FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

turbo: ponedeljek, 3. november 2008, ob 15. uri; ogledov: 2

V nedeljo, na Gospodov dan, v prekrasnem vremenu, smo se Irena, Matjaž in moja malenkost odpravili na Rjavco. Pot pod noge smo vzeli na avstrijski strani ljubeljskega predora. Za navdih in orientacijo nam je bil Klinarjev opis iz pl. vodnika Karavanke. Naša pot se je ujemala z opisom z izjemo ene same (pomembne) podrobnosti. Smerokaza za Rjavco ni bilo do vrha nobenega. Tako smo vseskozi hodili po gozdni cesti (na planinski karti ni nobene ceste !, na terenu pa malo morje), na vseh odcepih stranskih cest smo se poznavalsko ravnali po občutku in ko smo prišli na konec ceste, smo brez težav malo po občutku in malo po stečinah prišli na stranski vrh grebena, ki vodi na Rjavco. Po grebenu smo nadaljevali proti cilju, malo pred Sveto Pečjo prišli na markirano pot (rumene oznake s št.12), obšli Sveto Peč po levi in kar hitro prišli na vrh Rjavce. Razgled krasen, vreme jasen", po tleh pa za prst ali dva novega snega. Na povratku smo "čez drn in strn" skrajšali ovinek ali dva, nato pa po že znani poti sestopili nazaj k tunelu. Lepa, zelo samotna in izredno razgledna tura. Naslednjič pa s smučkami....

turbo: ponedeljek, 3. november 2008, ob 15. uri

V nedeljo, na Gospodov dan, v prekrasnem vremenu, smo se Irena, Matjaž in moja malenkost odpravili na Rjavco. Pot pod noge smo vzeli na avstrijski strani ljubeljskega predora. Za navdih in orientacijo nam je bil Klinarjev opis iz pl. vodnika Karavanke. Naša pot se je ujemala z opisom z izjemo ene same (pomembne) podrobnosti. Smerokaza za Rjavco ni bilo do vrha nobenega. Tako smo vseskozi hodili po gozdni cesti (na planinski karti ni nobene ceste !, na terenu pa malo morje), na vseh odcepih stranskih cest smo se poznavalsko ravnali po občutku in ko smo prišli na konec ceste, smo brez težav malo po občutku in malo po stečinah prišli na stranski vrh grebena, ki vodi na Rjavco. Po grebenu smo nadaljevali proti cilju, malo pred Sveto Pečjo prišli na markirano pot (rumene oznake s št.12), obšli Sveto Peč po levi in kar hitro prišli na vrh Rjavce. Razgled krasen, vreme jasen", po tleh pa za prst ali dva novega snega. Na povratku smo "čez drn in strn" skrajšali ovinek ali dva, nato pa po že znani poti sestopili nazaj k tunelu. Lepa, zelo samotna in izredno razgledna tura. Naslednjič pa s smučkami....

Tone: ponedeljek, 3. november 2008, ob 18.30 uri

Lep vrh, čudovit razgled na S ostenja Karavank. Do predlanskega vzpona nanj sem živel v krivi veri, da se hrib imenuje RJAVICA (tako, kot piše na zemljevidih, seveda pa podarek čisto samodejno pade na I, kot npr. pri Rjavini). Potem sem pa prišel na vrh in videl po nemško zapisano RJAUTZA. Seveda, Rjavca, pa nič drugače! Tako, kot so ga stoletja doslej imenovali domačini, ki imajo izključno pravico poimenovati gore. Obšla me je sveta jeza na silno pametne - kaj vem katere - jezikoslovce, geografe..., ki iz naslanjača nekje v Ljubljani dodeljujejo neka svoja imena in povzročajo samo zmedo. Da ne bo zvenelo preveč po kmečko, je stvar treba malo popačiti in tako imamo, kar imamo. Imena slovenske gore, zapisanega v slovenščini, ne znam pravilno izgovoriti, v nemščini pa je to čisto enostavno. Kriminal! Pa to sploh ni edini primer. Ampak še enkrat, gora je pa lepa.