FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: sobota, 20. junij 2009, ob 13.14 uri; ogledov: 0

Tudi to Karnijsko turo je načrtovala Marjeta, ki je tam še kako doma. Zapeljeva se v Paularo in proti prelazu Cason di Lanza (odprto šele v Soboto, tudi iz Pontebbe) kak km pod prelazom iz smeri Paulara parkirava in greva po poti 451 do planine Cordin Grande in naprej na mejno sedlo Kordin Sattel, ter pod Schulterkoflom po dolgem prečenju proti vzhodu, kjer se je pot obrnila po širokem hrbtu nazaj na zahod in na vrh Hochwipfla. Zelo razgleden vrh nad Ziljsko dolino, ki ga je vsekakor vredno obiskati, povsem netežavno pot. V že lani polni knjigi sva našla vpisanega le nekoga z Jesenic, ki se tudi sicer redno pojavlja v teh koncih. Z vrha sva del poti sestopila po poti vzpona, zatem pa zavila na neoznačeno pot, ki naju je kmalu pripeljala na markirano pot 417 proti Rattendorfer Sattel, vendar sva jo zapustila in se v desno povzpela rahlo navzgor in ponovno vstopila v Italijo, ter se po sirarski poti vrnila na Cason di Lanza (Lonice). Tam je seveda že vse odprto, pašta je teknila, še bolj Gäser, sonce je grelo in kar težko se je bilo odpraviti v dolino. Toliko encijana kot ga je sedaj ob poteh tam okoli še nikjer nisva videla. Na turi sva bila 18. junija, ko je bilo še vroče poletje.

igorz: sobota, 20. junij 2009, ob 13.14 uri

Tudi to Karnijsko turo je načrtovala Marjeta, ki je tam še kako doma. Zapeljeva se v Paularo in proti prelazu Cason di Lanza (odprto šele v Soboto, tudi iz Pontebbe) kak km pod prelazom iz smeri Paulara parkirava in greva po poti 451 do planine Cordin Grande in naprej na mejno sedlo Kordin Sattel, ter pod Schulterkoflom po dolgem prečenju proti vzhodu, kjer se je pot obrnila po širokem hrbtu nazaj na zahod in na vrh Hochwipfla. Zelo razgleden vrh nad Ziljsko dolino, ki ga je vsekakor vredno obiskati, povsem netežavno pot. V že lani polni knjigi sva našla vpisanega le nekoga z Jesenic, ki se tudi sicer redno pojavlja v teh koncih. Z vrha sva del poti sestopila po poti vzpona, zatem pa zavila na neoznačeno pot, ki naju je kmalu pripeljala na markirano pot 417 proti Rattendorfer Sattel, vendar sva jo zapustila in se v desno povzpela rahlo navzgor in ponovno vstopila v Italijo, ter se po sirarski poti vrnila na Cason di Lanza (Lonice). Tam je seveda že vse odprto, pašta je teknila, še bolj Gäser, sonce je grelo in kar težko se je bilo odpraviti v dolino. Toliko encijana kot ga je sedaj ob poteh tam okoli še nikjer nisva videla. Na turi sva bila 18. junija, ko je bilo še vroče poletje.