FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

boleklolek: torek, 18. avgust 2009, ob 8.02 uri; ogledov: 0

Veličasno jutro in nasmejan dedek parkirni mojster, ki mi pobere zelo skromnih 2.50 € glede na apetit ostalih uslug tam gori v naših gorah, me spravita v ekstremno voljo, da bi kar poletel proti Krederici. Èeprav je ura kazala že veliko minut čez osmo in sveta praznična maša ne bo čakala zamudnikov, sem se spomnil na resni obraz svojega ortopeda, ki mi je zabičal naj ne obremenujem kolena in čimveč počivam. Èisto počasi začnem slediti neki manjši skupini pohodnikov in se vspenjati po nekoliko rosnih skalah po zavarovani poti proti pragu. Trudil sem se – res sem se trudil, da ne bi nobenega nadlegoval naj se mi odmakne, da ga prehitim. A kaj, ko so sami pohodniki nekako hoteli, da odidem naprej in so se mi vsi po vrsti vso pot do Krederice samovoljno odmikali z poti. Že sem začel razmišljati, da pač nekatiri ne marajo dolgolascev za svojim hrbtom. Morda, pa so mislili, da sem kakšen ovaduh z velikim fotoaparatom okoli vratu, ki vseskozi slika naokoli. Gor na pragu me je pričakalo toplo sonce in prečudovit pogled na pet postavnih bejb v prav našponanih pajkicah, obdarjenih z mladostjo, ženskimi oblinami in prikupnih obrazov v spremstvu treh mladeničov in enega ata, ki so veselo objemali vsak svoje pivce za živce. Nisem slišal kake štose so si pripovedovali, saj so se dekleta glasno in veselo hihetale ter si podajale flašo z borovničkami ali nekaj podobnim. Bili pa so prijazni, me lepo pozdravili in me ambulantno podkrepili z požirkom ali dvem s čiračara napitkom, saj nisem mogel ugotoviti ali so bile borovničke ali domače zvarjeni zeliščar. Karkoli je bilo pa je bilo zelo močno in pekoče, da so mi skoraj do Krederice silile solze v oči in me je žgalo do kolen. Pohodniki so me gledali čudno, saj sem skoraj tekel preko ledeniške skalnate planote, kajti bil sem prepičan, da me reši trplenja tisti trenutek samo Laško pivo pa tudi Unijon ne bo odveč. In ko sem zagledal kočo na Krederici se mi je tisti trenutek zdela podobna piksni dobrega hladnega piva. Podzavestno sem pospešil korak, ter si ponesreči porinil palico med noge in pred očmi obiskovalcev Krederice celebnil podolgem in počez in to prav na koleno, ki ga ne smem obremenjevat. Da so me planinci na terasi pred kočo debelo gledali, tega vam ni treba govoriti. Nahitro sem pobral vrečo z štirimi paradižniki in čokolado, ki so mi odfrčale iz glave ruzaka, ki ga povsej verjetnosti nisem zapel, ker sem tam doli na pragu preveč strokovno gledal tapostavne bejbe in izgleda nehote naredil tudi kakšen kiks. Pobrane reči stlačim na svoje predvideno mesto, z osvežilnim robčkom si očistim krvavo koleno in zaprašene dlani, foroaparat skrijem v torbico za kasnejši pregled, če je morda še kaj ostalo od njega, saj je prvi treščil na tla, potem pa jaz za njim. V žepu poiščem gumico in si razpuščene lase spnem v čop, saj takšen skuštran res ne morem tam doli k kapelici pred vernike in cerkveno gospodo v tem prazničnem dnevu. Kljub bolečini v kolenu raztegnem ustnico v nasmeh in se junaško podam do dvorišča koče. Ker nisem vedel, kaj se bolj spodobi, iti k maši, ki se je prav tedaj pričela ali očediti v kočo, sklenem, da gem najprej v kočo v umivalnico, ki je prva pri roki. A spotoma spoznam, da bom zamudil preveč maše, zato se podam do šanka in popijem eno pivce za žejo in enega v čast prazničnega dne, tretjega pa vzamem s seboj, da ne zamudim glavnega dela maše, saj sem svoji mami obljubil, ki je zelo verna in je v domu ostarelih, da topot prav zares grem k maši, saj reva to čaka že pedeset let in ji ne bo potrbno jokati in stokati, da ima juda v bajti. Sicer se na maše ne spoznam velika a mi je bila obredna slovestnost v veselje, saj se ni govorilo nič takšnega političnega in nasprotujočega zgodovinskega slepomišja, ki se ponavadi vsilujejo na tako velikih organizioranih shodih in prazničnih svečanostih. Vse skupaj, pa sta olepšala in popestrila zakonca, ki sta praznovala pedeseto obletnico poroke. Piznam, da sem si tako ponovno poročno združitev prvič ogledal, saj se gibam med takšnimi prijatelji in znanci, ki bi me s kolom po buč, če bi jim svetoval naj se še enkrat slavnostno oženijo z svojo babo. Èito drugače pa bi bilo, če bi jim ponudil kakšno tisto bejbo, ki sem jih srečal tam doli na pragu, ki se mi zde iz minute v minute bolj privlačne in seksi, pa kr neki bi jih še rad videl pa tud pošlatal. Ker pa bejb ni bilo še na spregled mi je nekaj uslišalo željo po videnju in zlomka tam doli na pristajalni stezi zagledam tazoprna soseda, ki sem jima že dolgo let trn v peti. Pred leti v ranjki Jugoslaviji sem že imel z njima čarovniški proces na sodišču, zato, ker sem rekel sosedi, ki je vsak teden pridno trkala tepihe čez balkon na moje sušeče perilo, da je zaf..ana čarovnica, ki jo bom poslal na grmado. To sosedi in sodniku ni bilo všeč in dobil sem pozdrav pri plači z enim miljonskim minusom v tedanjih dinarjih. Ja to je bilo tedaj kr nekaj poštenih gajb Laškega.... Sklonil sem roke k molitvi in v mislih zaprosil vsemogočne tam zgoraj, da če mi že sodišče noče pomagati, naj mi vsaj oni, da se soseda čimprej pobereta v dolino in mi polepšata ta praznični dan. In pravzares so me uslišali svetniki, saj sta se kmalu po maši pošasti pobrali nevedi kam... Po končanih ceremonijah se spravim v kočo malo pofirbcat naokoli in pofotkat praznično razpoloženje. Mislim, da smo se verniki in neverniki okužili z dihidraciskim virusom, saj so nekatiri ali popravici povedano skoraj vsi, kar lepo pridno lajšali omenjene težave z rudečimi in zelenimi pločevinkami. Ko se ozračje v koči in okoli nje nekoliko ovlaži in nismo imeli prisotni več suhih ust, smo mnogi navalili na kuhinjske zvarke in potešili še lakoto, saj za zdravo življenje je pomembno tudi to, da če veliko piješ ne smeš biti škrt in moraš tudi nekaj malega pojesti. No današnja mladina tega zdravniškega nasveta očitno ne razume, zato niso jedli skoraj nič, so pa raje malo več popili. Važno da je želodec polen. Ob osmih zvečer nam je radijo slovenija prvi program pripravil koncert iz naših krajev in popestril dogajanje z javljanjam v živo v program direktno iz Kredarice. Pohvalil bi sodelujoče in nastopajoče. Posebno gospoda, ki je pel v slogu opernega pevca in solista baritonista in njegovega zvestega spremljevalca na lesenih citrah. Èeprav sem zagrizen Hard roker in druge glazbe skoraj ne poslušam, ker mi gre zelo na živce, sem bil prijetno presenečen nad zvonkim žametmim glasom pevca in mu celo zaploskal. Še bolj pa so bili navdušeni vsi osali poslušalci, tudi tisti tam nekje v studiju v Lblani in fotoaparati so upravičeno popolnoma razsvetlili prostor. Še dobro, da niso fleši radioktivni. Da smo napolitankarjem tam doli v dolini predstavili planinski utrip, smo poskrbeli zvesti poslušalci, celotno osebje koče, predstavnik P.D. Matica ljubljana in pa predsednik planinske zveze Slovenije... Bilo je prav komično, da smo za isto mizo sedeli eni, ki se borijo, da se zapre Aljažev stolp v muzej in mi, ki ne želimo skrunjenja kulturnih spomenikov. Že ko so ugledni gostje prisedli za mizo, kjer sem sedel z prijateljico in ko ni nihče ob prihodu za mizo naju pogledal ali planinsko pozdravil, sem takoj vedel kako priljubljen sem pri odgovornih znotraj PZS. Pa vendar sva si z predsednikom PZS segla v roke, ko mi je predal nagrado, ki sem si jo prislužil, ker sem prvi pravilno odgovoril na zastavljeno vprašanje občinstvu tu na Krederici... Potem pa vse tiho je bilo, samo obšasni pogledi so govorili svoje. Prav prijetno, pa me je presenetil ugledni predstavnik PD Matica Ljubljana, ki je odgovoril na radisko zastavljeno vprašaje o premestitvi Aljaževega stolpa v muzej, da on in njegovo PD društvo ne podpirata odstranitve stolpa in da naj ostane tam kamor tudi sodi – na vrh Triglava. Po tej izjavi je za našo skupno mizo bilo videti takole; eden zelo vesel takšne izjave in nasmejan – drugi pa kot bi imel pona usta kislih kumaric.... Jaz sem šel do šanka in si naroči eno rudečo in eno zeleno piksno. Rudečo sem spil na zdravje mami, zelenega za pokojnega očeta in še dva za svoje otroke in še enega za uglednega gosta PD Matica Ljubljana in njihove člane, ter se nato čisto počasi odpravil pod odeje... A nisem prišel daleč, samo v naslednjo sobo, kjer se je ves prepoten mladi harmonikaš trudil z domačimi vižami popestriti vzdušje vsem prisotnim, ki so oblegali šank in peli narodne pesmi. Tudi sam zapojem in neka bejba me povleče za roko, da bi zaplesala. Utrujen od hoje in nekajurnega sedenja, mi zaradi nepazlivosti spodrsne po razmočenih tleh in telebnem z bejbo na obljižno klop. Se pa res vidi, da imam nizek prtisk, saj se mi je začelo malo vrteti v glavi in od pretresa dvigovati v želodcu, zato se nisem mogel takoj skobacati na noge. Pomagalo mi je dekle na kateri sem ležal in mi vseskozi zatrjevalo, da ona ni asvalt, da bi se valal po njej. Še to mi je očitala naj pijem manj, če mi pijača škodi. Mislil sem si, ti se pa spoznaš na nizek prtisk.... Firbec mi ni dal mira, zato se odpravim še v nasednjo sobo v katiri je bila ista zgodba. Zelo dober harmonikaš in nekaj pivskih pevcev okoli njega in polno veselih planincev, ki so pomagali prepevati. Kmalu se prične plesati in glej ga zlomka, od nekje se prikaže moja posteljna soseda, z katero sva se seznanila popoldne, ko sem si rezerviral posteljo in sva malo čvekala. Ni me vprašala nič za dovolenje ali me prosila za ples, enostavno me povleče v kot sobe, porine stola pod mizo in se začne vrteti okoli mene. Vrtela, pa se ni samo ona ampak se je vrtela cela koča. Še dobro, da imam atletsko postavo in dve številke večje čevlje, da se nisem takoj prebrnil. Vendar so mi vsi vrteči deli okoli mene povzročali v želodcu iz minute v minuto večjo slabost in me vseskozi sililo na bruhanje. Soplesalka mi svetuje naj grem v skret bruhat in se zatem v umivalnici osvežim pod hladno vodo. Ona pa je določila, da mi bo pomagala na vsej poti. Nisem se dal prositi in pomoč sem tudi sprejel, saj mi je pritisk že zelo močno padel. Kako sem prišel v stranišne prostore po tistih razmajanih, tresočih in štorastih stopnicah, ki so se mi vseskozi zapletale med nogami in me poskušale prebrniti naprej in nazaj ve sam moj angel varuh in v veliki meri se morem zahvaliti moji soplesalki, da sem še cel. Hotel sem ze povračati kar v zelo priročen umivalnik, a me bejba okrega in napoti v prvi smrdlivi skret. Še dobro, da dobro vidim, da nisem začel takoj povračati, saj bi pobruhal nesrečnika, ki je sedel na sraniščni školki in veselo spal..... Ko opravim z...in se kar dobro osvežim pod mrzlo vodo, se prične tudi koča manj vrteti in tla se umirijo. Soplesalki, ki mi je z skret papirjem obrisala obraz in mi lase ponovno spela v čop, se zahvalim za pomoč in ji obrazložim, da sem sigurno pojedel nekaj, kar ne prenese moj želodec. Obljubim ji, da jo zjutraj počastim in se ji odolžim. Ko se vrneva na hodnike, jih je že veliko ležalo ležalo vsepovsod po tleh. Ko enemu rečem, da se bo prehladil na podu, me pošlje v p.m. Šele harmonikaš mi pove, da je devedeset gostov brez postelje... V obeh sobah pa je bilo rajanje na vrhuncu. Po tleh so se kotalile prazne piksne in strežnice so jih komaj sproti pobirale. Srečni planinci, da se praznik uspešno in slovesno poslavlja, so skakali naokoli in tudi po stolih, klopeh in mizah. Bilo je videti, kot da lovijo drug drugega. Ko vidim rudečo in zeleno barvo na mizah, dobim takoj suho grlo. Da bi se odožil soplesalki za pomoč, jo vprašam, če jo lahko že sedaj počastim in že rečem dva laška piva mlademu dekletu za šankom, a me soplesalka potisne proti spalnicam in mi pove, da je ura že ena ponoči in če hočemo jutri hoditi, moramo pod odeje. Ker me je prav tedaj začela boleti glava, pozabim na suho grlo in odidem na počitek.... Ker pa je bila zgoraj zabava na vrhuncu, smo bili mi tu doli v spalnicah kot v kovačiji. Tresel se je strop, pokalo je, škripalo, stekla so žvenketala in gostje so sovražno in glasno preklinjali, ker nihče ni mogel spati– živa norišnica do dveh ponoči. In ko smo že mislili, da se je vihar polegel se je šele začelo. Preseljevanje veseljakov iz zgornjih prostorov v spalnice je zelo zapleten postopek. In če ni proces usklajen prihaja do težav, ki so jih občutili vsi tisti, ki so imeli namen mirno zspati. Alkohol je vladal in prikazoval vso hudobijo in silil prisotne, da so počeli stvari, ki jih trezni zagotovo ne bi. Padali so udarci, pokale palice, kletvice in celo grožnje z smrtjo. Smo pa res čudni.... Zakaj dopuščamo, da vedno zmaga alkohol. Smo Slovenci res njegovi sužnji ???....En dan poprej so na radiju ena govorili odgovorni za varnost v gorah in soglasno ugotovili, da se zmanjšuje uživanje alkohola v gorah. Komu na čast se lažemo?...Vrane se nam bojo smejale...Ko se je vse umirilo in se zasliši samo se smrčanje pogledam na uro. Tri in sedemintrideset minut. Kmalu tudi sam zaspim.....

