesela moje pomoči in pokazala izliv čustev z sovzami v očeh, tega mi mislim ni potrebno govoriti, bom pa vam zaupal ,da sem se od sreče in ponosa na svoje dejanje, tudi sam nekoliko zasovzil oba očesa. Hotela sta se mi odolžiti tudi z evrovizijo iz denarnice a sem jima zagotovil, da bo zadosti, če me bosta spodaj v koči počastila z enim brezalkoholnim pivom, ki sem si ga pa zares zaslužil. Spust do koče je bil brez zapletov, le dva gada smo morali prepoditi z naše poti, ki pa sta oba zelo jezno pihala na nas a se vseno počasi odmaknila v šavje. Pravo presenečenje pa smo dočakali pred kočo v Kamniški Bistrici, saj je bila prav tedaj maša v kapeli. Oba moja spremljevalca sta se zaustavila in in pričela moliti z ostalimi. Meni ni do teh oslarij, zato sem jima nakazal naj kar molita še naprej,sam pa, da se grem osvežiti v spodni tolmun Bistrice in se dobimo nato pri koči. Že kar utrujen in ves prepoten zložim pohodne palice, se preobujem,pospravim nahrbtnik in še zadnič pogledam svoja sopotnika ter se odpeljem proti domu. Ja, danes je bil dan za zmage, a bo vedno tako? Zato apeliram na vse pohodnike, da poskrbimo maksimalno za svojo varnost in varnost vseh drugih obiskovalcev naših gora, bodimo strpni in razumevajoči, zavedajmo se, da niso vsi tako pogumni, zdravi in psihofiziočno pripavljeni kot ste sami. Zato se ne važimo pred drugimi , jih ne zasmehujmo in zavajajmo o težavnosti nekatirih poti, temveč pomagajmo z nasveti in znanjem ter izkušnjami, če jih seveda premoremo. Imamo prelepe gore in doline, bodimo tudi sami takšni, da bodo domači in tuji obiskovalci naših gora še dolgo gojili prijetne občutke o naši deželi in nas samih..... Slovenska Planinska Zveza pa naj poskrbi, da bodo tudi na nemarkiranih poteh zagotovljene varnostne razmere in ne bodo ogrožena življenja obiskovalcev naših gora, kajti te poti so črno črtkasto označene na naših planinskih mapah in ponujajo to pot kot dodatno možno pot. Mislim, da nekaj železnih klinov in par metrov jeklenice je tisočktat in več ceneje, kot eno samo reševanje z helikopterjem in potrbnim reševalnim osebjem. Škoda, da nisem v vodstvu Planinske Zveze Slovenije, saj bi z svojim znanjem in izkušnjami marsikaj spremenil , uvedel nove markirane poti, sistem označevanja poti, ki je zastarel in nedodelan, nadzor nad delom markistov in nagrajevanje za njihovo delo, ki je težko in spoštovanja vredno, uvedel način plačevanja zapriseženih vodnikov in seveda zbolšal kvaliteto varnosti obiskovalcev naših gora. Socializma ni več in delo v planinskih kočah in na terenu mora biti plačano, da se lako zahteva tudi odgovornost tistih, ki skrbijo za našo varnost. Kot moj nedelski primer; nekdo je postavil dva jeklena klina in nedaj deset metrov jeklenice v Gamsovem Skretu, vrisal v svoje pohodniške mape kot možna dodatna pot-črno črtkano, potem pa čav.... znajdite se turisti in pohodniki ali pa umrite....Nedopustno dejanje. Ista pesem je na smeri Kamniška Bistrica – Repov Kot – Srebrno Sedlo. Samo pet metrov jeklenice in štirje jekleni klini bi bili potrebni, da se preko gladke skalnate gmote povzpeš na varna tla. Tako pa moraš izivati usodo in upati , da ne zgrmiš v prepad. Morda bo nekoč drugače????. Zagotovo pa bo , to vam obljubim, če bom kdajkoli imel uradna pooblastila in možnosti spreminjanja in odločanja v PZS, kajti tako kot napredek v sodobnem življenju moramo tudi v Planinstvu in Gorništvu naprej, ali pa bo planinstvo popolnoma izumrlo.... Pohodništvio in gibanje v naravi je vir naravnega zdravja in ključ do zdrave in srečne populacije nekega naroda, ter produkt dobrih in učinkovitih delavcev v tržni industriji, zato bi nam morali priskočiti na pomoč z doniranjem tudi vsi naši podjetniki . Mi pa se bomo zavezali, da razbremenimo starše in s pomočjo šolstva uvedemo že mladi rod v zdrav način življenja in spoznavanja narave, vrednot poštenosti , naučimo jih pionirskih delavnih navad ter pripravimo psihofizično za bodoče delo, ki je obraz stabilne in poslovno uspešne družbe... Naj zasvojenost z mamili,tabletami, alkoholom in tobakom, postane samo še preteklost...... Da se še predstavim-sem upokojeni Strojevodja iz Litije Srečko Erjavec, neuradni svetovni rekorder v pohodništvu in gorništvu v kategoriji +50 let. Moj podvig boste laho jeseni videli tudi na spletni strani »samo-naprej.com« in na Svet na kanalu A.

