FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

turbo: ponedeljek, 3. avgust 2009, ob 10.58 uri; ogledov: 0

Soboto sva z Matjažem namenila obisku Velikega Koritnika. Nekaj pred 7h sva parkirala na Mokrinah (Nassfeld) in se odpravila proti gori. Vreme je bilo bolj tako-tako, nekaj jasnine in sem ter tja nizka oblačnost in megla. Za hojo ravno prav, da ni bilo (pre)vroče. Pot nama je šla dobro izpod nog in kar hitro sva prišla na grebenček, ki povezuje Veliki Koritnik in Konjski Špik (Monte Cavallo , Rosskofel). Na drugi strani, malce pod grebenčkom stoji bivak Lomasti, katerega nameravam obiskati neke lepe pomladi, seveda s turnosmučarskim namenom. Nato sva nadaljevala po italijanski strani do vstopa v ferato Crete Rose. Lepa,a (pre)kratka ferata naju je mimogrede privedla na vršno pobočje in slabe 1/2 urice kasneje sva že sedela pri križu na vrhu. Razgled je bil zaradi vlažnega zraka in kopaste oblačnosti precej omejen, a sva vseeno videla dovolj, da je bil počitek na vrhu prav prijeten. Sestopila sva po ferati Uiberlacherweg, ki je uradno sicer lažja od Crete Rose, a je potrebno vseeno popaziti zaradi narave terena in skopih varoval. Sledilo je še nekaj hoje po smučiščih in po 7h urah hoje in poplezavanja sva že imela vsak svoje pivce v roki. Ni kaj, fajn je bilo !

turbo: ponedeljek, 3. avgust 2009, ob 10.58 uri

Soboto sva z Matjažem namenila obisku Velikega Koritnika. Nekaj pred 7h sva parkirala na Mokrinah (Nassfeld) in se odpravila proti gori. Vreme je bilo bolj tako-tako, nekaj jasnine in sem ter tja nizka oblačnost in megla. Za hojo ravno prav, da ni bilo (pre)vroče. Pot nama je šla dobro izpod nog in kar hitro sva prišla na grebenček, ki povezuje Veliki Koritnik in Konjski Špik (Monte Cavallo , Rosskofel). Na drugi strani, malce pod grebenčkom stoji bivak Lomasti, katerega nameravam obiskati neke lepe pomladi, seveda s turnosmučarskim namenom. Nato sva nadaljevala po italijanski strani do vstopa v ferato Crete Rose. Lepa,a (pre)kratka ferata naju je mimogrede privedla na vršno pobočje in slabe 1/2 urice kasneje sva že sedela pri križu na vrhu. Razgled je bil zaradi vlažnega zraka in kopaste oblačnosti precej omejen, a sva vseeno videla dovolj, da je bil počitek na vrhu prav prijeten. Sestopila sva po ferati Uiberlacherweg, ki je uradno sicer lažja od Crete Rose, a je potrebno vseeno popaziti zaradi narave terena in skopih varoval. Sledilo je še nekaj hoje po smučiščih in po 7h urah hoje in poplezavanja sva že imela vsak svoje pivce v roki. Ni kaj, fajn je bilo !

brane: nedelja, 1. avgust 2010, ob 20.03 uri

Midva z Borutom sva turo, ki res ponuja več variant speljala čisto po svoje. Sledila sva Stritarjevemu vodniku ter bila že ob 8 uri na sedlu Cason di Lanza ali po naše Lonice. Za gostiščem nato po poti 439, ki poteka sprva po kolovozu, prečka potok z podrtim mostom, nato zopet kolovoz in ravno malce prej, ko pot 439 iz kolovoza krene v levo po grmičevju navzgor proti ostenju Crete sva dohitela grupico Italijanov. ki so nama svetovali naj nadaljujeva po kolovozu do bivaka Lomasti in nato od njega proti gori.Rečeno storjeno, a kmalu ugotoviva da bo ta varianta potekala po načelu "okoli vogala u varžet" :oops: A nič zato saj tura ni dolga, višinska ni pretirana in po kolovozu, ki ni markiran na manjše sedelce, spust v dolino na planino po poti 440.Po dolinskem delu planine spoznavava kaj so Mokrine, saj je pot vseskozi mokra in blatna :evil: No na koncu doline sledi končno skalni del in končno prilomastiva do bivaka Lomasti :lol: No če zaradi drugega ne sledi kratek vzpon na sedlo in nato po markirani stezi 403 levo proti ostenju Crete po razglednem in čudovitem grebenčku. Po odcepu za ferato Uiberlacher nadaljujeva pod ostenjem in kmalu malce višje od poti v steni zagledava jeklenice ferate Crete Rosse. Uživaško plezanje res, a na žalost kratko, pripelje višje v zaslužene trave, da se lahko malce oddahneva. :lol: Po lažjem svetu prispeva na vrh, pomalicava ter si privoščiva daljši počitek v travah. Za sestop pa se ponovno odločiva po posvetu z Italijani za pot 416 ( Via alta ) po zagotovilu via Normale.Pot poteka najprej po razčlenjenm kraškem svetu kar naenkrat pa zavije strmo navzdol.Pri spustu tam skorajda ni varoval, tako en zgornji skok malce zadiši po enki, skala pa je čvrsta, le na rolerje je treba sem ter tja popaziti. Nižje se pot priključi na spodnjo pot 403 par korakov desno in kmalu zatem kreneva ostro levo navzdol ponovno na jutranjo 439, ki naju pripelje na izhodišče. Res lepa ne predolga tura, ki ponuja marsikaj v lepem okolju na dan z božanskim vremenom. :lol: