FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

hopla69: nedelja, 21. september 2008, ob 19.56 uri; ogledov: 2

Prvo bujenje ure preslišiva in kot je med nama z Mojco že v navadi med dremežem ugibava in diskutirava ali bo vreme lepo in če se sploh splača iti na turo.Predlagam, da greva kasneje kam na bližnji hrib, a me spravi pokonci lajež psičke Rinke katero sva očitno prebudila in zahteva ven.Pogled v jasno nebo me popolnoma predrami in prav kmalu sva že v avtu smer Trenta a brez pravega cilja.Na vrhu Vršiča pa naju mogočni z sončnimi žarki obsijani Bavški Grintavec povabi medse,seveda sva za, saj je bil že kar nekaj časa v planu.Avto parkirava v vasi Soča,temperatura kaže hladne tri stopinje,toplo oblečena zakorakava v strmino, zvon vaške cerkve in bučenje soče naju sremlja vse do zapuščene planine Lemovje,kjer naju toplo pozdravijo prvi jutranji žarki.Slečeva vetrovke in nadaljujeva pot mimo opustelih stanov nekje višje kjer je majhno vodno zajetje pa se osveživa z hladno vodo,prav kmalu pa pot iz gozda popelje po zelo razgledni prečnici na planino nad Sočo.Pred lovsko koæo dohitiva skupino mladih madžarov, ki pa že na prvi videz niso preveč hodci,pred kočo ki je na zelo razglednem mestu malce posediva in si ob pijači ogledujeva Krnsko pogorje in Komno ki je od tukaj lepo vidna.Nadalje pot pelje skozi visoko travo polno skakajočih kobilic in višje nekje pot Kolom naletiva na gada,ki ves premražen brez moči sika in išče zaklon,mirno ga obideva in mu zaželiva da si poišče spokojno zimsko spanje, kajti na tej višini in hladu verjetno ne bo več prav veliko lovil.Ko premagava strmo melišče odloživa palice in se podava v skalni kamin ki je zelo krušljiv in izpostavljen padajočem kamenju.Na vrhu pa naju pričaka prelep razgled na bližnje in dalnje vršake,ki se razen Jalovca kateri si je nadel kapo kažejo v vsej svoji lepoti.Sam B.Grintavec pa daje vtis, da se bo nekoč cel podrl tako zelo je razmajen, krušljiv, razbit.Po obveznem fotkanju pazljivo sestopiva in si nižje v travah poiščeva razgedno mesto za počitek in malico, kjer uživava v lepotah gora.Tukaj še enkrat srečava madžare,na kratko poklepetamo o poti, predvsem pa jih zanima kako daleč je še do vrha,delujejo utrujeno a upam da jim je uspelo. Ob petih sva pri avtu in čaka me še dvourna vožnja,ja to pa res ne maram, a kaj ko imava tako rada naš gorski svet in vem, da bova drugi vikend spet tam nekje med sivimi vršaki iskala pot ki ni mehka trava, temveč steza,posuta s skalami.Vendar se vzpenja,gre naprej, proti soncu.