boleklolek: sobota, 9. avgust 2008, ob 7.31 uri

POZOR OBISKOVALCI NAŠIH GORA-POT ÈEZ GAMSOV SKRET SMRTNO NEVARNA V nedeljo,ko smo poslušali tragične novice iz Pakistana iz gre K2, se bi lahko sput dveh zakonce iz tujine- čez Gamsov Skret v Kamniško Bistrico -nemarkirani pohodniški poti-končal zelo tragično.Na najnevarnejšem delu poti, ki je čez previsno polico in prepadno steno varovan z jeklenicami, je prišlo do izdora srednega varovalo pritrdilnega klina jeklenice, tako da je bila pot nazaj na polico smrtno nevarna, saj je na tem delu le nekaj centimetrov široka polička, jeklenica pa je zaradi ohlapnosti visela v prepad. Na drugi strani, tam kjer se pot strmo spušča po navpični steni navzdol, pa je bila odtrgana jeklenica. Kot povprečna planinca sta bila ujeta v dvojni pasti, saj se nista mogla vrniti navzgor in tudi ne nadaljevati poti navzdol z prostoročnim plezanjem po navpični kamniti steni. Imela sta samo en nahrbtnik in še tega sta odvrgla nekje zgoraj na začetku plezalnega dela na travnato blago strmino pod steno. Pri tem sta naredila veliko napako, saj sta pozabila v nahrbtniku mobilni telefon in potrebno tekočino za morebitno žejo. Apeliram na vse pohodnike in gornike,da nikoli ne otujujte svojih nahrbtnikov v katerih imate spravljeno svojo pijačo, hrano, topla oblačila in seveda prvo pomoč in zdravila, razen, če si s tem rešujete življenje. Mobilni telefoni ne sodijo v nahrbtnik, so življenskega pomena za klicanje morebitne pomoči. Nikoli ne razmišlajte, da se vam kaj takšnega ne more zgoditi, neglede na starost, izkušenost in psihofizično pripravljenost... Koliko časa sta bila zakonca ujeta v steni tega ne vem, saj ne razumem nihovega jezika in tudi angleško ne, v katerem sta mi nekaj tolmačila, a po njunih objokanih in praznih obrazov sodeč, popolni izčrpanosti, dehidraciji, ne prav malo. Èeprav mi ni bilo do smeha, saj sem se sam tudi potepal že tretji dan zapored in sem imel »gluh« mobitel, tako tudi jaz ne bi mogel poklicati pomoči, sem poskušal ustvariti brezskrben in nasmejan obraz in z fotoaparatom , ki ga vedno nosim okoli vratu, slikal okoliške vrhove in dolino Kamniške Bistrice pod seboj,iz katere je prihajala prijetna domača glazba. Prav ironično; doli so plesali in se veselili, tisoč metrov višje, pa smo si reševali življenja. Ko sta me nesrečnika zagledala, sta morda mislila, da vidita angela gabrijela, ki ju je prišel slikati za novo osebno izkaznico za nebesa, saj se je moški, takoj hotel mimo povešene jeklenice povzpeti proti meni in bi zagotovo padel v prepad, zato sem takoj začel kričati »Stoj-Stop-Halt-Langs-Niks-Dont-Nemoj napred« in morda sem ju pomotoma poslal tudi v P.M. pa še nekam...,pa bom raje tiho. Toda moja scenografija kričanja ju je tako prepričala, da sta se stisnila skupaj in čakala, kaj bom storil tam zgoraj. Z razpuščenimi dolgimi lasmi vihrajočimi v vetru in gol do pasu v kratkih hlačah, res nisem bi vzor za sliko zaneslivega in vestnega planinca, a vseno sta spoznala, da sem tisti trenutek, ko sama nista več imela idej, kako se rešiti iz objema smrtonosne pasti edino upanje. K reševanju nisem pristopil takoj, temveč sem še naprej slikal okolico in se razgledoval naokoli, a istočasno skrivoma opazoval pot po kateri se bom moral spustiti do nesrečnikov in tehtal, če sem sploh sposoben tega podviga, ali pa se bom moral vrniti v Cojzovo kočo na Kokrškem sedlu in poiskati pomoč. Priznam, da sem bil že nekoliko utrujen, saj sem tega dne že prehodil pot-Kamniška Bistrica-Grintavec-Dolgi Hrbet-Skuta-Obe Rinki- zato sem se odločil, da to pot ne bom šel čez Žmavčarje-prav tako nemarkiran spust v Kamniško Bistrico, vendar otročje lahki-grem raje skozi Gamsov Skret, po katerem sem se pred tremi leti povzpel kar po svoje preko razpoke hrbta plezalnega Kogla in se šele pri znameniti klopi pridružil poti skozi Gamsov Skret. Tako, da sem takrat obšel jeklenice in sem o njih šele kasneje izvedel po internetu. Po premisleku in ogledu situacije se odločim, da grem naprej. Èe ne drugega ju bom poskušal pripeljati nazaj na polico in nato v Cojzovo kočo. Saj v tem stanju, kot sta ga kazala tisti trnutek, psihično tako ne bi prenesa da se odtujim-zaradi različnih jezikov pa sporazumevanje ni bilo mogoče. V paniki, da ju je zapustilo zadnje upanje bi morda naredila usodni korak in jalov poskus rešitve iz pasti, bi bil za enega ali oba usoden. Pospravil sem fotoaparat v torbico, zajel sapo in se prepričan v svoj uspeh, kot gams brez težav in zapletov spustil po skalnti polici do niju. Si zamišljate, kako sta me gledala, ko sem sestopl na njuno poličko, se jima nasmehnil in podal roke v pozdrav zraven pa šepetal svoje ime in lovil sapo, ki mi je pošla pri spustu. Mislim, da sta me hotela objeti, a kaj ko za veselje še ni bilo časa. Spustil sem se mimo mankajoče jeklenice na nasprotno stran skalnate gmote in prispel na rob prepadne stene. Ker nisem vedel kaj me čaka iza kamnite mase pred seboj, sem bil toliko bol vesel spoznanja, da bom zmogel splezati po razpokanem skalovju do čvrstih tal. Nekako nesrečnikoma razložim, da