boleklolek: torek, 18. avgust 2009, ob 8.02 uri

Veličasno jutro in nasmejan dedek parkirni mojster, ki mi pobere zelo skromnih 2.50 € glede na apetit ostalih uslug tam gori v naših gorah, me spravita v ekstremno voljo, da bi kar poletel proti Krederici. Èeprav je ura kazala že veliko minut čez osmo in sveta praznična maša ne bo čakala zamudnikov, sem se spomnil na resni obraz svojega ortopeda, ki mi je zabičal naj ne obremenujem kolena in čimveč počivam. Èisto počasi začnem slediti neki manjši skupini pohodnikov in se vspenjati po nekoliko rosnih skalah po zavarovani poti proti pragu. Trudil sem se – res sem se trudil, da ne bi nobenega nadlegoval naj se mi odmakne, da ga prehitim. A kaj, ko so sami pohodniki nekako hoteli, da odidem naprej in so se mi vsi po vrsti vso pot do Krederice samovoljno odmikali z poti. Že sem začel razmišljati, da pač nekatiri ne marajo dolgolascev za svojim hrbtom. Morda, pa so mislili, da sem kakšen ovaduh z velikim fotoaparatom okoli vratu, ki vseskozi slika naokoli. Gor na pragu me je pričakalo toplo sonce in prečudovit pogled na pet postavnih bejb v prav našponanih pajkicah, obdarjenih z mladostjo, ženskimi oblinami in prikupnih obrazov v spremstvu treh mladeničov in enega ata, ki so veselo objemali vsak svoje pivce za živce. Nisem slišal kake štose so si pripovedovali, saj so se dekleta glasno in veselo hihetale ter si podajale flašo z borovničkami ali nekaj podobnim. Bili pa so prijazni, me lepo pozdravili in me ambulantno podkrepili z požirkom ali dvem s čiračara napitkom, saj nisem mogel ugotoviti ali so bile borovničke ali domače zvarjeni zeliščar. Karkoli je bilo pa je bilo zelo močno in pekoče, da so mi skoraj do Krederice silile solze v oči in me je žgalo do kolen. Pohodniki so me gledali čudno, saj sem skoraj tekel preko ledeniške skalnate planote, kajti bil sem prepičan, da me reši trplenja tisti trenutek samo Laško pivo pa tudi Unijon ne bo odveč. In ko sem zagledal kočo na Krederici se mi je tisti trenutek zdela podobna piksni dobrega hladnega piva. Podzavestno sem pospešil korak, ter si ponesreči porinil palico med noge in pred očmi obiskovalcev Krederice celebnil podolgem in počez in to prav na koleno, ki ga ne smem obremenjevat. Da so me planinci na terasi pred kočo debelo gledali, tega vam ni treba govoriti. Nahitro sem pobral vrečo z štirimi paradižniki in čokolado, ki so mi odfrčale iz glave ruzaka, ki ga povsej verjetnosti nisem zapel, ker sem tam doli na pragu preveč strokovno gledal tapostavne bejbe in izgleda nehote naredil tudi kakšen kiks. Pobrane reči stlačim na svoje predvideno mesto, z osvežilnim robčkom si očistim krvavo koleno in zaprašene dlani, foroaparat skrijem v torbico za kasnejši pregled, če je morda še kaj ostalo od njega, saj je prvi treščil na tla, potem pa jaz za njim. V žepu poiščem gumico in si razpuščene lase spnem v čop, saj takšen skuštran res ne morem tam doli k kapelici pred vernike in cerkveno gospodo v tem prazničnem dnevu. Kljub bolečini v kolenu raztegnem ustnico v nasmeh in se junaško podam do dvorišča koče. Ker nisem vedel, kaj se bolj spodobi, iti k maši, ki se je prav tedaj pričela ali očediti v kočo, sklenem, da gem najprej v kočo v umivalnico, ki je prva pri roki. A spotoma spoznam, da bom zamudil preveč maše, zato se podam do šanka in popijem eno pivce za žejo in enega v čast prazničnega dne, tretjega pa vzamem s seboj, da ne zamudim glavnega dela maše, saj sem svoji mami obljubil, ki je zelo verna in je v domu ostarelih, da topot prav zares grem k maši, saj reva to čaka že pedeset let in ji ne bo potrbno jokati in stokati, da ima juda v bajti. Sicer se na maše ne spoznam velika a mi je bila obredna slovestnost v veselje, saj se ni govorilo nič takšnega političnega in nasprotujočega zgodovinskega slepomišja, ki se ponavadi vsilujejo na tako velikih organizioranih shodih in prazničnih svečanostih. Vse skupaj, pa sta olepšala in popestrila zakonca, ki sta praznovala pedeseto obletnico poroke. Piznam, da sem si tako ponovno poročno združitev prvič ogledal, saj se gibam med takšnimi prijatelji in znanci, ki bi me s kolom po buč, če bi jim svetoval naj se še enkrat slavnostno oženijo z svojo babo. Èito drugače pa bi bilo, če bi jim ponudil kakšno tisto bejbo, ki sem jih srečal tam doli na pragu, ki se mi zde iz minute v minute bolj privlačne in seksi, pa kr neki bi jih še rad videl pa tud pošlatal. Ker pa bejb ni bilo še na spregled mi je nekaj uslišalo željo po videnju in zlomka tam doli na pristajalni stezi zagledam tazoprna soseda, ki sem jima že dolgo let trn v peti. Pred leti v ranjki Jugoslaviji sem že imel z njima čarovniški proces na sodišču, zato, ker sem rekel sosedi, ki je vsak teden pridno trkala tepihe čez balkon na moje sušeče perilo, da je zaf..ana čarovnica, ki jo bom poslal na grmado. To sosedi in sodniku ni bilo všeč in dobil sem pozdrav pri plači z enim miljonskim minusom v tedanjih dinarjih. Ja to je bilo tedaj kr nekaj poštenih gajb Laškega.... Sklonil sem roke k molitvi in v mislih zaprosil vsemogočne tam zgoraj, da če mi že sodišče noče pomagati, naj mi vsaj oni, da se soseda čimprej pobereta v dolino in mi polepšata ta praznični dan. In pravzares so me uslišali svetniki, saj sta se kmalu po maši pošasti pobrali nevedi kam... Po končanih ceremonijah se spravim v kočo malo pofirbcat naokoli in pofotkat praznično razpoloženje. Mislim, da smo se verniki in neverniki okužili z dihidraciskim virusom, saj so nekatiri ali popravici povedano skoraj vsi, kar lepo pridno lajšali omenjene težave z rudečimi in zelenimi pločevinkami. Ko se ozračje v koči in okoli nje nekoliko ovlaži in nismo imeli prisotni več suhih ust, smo mnogi navalili na kuhinjske zvarke in potešili še lakoto, saj za zdravo življenje je pomembno tudi to, da če veliko piješ ne smeš biti škrt in moraš tudi nekaj malega pojesti. No današnja mladina tega zdravniškega nasveta očitno ne razume, zato niso jedli skoraj nič, so pa raje malo več popili. Važno da je želodec polen. Ob osmih zvečer nam je radijo slovenija prvi program pripravil koncert iz naših krajev in popestril dogajanje z javljanjam v živo v program direktno iz Kredarice. Pohvalil bi sodelujoče in nastopajoče. Posebno gospoda, ki je pel v slogu opernega pevca in solista baritonista in njegovega zvestega spremljevalca na lesenih citrah. Èeprav sem zagrizen Hard roker in druge glazbe skoraj ne poslušam, ker mi gre zelo na živce, sem bil prijetno presenečen nad zvonkim žametmim glasom pevca in mu celo zaploskal. Še bolj pa so bili navdušeni vsi osali poslušalci, tudi tisti tam nekje v studiju v Lblani in fotoaparati so upravičeno popolnoma razsvetlili prostor. Še dobro, da niso fleši radioktivni. Da smo napolitankarjem tam doli v dolini predstavili planinski utrip, smo poskrbeli zvesti poslušalci, celotno osebje koče, predstavnik P.D. Matica ljubljana in pa predsednik planinske zveze Slovenije... Bilo je prav komično, da smo za isto mizo sedeli eni, ki se borijo, da se zapre Aljažev stolp v muzej in mi, ki ne želimo skrunjenja kulturnih spomenikov. Že ko so ugledni gostje prisedli za mizo, kjer sem sedel z prijateljico in ko ni nihče ob prihodu za mizo naju pogledal ali planinsko pozdravil, sem takoj vedel kako priljubljen sem pri odgovornih znotraj PZS. Pa vendar sva si z predsednikom PZS segla v roke, ko mi je predal nagrado, ki sem si jo prislužil, ker sem prvi pravilno odgovoril na zastavljeno vprašanje občinstvu tu na Krederici... Potem pa vse tiho je bilo, samo obšasni pogledi so govorili svoje. Prav prijetno, pa me je presenetil ugledni predstavnik PD Matica Ljubljana, ki je odgovoril na radisko zastavljeno vprašaje o premestitvi Aljaževega stolpa v muzej, da on in njegovo PD društvo ne podpirata odstranitve stolpa in da naj ostane tam kamor tudi sodi – na vrh Triglava. Po tej izjavi je za našo skupno mizo bilo videti takole; eden zelo vesel takšne izjave in nasmejan – drugi pa kot bi imel pona usta kislih kumaric.... Jaz sem šel do šanka in si naroči eno rudečo in eno zeleno piksno. Rudečo sem spil na zdravje mami, zelenega za pokojnega očeta in še dva za svoje otroke in še enega za uglednega gosta PD Matica Ljubljana in njihove člane, ter se nato čisto počasi odpravil pod odeje... A nisem prišel daleč, samo v naslednjo sobo, kjer se je ves prepoten mladi harmonikaš trudil z domačimi vižami popestriti vzdušje vsem prisotnim, ki so oblegali šank in peli narodne pesmi. Tudi sam zapojem in neka bejba me povleče za roko, da bi zaplesala. Utrujen od hoje in nekajurnega sedenja, mi zaradi nepazlivosti spodrsne po razmočenih tleh in telebnem z bejbo na obljižno klop. Se pa res vidi, da imam nizek prtisk, saj se mi je začelo malo vrteti v glavi in od pretresa dvigovati v želodcu, zato se nisem mogel takoj skobacati na noge. Pomagalo mi je dekle na kateri sem ležal in mi vseskozi zatrjevalo, da ona ni asvalt, da bi se valal po njej. Še to mi je očitala naj pijem manj, če mi pijača škodi. Mislil sem si, ti se pa spoznaš na nizek prtisk.... Firbec mi ni dal mira, zato se odpravim še v nasednjo sobo v katiri je bila ista zgodba. Zelo dober harmonikaš in nekaj pivskih pevcev okoli njega in polno veselih planincev, ki so pomagali prepevati. Kmalu se prične plesati in glej ga zlomka, od nekje se prikaže moja posteljna soseda, z katero sva se seznanila popoldne, ko sem si rezerviral posteljo in sva malo čvekala. Ni me vprašala nič za dovolenje ali me prosila za ples, enostavno me povleče v kot sobe, porine stola pod mizo in se začne vrteti okoli mene. Vrtela, pa se ni samo ona ampak se je vrtela cela koča. Še dobro, da imam atletsko postavo in dve številke večje čevlje, da se nisem takoj prebrnil. Vendar so mi vsi vrteči deli okoli mene povzročali v želodcu iz minute v minuto večjo slabost in me vseskozi sililo na bruhanje. Soplesalka mi svetuje naj grem v skret bruhat in se zatem v umivalnici osvežim pod hladno vodo. Ona pa je določila, da mi bo pomagala na vsej poti. Nisem se dal prositi in pomoč sem tudi sprejel, saj mi je pritisk že zelo močno padel. Kako sem prišel v stranišne prostore po tistih razmajanih, tresočih in štorastih stopnicah, ki so se mi vseskozi zapletale med nogami in me poskušale prebrniti naprej in nazaj ve sam moj angel varuh in v veliki meri se morem zahvaliti moji soplesalki, da sem še cel. Hotel sem ze povračati kar v zelo priročen umivalnik, a me bejba okrega in napoti v prvi smrdlivi skret. Še dobro, da dobro vidim, da nisem začel takoj povračati, saj bi pobruhal nesrečnika, ki je sedel na sraniščni školki in veselo spal..... Ko opravim z...in se kar dobro osvežim pod mrzlo vodo, se prične tudi koča manj vrteti in tla se umirijo. Soplesalki, ki mi je z skret papirjem obrisala obraz in mi lase ponovno spela v čop, se zahvalim za pomoč in ji obrazložim, da sem sigurno pojedel nekaj, kar ne prenese moj želodec. Obljubim ji, da jo zjutraj počastim in se ji odolžim. Ko se vrneva na hodnike, jih je že veliko ležalo ležalo vsepovsod po tleh. Ko enemu rečem, da se bo prehladil na podu, me pošlje v p.m. Šele harmonikaš mi pove, da je devedeset gostov brez postelje... V obeh sobah pa je bilo rajanje na vrhuncu. Po tleh so se kotalile prazne piksne in strežnice so jih komaj sproti pobirale. Srečni planinci, da se praznik uspešno in slovesno poslavlja, so skakali naokoli in tudi po stolih, klopeh in mizah. Bilo je videti, kot da lovijo drug drugega. Ko vidim rudečo in zeleno barvo na mizah, dobim takoj suho grlo. Da bi se odožil soplesalki za pomoč, jo vprašam, če jo lahko že sedaj počastim in že rečem dva laška piva mlademu dekletu za šankom, a me soplesalka potisne proti spalnicam in mi pove, da je ura že ena ponoči in če hočemo jutri hoditi, moramo pod odeje. Ker me je prav tedaj začela boleti glava, pozabim na suho grlo in odidem na počitek.... Ker pa je bila zgoraj zabava na vrhuncu, smo bili mi tu doli v spalnicah kot v kovačiji. Tresel se je strop, pokalo je, škripalo, stekla so žvenketala in gostje so sovražno in glasno preklinjali, ker nihče ni mogel spati– živa norišnica do dveh ponoči. In ko smo že mislili, da se je vihar polegel se je šele začelo. Preseljevanje veseljakov iz zgornjih prostorov v spalnice je zelo zapleten postopek. In če ni proces usklajen prihaja do težav, ki so jih občutili vsi tisti, ki so imeli namen mirno zspati. Alkohol je vladal in prikazoval vso hudobijo in silil prisotne, da so počeli stvari, ki jih trezni zagotovo ne bi. Padali so udarci, pokale palice, kletvice in celo grožnje z smrtjo. Smo pa res čudni.... Zakaj dopuščamo, da vedno zmaga alkohol. Smo Slovenci res njegovi sužnji ???....En dan poprej so na radiju ena govorili odgovorni za varnost v gorah in soglasno ugotovili, da se zmanjšuje uživanje alkohola v gorah. Komu na čast se lažemo?...Vrane se nam bojo smejale...Ko se je vse umirilo in se zasliši samo se smrčanje pogledam na uro. Tri in sedemintrideset minut. Kmalu tudi sam zaspim.....