hopla69: nedelja, 21. september 2008, ob 19.56 uri

Prvo bujenje ure preslišiva in kot je med nama z Mojco že v navadi med dremežem ugibava in diskutirava ali bo vreme lepo in če se sploh splača iti na turo.Predlagam, da greva kasneje kam na bližnji hrib, a me spravi pokonci lajež psičke Rinke katero sva očitno prebudila in zahteva ven.Pogled v jasno nebo me popolnoma predrami in prav kmalu sva že v avtu smer Trenta a brez pravega cilja.Na vrhu Vršiča pa naju mogočni z sončnimi žarki obsijani Bavški Grintavec povabi medse,seveda sva za, saj je bil že kar nekaj časa v planu.Avto parkirava v vasi Soča,temperatura kaže hladne tri stopinje,toplo oblečena zakorakava v strmino, zvon vaške cerkve in bučenje soče naju sremlja vse do zapuščene planine Lemovje,kjer naju toplo pozdravijo prvi jutranji žarki.Slečeva vetrovke in nadaljujeva pot mimo opustelih stanov nekje višje kjer je majhno vodno zajetje pa se osveživa z hladno vodo,prav kmalu pa pot iz gozda popelje po zelo razgledni prečnici na planino nad Sočo.Pred lovsko koæo dohitiva skupino mladih madžarov, ki pa že na prvi videz niso preveč hodci,pred kočo ki je na zelo razglednem mestu malce posediva in si ob pijači ogledujeva Krnsko pogorje in Komno ki je od tukaj lepo vidna.Nadalje pot pelje skozi visoko travo polno skakajočih kobilic in višje nekje pot Kolom naletiva na gada,ki ves premražen brez moči sika in išče zaklon,mirno ga obideva in mu zaželiva da si poišče spokojno zimsko spanje, kajti na tej višini in hladu verjetno ne bo več prav veliko lovil.Ko premagava strmo melišče odloživa palice in se podava v skalni kamin ki je zelo krušljiv in izpostavljen padajočem kamenju.Na vrhu pa naju pričaka prelep razgled na bližnje in dalnje vršake,ki se razen Jalovca kateri si je nadel kapo kažejo v vsej svoji lepoti.Sam B.Grintavec pa daje vtis, da se bo nekoč cel podrl tako zelo je razmajen, krušljiv, razbit.Po obveznem fotkanju pazljivo sestopiva in si nižje v travah poiščeva razgedno mesto za počitek in malico, kjer uživava v lepotah gora.Tukaj še enkrat srečava madžare,na kratko poklepetamo o poti, predvsem pa jih zanima kako daleč je še do vrha,delujejo utrujeno a upam da jim je uspelo. Ob petih sva pri avtu in čaka me še dvourna vožnja,ja to pa res ne maram, a kaj ko imava tako rada naš gorski svet in vem, da bova drugi vikend spet tam nekje med sivimi vršaki iskala pot ki ni mehka trava, temveč steza,posuta s skalami.Vendar se vzpenja,gre naprej, proti soncu.

transverz04: sreda, 24. september 2008, ob 19.40 uri

ja, prav tako tudi je, kot sta opisala. Jaz sem se odpravil nanj v avgustu in prvič se mi je zgodilo, da celo pot nisem srečal človeka. Pravi počitek za dušo in možgane. In kače, kot bi slutile, da imam fobijo pred njimi, so se vse poskrile, vročemu dnevu navkljub. Iz Soče do vrha je res en daljši sprehod. Na vrhu sem užival dobro uro ob razgledu, a takrat je imel kapo Triglav.

igorz: sreda, 24. september 2008, ob 20.48 uri

Ni čisto tako, kot sta opisala. Namreč ne gre za opuščeno planino Lemovje, temveč za nekoč zelo obljuden zaselek Lemovje, več: http://www.odkrij-slovenijo.si/slo/prikaz_izlet.php?id_izlet=88

hopla69: četrtek, 25. september 2008, ob 15.26 uri

Igorz hvala za podatek.Glede na številko na eni hiši, imena se ne spomniva mislim, pa da je pisalo Soča, sva med potjo debatirala tudi o tem, da bi znala biti planina Lemovje zaselek.