grem najprej sam dol in odložim nahrbtnik, ter se vrnem po niju. Ali sta me razumela tega ne vem. Videl sem samo žensko koko sklene roki v položaj molitve in mrmra. Kljub krušlivosti terena, saj mi je prenekateri kamen, ki sem se ga oprijel ostal v roki, sem hitro dosegel tla. Odloži sem nahrbtnik in se povzpel ponovno po istem zaporedju navzgor po steni. Pričakoval sem težave a začuda sta ratumela v popolnosti mojo mimiko poti reševanja in me pozorno opazovala kam naj stopita in kje se naj primeta. Sam sem se takoj privadil na steno i sem jima s strani sidral stopala na kamnite poličke in ju bodril ter uspel najprej žensko nato pa še moškega pripeljati preko prepadne stene na travnata tla. Da sta bila vesela moje pomoči in pokazala izliv čustev z sovzami v očeh, tega mi mislim ni potrebno govoriti, bom pa vam zaupal ,da sem se od sreče in ponosa na svoje dejanje, tudi sam nekoliko zasovzil oba očesa. Hotela sta se mi odolžiti tudi z evrovizijo iz denarnice a sem jima zagotovil, da bo zadosti, če me bosta spodaj v koči počastila z enim brezalkoholnim pivom, ki sem si ga pa zares zaslužil. Spust do koče je bil brez zapletov, le dva gada smo morali prepoditi z naše poti, ki pa sta oba zelo jezno pihala na nas a se vseno počasi odmaknila v šavje. Pravo presenečenje pa smo dočakali pred kočo v Kamniški Bistrici, saj je bila prav tedaj maša v kapeli. Oba moja spremljevalca sta se zaustavila in in pričela moliti z ostalimi. Meni ni do teh oslarij, zato sem jima nakazal naj kar molita še naprej,sam pa, da se grem osvežiti v spodni tolmun Bistrice in se dobimo nato pri koči. Že kar utrujen in ves prepoten zložim pohodne palice, se preobujem,pospravim nahrbtnik in še zadnič pogledam svoja sopotnika ter se odpeljem proti domu. Ja, danes je bil dan za zmage, a bo vedno tako? Zato apeliram na vse pohodnike, da poskrbimo maksimalno za svojo varnost in varnost vseh drugih obiskovalcev naših gora, bodimo strpni in razumevajoči, zavedajmo se, da niso vsi tako pogumni, zdravi in psihofiziočno pripavljeni kot ste sami. Zato se ne važimo pred drugimi , jih ne zasmehujmo in zavajajmo o težavnosti nekatirih poti, temveč pomagajmo z nasveti in znanjem ter izkušnjami, če jih seveda premoremo. Imamo prelepe gore in doline, bodimo tudi sami takšni, da bodo domači in tuji obiskovalci naših gora še dolgo gojili prijetne občutke o naši deželi in nas samih..... Slovenska Planinska Zveza pa naj poskrbi, da bodo tudi na nemarkiranih poteh zagotovljene varnostne razmere in ne bodo ogrožena življenja obiskovalcev naših gora, kajti te poti so črno črtkasto označene na naših planinskih mapah in ponujajo to pot kot dodatno možno pot. Mislim, da nekaj železnih klinov in par metrov jeklenice je tisočktat in več ceneje, kot eno samo reševanje z helikopterjem in potrbnim reševalnim osebjem. Škoda, da nisem v vodstvu Planinske Zveze Slovenije, saj bi z svojim znanjem in izkušnjami marsikaj spremenil , uvedel nove markirane poti, sistem označevanja poti, ki je zastarel in nedodelan, nadzor nad delom markistov in nagrajevanje za njihovo delo, ki je težko in spoštovanja vredno, uvedel način plačevanja zapriseženih vodnikov in seveda zbolšal kvaliteto varnosti obiskovalcev naših gora. Socializma ni več in delo v planinskih kočah in na terenu mora biti plačano, da se lako zahteva tudi odgovornost tistih, ki skrbijo za našo varnost. Kot moj nedelski primer; nekdo je postavil dva jeklena klina in nedaj deset metrov jeklenice v Gamsovem Skretu, vrisal v svoje pohodniške mape kot možna dodatna pot-črno črtkano, potem pa čav.... znajdite se turisti in pohodniki ali pa umrite....Nedopustno dejanje. Ista pesem je na smeri Kamniška Bistrica – Repov Kot – Srebrno Sedlo. Samo pet metrov jeklenice in štirje jekleni klini bi bili potrebni, da se preko gladke skalnate gmote povzpeš na varna tla. Tako pa moraš izivati usodo in upati , da ne zgrmiš v prepad. Morda bo nekoč drugače????. Zagotovo pa bo , to vam obljubim, če bom kdajkoli imel uradna pooblastila in možnosti spreminjanja in odločanja v PZS, kajti tako kot napredek v sodobnem življenju moramo tudi v Planinstvu in Gorništvu naprej, ali pa bo planinstvo popolnoma izumrlo.... Pohodništvio in gibanje v naravi je vir naravnega zdravja in ključ do zdrave in srečne populacije nekega naroda, ter produkt dobrih in učinkovitih delavcev v tržni industriji, zato bi nam morali priskočiti na pomoč z doniranjem tudi vsi naši podjetniki . Mi pa se bomo zavezali, da razbremenimo starše in s pomočjo šolstva uvedemo že mladi rod v zdrav način življenja in spoznavanja narave, vrednot poštenosti , naučimo jih pionirskih delavnih navad ter pripravimo psihofizično za bodoče delo, ki je obraz stabilne in poslovno uspešne družbe... Naj zasvojenost z mamili,tabletami, alkoholom in tobakom, postane samo še preteklost...... Da se še predstavim-sem upokojeni Strojevodja iz Litije Srečko Erjavec, neuradni svetovni rekorder v pohodništvu in gorništvu v kategoriji +50 let. Moj podvig boste laho jeseni videli tudi na spletni strani »samo-naprej.com« in na Svet na kanalu A.