mosovnik: torek, 18. avgust 2009, ob 8.27 uri

Boleklolek, ti pa se res trudiš, da ostaneš/postaneš še samo "Lolek". :evil: :mrgreen:

turbo: torek, 18. avgust 2009, ob 9.44 uri

BolekLolek, sem pozorno prebral. Dvakrat. Pa še od zadaj naprej. In med vrsticami. Pa mi še vedno ni jasno sledeče: -ali si šel na Kredarico zaradi rdečih in zelenih pločevink -ali si šel na Kredarico zaradi bogoslužja -ali enostavno nisi vedel, kam se dati, pa si se tam znašel :lol:

senca: torek, 18. avgust 2009, ob 9.49 uri

.... v splošnem pa odličem osebno-izpovedni a hkrati reporterski prispevek! :lol: na žalost je velik del zapisanega vsakdanja resnica naših gora :!: pa da ne bo pomote, tudi jaz rad zvrnem kakšno zeleno piksno v hribih in tudi preveč jih je že bilo .

turbo: torek, 18. avgust 2009, ob 10.32 uri

Senca , tudi jaz, tudi jaz...... :oops:

BOR_KUM: torek, 18. avgust 2009, ob 11.58 uri

:lol: :lol: :lol: Vsega je v tej "naši" planinski zgodbi! Vsega, kar lahko prosto "iz Prešerna" prevedemo s "Sex & Drugs & Rock & Roll". Začinjeno je z obveznim ščepcem "vere po slovensko". Tako, kot to mora biti, za protiutež in za dobro mero. Kdor lahko ob 8h zjutraj objavi tako zgodbo, si zasluži moje iskrene čestitke. 8)

Filip: torek, 18. avgust 2009, ob 12.27 uri

"... in mi vseskozi zatrjevalo, da ona ni asvalt, da bi se valal po njej ... " Ja, kar nekaj dobrih primerjav je v zgodbi, bravo :D :lol: :D :lol:

Marijana & Marko: torek, 18. avgust 2009, ob 13.42 uri

Naj se naslov dobesedno uresniči, naj vzamejo gostilno v nebo...no, lahko tudi v pekel, če je lažje... :lol:

penzionist: torek, 18. avgust 2009, ob 14.20 uri

Naj se naslov dobesedno uresniči, naj vzamejo gostilno v nebo...no, lahko tudi v pekel, če je lažje... :lol:
Ma ja... saj se da it mimo teh gostiln;-) Je pa res, da je g. boleklolek spravil skupaj en lepo berljiv spis ( čestitke), iz katerega se prav lepo vidi ogledalo naše rahlo zaplankane kulture, katera se preslikava tudi viskoko v gore. Hvala bogu mi uspe največkrat se izognit takim dogodivščinam. "Gostilna" pa kar naj ostane tam, pozimi čisto prav pride ;-)

Mukica: torek, 18. avgust 2009, ob 15. uri

No ,saj ni treba da je tako hudo,nihče ni nikomur vlival v usta,vsak si je nalival sam,najprej iz potrebe potem pa najbrž iz navade da se spodobi gor napiti. :oops: Tudi midva sva bila na Kredarici,šla sva čez Prag malo zamudila mašo,pa nisva šla gor ravno zaradi nje se okrepčala z pijačo in podala na vrh.(maše nisva slišala do konca)Bila je neverjetna gneča,na vrhu pa zelo veselo,tudi tu je igrala harmonika,nekateri smo tudi malce zaplesali ponosni da se ob simbolu slovenstva sliši lepa slovenska pesem in melodij.Tudi tukaj so pridno zalivali suha usta.Midva sva se spustila na Planiko z veseljem spila uniončka,kjer je bilo vse v mejah normale,zvečer par bolj živahnih in glasnih.Ob 10h lepo tišina in neverjetno veliko ljudi,ki so spali na tleh v jedilnici,za šankom,predprostoru...Mnogo premalo postelj,nič drugače ni bilo na Doliču,ko sva se vračala čez Ljukno v Vrata,kjer sva zopet nazdravila z rdečim :lol: :P

penzionist: torek, 18. avgust 2009, ob 16.48 uri

No ,saj ni treba da je tako hudo,nihče ni nikomur vlival v usta,vsak si je nalival sam...
Žal ti tukaj ne morem dati povsem prav. Obstaja namreč tudi populacija, katera ni ( še ) podvržena raznim veseljačenjem. Kot primer recimo kaki osnovnošolski otroci. Predvsem pa - ko prilezejo do Kredarice, se zna zgodit, da so tudi nekoliko utrujeni, naslednji dan jih čaka pot še na vrh in v dolino... pa bi človek nekoliko pričakoval, da se zvečer smejo spravit k počitku. Ampak - iz prakse lahko potrdim, to so le pobožne želje. Kljub temu, da nihče nikomur ničesar ne vliva v grlo, so tisti, kateri imajo dovolj prepojeno grlo, tolk moteči za vso okolico, da o kakem počitku ni kaj veliko govora. In če se že tolerira pijančevanje v jedilnicah, je povsem nesprejemljivo pijančevanje v spalnicah. In takrat... ja, če bi imel takrat okoli dveh ponoči božjo moč, bi dejansko spremenil tisto oštarijo z njenimi udeleženci vred v pepel. Kasneje se pač čustva umirijo, jeza pohladi... obstaja pa strah in trepet pred prenočevanjem v kočah. In prosim za nasvet: kaj naj rečem 7letnemu otroku, kateri me sredi noči vpraša: ati, zakaj pa tako kričijo, da so me zbudili? Seveda obstaja tudi nasprotna razlaga, katero sem tudi že kdaj pokasiral. Kot naprimer: Tako majhne otroke NI primerno vlačit na take poti! Seveda take razlage ne morem sprejet - se ji moram pa žal prilagoditi. In tako je logičen zaključek - pot na Triglav za otroke v poletnih časih NI primerna. Je preveč naporna. Raje si izberite kak lažji cilj - recimo Škrlatica, Bavški Grintovec, Jalovec.. tam pač ni tipičnih slovenskih ljubiteljev gora, kateri se ga od samega veselja do mrtvega nalivajo... Hvala za razumevanje.