Domen: sreda, 26. avgust 2009, ob 1.26 uri

[url=http://zupandomen.spaces.live.com/blog/cns%21F0C8AD747CEA1746%211700.entry]Atraktiven pristop[/url] na lep vrh....

danijelz: torek, 1. september 2009, ob 20.46 uri

Naj dodam še svoj opis današnjega vzpona po manj obiskani poti iz Bavšice skozi Bukovco. Že pred prvo svetlobo kreneva izpred Planinskega učnega središča skozi dolino V tesneh. Tam še vedno leži precej snega, pod katerim si je voda izglodala atraktivno votlino. Pot je v celoti kopna, malce skozi visoke trave, malce skozi gozd, desno čez potok in spet skozi gozd; v uri in pol zložne hoje sva pri lovski koči. Tam si natočiva vodo in z malce težjim ruzakom brž naprej. V začetku je pot prava milina, po odcepu za Kanjski preval pa postane nekoliko zoprno vzpenjanje po strmem in zmuzljivem grušču, ki postane udobnejše in položnejše šele za Kanjo. Tudi vzpon na preval je krušljiv, a k sreči kratek. Tam pokukava k Trentarjem, navlečeva opremo in sestopiva nekaj metrov, potem pa večinoma kar po severnem razu navzgor. V začetnih jeklenicah je potrebne nekaj spretnosti in nič vrtoglavice, a to je "lahki" del. Krušljivo nadaljevanje je namreč z redkimi prekinitvami večinoma brez jeklenic, čeprav bi marsikje morale biti. Obvezen zelo previden korak. Na vrhu čudovit razgled, prigrizek, žig (revež je že ves oguljen in slabo odtisne) in vpis, potem pa po grebenu po "lažji" nazaj v Bavšico. Spet krušljivo plezanje, sumljivi prehodi, grušč na strmih poličkah, prepadno, markacije redke in zdelane. Pri Malem Grintavcu levo spodaj in na drugi strani nazaj gor po grušču na greben, pa spet dol, pa spet gor... Do sedelca Vrh Ruš sva rabila uro in pol (s kletvicami vred), tam se pot dokončno usmeri navzdol. Spet krušljivo, naloženo kamenje, grušč. Jata belk se dvigne iz trave in malce popestri kalvarijo. Kasneje isto stori še prijetno melišče, ki nama podari nekaj višinskih metrov. Kmalu se pot priključi že prehojeni, počitek pri koči in v dolino. Primerno za iskalce samote, saj razen na vrhu nisva srečala človeka. Kakšen meter jeklenic več in sveže markacije vsekakor ne bi škodili.

Tone: nedelja, 27. september 2009, ob 15.29 uri

Greben preko Svinjaka je prav gotovo najdaljši pristop na Grintavec; verjetno je to tudi eden najdaljših pristopov na kako slovensko goro. Včeraj sva se tako povzpela iz Kala na Svinjak in potem pogumno v boj z ruševjem po grebenu naprej. Ni ga hotelo biti konec - ne ruševja ne grebena. Ta boj poteka ves čas zelo dosledno po grebenu, s sem ter tja kako navidezno preseko ali stečino. Le navpično odsekano škrbino tik pred Ostrim robom je treba obiti po južni, skrotasti strani, vendar to spoznaš šele takrat, ko je že prepozno in moraš nekoliko sestopiti nazaj. Na Špičici se pa ruševje umakne - nepopisno olajšanje! - in do vzpetine Vrh leh je teren čist. Pod njo te spet vzame v svoje varstvo ruševje, vendar ni več tako pokroviteljsko, se da lažje priti skoz. Naprej po markirani poti na vrh. Nekoliko me je presenetila, saj je razmeroma zahtevna in izpostavljena, pa nobenega varovala. Kljub poraščenosti, ki včasih pobere malo volje, pa je greben zelo zanimiv in seveda razgleden. Kaj več bodo povedale [url=http://www.moj-album.com/uredi/tspendov/17196003/?x=17196066&y=17196054#l2/]slike[/url]. Sestop v Sočo je pa prav tako zelo dolg, zaradi višinske razlike, seveda. Samo mimogrede: Na Grintavcu se je razločno slišalo navijanje čoperjev na vršiški cesti (okrog 9 km zračne razdalje). Pa smo se pritoževali čez glasno govorjenje v gorah; tudi jaz sem bil zraven. Narobe svet. Èisto narobe.