Mukica: sobota, 9. avgust 2008, ob 9.05 uri

Poučno in vredno razmisleka. :!: :!: Se popolnoma strinjam,včasih je potrebna le malenkost za varnost poti,ki pa ni izpoljnena.Lepo bi bilo,če bi bilo več narejenega v tej smeri. :lol: Vsem želim varen korak na različnih poteh,ki si jih izbiramo in čim manj nevarnosti za domače in tuje obiskovalce naših gora.(Èeprav včasih ravnajo popolnoma nespametno in nemnogokrat izivajo usodo s svojim ravnanjem ).

morris: nedelja, 10. avgust 2008, ob 1.29 uri

Korajžno in spoštovanja vredno dejanje! Pa vendar se z vsemi argumenti ne morem strinjati.Pot čez gamsov skret je ocenjena kot zelo zahtevna neoznačena pot in ni primerna za vsakega turista, še posebej tako slabo opremljenega in izurjenega!!!Tudi na marsikateri označeni poti so varovala poškodovana, ali celo uničena in ta so nujno potrebna obnove in imajo tu prednost.Po mojem varovala na neoznačene poti sploh ne spadajo.primer:Èe na poti čez gamsov skret varoval ne bi bilo se ubogi par spusta po skalah sploh ne bi lotil.Vedeti pa morate, da nekateri gorniki najbolj uživamo ravno v neobljudenih neoznačenih poteh, ki jih lahko s pravilnim znanjem, opremo in izkušnjami relativno varno prehodimo(preplezamo). Za nobeno pot v visokogorju pa ne moremo reči, da je varna!Pa naj bo označena ali ne. Èe bi na vsakem težjem delu napeli jehlenico in nabili kline, potem lahko zavarujemo Slovensko smer na Triglav, pa šijo Brane,...ne vem pa če se bodo s tem vsi strinjali!?Bi pa morale biti težavnosti poti jasno navedene že pri vstopih v pot in mogoče bi kakšnega nedorasleža le odvrnile od nesmiselnega tveganja in preprečile kakšno nesrečo.Za te pa smo največkrat krivi ljudje sami, ne pa poti! SREÈNO!

mosovnik: nedelja, 10. avgust 2008, ob 19.09 uri

[b:572d5f6eef]Boleklolek:[/b:572d5f6eef]Pot čez Gamzov skret je bila vedno smrtno nevarna za pohodnike, ki hodijo samo in izključno po markiranih poteh. Takšni pohodniki - čitaj planinci, se je enostavno ne bi smeli lotiti. Toliko pa že morajo biti pošteni do samega sebe. :evil: Kar pa se tiče zavarovanja poti, kot omenjaš Repov kot, bi bil storjen smrtni greh, če bi se to napravilo. Redki kotički naših gora,kakršen je Repov kot, morajo ostati brez železja. Zamisli si, kako bi bilo v tistih (sedaj "odročnih krajih"), če bi Zeleniške špice, Šijo Brane, čez Kaptan in podobno, opremili z železjem. Ljudje se pritožujejo npr. opremljenosti Mrzle gore, ampak M.gora od nekdaj velja za zelo zahtevno, tako tudi piše v vodnikih, pa nas je danes na vrhu bilo kar veliko in močno upam, da so vsi srečno prispeli tja od koder so prišli. Nekateri niso bili najbolje opremljeni za takšno pot. S tem hočem povedati, da se ljudje odločajo sami kam in na kakšno turo se bodo podali. Turista pa v nobenem primeru (ob predpostavki, da nista zelo izkušena gornika, ki sta sposobna splezati vsaj dvojko) ne bi smela na takšno pot. Seveda se vsiljuje vprašanje, zakaj sta se je lotila, kdo jima je svetoval, sta se precenila itd. Ampak to je že čisto druga zgodba. Treba je pa vedeti eno in dobro razlikovati, da biti dober pohodnik niti približno ne pomeni biti dober gornik in dober gornik še ne pomeni, da se lahko lotiš vseh smeri, še najmanj tistih, ki že malce dišijo na alpinističen vzpon. :evil: :!: :cry: Pa srečno vsem!