Mukica: torek, 18. avgust 2009, ob 17.38 uri

Da ne smetim po formu.

mariborcan: torek, 18. avgust 2009, ob 17.57 uri

"Nagradno" vprašanje: koliko pirov je bolek spil ta dan? Jaz sem jih v poročilu naštel 8, sem pa lahko katerega tudi spregledal ali pa je bolek pozabil poročati Ni mi sicer jasno, kako lahko bolek po vsem zapisanem na koncu deli še moralne nauke...aja, nizek pritisk je bil kriv...ali pa je bilo zadnje pivo pokvarjeno, se baje pogosto zgodi... Je pa Kredarica po moje vseeno poseben primer in še to predvsem nekaj vikendov na leto...jaz sem tam tudi v poletni sezoni že parkrat doživel čisto mirne večere, ko je bilo ob 22 že vse mirno in zaprto. Tako da ne posploševati na vse koče in planince in celo sezono. Najboljši recept je pač, da teh nekaj dni v letu tisti, ki jim ni do čage, ne grejo gor. So pa problem tudi koče (npr. Krma), kjer te že malo čez 21 čudno gledajo, če prideš, in vse skupaj zaprejo že pred "uradno" 22 - mislim, kot da je vsak navajen hodit tak zgodaj spat :? . Pri vsem je treba najt pravo mero in ne preveč dramatizirati, pa bo!

Filip: torek, 18. avgust 2009, ob 19.44 uri

ZELE narobe se mi zdi to pijančevanje in ustvarjanje nemira cele noči zaradi preobilo pijače ,slabosti in še česa.
Saj meni je tudi težko brati to tvojo nepismenost, vendar če gledaš ta boleklolekov prispevek z drugimi očmi, je neverjeten. Moje (samo moje) mnenje je, da se raje zamisli nad samo seboj.

andymann: torek, 18. avgust 2009, ob 19.56 uri

:lol: vsekakor vredno drugega in tudi tretjega branja

Domen: torek, 18. avgust 2009, ob 20.18 uri

Takšna zgodba se v civiliziranih Alpskih državah, kot so denimo Švica, Francija, Avstrija in celo Italija bere le kot znanstvena fantastika. Pri nas je žal večkrat bolj pomembno, koliko pira se lahko proda, kot koliko gostov lahko uživa nočni počitek. Da takšno stanje ne vlada vsak dan, seveda ni nikakršno opravičilo. Ob takšnem razsulu, kot ga opisuje bolek, gostom seveda ni kaj očitati, tu je zatajil nekdo drug...!

Gorazd Bokšan: torek, 18. avgust 2009, ob 21.20 uri

Bravo lolek, čestitam, zanimivo branje, kdo je zmagal zeleni ali rdeči :D

Gorazd G: sreda, 19. avgust 2009, ob 13.32 uri

Bravo lolek, čestitam, zanimivo branje, kdo je zmagal zeleni ali rdeči :D
Pri predsedniku so tisti večer zmagali rdeči - tako in drugače ... http://www.pzs.si/index.php?stran=Novice&novica_id=4486 Še malo resnosti. Meni se je prenočevanje v planinskih kočah zamerilo že leta 1990, ko mi kot osnovnošolcu skupina opitih veseljakov v Staničevem domu ni omogočala mirnega spanca. Točno tako je bilo, kot opisuje penzionist. Zelo težko je bilo staršem, da bi mulcu razložili, čemu ta galama po prehojenem napornem dnevu. Vsako leto je slabše, jaz pa vsako leto bolj striktno hodim mimo visokogorskih gostiln, ki omogočajo veseljačenje pozno v noč. Saj imamo demokracijo, kajne?

igorz: sreda, 19. avgust 2009, ob 15.24 uri

Meni se pa zdi, da Srečko sploh ni tak, kot je opisal. Menim, da gre za provokacijo, žal na precej resničnih dogodkih, če je provokacija uspela bomo pa tudi kmalu videli.

Domen: sreda, 19. avgust 2009, ob 16.32 uri

Meni se je prenočevanje v planinskih kočah zamerilo že leta 1990, ko mi kot osnovnošolcu skupina opitih veseljakov v Staničevem domu ni omogočala mirnega spanca. Točno tako je bilo, kot opisuje penzionist. Zelo težko je bilo staršem, da bi mulcu razložili, čemu ta galama po prehojenem napornem dnevu.
Upam, da to bere tudi Fran. Kot sem že v neki drugi debati napisal, tudi naš odsek otroke od planinskih koč še najraje distancira, v izogib problemom in slabi volji pač. Zelo vzorčen primer, (tudi) zaradi kakih reči v PZS ni več občutka pripadnosti oz. se izgublja kar cele pripadnike. Storiti pa bi bilo v tem primeru potrebno pravzaprav bore malo. Samo najprej se je pač potrebno jasno opredeliti - ali je več vredno 10 prodanih pirov na dan več, ali....?! Žal imam občutek, da večina oskrbnikov ne razmišlja dlje, kot do naslednjega jutra... :cry:

Boj: sreda, 19. avgust 2009, ob 16.38 uri

V bistvu so resnične samo bejbe.... lahko bi bilo tudi takole : Na Kredarico hitim, k maši želim, a na Pragu brhke mladenke dohitim, zagledam se v oprsje bujno, pod nos dobim vince rujno, Že na Kredarici sedim in vedrim, le plesa z mladenkami si želim, me ena zagrabi, na ples me vabi a kaj ko me krč zagrabi, iz soban petje, harmonika, o le kje sedaj je moja Monika... in tako naprej.. : :D

FRAN943: sreda, 19. avgust 2009, ob 19.01 uri

V knjigi pohval in pritožb letos za ta dom nisem prebral še nobene pripombe, tudi Domna ne. Se pa zavedam, da je zapis kar realen zapis dogajanj v tem domu na praznični dan, ko je po stari slovenski navadi po maši potrebno zaviti še v gostilno. Samo gostilne niso last PZS ampak planinskih društev, ki jim zelo prav pridejo kritike na račun vodstva PZS, saj kritiki na ta način dajejo potuho lastnikom planinskih postojank in njihovemu osebju, ki bi moralo spoštovati pravilnik o upravljanju in poslovanju planinskih koč. Gospodarska komisija PZS lahko na osnovi verodostojih prijav o kršitvah pisno opomni upravljalca koče in če ta tega ne upošteva, o hujših kršitvah obvesti UO PZS, ki lahko izreče tudi denarno kazen oziroma kočo izbriše iz seznama planinskih postojank. No tega dela delovanja UO PZS še nisem priskusil in tudi dvomim če bi bil upešen. Sprejeta pravila so zato, da se spoštujejo. Gospodarska komisija pa bo lahko uspešna če bo imela podporo članstva in če bodo obiskovalci uporabljali možnost za katero sem se izboril v lanskem letu in svoja mnenja večkrat zapisali v knjigo pohval in pritožb. Mogoče pa še ni vse zamujeno, da bomo lahko otroke z veseljem popeljali v planinsko kočo, samo potrebno bo imenovati prave krivce za nered in ne za vse kar nam ni všeč kriviti PZS. PZS smo člani vsak s svojim imenom in odgovornostjo do dela v organizaciji. Mislim pa, da tudi takšni zapisi lahko komu potrkajo na vest, zato hvala avtorju za debato, ki jo je sprožil.

Domen: sreda, 19. avgust 2009, ob 20.20 uri

Se popolnoma strinjam, da je planinska postojanka v pristojnosti PD in da je PD v prvi vrsti odgovorno za to, kar se v njej dogaja! Tudi nisem želel prikazat, da je za vse kriva PZS, če je tako izzvenelo, vsekakor ni bilo tako tudi mišljeno. Pač pa menim, da bi PZS vendarle kot vrhovni organ lahko naredila kaj več, da bi PD spoštovala osnovna pravila obratovanja! V končni fazi, kdo drug pa lahko tu kaj ukrene, če ne ravno PZS?? Trkanje na vest osveščenih obiskovalcev pač ni dovolj, saj le ti itak niso problematični. Ukrepanje zgolj na podlagi knjige pritožb se mi pač zdi nekoliko premalo, prav tako kazni ali celo izključitve postojank iz PZS tega problema ne bodo rešile. Èe PZS nima vzvodov, vpliva in avtoritete, na podlagi katerih bi lahko vplivala na PD, da bi spoštovala pravila PZS v svojih postojankah, kaj je potem sploh njena vloga in smisel?! Smo res obiskovalci odvisni zgolj od "boljše ali slabše volje" posameznih PD?! Ravno PD, ki upravlja kočo, katero nam je opisal bolek, je bilo lansko leto na tem forumu na tapeti zaradi nespoštovanja popustov, ki naj bi jih imeli člani PZS. Je PZS kaj naredila za zaščito svojih članov? Mojega vpisa v knjigi pritožb na Kredarici pač niste mogli zaslediti, saj me letos tam sploh še ni bilo. Pa tudi če bi ga? Bi bila zato zgodba boleka danes kaj drugačna? Pri vsej zgodbi se mi ne zdi tako nepomembno, da se je odvijala v prisotnosti predsednika PZS, če sem prav razumel! In glede na to, da kot pravite tudi on ni imel pritožb, torej lahko govorimo vsaj o nekem tihem žegnju takšne prakse samega vrha PZS?!

