FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

turbo: četrtek, 13. avgust 2009, ob 11.38 uri; ogledov: 0

V sredo zjutraj v Vratih (tretjič v tednu dni, prej pa desetletje nič). Kot prvo naju z Matjažem preseneti nekaj minutni dežek, čeravno naj bi bila prav sreda najlepši dan med tednom. Navkljub temu jo ureževa proti Luknji, kamor kar hitro prisopihava. Premočena do kože. Hvala bogu, od znoja in ne od dežja. Spet ta vlaga. Malce poduškava, nato pa sva mimogrede pri možicu in znamenitih čevljih, kjer zapustiva označeno pot. Brez težav se povzpneva do žleba, kjer se pri Tinetovi spominski plošči za malce daljši čas ustaviva in z dvogledom preiskujeva očakovo severno steno. Vreme se je ravno toliko popravilo, da je stena lepo vidna in lahko lepo vidiva razne smeri in police, ki se vijejo po njej. Nato preko gladkega skoka vstopiva v žleb, malce poplezava po njem, višje izstopiva v levo in se nato po lepih prehodih malo levo-malo desno povzpneva na škrbino (sedelce) pod Pihavcem. Tam naletiva na markirano pot in po njej doseževa vrh. Vmes se je vse zabasalo, tako da sva bila prikrajšana za lepe razglede,ki bi jih bila v lepem deležna. Sestop do Pogačnika je bil hiter, vreme se je spet malce popravilo. Po krajšem počitku jo ureževa proti Zadnjici nato pa na primernem mestu zavijeva levo, na pot (če se ji sme tako reči), ki vodi nad planino Zajavor na Luknjo. Pot je čudovita, res prava trentarska divjina. Pred leti sem jo že prehodil in to je tudi bil povod, da sva se odločila za ta sestop oziroma povratek. Prvo manjšo napakico sem napravil pri prvi večji grapi, v katero sem vstopil nekaj deset metrov previsoko. Ni bilo hudega, malo sva se podričala do od daleč vidne stezice in nadaljevala proti Luknji. Vse do vpadnice nad planino Zajavor nama je dobro šlo od nog, tam pa sem spet malce zaštrikal. Ker sem prišel previsoko, nisem našel nadaljevanja proti Luknji. Morala sva nazaj, nato pa sem poiskal prehode v (hudo) strmih travah, po katerih sva se spustila proti planini, kjer sem spet ujel nekaj stezici podobnega in ta naju je nato pripeljala nazaj na Luknjo. Sestop v Vrata je bil nato le še formalnost. Lepa tura ! Krasen, ne pretežaven vzpon in divji, mestoma zapleten sestop (po "moji zaslugi" tudi precej tja do 50 plus stopinjskih trav).

turbo: četrtek, 13. avgust 2009, ob 11.38 uri

V sredo zjutraj v Vratih (tretjič v tednu dni, prej pa desetletje nič). Kot prvo naju z Matjažem preseneti nekaj minutni dežek, čeravno naj bi bila prav sreda najlepši dan med tednom. Navkljub temu jo ureževa proti Luknji, kamor kar hitro prisopihava. Premočena do kože. Hvala bogu, od znoja in ne od dežja. Spet ta vlaga. Malce poduškava, nato pa sva mimogrede pri možicu in znamenitih čevljih, kjer zapustiva označeno pot. Brez težav se povzpneva do žleba, kjer se pri Tinetovi spominski plošči za malce daljši čas ustaviva in z dvogledom preiskujeva očakovo severno steno. Vreme se je ravno toliko popravilo, da je stena lepo vidna in lahko lepo vidiva razne smeri in police, ki se vijejo po njej. Nato preko gladkega skoka vstopiva v žleb, malce poplezava po njem, višje izstopiva v levo in se nato po lepih prehodih malo levo-malo desno povzpneva na škrbino (sedelce) pod Pihavcem. Tam naletiva na markirano pot in po njej doseževa vrh. Vmes se je vse zabasalo, tako da sva bila prikrajšana za lepe razglede,ki bi jih bila v lepem deležna. Sestop do Pogačnika je bil hiter, vreme se je spet malce popravilo. Po krajšem počitku jo ureževa proti Zadnjici nato pa na primernem mestu zavijeva levo, na pot (če se ji sme tako reči), ki vodi nad planino Zajavor na Luknjo. Pot je čudovita, res prava trentarska divjina. Pred leti sem jo že prehodil in to je tudi bil povod, da sva se odločila za ta sestop oziroma povratek. Prvo manjšo napakico sem napravil pri prvi večji grapi, v katero sem vstopil nekaj deset metrov previsoko. Ni bilo hudega, malo sva se podričala do od daleč vidne stezice in nadaljevala proti Luknji. Vse do vpadnice nad planino Zajavor nama je dobro šlo od nog, tam pa sem spet malce zaštrikal. Ker sem prišel previsoko, nisem našel nadaljevanja proti Luknji. Morala sva nazaj, nato pa sem poiskal prehode v (hudo) strmih travah, po katerih sva se spustila proti planini, kjer sem spet ujel nekaj stezici podobnega in ta naju je nato pripeljala nazaj na Luknjo. Sestop v Vrata je bil nato le še formalnost. Lepa tura ! Krasen, ne pretežaven vzpon in divji, mestoma zapleten sestop (po "moji zaslugi" tudi precej tja do 50 plus stopinjskih trav).