Mitja: nedelja, 10. avgust 2008, ob 21.44 uri

Pot čez Gamsov skret je stara lovska pot s katero PZS nima nič. In tako naj tudi ostane. Poti, ki so na zemljevidih označene črno črtasto, je več, kot tistih "rdečih", za katere skrbi PZS oz. posamezna planinska društva. Èe bi na vseh teh lovskih, pastirskih in ostalih "neplaninskih" stezicah nameščali železje, potem bi nemara veljalo razmisliti celo o odprtju nove železarne pri nas. Pustimo pravljične stezice in skrite kotičke takšne kot so. Brez železja. Le tako lahko (vsaj približno) občutimo njihov čar.

Planika7: ponedeljek, 11. avgust 2008, ob 13.23 uri

Najprej vse čestitke g. Srečku za plemenito dejanje in osebni uspeh, ki ga omenja. Poti, ki jo omenja, sama ne poznam in je tudi nikoli ne bom. S hribi sem bolj začetnica in temu primerno prilagajam tudi cilje. Spadam pa med vrtoglave in mi pogledi v globino rahljajo živce :cry: . Vem pa, da mi kljub tej oviri poti ne bo zmanjkalo, če bo le volja. :D Glede kritike urejenosti poti, delovanja PZS-ja in nesreč pa mislim naslednje. Po mojem mnenju je naloga PZS-ja, da skrbi na terenu za vzdrževanje stanja kot je narisano na kartah in opisano v vodnikih ter javnost (preko medijev in forumov kot je tale) obvešča o morebitnih odstopanjih in spremembah. Odgovornost vsakega posameznika pa je, da pozna svoje sposobnosti, se pozanima o poti, ki jo namerava prehoditi, poskrbi za ustrezno opremo, izbere ustrezen termin (razmere in vreme)... In če vsak prevzame svoj delež odgovornosti, je možnost za nesrečo zelo majhna oz. lahko mirno rečemo, da smo naredili vse, kar se je dalo, da bi jo preprečili. Na tisti višji faktor (usodo ali karkoli pač je) pa žal nima nihče vpliva. ( In verjetno lahko z gotovostjo trdim, da se več planincev ponesreči v avtomobilih kot v hribih). Bi pa na tem mestu izrekla vse pohvale in moj poklon gorskim reševalcem. Opravljajo zelo plemenito delo, ki bi si gotovo zaslužilo drugačno priznanje. Èe bi uram črne kronike, ki jo preposlušamo, vzeli le par minut in jih namenili pohvalam takih in podobnih pozitivnih dejanj, bi vsi nekaj pridobili. Pa še to. Èeprav sem sama totalen ziheraš in bi si želela, da bi bilo zavarovano še kakšno mesto več, se mi zdi vseeno prav, da ostane kaj tudi za tiste prave gorske sladokusce. Èe bi njim zavarovali in označili vse poti, bi za marsikoga to izgubilo vsa čar. Pomembno je le, da se takih poti lotevajo tisti, ki to zmorejo. Èeprav potihem vseeno upam, da obstajajo tudi nepoznane in čarobne stezice, ki jih lahko zmoremo vsi, vidijo pa le tisti, ki imajo srečo, da jih tam popelje kdo, ki je izkušen. Upam, da bom med priviligiranimi in bom po njih kdaj popeljana v dobri družbi :D Vsem želim varen korak in veliko lepih trenutkov.

Domen: ponedeljek, 11. avgust 2008, ob 15.04 uri

Ni nevarna pot - nevaren je človek! V tem primeru je brez razglabljanja jasno, da omenjena planinca nista bila dorasla poti, na katero sta se podala! Že iz njunega ravnanja (odvržen le 1 nahrbtnik?!?) je razvidno, da na omenjeni poti nista imela kaj početi in iz uradne literature, kot na sami poti, tudi nista mogla biti zavedena, saj je tam zadeva jasna - pot čez gamsov skret je primerna le za izkušene gornike! Tudi PZS pri njuni stiski ne nosi niti najmanjšega deleža krivde, saj seveda ni njena naloga, da skrbi za varnost vseh mogočih in nemogočih, bolj ali manj skritih ter dostopnih lovskih stezic in gamsjih stečin v naših gorah. In - hvala bogu - je PZS že leta nazaj sprejela stališče, da se novih markiranih poti v Sloveniji ne nadeluje (in zavaruje) več in samo srčno upam, da se ne bo v njenem vodstvu kdaj našel nekdo, ki bo imel drugačen pogled na te zadeve. Mislim, da je namreč trenutno dobro posrkbljeno tako za tiste, ki za svoj užitek v naravi iščejo (potrebujejo) markirane poti, kot za tiste, ki se radi potikajo po skritih kotičkih, kjer so večkrat odvisni zgolj od lasnte iznajdljivosti in seveda sposobnosti! Tako se povsem strinjam s predhodniki, da bi bilo kako posiljevanje Repovega kota z železjem izvirni greh, ker potem bi se dejansko hitro našel nekdo, ki bi z železjem mimogrede opremil še greben Zeleniških špic, omenjen je bil že primer Slovenske v Steni in tudi Èopov steber bi bil prav luštna ferrata, mar ne??!! :idea:

mariborcan: torek, 12. avgust 2008, ob 16.44 uri

boleklolek, najprej pohvala za pomoč ujetima planincema. Ne morem pa se strinjati s tvojim komentarjem o odgovornosti PZS. Gamsov skret je neoznačena pot in z njo PZS nima nič. Jasno je, da so tudi take steze vrisane na zemljevidih, kajti pri le-teh se gre za čim bolj natančen posnetek stanja v naravi in, če neka pot ali objekt tam je, je popolnoma pravilno, da je vrisan. Je pa seveda odgovornost planinca, da se pozanima o tem, kakšna ta pot je, hoja samo po zemljevidu brez drugih informacij je neodgovorno in potencialno nevarno dejanje. Seveda so na takih poteh lahko tudi varovala in podobno, vendar pa bi moralo ljudem biti jasno, da v zvezi z njimi ne sme pričakovati, da bodo ustrezala kakršnimkoli standardom. Tisto železje pač tam je (ali pa tudi ne), če in kako ga uporabiš pa je tvoja stvar. Še vedno pa lahko vzameš s sabo alpinistično opremo in si urediš svoje varovanje, če je obstoječe poškodovano ali mu ne zaupaš; mogoče malo pretiravam, ampak dejstvo je, da so tista varovala tam samo zaradi dobre volje nekoga (podobno je s klini v plezalnih smereh), noben ti ne bo garantiral ali odgovarjal za njihov obstoj in stanje, vsake tvoje predpostavke o tem so na lastno odgovornost. Poleg tega se stanje na terenu lahko dnevno spreminja in še za uradne markirane poti ni nobene garancije glede stanja varoval, kar je ena od osnovnih stvari, ki se jih morajo uporabniki le-teh zavedati. Mislim tudi, da je pri nas dovolj poti, da lahko vsak, ki si želi gibanja v gorah, pride na svoj račun, ne glede na izkušenost. Zato menim, da ni potrebe, da se brezpotja kot so Gamsov skret, Repov kot ipd. dodatno zavarujejo, po njih naj pač hodijo tisti, ki so tega sposobni. Morda sicer res ne bi bilo slabo, če bi se na teh bolj znanih brezpotjih (npr. Repov kot v zadnjem času) malo poskrbelo za tista varovala ali pa na kakšnem kritičnem mestu celo kakšno dodalo, vendar pa je to, kot pravim, odvisno od dobre volje nekoga, ne moreš tega zahtevati; nenavsezadnje ti noben ne brani, da se sam odpraviš tja in namestiš/popraviš varovala. Zaključek - turista sta bila kriva povsem sama - slaba priprava na turo, precenjevanje svojih sposobnosti,... Moram pa te za konec pohvaliti še za tvoj stil pisanja, zabavno napisano, ob nekaterih stavkih sem se res nasmejal, čeprav se zavedam, da za tista dva nesrečnika vse skupaj verjetno ni bilo smešno. Lahko bi zgodbico objavil v PV, edino mogoče bi spremenil tisto glede odgovornosti PZS, ker tukaj enostavno nimaš prav. Lp

Domen: torek, 12. avgust 2008, ob 17.11 uri

Da ne bo glede teh varoval kakega nesporazuma, za nameščanje in obnavljanje le teh na označenih poteh je pristojna izključno PZS oz. markacijski odseki posameznih društev, ki skrbijo za dotično pot! Da bi razni nadebudni planinci sami hodili naokoli in razbijali po stenah seveda ne pride v poštev, če na označenih poteh naletite na varovala, ki so poškodovana, je najbolje, da o tem obvestite PD, PZS, ali pa kar oskrbnika v najbližji koči. Predvsem je to pametno narediti takrat, ko menite, da so bila varovala nedavno poškodovana, denimo v kakem svežem podoru! Za dotrajana oz. dalj časa poškodovana varovala namreč dotično PD zagotovo že ve, reakcijski čas pri sanaciji, ki je lahko takšen ali drugačen, pa je že povsem druga zgodba, odvisna od marsičesa, kje se vse začne in neha pa tako ali tako vsi vemo...! Kdo je namestil ta dotrajana varovala čez gamsov skret sicer jaz nimam pojma, a sklepam, da niso bila nameščena pod okriljem PZS oz. PD. Èe temu slučajno ni tako, je bilo to potem povsem zgrešeno dejanje! Običajno pa take prehode zavarujejo lovci, da si tako olajšajo in seveda zavarujejo prehode čeznje, saj le ti običajno niso ravno neki alpinisti. Mislim, da jim ne gre zameriti, da na ta način poskrbijo za svojo varnost, poleg tega pa še za varnost marsikaterega planinca, ki se rad poslužuje njihovih stezic in prehodov, seveda se je pa pri tem potrebno zavedati tega, na kar opozarja mariborčan, da se takih varoval poslužuje vsak izključno na lastno odgovornost in predvsem dejstva, da ni nikogar, ki bi bil dolžan za njih skrbeti, kar je pri večini očitno že na prvi pogled!!

mariborcan: torek, 12. avgust 2008, ob 17.27 uri

Domen, mislil sem na varovala na teh nemarkiranih poteh. Ravno tako kot lahko v plezalni smeri pustiš klin pa ga bo še kdo drugi z veseljem uporabil, ne bi bilo verjetno načeloma nič narobe, če bi kdo na lastno pest popravil poškodovano varovalo v Gamsovem skretu; od PZS tega upravičeno ni za pričakovati.