FRAN943: sreda, 19. avgust 2009, ob 21.25 uri

Ukrepanje GK za to kočo je bilo v lanskem letu uspešno. Tudi letos člani gospodarske komisije spremljamo dogajanja po kočah in ne opažamo večjih kršitev. "Veliki" pa še vedno včasih mislijo , da jim je dovoljeno vse. Verjetno bodo morali policisti in inšpektorji v gorah poleg obiskovalcev, nadzirati tudi oskrbnike planinskih postojank, ki morajo poslovati v skladu z zakonodajo, za nadzor pa so zadolžene pristojne inšpekcijske službe. Knjiga pohval in pritožb pa je na spletni strani PZS. V seznamu koč kliknete na kočo ,ki ste jo obiskali in v knjigo vpišete svoje mnenje. Izgleda da obiskovalci gora te možnosti še niso v celoti dojeli, zato širimo obvestila o tem. Dvomim, da si bo oskrbik, ki mu bodo obiskovalci vpisovali kritiko poslovanja, privoščil takšno negativno reklamo, ki ostaja zapisana na teh spletnih straneh in si jo lahko vsak prebere. Predsednika PZS pa bom opozoril na to, da naj s svojo prisotnostnjo ne podpira veselic v gorah. Se strinjam, da bi moral že ob povabilu organizatorja opozoriti kaj ni v skladu s planinskim kodeksom. V gorah je lepo, ko cvet omamno te pozdravlja in žival na ogled se ti postavlja. ko duša v tihoti se sprosti in neznancu prijatelj si

Gorazd G: sobota, 22. avgust 2009, ob 14.11 uri

Glede na to, kakšno je mnenje predsenika GK o veseljačenjih pri in v planinskih postojankah, ki ga je napisal v komentarju pri moji lanski objavi z zahodnega grebena Vrtače, še imam upanje, da se bodo zadeve končno uredile in takšnih prireditev po gorah v bodoče ne bo več. http://www.gore-ljudje.net/novosti/37623/#19700101010000 Franc pravi, da je bilo lansko posredovanje uspešno in da: "Tudi letos člani gospodarske komisije spremljamo dogajanja po kočah in ne opažamo večjih kršitev." Ali res ne? Ali za vas prevoz glasbil in opreme s helikopterjem do planinske postojanke visoko na pobočju Begunjščice ni večja kršitev?! In ves hrup zaradi tega tudi ne?! Franci, če lahko in smete razmišljati s svojo glavo tudi na odgovorni funkciji pri PZS, boste naslednjo veseljačenje, ki se septembra obeta pri isti koči poiskusili preprečiti (ali vsaj ostro obsodili), če pa te moči nimate, pa je po mojem mnenju bolje, da ne trosite besed, kako se načelno zavzemate za mir in tišino v gorskem svetu, narede pa ne prav veliko, da bi se takšne stvari ne dogajale več.

igorz: sobota, 22. avgust 2009, ob 19.14 uri

Franc mene pa zanima, kako člani komisije spremljajo dogajanje, če pa mi Franc sporoča, da je komisijo že prevzel, ko je bila v razsulu, z predsednikom Ekarjem se še ni uspel pogovoriti, komisije pa tudi ne konsilidirati. Tukaj nekaj ne štima ali se Franc dela lep pred drugimi ali pa je res vse še vedno v razsulu. Glede na to, da smo že konec zime prijavili škodo po snežnih plazovih in veliki količini snega in do danes še ni pricurjal iz omenjene komisije niti cent, bi rekel, da še vedno velja tista, da je GK v razsulu.

komovc: sobota, 22. avgust 2009, ob 20.49 uri

To, da je po 22:00 uri v kočah še žurka je samo odraz kulture obiskovalcev koč in oskrbnikov, ki to pustijo. Lani smo bili na Planiki z otroki in pol noči so se pijane medicinke iz neke LJ bolnice sproščale , ker so bile brez partnerjev. Ni pomagalo nič še opozorilo njihovemu vodiču ne . Dokler bodo oskrbniki to tolerirali potem ne pričakujte od ljudstva, da bo pa samo postalo bolj kulturno. Kultura in mera tega še manjka.

Milan48: nedelja, 23. avgust 2009, ob 12.12 uri

Kakršen predsednik PZS, tako tudi vse navzdol na PZS. Gliha vkup štriha. Drugače misleči posamezniki na PZS nimajo mnogo možnosti za uspešno delo, dokler ne pridejo na njegov nivo, oz. do zamenjave njih, oz. Njega. Èestitke bolekuloleku za super zapis. Mnoge je skrite in odkrite provokativnosti do sebe in ostalih v tem epskem spisu o romanju na Triglav. Bravo!

mariborcan: ponedeljek, 24. avgust 2009, ob 11.18 uri

Ja, saj mora biti mir v gorah, ampak kakšna čaga tu ali tam pa se mi tudi ne zdi tako kritična, pretiravat res ni treba - sploh mogoče čez dan (kot omenja Gorazd), nočne so bolj problem zaradi tistih, ki želijo spati. No, predvsem pa bi se vtaknil v komentarje, kako se v "razviti in ozaveščeni" (zahodni) tujini takšne stvari ne dogajajo in kako je pri nas vse (naj)slabše. Pred kratkim smo v Dolomitih plezali ob zvokih muzike iz koče Scoiattoli, pa to niso bile kakšne "gorske" viže, ampak bolj rock koncert (menda bi ta čaga znala biti povezana z neko obletnico kortinškega plezalnega kluba). Nadalje so velika gorska področja v Avstriji, Italiji prepredena z žičnicami in na kočah ob smučiščih so pozimi tudi redno veselice. No, promet je sicer že bolj druga kategorija, pa vendarle imamo mi le en "Vršič", v tujini pa jih je kar precej. Kar se nočnega miru v kočah tiče sicer še nimam neke "slabe" izkušnje iz tujine, ki bi jo lahko podal kot protiprimer, vendar pa, če človek redko prespi v tujih kočah, ni tako verjetno, da bo naletel na tak primer, tudi pri nas takšna veseljačenja, kot je bilo to na Kredarici, niso ravno redna (sploh pa je treba upoštevati, da je Kredarica oz. populacija, ki tja gor prihaja, oz. nje nameni zelo specifična). Zdi se mi torej pretiravanje to, kako je v tujini vse super, pri nas pa največji drek - ravno tako, kot nekateri še vedno hodijo nakupovat v Avstrijo, čeprav je ponudba pri nas že zdavnaj enakovredna, marsikaj pa je celo ceneje.

Boj: ponedeljek, 24. avgust 2009, ob 11.42 uri

Sam imam samo eno slabo izkušnjo, pa še ta je stara 10 let. Sem šel na Ojstrico in sem želel prespati na Koči na Klemenči jami.Pridem tja, nikjer nobenega planinca, pa sem povprašal oskrbnika za spanje. "Žal pride 70 Èehov in so vse kapacitete zasedene", je bil odgovor. No mi pa je ponudil svojo posteljo... super. Grem zgodaj spat, ko okoli 3 ure prinori ta oskrbnik in me grobo napade, češ kdo mi je dovolil tu spati, ko je to njegova postelja in on hoče spati....seveda je tulil in mi je tudi vse....po spisku. Komaj so ga njegovi prijatelji umirili, da sem se lahko izmuznil iz sobe. V jedilnici je bilo zakajeno, pobruhano, mize polite , tudi zunaj ni bilo nič boljše, prav čudil sem se kako bodo ti pijani Èehi prišli po Kopinškovi na Ojstrico. No kljub strahu sem le naredil načrtovano turo, sicer uro preje kot sem načrtoval...zgodnji odhod. V ponedeljek sem poklical na PD Solčava... da nisem edini, da imajo težave s tem oskrbnikom in se mi lepo opravičili... Drugje pa težav niti s hrupom niti kako drugače nisem imel, resnica pa je tudi ta, da od takrat v kočah ne spim. Bi pa rad dodal , da se vedno spominajm oskrbnika s stare Erjavčeve koče, Bora, kateri nam je bil, takrat še mulcem, resnično pravi prijatelj in k njemu smo se vedno radi vračali.

Gorazd G: ponedeljek, 24. avgust 2009, ob 13.18 uri

Ja, saj mora biti mir v gorah, ampak kakšna čaga tu ali tam pa se mi tudi ne zdi tako kritična, pretiravat res ni treba - sploh mogoče čez dan (kot omenja Gorazd), nočne so bolj problem zaradi tistih, ki želijo spati.
In kako boš dopovedal vsem veseljakom, ki podnevi z žegnom PD-ja vriskajo in plešejo ob rdečih ali zelenih [i:249f11a139]piksnah[/i:249f11a139], da morajo dati ponoči mir? Pri tej ali kakšni drugi koči. Slab zgled, ki ga ljudem s takšnimi veselicami dajejo PD-ji in splošni vtis, da je to nekaj normalnega, mene precej bolj skrbi, kot nekaj opitih posameznikov, zaradi katerih se ponoči ne da spati. Èe podpiraš veseljačenje 600 ljudi in to več kot tisoč metrov nad dolino, ki je dodatno zabeljeno z neumnimi helikopterskimi prevozi opreme, potem to jasno in glasno napiši. Z enako pravico lahko Matičarji naredijo svojo fešto na Sedmerih. Nadmorska višina je podobna. Kaj jih omejuje? Zdrava pamet zagotovo ne!

mariborcan: ponedeljek, 24. avgust 2009, ob 13.39 uri

In kako boš dopovedal vsem veseljakom, ki podnevi z žegnom PD-ja vriskajo in plešejo ob rdečih ali zelenih [i:67f872a9b2]piksnah[/i:67f872a9b2], da morajo dati ponoči mir?
Mislil sem na veselico na Robleku, ki jo omenjaš na gore-ljudje...tam verjetno večina veseljakov ni prespala... Slab zgled, ki ga ljudem s takšnimi veselicami dajejo PD-ji in splošni vtis, da je to nekaj normalnega, mene precej bolj skrbi, kot nekaj opitih posameznikov, zaradi katerih se ponoči ne da spati.
Ne vem, če je to ravno splošni vtis. Kolikor hodim po gorah, se mi ne zdi, da bi prepogosto naletel na takšna veseljačenja (sploh ne v "pravem" visokogorju). Res pa je, da po kočah bolj malo spim. Èe podpiraš veseljačenje 600 ljudi in to več kot tisoč metrov nad dolino, ki je dodatno zabeljeno z neumnimi helikopterskimi prevozi opreme, potem to jasno in glasno napiši.
Nisem rekel, da podpiram, se mi pa ne zdi takšna katastrofa, kot mogoče komu drugemu. Drugo bi bilo, če bi se to dogajalo vsak dan. OK, če bi sam želel tisti dan v miru spati na Kredarici in bi mi "veseljaki" to onemogočali, bi se verjetno tudi jezil, ampak kaj češ. Sicer pa sem enkrat pred leti že prespal na Kredarici, ko je bilo tudi kar precej "veselo" gori (verjetno sicer vseeno malo manj kot tokrat), spal, kolikor je pač bilo mogoče, sem v jedilnici na klopi, ker drugje ni bilo prostora, pa se za vse skupaj nisem kaj preveč sekiral. Pa sem bil še bolj ali manj otrok in ga nisem čagal z ostalimi, da se ne bi kaj narobe razumeli...

Gorazd G: ponedeljek, 24. avgust 2009, ob 13.49 uri

Èas bo prinesel svoje. Bomo videli (če nam bo seveda dano doživeti) koliko bo tega ter kje se bo to dogajalo čez deset, dvajset, trideset let. Bomo takrat še kakšno rekli na to temo. Ali pa samo še nemo opazovali ...

