FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mirok1: sreda, 27. avgust 2008, ob 0.18 uri; ogledov: 0

Jutro se je začelo z slabo novico. Umrl je Pavle, še sedaj ne morem verjeti, zdel se mi je tako stabilen, preudaren, kot da se mu ne more nič zgoditi. Počivaj v miru med temi divjimi gorami, tudi sam se po lanskoletnem obisku sigurno še enkrat vrnem k njim. Današnji dopoldanski šiht je presenetljivo mirno minil. Danes bo 100 dan, katerega bom letos vsaj delno preživel v hribih. Malo ali veliko, kakor se vzame. Kje je tisto leto ko sem jim delal družbo kar 267 dni.Èasi so drugačni, narava dela druga, vreme zelo muhasto, malo sem se postaral, pa še kaj bi se našlo. Pokličem Marto, si za, seveda sem . Greva malo pogledat to najlepšo Karavanško dolino. Startava v Žabnici pri gostišču Sereinig po ozki asfaltirani cesti greva desno proti Vgrizovi planini. Asfalt se čez nekaj časa konča, nato pa levo po kolovozu navzgor proti planini. Na koncu kolovoza se po grabnu počasi dvignava do grebena, kjer se najeva brusnic . Pokaže se severna stena Kosmatice in pa spodaj divja dolina Strugarice. Pot se nadaljuje proti jugu in kaj kmalu sva na idilični Vgrizovi planini, do popolne idilike manjkajo samo krave, katerih pa ni videti. Je pa krasen pogled na severno ostenje Vrtače in njene sosede. S planine se spustiva levo navzdol in nato desno pod ostenja Vrtače. Ko stopiva iz gozda se pot spet obrne levo in po manjšem hudurniku navzdol, nato po kolovozu in ko se ta konča po manjši stezi do ravnice Mlake. S tukaj je pogled na mogočne stene Vrtače najlepši. Dodaten čar pa mu dajejo žareče barve zahajajočega sonca. Po kolovozu navzdol, mimo kmetije Podnar,( na ričet pridem drugič )do izhodišča. Zadnji del poti se ob njej pasejo kravce, konjički, črni kozlički veselo skačejo naokoli, v zraku je vonj po sveže pokošeni travi. Èas se je kar malo ustavil. Dolino, predvsem pa zgornji del kazijo na novo zgrajeni vikendi, nič kaj ne pašejo sem. Ampak enotna sva si , splačalo se je priti. Ko se peljeva proti domu, pomislim kako čas beži, še šest dni pa novi avanturi nasproti, obisk prijateljev v Kurdistanu in naprej v Sirijo. To pa bo že druga zgodba, na Jalovec pa še skočim. Lp!

mirok1: sreda, 27. avgust 2008, ob 0.18 uri

Jutro se je začelo z slabo novico. Umrl je Pavle, še sedaj ne morem verjeti, zdel se mi je tako stabilen, preudaren, kot da se mu ne more nič zgoditi. Počivaj v miru med temi divjimi gorami, tudi sam se po lanskoletnem obisku sigurno še enkrat vrnem k njim. Današnji dopoldanski šiht je presenetljivo mirno minil. Danes bo 100 dan, katerega bom letos vsaj delno preživel v hribih. Malo ali veliko, kakor se vzame. Kje je tisto leto ko sem jim delal družbo kar 267 dni.Èasi so drugačni, narava dela druga, vreme zelo muhasto, malo sem se postaral, pa še kaj bi se našlo. Pokličem Marto, si za, seveda sem . Greva malo pogledat to najlepšo Karavanško dolino. Startava v Žabnici pri gostišču Sereinig po ozki asfaltirani cesti greva desno proti Vgrizovi planini. Asfalt se čez nekaj časa konča, nato pa levo po kolovozu navzgor proti planini. Na koncu kolovoza se po grabnu počasi dvignava do grebena, kjer se najeva brusnic . Pokaže se severna stena Kosmatice in pa spodaj divja dolina Strugarice. Pot se nadaljuje proti jugu in kaj kmalu sva na idilični Vgrizovi planini, do popolne idilike manjkajo samo krave, katerih pa ni videti. Je pa krasen pogled na severno ostenje Vrtače in njene sosede. S planine se spustiva levo navzdol in nato desno pod ostenja Vrtače. Ko stopiva iz gozda se pot spet obrne levo in po manjšem hudurniku navzdol, nato po kolovozu in ko se ta konča po manjši stezi do ravnice Mlake. S tukaj je pogled na mogočne stene Vrtače najlepši. Dodaten čar pa mu dajejo žareče barve zahajajočega sonca. Po kolovozu navzdol, mimo kmetije Podnar,( na ričet pridem drugič )do izhodišča. Zadnji del poti se ob njej pasejo kravce, konjički, črni kozlički veselo skačejo naokoli, v zraku je vonj po sveže pokošeni travi. Èas se je kar malo ustavil. Dolino, predvsem pa zgornji del kazijo na novo zgrajeni vikendi, nič kaj ne pašejo sem. Ampak enotna sva si , splačalo se je priti. Ko se peljeva proti domu, pomislim kako čas beži, še šest dni pa novi avanturi nasproti, obisk prijateljev v Kurdistanu in naprej v Sirijo. To pa bo že druga zgodba, na Jalovec pa še skočim. Lp!