janez3: torek, 12. avgust 2008, ob 18.38 uri

Do manjšega nesporazuma tu prihaja že od vsega začetka teme. Prehod, ki je zgoraj omenjen, ni vrisan na zemljevidih. Prav tako ni bil do nedavnega opisan v nobenem vodniku, ki ga je izdala PZS ali kdorkoli drug za širšo javnost ( razen v dveh vodničkih hudo lokalnega značaja ). Stvar se je spremenila z izidom vodnika K&S treh avtorjev ( PZS ), kjer je prvič omenjena ta alternativa in internetom, kjer je vse do podrobnosti razloženo, le prebrati je treba. Kdo je namestil tisto železje tudi meni ni znano, vem pa da je tam že vsaj dvajset let. Lahko, da so bili lovci, čeprav oni poznajo "svojo lašto " ( mnogokrat opisano in vrisano na karte ) že kar nekaj stoletij, prav lahko so bili tudi alpinisti, kajti Kogel je bil svoje čase in je še danes priljubljeno plezališče. Sestop pa je najbližji čez GS. Kakor koli že, NARAVNI prehod skozi GS ni ne bolj ne manj nevaren kakor je bil že ves čas. Velja za zelo zahtevnega, zaradi velike strmine in izpostavljenosti v zgornjem delu. Slabe vremenske razmere kot so dež in sneg, težave še povečajo. Sestop v takem je prava loterija. ZAVAROVANI prehod pa je trenutno v obeh smereh ( vzpon in sestop ) izjemno tvegan.

d.t.keti: torek, 12. avgust 2008, ob 20.31 uri

Jaz sem slišala, so omenjeno jeklenico namestili z namenom najhitrejšega dostopa na Velike pode za potrebe gorskega reševanja.

Domen: torek, 12. avgust 2008, ob 20.34 uri

Mariborčan, hotel sem opozoriti le na to, da (kvalitetno) nameščanje varoval terja kar nekaj znanja, ki ga ravno vsakdo ne premore! Da bi kdo na lastno pest nameščal ali saniral varovala na markirani poti, valjda tudi za pomisliti ni, niti ni bil tvoj post tako razumljen! Ampak tudi neka kvazi sanacija varoval na tem gamsovem skretu bi po mojem mnenju prinesla več škode kot koristi in je po mojem mnenju bolje, da se stvari v takšnih predelih pusti take kot so! Saj že dotični primer precej pove - planinca, ki težavnosti prehoda nista dorasla, se ga s pomočjo varoval lotita, ker so varovala v slabem stanju, se klin izpuli in planinca se ujameta v past. Zdaj seveda špekuliram, a če varoval ne bi bilo oz. bi bila že na prvi pogled v katastrofalno slabem stanju, se bi planinca verjetno že nad skokom obrnila, kar bi zanju seveda pomenilo ogromen ovinek, ki pa je še vedno boljša alternativa od pasti, v katero sta se ujela! Èe ne bi prišel mimo bolek... Problem varoval na takšnih poteh je namreč ravno v tem, da ni nikogar, ki bi bil zadolžen oz. bi se vsaj čutil odgovornega, da bi skrbel za njihovo brezhibnost in jih tako vsaj veliko večino slej kot prej pohrusta zob časa, kar odgovoren "šodrovc" ve in se nikoli ne spravi v situacijo, da bi bil odvisen zgolj od njih oz. njihove uporabnosti!

Filip: torek, 12. avgust 2008, ob 20.38 uri

jazst sem tudi nekaj slišala

Mitja: torek, 12. avgust 2008, ob 21.03 uri

Prav tako ni bil do nedavnega opisan v nobenem vodniku, ki ga je izdala PZS ali kdorkoli drug za širšo javnost.
Do nedavnega? Ficko je pristop skozi Gamsov skret v vodniku [i:2c2b95a4e3]Kamniško - Savinjske Alpe[/i:2c2b95a4e3] opisal že kar lep čas nazaj. Èe se ne motim, je vodnik izšel leta 1993. Nekje takrat je izšla tudi Stritarjeva knjiga [i:2c2b95a4e3]111 izletov po slovenskih gorah[/i:2c2b95a4e3] v kateri (sicer na kratko) opiše pristop na Skuto skozi Gamsov skret. Oba vodnika sta bila namenjena širši (planinski) javnosti.

marfi: torek, 12. avgust 2008, ob 21.15 uri

Jaz sem ravno po Stritarjevem predlogu po naravnem prehodu lezel, o tistih jeklenicah takrat še ni bilo govora.

Filip: torek, 12. avgust 2008, ob 21.22 uri

bomo še kakšno epsko rekli o skoku pod šraj peskom?

mariborcan: torek, 12. avgust 2008, ob 21.40 uri

Hmm, jaz sem čez Gamsov skret hodil samo enkrat pred že kar nekaj časa, ne vem, po kateri varianti sem šel in tudi se ne spomnim, če so bile kake jeklenice, tam pod Koglom res ni bilo takoj očitno, kje je prav, ampak sva pač probala nek prehod, kjer je izgledalo obetavno, in očitno je to bilo to, saj sva brez težav prišla čez.