CarpeDiem: ponedeljek, 24. avgust 2009, ob 14.29 uri

Včeraj sem v bližini Kredarice zavohal konkreten smrad po odpadkih! Očitno je obisk tako množičen, da niti odpadkov ne shranjujejo več primerno - groza!

penzionist: ponedeljek, 24. avgust 2009, ob 23.53 uri

Ja, zaradi takih "občasnih čag" pač nekatere visokogorske koče niso več planinska zavetišča, ampak - bom uporabil kar Mlakarjevo narečje - betula. V najslabšem pomenu besede. Bi jih bilo potrebno podret, zakurit, zapret? Po moje ne, naj stojijo, kot magnet za razne ... če bodo tam, jih morda drugje ne bo, kar pa tudi ni tako malenkostna pridobitev. In kadar teh posebnih obiskovalcev ni, še vedno prav pride kaka streha... Ampak... kljub temu, da sem hudo proti raznoraznim prepovedim... kaj pa priporočilo, da se v visokogorskih kočah NE PRODAJA ALKOHOLA? Priznam... takoj bi dal glas za to. Kadilce so mimogrede in neobzirno vrgli na plano, zakaj ne bi še pijance? Tistga prepotrebnega zelenega kozla bi pa že vsak s sabo prinsel... enga, morda dva, le malokdo pa deset. Najverjetneje pa je seveda to le bogokletna misel, neprimerna za v današnjo "gorniško" družbo. Se pa potem ni preveč za čudit tistim, kateri priznavajo, da "ne spijo več po kočah". In še nekaj: Pri vsem je treba najt pravo mero in ne preveč dramatizirati, pa bo!
Hja.. zanimivo.. strpnost, toleranca, prava mera... le za koga naj to velja? Za vse tečneže? Za veseljake verjetno ne.. ali pač? Èe bi veseljaki imeli malo strpnosti do drugih, ta tema zlepa ne bi imela tak odziv. Pa še malo Mlakarja za konec, mislim, da kar paše sem ;-) [i:53e9b234d1]Èe dolgo pada dež, prlezejo iz zemlje gliste, ne moreš stopit, ne da bi s kašne nardu polpet. Tako prlezejo u betulo pijandure iste, vsak večer en kjer je eden jih narmanj še pet. Ma ne morš falit, ne morš jim utečt, eden po eden pride tko klapa vsa, an z usakim je treba kej popit en kašno reč, čez en cajt skontam da sem spil že ohoholala, ...[/i:53e9b234d1]

CarpeDiem: torek, 25. avgust 2009, ob 8.26 uri

Preteklo nedeljo, na vrhu Očaka je bila neka družba, 6 moških, cca. 30 let starih, ki so se vedli (in popivali) kot da so pravkar vstopili v civilizacijo oz. prišli iz totalno druge dimenzije - katastrofa! :?

Boj: torek, 25. avgust 2009, ob 9.10 uri

Tega jaz nikoli nisem razumel. Trpijo, da pridejo do Kredarice, tam pa pijejo pivo za pivom.Èe se mene vpraša je ceneje piti pivo v dolini in gledati na Triglav. :D

Mety82: torek, 25. avgust 2009, ob 12.51 uri

Se strinjam s predhodnikom. Bilo bi ceneje, varneje in bolj znosno za prave planince, če bi se take "zabave" odvijale v dolini. Tudi sama sem imela lani izkušnjo, ki me je dala misliti. Prvi dan sem se odpravila iz zadnjice na Prehodavce in od tam po dolini sedmerih jezer, kjer sem prespala v koči pri sedemerih trig. jezerih. Za naslednji dan sem imela v planu turo preko Tičarice, Zelnarice, Hribarice do Doliča in od tam na Tirglav, ter nazaj na Dolič. Kar dolga tura, kar pomeni, da je zjutraj seveda treba ustati zgodaj. Že ko sem pozno popldne in zvečer opazovala ljudi, ki so prihajali h koči, me je navdajal občutek, da se zgodaj ne bo dalo zaspat. Zabava se je kamlu začela in tisti, ki smo želeli spat, nismo imeli nobene možnosti. V jedilnici je glasno igrala glasba, ljudje so se glasno veselili in v koči, okoli koče, v spalnih prostorih....po slabo prespani noči vstanem ob 5h in krenem na načrtovano pot. Že na vstopu v plezalni del poti na Triglav naletim na skupino izjemno počasnih in očitno prestrašenih planincev, ki so jih klini in nekaj jeklenic pač presenetili. Na vrhu se je trlo ljudi. Izvem, da imajo na Kredarici prav ta dan praznovanje veterani vojne za Slovenijo. Že na samem vrhu Triglava je pivo teklo v potokih, harmonika je igrala. Na poti proti Kredarici (nisem šla mimo Planike, ker je bilo na poti kar nekaj neprijetnih snežišč) sem se po požje vlekla za skupino veteranov. Vmes so bili tudi taki, ki niti niso bili sposobni sami prmagati poti in so jim noge po klinih prestavljali kolegi, zraven pa so komentirali, da je ta pot izjemno slabo zavarovana. Mislila sem si svoje. Umakniti se niso hoteli in tako je moja odisejada do Kredarice trajala uro in pol. Na Kredarici se je ljudi zopet trlo. O njihovem stanju niti ne bom pisala. Mize so bile polne alkohola, veseljačenje je že bilo na vrhuncu. Ko sem šla na WC, pa sem videla sledeči prizor. Školjke vse umazane od takih in drugačnih izločkov. V umivalnikih so bile prazne platenke, robčki in ne boste verjeli tudi že rabljeni ženski vložki. Kar se je dalo hitro, sem se pobrala iz prostorov koče in naprej po svoji poti. Nilč nimam proti temu, da se po končani turi popije kako pivo. Tudi sama popijem popldne ali zvečer po končani turi pivo ali dva. Vendar pa to storim brez kričanja razgrajanja in ob 22h sem vedno že v svoji sobi-kot to tudi velevajo pravila, ki pa jih na žalost številni obiskovalci gora ne spoštujejo. Zgoraj opisano opažanje pa ne kaže le nespoštovanja pravil, pač pa na res primitivni nivo obnašanja številnih ljudi, ob katerih vedno znova ostanem brez besed. --- K zgornjemu prispevku bi dodala samo še to. Tudi po veseljačenju pri sedmerih jezerih, je bila zjutraj ob mojem odhodu situacija res žalostna. Po mizak so ležale prazne pločevinke ostaki hrane, razna prazna embalaža raznih jedi ipd. Skratka žalostno.

Domen: torek, 25. avgust 2009, ob 21.58 uri

Zapis Mety je milo rečeno grozljiv in oprosti mariborčan, tega pa v civilizirani tujini ne boš videl!! Že Italijani, ki so sicer za mene...pa ne bom javno govoril kaj....imajo nivo planinskih postojank na precej višjem nivoju kot mi, kaki Avstrijci, Francozi ali Švicarji so pa za nas itak znanstvena fantastika... Obiskovalce seveda ne gre kriviti, ti isti bi se v tujih visokogorskih kočah vedli povsem drugače, tisti pač, ki bi bili sposobni priti do katere od njih... Zame zapis Mety priča o popolnem razpadu sistema v PZS, kriviti posamezna PD za takšno splošno stanje, je za mene sprenevedanje... Še to naj izvemo, da so tiste pijane veterane vodili vodniki PZS, pa je kupica polna... Èlovek se resnično vpraša, ali niso kretenizmi ala "gornik" ali "Aljažev stolp" namerno ponujeni v glodanje planinski javnosti, da le ta ne bi zaznala dejanske bede, ki jo ponuja ta nekoč čislana organizacija. Èez vikend sem s kolegom, ki že leta občasno obiskuje planinske koče, malo debatiral o teh stvareh in je dejal, da ima občutek, da je pijančevanja v njih iz leta v leto več. Sam tega ne vem, ker me poleti v njih praktično ni. Ampak če je temu dejansko tako, to pomeni, da je sistem popolnoma podlegel kapitalu! Èe je oskrbniku vseeno, da ima po koči vse pokozlano in posrano in da počitka željni in potrebni gostje ne morejo spati in to samo zato, da bo prodal 10 pirov več, je tu nekdo močno odpovedal. Dolgoročno se to zagotovo ne bo obneslo, tudi dotični koči ne! Penzionistov predlog o prepovedi alkohola je vsekakor vreden presoje, a že vnaprej obsojen na propad. Tudi če bi mu ga uspelo spraviti v življenje, bi se verjetno samo čudil inovativnosti pristojnih, da bi ga izigrali in tako ohranili pomeben del zaslužka. Sam se vedno znova narežim, kako so to zadevo preprosto rešili v hokejski hali na Jesenicah (športni objekt). Šank so enostavno prestavili na zunanjo stran stene...:lol: Sploh pa, GK se je že vnaprej pripravila na takšne ideje. Èe danes v koči spiješ pijačo iz ruzaka, ti zaračunajo 1€ za čiščenje. Mene so še učili, da moram v ruzaku imeti vse, kar rabim za na turo in vse smeti tudi sam odnesti v dolino, tudi tiste, ki ostanejo za menoj v koči. Danes nas GK uči drugače - lastna hrana in pijača v kočah je nazaželjena (je kdo pomislil na stranske učinke takšnega sporočila :!: :?: ), če pa se je bom že poslužil, lahko vse smeti pustim tam, saj bodo za povsem sprejemljivo plačilo že drugi za mano počistili! Se sploh lahko še čudimo posameznikom na tem forumu, ki nam razlagajo, da že 10 let ne upajo prespati v koči PZS?!

Filip: torek, 25. avgust 2009, ob 22.02 uri

kaj je GK? (rad bi vedel, da bi lahko vsaj malo razumel ta prenos izza šanka)

Domen: torek, 25. avgust 2009, ob 22.25 uri

http://www.pzs.si/index.php?stran=Komisije%20in%20odbori&komisija_id=4

Gorazd G: torek, 25. avgust 2009, ob 22.25 uri

kaj je GK? (rad bi vedel, da bi lahko vsaj malo razumel ta prenos izza šanka)
Gospodarska komisija PZS, lahko pa tudi Gorazdova kritika PZS :idea: Domen, bo držalo kar si zapisal, še posebej tole: "Èlovek se resnično vpraša, ali niso kretenizmi ala "gornik" ali "Aljažev stolp" namerno ponujeni v glodanje planinski javnosti, da le ta ne bi zaznala dejanske bede, ki jo ponuja ta nekoč čislana organizacija."

Filip: torek, 25. avgust 2009, ob 23.10 uri

Hvala obema za razjasnitev Seveda pa ne verjamem v teorije zarote (TZ). Mimogrede: Gorazd, tisto o Beli glavi je pa res lepo napisano, pa še realno osnovo gotovo ima.

penzionist: torek, 25. avgust 2009, ob 23.10 uri

Penzionistov predlog o prepovedi alkohola
Ker me hudo motijo raznorazne prepovedi, zapovedi in ostali kruti posegi v na kratko rečeno svobodno voljo duha, moram poudariti, da nisem za prepoved, katero se tako ali drugače da izigrati, ampak za vzgojo, priporočila smernice... Ni finta v tem, da se nekaj ne sme početi. Bolj je v tem, da se pač ne počne, ker je neprimerno, neokusno, moteče, nevarno itd.

Gorazd G: torek, 25. avgust 2009, ob 23.19 uri

Mimogrede: Gorazd, tisto o Beli glavi je pa res lepo napisano, pa še realno osnovo gotovo ima.
Èe misliš Belo glavo nad Ovčarijo, boš moral pohvalo za opis na [i:1a16ee4395]gore ljudje[/i:1a16ee4395] poslati Dušanu. Do njegove kvalitete pisanja gorniških doživetij in ostalih zgodb ter besednega zaklada, ki ga premore, mi še veliiikooo manjka ...