francih: torek, 29. september 2009, ob 13.37 uri

Na vrhu sem bil 20. 9. ob 10.00 žal v megli in posledično brez razgleda. Vzpon sva opravila od konca ceste pri izviru Soče preko planine Zapotok, čez sedlo Kanja in nazaj, cca. 8 ur za celotno turo. Razen megle je bilo vse super. Foto: http://picasaweb.google.com/franci.habjan/BavskiGrintovec2092009#

AndrejG: sobota, 14. avgust 2010, ob 23.40 uri

Turo sva s prijateljem opravila pred kakimi 14 dnevi, vendar mi še zdaj ni povsem jasen potek poti. Na vrh gresta dve poti, oz. iz dveh izhodišč: od izvira Soče in iz vasi Soča. Prva pot se razcepi na lažjo in težjo. Midva sva šla po lažji varianti, ampak sem potem videl, da sva bila ravno tako deležna ožine pod vrhom, markacije v obliki srčka... Mene zanima naslednje: A sva šla midva po lažji poti , oz, a imata zahtevna in zelo zahtevna skupen konec poti do vrha? Èe se spuščaš po zahtevni poti, moraš iti po isti, oz. a na vrh prideta samo dve poti. Na vrhu sva potem gledala, kam morava iti dol, da bova šla dol po lažji poti nazaj proti izviru Soče, ampak sva zagrešila taktično napako in sva se spustila v vas Soča. A ima zahtevna pot drug začetek spusta, kot ta, po katerem sva prišla? Hvala za vaše odgovore ;)

penzionist: sobota, 14. avgust 2010, ob 23.54 uri

Natančno si preberi [url]http://www.hribi.net/izlet/flori-zadnja_trenta_bavski_grintavec_direktna_pot/1/679/1204[/url] in [url]http://www.hribi.net/izlet/flori-zadnja_trenta_bavski_grintavec_cez_kanski_preval/1/679/1203[/url] pa boš opazil v opisu omembe razpotij, kjer se poti ločita oziroma združita.

AndrejG: nedelja, 15. avgust 2010, ob 17.42 uri

Da, penzionist, hvala za odgovor. Se pravi, da je lažji prihranjena edino plezarija direktno iz sedla Kanja, drugo je pa vse isto.

igorz: nedelja, 15. avgust 2010, ob 18. uri

Med osnovne in zelo pomembne dejavnike vsake ture spada tudi ustrezna priprava na turo, kar med drugim pomeni tudi seznanitev s potekom poti, težavnostjo, možnostjo lažjega sestopa itd. Skrajno zaskrbljujoče je, da nekdo sestopi v povsem drugo dolino pa to ugotovi, šele, ko je v dolini. Še dobro, da nista sestopala po grebenu proti zahodu, tam bi lahko zašla v resne težave. To kaže tudi na to, da dotični ni imel s sabo niti planinske karte, kjer bi si z ogledom, če jo sploh zna gledati lahko hitro ugotovil potek poti, niti se ni pri nikomer pozanimal za potek poti, ki jo je namreval opraviti, kar kaže tudi na to, da ni prebral nobenega opisa, skratka, če zaključim me niti ne čudi, ko se nekdo znajde nekje, kot da bi padel z Lune. Ne ve niti kje je pot začel, niti kje jo bo končal, še manj kje se trenutno hG seveda ne vodita samo dve poti, kot jih navaja AndrejG, ampak sta tukaj vsaj še dve poti iz Bavšice in pa pot izpod Špičke in tista, ki jo je opisal Tone s Svinjaka, pa še ena od Otokarja preko Velikih vrat.

kozorog1: nedelja, 15. avgust 2010, ob 22.47 uri

Kar ti je napisal igorz je res minimalna osnova... vdva s prijateljem pa sta očitno imela več sreče kot pameti... potem se pa čudimo zakaj je toliko nesreč v gorah... no ja srečno v bodoče na naslednjih turah.. pe ne spet brez načrtovanja!!!