FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

mosovnik: nedelja, 7. september 2008, ob 18.19 uri; ogledov: 0

Vremenarji so napovedovali slabše vreme, za naš vzhodni del kokoši pa lepo in jasno; nekam je bilo treba. Na naših pohorskih "ridah" in "fratah" najdeš vedno nekaj, kar ti zavda. Do taborišča pohorskega bataljona so me spremljale jutranje meglice, ki so čarobno zarisovale sence med gostimi smrekami in šelestenje ter stokanje vitkih dreves v lahnem vetriču, je dajalo prav poseben občutek samote. Od bojišča v smeri proti Klopnemu vrhu se pot malce spusti in nato zmerno dviguje čez Jodlov vrh proti Trem žebljem. Pogledoval sem za gobami, kljub temu, da jaz in gobe nismo največji prijatelji, razen, kadar sedim za mizo, takrat pa jim pojem slavo in oh in sploh. :D Namen sem imel čez Brv do Peska, morda še do jezer in nazaj, pa me je smerokaz proti Klopnemu vrhu kar odnesel v desno in malo pred spomenikom padlim partizanom sem srečal prve ljudi, seveda oborožene s cekarji, noži itd. :? So pa trije vrli lovrenški člani Zveze borcev urejali spomenik, ker bo naslednji teden proslava v spomin na dogodke iz polpretekle zgodovine in takšnim gre zahvala, da se ne pozabi na čase, ko so nam naši napredni predniki omogočili vse to, kar je pozneje nastalo in se ohranilo do današnjih dni. Na koči sem poklepetal z nekaj gobarji, stisnil rogača in odhitel naza v samoto pohorskih rid in frat proti Šumiku. Tudi moj zvesti štirinožec se bolje počuti v samoti. Na Stari Glažuti sem zavil proti koči na Šumiku, ker me je zanimalo kako klubuje zobu časa. Namreč že dalj časa je zaprta in v sramoto lastnikom in prelepemu okolju, ter oblastnikom, ki ne najdejo skupnega jezika za rešitev te nekdaj zelo dobro obiskane planinske postojanke. Resnično nerazumljivo in v sramoto vsem. :evil: :evil: :?: Nekako nerazpoložen in pod vtisom videnega, sem jo mahnil navzdol do potoka Lobnice in se zagnal v strmino proti Kmečkemu vrhu in naprej mimo Treh studencev do križišča za Èrno jezero. Tam pa seveda kot vedno gneča in ob pihljanju vetra, si je ob jezeru starejša druščina zanetila ogenj, pristavila rešetko itd. Nezaslišano! Moji švigajoči pogledi so se izgleda dotaknili enega izmed vrle druščine, ki pa je samo skomignil z rameni in pristavil, da pazijo in se ne more nič zgoditi. :evil: Na drugi strani pri mostu sem dovolil mojemu štirinožcu da je zaplaval, kar je nekajkrat tudi ponovil in odkorakala sva do Osankarice, kjer pa je tudi bilo polno ljudi. Kar pohvalno, glede na to, da je nekaj časa na tem delu Pohorja vladalo nekakšno mrtvilo. :D No, tudi tukaj sem rogaču stisnil rogove in baterije so polne. Da ta del foruma ne bo tako sameval sem dodal nekaj [url=http://www.moj-album.com/uredi/mosovnik/13466903/]utrinkov.[/url] Lepo se imejte.