Filip: torek, 25. avgust 2009, ob 23.36 uri

Uh, sem se pa res malo zmotil Ne vem, kako sem vaju mogel zamešati, vendar pa seveda oba zelo lepo doživeto, prijazno in prijetno pišeta, kaj naj še rečem Verjetno me je zmedlo to, da Škodič omenja škodo v gorah (ki to sploh ni, je korist ;)), pa da Gorišek rad hodi v gore ... in potem to jaz fino pregodlam in še natipkam [size=9:c206fff62a][i:c206fff62a](ne mislim biti novi Snoj (sori, g. Iztok, tako visoko oz. globoko ne dosežem) in iskati pomene in znake, kjer jih sploh ni, vendar so priimki v povezavi z vednostjo o dejavnosti nekoga včasih res zanimivi.) [/i:c206fff62a][/size:c206fff62a] [size=10:c206fff62a]In nič ne mislim osebnega, imen in priimkov si večinoma nismo dali sami.[/size:c206fff62a]

Domen: torek, 25. avgust 2009, ob 23.49 uri

Ker me hudo motijo raznorazne prepovedi, zapovedi in ostali kruti posegi v na kratko rečeno svobodno voljo duha, moram poudariti, da nisem za prepoved, katero se tako ali drugače da izigrati, ampak za vzgojo, priporočila smernice...
Hmm, a niso te že podane v tej smeri?! Glede uživanja alkohola v hribih so strokovna (tudi vgojna) literatura in "priporočila" mislim da več kot jasna! Ampak spet obtičimo pri "dobri volji" oskrbnikov, koliko jih vzamejo na znanje. Oskrbnik vsakemu gostu oz. družbi, za katero je očitno, da ga ima že dovolj pod kapo, lahko odkloni postrežbo alkohola, oz. bi bil to celo dolžan storiti...

penzionist: sreda, 26. avgust 2009, ob 0.19 uri

Tudi priporočila so lahko bolj pasivna.. ali pa morda aktivna. Èe lahko policaji [b:0e4d20da9c]opozarjajo[/b:0e4d20da9c] ( hvala bogu ne kaznujejo - sedaj so dobrodošli pri preventivi, če bi kaznovali, bi bili le podaljšan in nadležen represivni organ ) neprimerno pripravljene pohodnike, bi lahko to isto počeli tudi z oskrbniki...če pa samo pomislim na PZS ... kot tako, kakršna žal ni, bi se pa verjetno dalo še marsikaj narediti v tej smeri. Prepoved bi pomenila, da je prekršek vsak zaužit zeleni kozel. Pa si to res želimo? Jaz si ne, saj kdaj tudi meni prav zapaše. Pa ne bi rad nikogar omejeval... dokler pač ni moteč za okolico. Problem je v prekomernem zabavanju, prekomernih količinah... pa ne vem, zakaj bi zaradi neotesancev morali biti kaznovani vsi? Žal se očitno vse nitke stekajo v .... PZS. Èe se že igra enega "voznika" oziroma "navigatorja" planinske množice, bi človek nekako pričakoval, da obvlada vožnjo tudi v snegu. Po dogajanju sodeč jim pa morda niti skiroja ni več za zaupat....

Filip: sreda, 26. avgust 2009, ob 0.28 uri

ne bi se rad spotikal, vendar pri nas nimamo policajev, jaz pa tudi nisem policist

penzionist: sreda, 26. avgust 2009, ob 0.30 uri

ne bi se rad spotikal, vendar pri nas nimamo policajev, jaz pa tudi nisem policist
Èe se ne bi rad spodtikal, se pač ne spodtikaj. Saj imaš sam dvoje oči, pa mal glej, da boš lahko stopil čez. Amen.

Filip: sreda, 26. avgust 2009, ob 1.01 uri

spoDtikal se do nadaljnjega ne bom, ne drsam s copati po toplem podu. je pa neprimerno, da ob odgovarjanju na prejšnji prispevek tega citiramo v celotti.

FRAN943: sreda, 26. avgust 2009, ob 8.21 uri

Ob prebiranju Domnovih zapisov, se pa res vprašam kako vzgaja svojo mladež, s katero se izogiba planinskih postojank. Domen, vse o čemer pišeš še vedno velja in tudi sam svoje vodene še vedno opozarjam na vrline, ki naj bi jih imel vsak, ki si zaželi uporabljati naš skupni prostor v Gorah. Nekateri si pač prizadevate, da bi razvrednotili planinsko organizacijo in oslabili njen vpliv. Zakaj pa bi plačeval članarino PZS, če pa je samoumevno, da mi mora planinska koča, (ki smo jo s svojim članstvom posredno pomagali zgraditi vsi člani PZS) nuditi zatočišče, urejene sanitarije, dovolj miz, da na njih lahko uživamo svojo hrano iz nahrtnikov. Sem pozabil v kakšnem sistemu danes živimo in in zato ne vem da koče žive od božjega bogoslova, pa čeprav je ta v obliki prispevka za rdeče in zelene. O stranskih učinkih tega prispevka pa je bilo že veliko napisanega. Kaj ko bi ljubitelji rekreacije v gorah združili moči in članstvo v PZS izkoristili za pritisk na državne organe za zagotavljanje nujne infrastrukture v naših gorah ( čistilne naprave, energija, poti ). Dejstvo je da naša družba za rekreacijo planinskih navdušencev prispeva veliko premalo, zelo veliko pa vlaga v dvorane, igrišča, kolesarske steze... Planinske koče, z pestro paleto obiskovalcev, pa naj zagotavljajo čistilne naprave za vse, varne poti, čisto okolje. Koliko že šteje članstvo PZS? Sigurno veliko manj kot pa je na lep vikend obiskovalcev narave. Morda bi bilo na to temo dobro odpreti novo debato, ki bi lahko koristila tudi Gospodarski komisiji pri Planinski zvezi Slovenije

Domen: sreda, 26. avgust 2009, ob 13.29 uri

Ob prebiranju Domnovih zapisov, se pa res vprašam kako vzgaja svojo mladež, s katero se izogiba planinskih postojank.
Veš Fran, o tem pa še najbolje pričajo rezultati te vzgoje. Nekaj sem jih že javno navedel, še mnogo več je tega, a ti niso tema te debate. Odziv na to vzgojo je bil pa vedno samo izredno pozitiven, izrečene je bilo mnogo hvaležnosti, pravzaprav brez ene samcate kritike. In ob tem, ko članstvo v PZS drastično pada, v našem odseku vseskozi malenkostno narašča. In ker veva, kako se razporejajo sredstva od članarine, torej tudi naš odsek naredi nekaj dobrega za planinske koče, le pozitivnega učinka tega našega vložka nikjer na opazim!! Si upava špekulirati, koliko teh sredstev je letos odnesel samo "gornik"?! In prav nobene učne ure seveda nimamo, kako se je potrebno izogibati gorskih postojank, te ure izvajajo postojanke same. Takšne in drugačne. Nikoli nisem zanikal, da se ne najdejo vmes tudi pozitivne izkušnje, trdim pa, da je negativnih mnogo preveč, da bi stanje na tem področju lahko ocenil kot dobro oz vsaj zadovoljivo! Nekateri si pač prizadevate, da bi razvrednotili planinsko organizacijo in oslabili njen vpliv.
In to leti name :?: :!: Saj ne morem verjet!! Sicer se povsem strinjam s tabo, da se nekateri najvplivnejši člani te organizacije močno trudijo za oboje, kar navajaš in celo noro dobro jim uspeva! Èe jaz izrazim na tem forumu kako kritično povsem osebno mnenje, ti zagotavljam Fran, da noben bralec zaradi mojega pisanja ne bo zapustil PZS. Èe trosim bedarije, s tem itak razvrednotim zgolj samega sebe, a o tem naj presojajo drugi. Skupine, ki jih jaz vodim po hribih, praviloma v mimoidočih odzovejo občudovanje in spodbudne besede in vsi vedo, da je to skupina PZS! Vsekakor pa nisem jaz na funkciji, na kateri bi se moral spraševati, zakaj pošteni planinci že 10 let ne upajo prespati v koči PZS in zakaj na forumu PZS prebiramo o posranih in pokozlanih kočah PZS, ki se nahajajo na najbolj elitnih a tudi najbolj občutljivih lokacijah pri nas! Toliko o tem, kdo razvrednotuje PZS in slabi njen vpliv!! Zakaj pa bi plačeval članarino PZS, če pa je samoumevno, da mi mora planinska koča, (ki smo jo s svojim članstvom posredno pomagali zgraditi vsi člani PZS) nuditi zatočišče, urejene sanitarije, dovolj miz, da na njih lahko uživamo svojo hrano iz nahrtnikov.
In zakaj že potem iz tega prispevka niste izvzeli vsaj člane PZS :?: :!: Veš, jaz sem že eden tistih, ki sem v preteklosti tudi s svojimi žulji, ne samo denarjem pomagal k dograditvi kake koče in da bi danes moral v tej koči plačati tisti 1€, če bom z otroki pojedel kak sendvič, ker nam pač ena izmed tistih 3 enolončnic, ki jih imamo tam na voljo, v tistem trenutku ne ustreza, toliko osebne integritete pa tudi premorem, da na tak nivo ne bom pristal!! Èe se bo ta prispevek izkazal v prihodnosti kot terna, če bo pripomogel k pripadnosti članstva PZS, morda pridobil celo kakega novega člana, če bo nekoliko nadomestil božji žegenj, ki ga od nikoder noče biti, potem se vam vnaprej opravičujem za moje kritično razmišljanje o njem tukaj, a moje mnenje danes o njem je pač tako kakršno je! Sem pozabil v kakšnem sistemu danes živimo in in zato ne vem da koče žive od božjega bogoslova, pa čeprav je ta v obliki prispevka za rdeče in zelene. O stranskih učinkih tega prispevka pa je bilo že veliko napisanega.
Osebno sem proti, da bi se ukinilo točenje zelenih in rdečih po kočah, nikakor pa se ne morem strinjat, da so stranski učinki tega, o kakršnih beremo tukaj, nujno zlo! Èeprav mi je že kar malo nerodno, ko vseskozi omenjam tujino, ampak zeleni in rdeči se točijo tudi v tamkajšnjih kočah, celo liter vina nam je oskrbnik že večkrat primaknil k večerji, da je bolje teknila (častil, ja :idea: , doumljivo v kaki koči PZS ), pa smo bili vsi ob 21h v posteljah, na sanitarije pa smo ponoči hodili tudi že bosi, tako čisto je bilo vse! In to za mnogo mnogo mnogo nižjo ceno v primerjavi z dolinskimi, kot je to pri nas! Sam sicer pojma nimam, kako se tala božji žegenj izven naših meja, je pa na prvi pogled opazno, da je delovanje teh koč sistemsko urejeno, da oskrbnik ne more biti kar vsak lokalni pijanček in da koče ne more voditi čist glih tako, kakršne volje pač je! In to sistemsko ureditev jaz pogrešam pri nas in predvsem tu je po mojem mnenju PZS kot krovna organizacija povsem odpovedala! Koliko že šteje članstvo PZS? Sigurno veliko manj kot pa je na lep vikend obiskovalcev narave.
In koliko tega preostalega članstva je včlanjenih v PZS zgolj zaradi reciprocitete, po katerih so deležni ugodnosti v tujini, torej popustov in zavarovanja. Zadnjič sem kot član PZS po tem načelu imel v Avstrijski soteski Èepa skoraj 30% popust. Super, fajn, gremo 3 člani PZS, pa prihranimo za prevoz. Ampak v bistvu mi to govori o tem, kako OAV skrbi za svoje člane! In seveda, kako jih privablja, precej tudi iz Slovenije.... In kaj že je bilo v PZS narejenega, da bi vsaj nekoliko zajezili te prestope?! Morda bi bilo na to temo dobro odpreti novo debato, ki bi lahko koristila tudi Gospodarski komisiji pri Planinski zvezi Slovenije
Dober predlog, mojo izkušnjo pa bom podal kar tukaj! Ko sem se kot nadebudni vodnik pojavil v odseku, je bilo vseskozi govora o pridobivanju članstva, celo besede, kot je novačenje, je bilo zaslediti! Meni se je to vedno zdel totalen kretenizem, kot da so člani tu zaradi mene, ne jaz zaradi njih! Odkar sem prevzel vajeti odseka, o kakem novačenju seveda ne govorimo več, kvečjemu odpustimo kakega (redko), "prosimo" nikogar. Vsak naš član je pri nas povsem prostovoljno in prostovoljno prevzema tudi določene obveznosti! Mi delamo zgolj na tem, da mu ponudimo čimbolj kvaliteten in atraktiven program. In ironija vsega - članstvo nam vseskozi narašča, prestopov mi ne poznamo in smo po večih parametrih med najmočnejšimi odseki v državi!