Mitja: torek, 12. avgust 2008, ob 21.42 uri

Filip, če imaš po toboganu, nalomljenih kosteh in operaciji še kaj epskega v rokavu, kar asociira na Šraj pesek, potem brž z besedo na dan. :lol:

Filip: torek, 12. avgust 2008, ob 21.46 uri

mitja, hvala za pobudo, ampak najprej moram na skret :x 8)

janez3: torek, 12. avgust 2008, ob 21.53 uri

Mitja, prehod, ki ga opisujeta tako Ficko kot Stritar, poteka po naravni gredi in ni bil [i:dc4f0441e1]nikoli[/i:dc4f0441e1] zavarovan. Železje, o katerem je govora, je na drugi strani. d.t. Keti, časovno, se meni dozdeva, bistvene razlike ni.

Mitja: torek, 12. avgust 2008, ob 22.06 uri

Janez, očitno sem te narobe razumel. Mnenja sem bil, da imaš v mislih Gamsov skret v celoti in ne točno določen prehod. Torej, Filip, se je medtem na skretu našlo še kaj epskega s sosednjih peskov?

Filip: torek, 12. avgust 2008, ob 22.28 uri

mitja, mnogo tega le da ne znam narediti desetcentimetrskih odstavkov, ne da bi s tem stvar naredil neberljivo, sori

Trobec: sreda, 13. avgust 2008, ob 23.31 uri

Najprej čestitke za reševanje, se pa še pridružujem mneju večine, da ta dva planinca tam nista imela kaj iskat. Gamsov skret sem pa zadnje čase večkrat zasledil omenjen...prav tako je tudi na spodnji povezavi omenjen kot ena od poti na Skuto. http://sl.wikipedia.org/wiki/Skuta,_Kamni%C5%A1ko-Savinjske_Alpe

marfi: četrtek, 14. avgust 2008, ob 0.08 uri

Na WP je le prepis iz ene od obstoječih strani in ga omenja kot možno varianto vzpona na Skuto mimo Bivaka po Skuto. Stanko Klinar je leta 1991 v knjigi Sto slovenskih vrhov o dostopih na Skuto zapisal naslednje: "[i:4906139340]Za poznavalce je Skuta vseeno tudi direktno dostopna, tako z juga kot severa, toda "na divje", brez markacij. Z juga gresta celo dve smeri, skozi Gamsov skret in čez Žmavčarje. Obe pobočji loči Veliki Grében, ki skoraj lahko velja še za tretjo smer na tej strani, a je že prava plezarija (kljub temu da ga "kroti" proti vrhu nekaj metrov žice). Za direktne veljajo ti pristopi zato, ker glede na to, da pridemo po dolini od Doma v Kamniški Bistrici v Konec, nadaljujemo kar lepo v isti smeri naravnost gor, medtem ko markirana pot krene levo k Cojzovi koči in v velikem loku čez Velike pode ali čez Mlinarsko sedlo doseže Skuto. Vse tri južne smeri se iztečejo nekje na višini okoli 2000 m, to je v vznožju vršne zgradbe Skute, in sicer tako, da Gamsov skret naravno pripelje na Velike pode, Žmavčarji pa na Male pode (lahko pa tudi vse tri na Male pode), kjer naletimo na tamkajšnje markirane poti, po katerih premagamo zadnjih 400-500 m višine do vrha Skute. Gamsov skret se dotakne znamenite Koglove južne stene, in ravno tisti prehod ob steni je nekoliko težaven in izpostavljen, čeravno tudi Žmavčarji niso čisto nedolžni: v mokrem in zmrzali je lahko spodnji konec v bukovem gozdu prav kočljiv. Ker gre pri vseh treh južnih smereh za brezpotje z več kot 1000 m višinske razlike, se ne moremo zanesti na lastni orientacijski čut, pač pa le na strokovno vodstvo izvedencev.[/i:4906139340]"

Domen: sobota, 16. avgust 2008, ob 8.39 uri

le da ne znam narediti desetcentimetrskih odstavkov, ne da bi s tem stvar naredil neberljivo, sori
Filip, ti za to ne potrebuješ 10cm odstavkov, 1 vrstica ti že več kot zadostuje!

spleza: sobota, 16. avgust 2008, ob 16.10 uri

O vsem skupaj tule? Seveda. Odvisno pač, kako človek [i:2f4e76b8bd]jemlje[/i:2f4e76b8bd] hribe. Èe jih kot izletnik (zapovrh vsega kot turist), morda celo brez kakršnih koli izkušenj, potem se mu prav lahko (beri še raje) kaj primeri. Je v vsakdanjem življenju drugače? Bi si upali z avtom na cesto brez vsakršnega poznavanja prometnih pravil? Saj nismo otroci, madonca (čeprav je njim marsikaj oproščeno). Je pa silno lahko lastno breme preložiti na druge (v tem primeru na pot). Eh. Ne rečem. Je višja sila, v gorah vedno prisotna, a to je povsem nekaj drugega. Tudi jaz bi rad smučal z Everesta, a se zavedam, da nikdar ne bom. Bom pa nekoč za prmej na K2 prilezel! :lol: 8)

Tomaž: sobota, 16. avgust 2008, ob 16.15 uri

Bom pa nekoč za prmej na K2 prilezel! :lol: 8)
A boš ti tud smučal dol? :mrgreen:

iztokk: četrtek, 23. oktober 2008, ob 9.31 uri

Ta vikend prehodil omenjeno pot cez Gamsov skret. Ja res je bil en klin izruvan, vendar ni bil noben problem. Saj ni potrebno vleci jeklenico k sebi ampak se jo drzis v smeri hoje pa je vse lazje.