FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

turbo: sreda, 5. avgust 2009, ob 19.02 uri; ogledov: 0

T.Mihelič je v Planinskem vodniku Julijske Alpe in v knjigi Julijske Alpe-Severni pristopi tako lepo opisal pot na Sr.Ponco, da sem se na turo odpravil zaradi poti in ne zaradi vrha samega. Zjutraj sem parkiral v Planici, dal možgane na off in odkorakal v Tamar. Red je red in če je vožnja v Tamar prepovedana je pač prepovedana. Bo že, kako uro prej se vstane pa gre. Mora gret ! Potem pa nedaleč za domom v desno in v breg. Kmalu sem pri prvih dveh votlinah, nato grem preko skoka s tremi klini in kmalu sem v strmem bukovem gozdu. Soparno je za znoret, še diham težko. Kar hitro mi gre pot od nog in kmalu se znajdem v Krnici pod Pečmi. Še lepše in bolj divje je, kot je Tine zapisal. Tudi višje je lepo, še posebno dooolga greda, imenovana Na vrtcu. Prav Na vrtcu je sopara popustila, malce je zapihalo in takoj je bilo vse lažje. Do vrha ni bilo več daleč, za popestritev pa je sem ter tja poskrbelo poplezavanje preko skalnih skokcev. Na vrhu pa, kaj bi rekel ?! Prvo sem obujal spomine na prečenje Ponc vse do Mangrta, ki sva ga z Matjažem opravila pred davnimi leti. Nato sem užival v prekrasnih pogledih na vse strani, razen na martuljški konec, ki je bil prav lepo zabasan. Tudi jaz sem bil nekaj časa bolj na temnem, tako da sem že pomislil na kako ploho, a se je hitro razvedrilo. Nazaj v Tamarju sem bil mimogrede, naprej do Planice pa ni da bi govoril. Tura kot se šika, oziroma kot je Tine zapisal: Razen markacij ni tod prav ničesar, kar bi nas spominjalo na človeka. Gibljemo se v popolni divjini ! Pa še kako prav je imel..............................

turbo: sreda, 5. avgust 2009, ob 19.02 uri

T.Mihelič je v Planinskem vodniku Julijske Alpe in v knjigi Julijske Alpe-Severni pristopi tako lepo opisal pot na Sr.Ponco, da sem se na turo odpravil zaradi poti in ne zaradi vrha samega. Zjutraj sem parkiral v Planici, dal možgane na off in odkorakal v Tamar. Red je red in če je vožnja v Tamar prepovedana je pač prepovedana. Bo že, kako uro prej se vstane pa gre. Mora gret ! Potem pa nedaleč za domom v desno in v breg. Kmalu sem pri prvih dveh votlinah, nato grem preko skoka s tremi klini in kmalu sem v strmem bukovem gozdu. Soparno je za znoret, še diham težko. Kar hitro mi gre pot od nog in kmalu se znajdem v Krnici pod Pečmi. Še lepše in bolj divje je, kot je Tine zapisal. Tudi višje je lepo, še posebno dooolga greda, imenovana Na vrtcu. Prav Na vrtcu je sopara popustila, malce je zapihalo in takoj je bilo vse lažje. Do vrha ni bilo več daleč, za popestritev pa je sem ter tja poskrbelo poplezavanje preko skalnih skokcev. Na vrhu pa, kaj bi rekel ?! Prvo sem obujal spomine na prečenje Ponc vse do Mangrta, ki sva ga z Matjažem opravila pred davnimi leti. Nato sem užival v prekrasnih pogledih na vse strani, razen na martuljški konec, ki je bil prav lepo zabasan. Tudi jaz sem bil nekaj časa bolj na temnem, tako da sem že pomislil na kako ploho, a se je hitro razvedrilo. Nazaj v Tamarju sem bil mimogrede, naprej do Planice pa ni da bi govoril. Tura kot se šika, oziroma kot je Tine zapisal: Razen markacij ni tod prav ničesar, kar bi nas spominjalo na človeka. Gibljemo se v popolni divjini ! Pa še kako prav je imel..............................