CarpeDiem: sreda, 26. avgust 2009, ob 13.41 uri

Sam pa nimam nič proti, da se v koči dobi (zaslužen) pir ali dva, ampak da pa pridejo nekateri popivat, pretirano veseljačit in pri tem motit resne ljubitelje gričev, to pa mi je KATASTROFA!

komovc: sreda, 26. avgust 2009, ob 17.22 uri

Nekateri ali nekatere se povsem izprežejo , ko ni partnerjev zraven. Doživel sem v naši družbi ko je rekel oskrbnik , da je piva zmanjkalo - OK , smo dejali ko smo naročali tretjega. Kasneje pa smo videli, da ga pa je še imel za druge. Ko ga je eden vprašal kako to, je odvirnil , da je dva dovolj in konec. Èeprav je bila to naša družba se mi je kar nasmihalo ob tej lekciji. [u:8f6a2c6879][b:8f6a2c6879]Mera in kultura[/b:8f6a2c6879][/u:8f6a2c6879] to je najvažnejše.

Tone: sreda, 26. avgust 2009, ob 21.23 uri

...je odvrnil , da je dva dovolj in konec.
Vsaj po tem merilu bi ga jaz predlagal za naj oskrbnika. Vidim, da nas je več, ki tako mislimo.

FRAN943: sreda, 26. avgust 2009, ob 21.52 uri

Domen, hvala za tvoj izčrpen komentar mojega zapisa. Se strinjam z večino tvojega razmišljanja, Moj namen je bil le opozoriti, da PZS ni smo predsednik, podpredsedniki in člani UO PZS ter njegovih odbor in komisij. Èe želimo kaj spremeniti po potrebno pričeti v PD. Me prav zanima, če je delegat tvojega PD na zadnji skupščini PZS ,kaj debatiral o tem, kar v svojih debatah večkrat izpostavljaš. Zmotno misliš, da gre del članarine tudi za planinske koče. Zaenkrat še ničesar, moj predlog, da bi se to zgodilo pa predsedstvo ni podprlo. Sem pa trmast in če bo dovolj somišlenikov in podpore na skupščini se lahko še kaj spremeni. Gospodarska komisija je s svojim sklepom o možnosti zaračunavanja stroškov uporabe in čiščenja, tistim ki za mizo uživajo samo tisto kar so prinesli s sabo, omejila s sklepom, da to lahko velja če pri tem ne naročijo niti čaja oziroma vode. Sam sem računal, da se na ta način to možnost ne bo moglo uporabljati, saj čaj v koči je pa že planinska tradicija. Praviš, da skušaš biti pri svojem delu čimbolj atraktiven. Ali si mogoče pomislil, da enako razmišljajo tudi nekateri oskrbniki koč in zadnja poročanja o raznih slavjih in veselicah z živo glasbo in množičnim obiskom to smo potrjujejo. Upam da odzive berejo tudi predsedniki PD, ki so prvi odgovorni za spoštovanje hišnega reda v kočah, kjer tudi piše: "Od 22. do 05.ure mora biti v planinski koči popoln mir." In še malo sarkazma.Oskrbnikom bi priporočil, da za izredne dogodke, ko ne morejo zagotoviti miru, zagotovijo vsaj čepke za ušesa. Po reakcijah na tem forumu bi najbrž šli za med.

Domen: sreda, 26. avgust 2009, ob 23.49 uri

Pri sredstvih od članarine, ki naj bi šla tudi za planinske koče, sem imel v mislih tisto polovico, ki ostane na PD. Kolikor vem, PD z njimi povsem prosto razpolaga, torej jih lahko nameni tudi za koče. Bi bilo pa zanimivo vedeti, kam gre dejansko ves denar od članarine, ki priteče na PZS. Ne gre za koče, niti cent ni šel za muzej, ni ga za sanacije.... O čem je debatiral delegat z našega PD na skupščini, po pravici povem, da pojma nimam. Še enkrat pa poudarjam, da so moja stališča tukaj, izključno [i:9952aa7b96]moja osebna stališča[/i:9952aa7b96] in ne zastopam nikogar! Res pa je, da so ta stališča plod dolgoletnega sodelovanja in še večkrat žal nesodelovanja s subjekti PZS. Zato sem tudi svoje delo v PZS od te organizacije precej distanciral, ne zaradi kakih osebnih zamer, ampak ker tako še najlažje delam. Sem se pa ravno danes s pristojnim pogovarjal o možnosti, da po nekaj letih ponovno organiziramo tabor v koči PZS. Èe bo ponudba konkurenčna, seveda nimam prav nič proti, koča je "preverjena". Prvič sem tudi v teh pogovorih zaznal, da morda pa vendarle tudi kdo z gospodarskega dela PZS pozna pregovor - da roka roko umije! Ampak še vedno smo pri "dobri volji" posameznikov... Kar se pa tiče atraktivnosti, pa seveda pri meni le ta ne gre na račun kršenja osnovnega bontona gorništva, da o predpisih niti ne govorim. Vsi, ki karkoli delamo v PZS/PD, delamo to večinoma prostovoljno, torej načeloma vidimo v vsem tem en smisel. Osebno vidim smisel zgolj v rezultatih, ki jih moje delo prinaša! Èe ti meniš, da PZS dela vse, kar je v njeni moči, v dobrobit slovenskih gornikov in da odpovedujejo PD, pa naj bo tako. Èez 14 dni itak nihče ne bo več vedel, kaj se je tukaj pisalo, rezultati dela, takšni in drugačni, pa bodo mnogo bolj dolgoročni... Vsekakor pa je zelo pohvalno, da se vsaj enega funkcionarja PZS zanima, kaj meni o določenih zadevah gorniška javnost in je z njo celo pripravljen debatirati! Žal bolj ali manj edini... :( Predsednik PZS je že jasno javno povedal, da gorniško javnost jemlje kot anonimne forumaše (čeprav so le ti podpisani z imenom in priimkom ) in da se z njo nima kaj meniti. In ravno takšni potem dajejo vtis, da je PZS dejansko samo predsednik in še oni trije zraven...

FRAN943: četrtek, 27. avgust 2009, ob 6.09 uri

Na forumih se oglašam ravno zato, ker tudi sam mislim, da PZS ne dela vse kar je v njeni moči. Vem tudi, da moje oglašanje marsikomu ni všeč. Pri članarini sem mislil samo na tisti del, ki ga društva odvajajo na zvezo. Oba pa veva, da društva skrbijo za koče tako s članarino kot z nabiralnimi akcijami in donacijami. Sam si prizadevam, da bi tudi zveza našla možnosti in vzvode za večjo pomoč društvom tudi na tem področju. Kam gre denar zveze pa je razvidno iz finančnega poročila in plana, ki ga potrjujejo delegati društev na skupščini. Moje prizadevanje gre tudi v to smer, da bi se tega zavedli in razpravljali o temah, ki se večkrat pojavljajo na forumih tudi na skupščini PZS. Sam se bom za to trudil, dokler bom imel to možnost in energijo za premikanje težkega voza iz globoko utečenih tirnic. Predsedniki PD lahko pri tem pomagajo, zato tudi apleliram, da razprave iz forumov, preselite tudi v svoja matična planinska društva

Boj: četrtek, 27. avgust 2009, ob 9.22 uri

Ne da bi pametoval, ampak izvleček iz Kodeksa je več kot zaželjen. "Planinske postojanke (domovi, koče, zavetišča, bivaki) so namenjene planincem za počitek. želje in potrebe planincev so dokaj različne in postojanke - tudi najbolj udobne, niso opremljene in oskrbovane tako, da bi v njih lahko vsem zahtevam ustregli. Planinci se ravnajo po Pravilniku o poslovanju in upravljanju planinskih postojank in hišnem redu, so skromni, obzirni do drugih gostov in strežnega osebja. Pravila o tovarištvu in solidarnosti veljajo tudi v planinskih postojankah. V njih vlada vzdušje pristne planinske domačnosti in topline. Da vzpostavimo tako vzdušje je posebej pomembno, če upoštevamo potrebe in želje drugih; velja pa tudi pravilo, da s svojimi željami in navadami ne povzročamo neugodnega razpoloženja drugim. Za harmonično vzdušje je posebej priporočljivo tole: · V gneči se ne prerivamo in ne terjamo privilegijev; tudi v planinski koči imajo prednost bolni, otroci in ženske. · Hrup moti tistega, ki si želi miru in teh je v gorah največ, zato v planinskih kočah ne bodimo hrupni, ne kričimo, ne razgrajamo, ne razbijajmo inventarja. · Petje in glasba naj bosta umirjena in prilagojena splošnemu vzdušju v bivališču. · Uživanja alkoholnih pijač ne priporočamo, v vsakem primeru pa mora biti zmerno. · V planinski koči kadimo le v za to določenih prostorih. Èe teh ni, potem kadimo izven planinske koče. · Veselo razpoloženje je zaželeno, vendar to ne pomeni veseljačenja, ki bi motilo ostale prebivalce v planinski postojanki. · Pomembno je spoštovanje nočnega mira, ko naj vlada popolna tišina v času, ki je določen v hišnem redu. · Samo ob izjemnih priložnostih in s soglasjem večine, se planinsko razpoloženje lahko podaljša v čas, ki je določen za počitek

mariborcan: četrtek, 27. avgust 2009, ob 9.34 uri

Samo ob izjemnih priložnostih in s soglasjem večine, se planinsko razpoloženje lahko podaljša v čas, ki je določen za počitek
Hehe, na Kredarici je tokrat očitno bila posebna priložnost (obisk samega predsednika PZS :? ), pa tudi soglasje večine je, glede na število veseljakov, zgleda bilo doseženo...za vse počitka in miru željne torej: sorry, več sreče prihodnjič :P .

mosovnik: četrtek, 27. avgust 2009, ob 10.54 uri

Boleklolek izgleda le ni ostal samo Lolek, kot sem takoj za njegovim prispevkom "prerokoval". "Vrgel" je kost in glej ga zlomka, kako je dobra, kako jo glodajo in kaj je "ostalo" od nje, oziroma, kaj nastaja. Pa smo res...... :evil: :oops: :cry: Eh, pa saj se bo zopet ponovilo kje drugje. Grem raje pakirat ruzak. :idea: Pa srečnoooo!

CarpeDiem: četrtek, 27. avgust 2009, ob 11.25 uri

@Boj - tudi če je večina za podaljšanje takšnega veseljačenja, se mi to ne zdi pošteno, saj to ni referendum, pač pa določeno število duš (manjšina) želi počivat, ker jih naslednji dan čaka naporna (morda tudi nevarna) pot, za katero mora biti telo in duh, oba spočita in to niso heci!!!

Boj: četrtek, 27. avgust 2009, ob 11.36 uri

Carpe diem, to ni zrastlo na mojem zelniku, to je zapisano v Kodeksu PZS.