mosovnik: nedelja, 7. september 2008, ob 18.19 uri

Vremenarji so napovedovali slabše vreme, za naš vzhodni del kokoši pa lepo in jasno; nekam je bilo treba. Na naših pohorskih "ridah" in "fratah" najdeš vedno nekaj, kar ti zavda. Do taborišča pohorskega bataljona so me spremljale jutranje meglice, ki so čarobno zarisovale sence med gostimi smrekami in šelestenje ter stokanje vitkih dreves v lahnem vetriču, je dajalo prav poseben občutek samote. Od bojišča v smeri proti Klopnemu vrhu se pot malce spusti in nato zmerno dviguje čez Jodlov vrh proti Trem žebljem. Pogledoval sem za gobami, kljub temu, da jaz in gobe nismo največji prijatelji, razen, kadar sedim za mizo, takrat pa jim pojem slavo in oh in sploh. :D Namen sem imel čez Brv do Peska, morda še do jezer in nazaj, pa me je smerokaz proti Klopnemu vrhu kar odnesel v desno in malo pred spomenikom padlim partizanom sem srečal prve ljudi, seveda oborožene s cekarji, noži itd. :? So pa trije vrli lovrenški člani Zveze borcev urejali spomenik, ker bo naslednji teden proslava v spomin na dogodke iz polpretekle zgodovine in takšnim gre zahvala, da se ne pozabi na čase, ko so nam naši napredni predniki omogočili vse to, kar je pozneje nastalo in se ohranilo do današnjih dni. Na koči sem poklepetal z nekaj gobarji, stisnil rogača in odhitel naza v samoto pohorskih rid in frat proti Šumiku. Tudi moj zvesti štirinožec se bolje počuti v samoti. Na Stari Glažuti sem zavil proti koči na Šumiku, ker me je zanimalo kako klubuje zobu časa. Namreč že dalj časa je zaprta in v sramoto lastnikom in prelepemu okolju, ter oblastnikom, ki ne najdejo skupnega jezika za rešitev te nekdaj zelo dobro obiskane planinske postojanke. Resnično nerazumljivo in v sramoto vsem. :evil: :evil: :?: Nekako nerazpoložen in pod vtisom videnega, sem jo mahnil navzdol do potoka Lobnice in se zagnal v strmino proti Kmečkemu vrhu in naprej mimo Treh studencev do križišča za Èrno jezero. Tam pa seveda kot vedno gneča in ob pihljanju vetra, si je ob jezeru starejša druščina zanetila ogenj, pristavila rešetko itd. Nezaslišano! Moji švigajoči pogledi so se izgleda dotaknili enega izmed vrle druščine, ki pa je samo skomignil z rameni in pristavil, da pazijo in se ne more nič zgoditi. :evil: Na drugi strani pri mostu sem dovolil mojemu štirinožcu da je zaplaval, kar je nekajkrat tudi ponovil in odkorakala sva do Osankarice, kjer pa je tudi bilo polno ljudi. Kar pohvalno, glede na to, da je nekaj časa na tem delu Pohorja vladalo nekakšno mrtvilo. :D No, tudi tukaj sem rogaču stisnil rogove in baterije so polne. Da ta del foruma ne bo tako sameval sem dodal nekaj [url=http://www.moj-album.com/uredi/mosovnik/13466903/]utrinkov.[/url] Lepo se imejte.

matta: nedelja, 7. september 2008, ob 22.53 uri

Hvala za trud in res lepo pripravljeno fotografsko povabilo. Pridem, seveda še pridem. Ko sem v začetku poletja obiskala Pohorje in prisluhnila pogovoru visokih smrek, me je pustilo z mešanimi občutki, da sem prišla 20 let prepozno (divje vožnje kolesarjev, prav nič obzirne, kot jih popisujejo »strokovnjaki« na forumih, štirikolesniki…, pikniki in odvržene pločevinke v Lobnici), da sem ta prelepi, za Gorenjce nekoliko oddaljeni konec domovine predolgo puščala vnemar, zdaj pa se mi maščuje z ne-planinskim vzdušjem: z nahrbtniki skupaj s partizansko nostalgijo predstavljamo del zgodovine, ki bi jo bilo najbolje čimprej spraviti iz teh gozdov… Res, v dveh dneh sem srečala vse, samo planinca ne. A vem, da se vrnem, morda kmalu. Le »prave« poti bom morala odkriti. Zdaj sem se držala markacij kot pijanec plota in visoko nad Poštelo sem na enem delu k sreči zabluzila na nemarkirano stezo, kjer res ni več švigalo izza ovinka. Mogoče pa bi bilo s tistim napisom »Pozor medved« potrebno opremiti več dreves. Priznam, da sem se v jutranji tihoti in samoti na stezi, še dolgo za videnim napisom prestrašeno ozirala za kosmatincem. Oddaljeno lomastenje me je prikovalo na mesto. S tresočo roko držim edino orožje – fotoaparat na »on« in čakam… …bližajoči hrup je že davno oblikovan v topot konjskih kopit, jaz pa še vedno krčevito stiskam aparat, dokler izza mladih smrek razločno ne zahrza od vzporedne ceste… Končno glava spet »radžonira« in konj je konj in medved medved. Res širok nasmeh sem podarila svoji bujni domišljiji in ko sem na Habakuku pod Poštelo pri prijazni ekološko naravnani lastnici prikupnih apartmajev pod večer zašpilila klobaso, mi je še vedno vleklo usta narazen, ha, ha, he, he…, ho, ho, na Pohorje gremo… Lep pozdrav Meta