FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

igorz: torek, 30. junij 2009, ob 20.52 uri; ogledov: 0

Prav pošteno naju je že vleklo v Karinjske gore nad Cimo Sapaddo. Tam okoli je še kar nekaj gora, ki naju čakajo. Tokrat pa sva se zapeljala do Baite Rododendro, brez boja prestopila tukaj še mlado rečico Piavo, potem pa odšla po lepi poti z oznako 138 do Laghi d Olbe. Delno oblačno vreme naju ni prav nič motilo, še dobrodošlo je bilo, da ni bilo prevroče. Vmes sva se kratek čas ustavila na obnovljeni planini d Olbe. Višje sva se od treh visokogorskih jezerc hitro poslovila in zavila proti vzhodu. Vseskozi sva hodila po lepi razgledni poti pod grebeni, ko je pogled ušel tudi na severno stran, sva naletela na ostanke frontne linije, kaverne in druge objekte. Sledil je zelo razgleden del poti do vrha. Èeprav je zadnji del na karti označen s pikami sva prav na vrh prišla s pomočjo palic. Južna pobočja so dokaj blaga, na severno stran pa so kar spoštljivi prepadi. Razgled eden najlepših v teh koncih, še posebej na znane in že obiskane vrhove gora. Le bližnje Dolomite je zakrivala megla in občasne plohe. Z vrha sva sestopila v smeri proti jezerom. Ko sem se mudil s poravnavo nekega križa, je Marjeta že zavila v desno proti Passo del Mulo. Seveda sem ji sledil. S sedla sva sestopila na sever, prečila nekaj s snegom pokritih grap in se pod severno steno vrnila proti vzhodu, ves čas med potjo sva občudovala mogočno Peralbo, Chiadenis, Avanzo in nekoliko bolj zahodno Palombino in Cavallino, na koncu obširne planote sem poiskal neoznačeno stezico po kateri sva kmalu sestopila do Piave, jo spet prestopila in v pol ure hoje po cesti, ki vodi v Cimo Sapaddo sva bila na izhodišču. Seveda zelo priporočava to krožno turo, ki je pravi visokogorski treking, pa ne pozabite vmes zaviti do izvirov Piave.

igorz: torek, 30. junij 2009, ob 20.52 uri

Prav pošteno naju je že vleklo v Karinjske gore nad Cimo Sapaddo. Tam okoli je še kar nekaj gora, ki naju čakajo. Tokrat pa sva se zapeljala do Baite Rododendro, brez boja prestopila tukaj še mlado rečico Piavo, potem pa odšla po lepi poti z oznako 138 do Laghi d Olbe. Delno oblačno vreme naju ni prav nič motilo, še dobrodošlo je bilo, da ni bilo prevroče. Vmes sva se kratek čas ustavila na obnovljeni planini d Olbe. Višje sva se od treh visokogorskih jezerc hitro poslovila in zavila proti vzhodu. Vseskozi sva hodila po lepi razgledni poti pod grebeni, ko je pogled ušel tudi na severno stran, sva naletela na ostanke frontne linije, kaverne in druge objekte. Sledil je zelo razgleden del poti do vrha. Èeprav je zadnji del na karti označen s pikami sva prav na vrh prišla s pomočjo palic. Južna pobočja so dokaj blaga, na severno stran pa so kar spoštljivi prepadi. Razgled eden najlepših v teh koncih, še posebej na znane in že obiskane vrhove gora. Le bližnje Dolomite je zakrivala megla in občasne plohe. Z vrha sva sestopila v smeri proti jezerom. Ko sem se mudil s poravnavo nekega križa, je Marjeta že zavila v desno proti Passo del Mulo. Seveda sem ji sledil. S sedla sva sestopila na sever, prečila nekaj s snegom pokritih grap in se pod severno steno vrnila proti vzhodu, ves čas med potjo sva občudovala mogočno Peralbo, Chiadenis, Avanzo in nekoliko bolj zahodno Palombino in Cavallino, na koncu obširne planote sem poiskal neoznačeno stezico po kateri sva kmalu sestopila do Piave, jo spet prestopila in v pol ure hoje po cesti, ki vodi v Cimo Sapaddo sva bila na izhodišču. Seveda zelo priporočava to krožno turo, ki je pravi visokogorski treking, pa ne pozabite vmes zaviti do izvirov Piave.