FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

vstarc16: sreda, 5. avgust 2009, ob 20.22 uri; ogledov: 0

Od koče Brazza smo se v nedeljo zjutraj spustili na Pecol, markirana pot, ki skoraj horizontalno pelje nad Reklanico se začne pri zadnji mlekariji (v smeri juga). Sprva udoben kolovoz, potem pa lepa steza, se vije skozi gozd, dokler se na višini 1580 m ne odcepi pot 641 pelje na poti Strmi peči. V ključih se smo se v eni uri povzpeli na Forca Vandul in potem čez strmi zavaroni skok na greben. Sledilo je lepo prečenje po travnatem grebenu do Forca dela Vienne in potem čez nekaj kratkih pragov na Strmo peč, skupaj 4 h od koče. Sestopili smo po isti poti do začetka ferate Norina, ki ima nenavaden izstop skozi preduh, prav na grebenu. Kljub nekaterim manjšim poškodbam so varovala v brezhibnem stanju, pot pa lepo speljana in ni pretirano zahtevna za splezat navzgor, okolje pa izjemno. Veliko snežišče v srednje delu nam je zadalo nekaj težav, ker smo imeli samo cepine, spust z derezami bi bil precej varnejši. Pod snežiščem smo zavili na pot 655, ki se izogne bivaku Cevedale in se spušča v Pleziche. Kljub temu da je markirana, in da so varovala (ki so nameščena na dveh mestih) brezhibna je pot dokaj zapuščena in jo je v gozdu težko slediti. Po njej smo se spustili v dolino in nadaljevali ob potoku. Steza prejde v gozdno cesto, ki pripelje do poti 651, tiste z katere smo zavili v Clapadorie. Nadaljevali smo po njej v smeri Montaža, po nekaj vzpona se spustili v dolino i prečkali Clapadorie, sledil je še nadležni vzpon do avta, od stika z 655 smo rabili 1.15 h, skupaj z vrha Strme peči 7h. Takšen sestop ne priporočamo (zaradi dolžine, slabe steze in orijentacijskih težav v gozdnatem delu steze 655) mi smo ga opravili ker smo imeli avto na začetku poti, ki pelje na Montaž iz Dunje. Za varen spust po snežišču na poti Norina so trenutno (in do konca sezone, ker je snega še 3 m) potrebne dereze; samo z cepinom se da, ampak je dokaj tvegano zaradi zelo trdega snega. Vanja

vstarc16: sreda, 5. avgust 2009, ob 20.22 uri

Od koče Brazza smo se v nedeljo zjutraj spustili na Pecol, markirana pot, ki skoraj horizontalno pelje nad Reklanico se začne pri zadnji mlekariji (v smeri juga). Sprva udoben kolovoz, potem pa lepa steza, se vije skozi gozd, dokler se na višini 1580 m ne odcepi pot 641 pelje na poti Strmi peči. V ključih se smo se v eni uri povzpeli na Forca Vandul in potem čez strmi zavaroni skok na greben. Sledilo je lepo prečenje po travnatem grebenu do Forca dela Vienne in potem čez nekaj kratkih pragov na Strmo peč, skupaj 4 h od koče. Sestopili smo po isti poti do začetka ferate Norina, ki ima nenavaden izstop skozi preduh, prav na grebenu. Kljub nekaterim manjšim poškodbam so varovala v brezhibnem stanju, pot pa lepo speljana in ni pretirano zahtevna za splezat navzgor, okolje pa izjemno. Veliko snežišče v srednje delu nam je zadalo nekaj težav, ker smo imeli samo cepine, spust z derezami bi bil precej varnejši. Pod snežiščem smo zavili na pot 655, ki se izogne bivaku Cevedale in se spušča v Pleziche. Kljub temu da je markirana, in da so varovala (ki so nameščena na dveh mestih) brezhibna je pot dokaj zapuščena in jo je v gozdu težko slediti. Po njej smo se spustili v dolino in nadaljevali ob potoku. Steza prejde v gozdno cesto, ki pripelje do poti 651, tiste z katere smo zavili v Clapadorie. Nadaljevali smo po njej v smeri Montaža, po nekaj vzpona se spustili v dolino i prečkali Clapadorie, sledil je še nadležni vzpon do avta, od stika z 655 smo rabili 1.15 h, skupaj z vrha Strme peči 7h. Takšen sestop ne priporočamo (zaradi dolžine, slabe steze in orijentacijskih težav v gozdnatem delu steze 655) mi smo ga opravili ker smo imeli avto na začetku poti, ki pelje na Montaž iz Dunje. Za varen spust po snežišču na poti Norina so trenutno (in do konca sezone, ker je snega še 3 m) potrebne dereze; samo z cepinom se da, ampak je dokaj tvegano zaradi zelo trdega snega. Vanja

Tone: nedelja, 9. avgust 2009, ob 12.02 uri

Tokrat je bil namen preveriti logistične težave pri vzponu na Strmo peč preko ferate Norina, seveda povratek po drugi smeri in na isto izhodišče. Se je nekako izšlo, vendar je zeloooo dolgo. V petek popoldne v Dunjo in vzpon do bivaka Cividale. Vode je tam dovolj, ne vlecite je s sabo toliko kot jaz! Drug dan naprej proti ferati. Naj nikogar ne zmede ogrrromna količina snega v prvi divji grapi, ki nam preči pot. Samo pod snežnim predorom naprej v grapo in kmalu po lažjem svetu za krajno zevjo na levo ven. Potem sledijo dolga prečenja, snežišča, pogledi na vasice na nasprotni strani doline… Tisti, ki so te zaselke postavili, so morali vsak dan garati vsaj tako kot jaz, kadar se mi slučajno zahoče turizma. Dan za dnem, za golo preživetje. Moje spoštovanje! Rastje je prav zanimivo. Ne vidiš velikokrat, da se še čisto drobni popki lepega jegliča spogledujejo z bohotno cvetočim resastim sviščevcem. Pa alpski zvončki, mastnice, volčin, in na drugi strani planika, murka, kamnokreči… Pravi cvetlični Babilon. Ferata Norina je zanimiva. Na nekaterih mestih precej izpostavljena, speljana po lepih prehodih, tehnično manj zahtevna od njenih razvpitih kolegic na I strani Julijcev. Bolj naravna, okolje pa ni nič manj divje. Še eksihibicijski prehod skozi okno na greben in lahko se prepustimo soncu (če ni oblačno). Do vrha Strme peči me je spremljal velik trop kozorogov, ki jim ni prav dosti mar za družbo dvonožcev. Sedaj pa reševanje logistike: Šel sem gledat peklensko škrbino Vandul in se od tam usmeril na Z na nekdanjo vojaško pot, ki na višini 1100 do 1400 m preči celo skupino na J, Z in deloma na S strani. Pot je zelo razgibana, po skritih policah med navpičnimi stenami preči brez števila grap. Pogled na zemljevid pove vse. Sprva nosi številko 621, potem 620 in nazadnje 619. Slikovito in še enkrat slikovito, vendar primerno samo za tistega, ki uživa v hoji. Èe se vam mudi čimprej do avtomobila, nikar na njo! Pod vzpetino Cuel de la Bareta na ZS strani pa markacij nenadoma zmanjka. Sledil sem poti, ki je v prvem delu še dobro vidna, potem pa vse bolj kosmata. Poteka točno tam, kjer je na Tabaccovem zemljevidu vrisana markacija, vendar je bilo le še ponekod zaslediti nekaj zbledelih čačk. Je morda kdo hodil tam in bi mi vedel svetovati, kje gre tista označena 619? Tudi v spodnjem delu na 651 je treba biti precej pazljiv, saj so te poti redko prehojene, vseeno pa moramo ujeti urejene prehode čez divje vodotoke, sej drugje ni mogoče priti čez. Nekaj slik se da videti tukaj: [url]http://tspendov.moj-album.com/album/16596673/[/url] .Še mnogo več pa šteje doživetje poti.

igorz: nedelja, 9. avgust 2009, ob 18.34 uri

Tone, nekaj sem pred leti o tem že pisal, najde se tukaj: [url]http://www.pzs.si/forum/viewtopic.php?t=3485[/url], sicer bi to bilo nekoliko bližje, če bi s Strme peši zavil kar dol po tisti travnati dolino med Strmo pečjo in Pizzo Viene in ne bi rabil hodit na Forco Vandul, pot 641, jaz sem gor hodil tudi že direktno na Strmo peč. Druga varianta je seveda še avto na pecolu, kar pa zahteve več logistike. Sicer pa upam, da ti ni žal, ker so tam res pravi divji kraji. lp

Tone: nedelja, 9. avgust 2009, ob 21. uri

Za dolino la Viene in bližnjico po njej sem vedel, vendar sem želel obiskati Forco di Vandul. Pa še tiste stene iz peščenca so tako zanimive, da mi ni bilo žal nekaj več hoje. Sicer pa sem po tvojem opisu spet podoživel včerajšnjo pot. V celoti sem bil izredno navdušen nad njo, le na koncu je bilo kar nekako odveč, ko me je že mrak priganjal. Tudi na Bareto sem šel gledat tisti vojni muzej. Škoda bi bilo, če bi izpustil tako lep razglednik. S potjo 619 pa je, kot kaže, res križ. Upam, da bodo stanje nekako uredili in uskladili karto, drugače bo gotovo tam še marsikdo zašel.