FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

boleklolek: petek, 11. september 2009, ob 19.25 uri; ogledov: 0

Èe hoče človek nekoliko prisluhniti poškodovanemu kolenu in seveda strogemu ortopedu, mu ne preostane nič drugega, da enodnevne turce po naših gorah razreže na dva dela ali podomače na dva dneva. Torek je in vse kaže, da bo danes prečudoviti dan. Èeprav se piše že osmega septembra na parkirnem prostoru v Vratih dobim le stežavo prostor za svoj majhen konjiček v prvih vrstah. Bil sem že krepko pozen, saj je parkirni mojster že začel sopihati proti Aljaževemu domu na kavo, zato sem zapiskal za njim, da mu plačam parkirnino, saj ob takšni primerni ceni, mi ni problem poravnati dolgove. V Bohinju pa še na malo potrebo ne moreš, že ti žugajo z parkirnimi listki in poneumlajo še preostalo zdravo populacijo. Vsako mesto v Sloveniji, brez izjeme, bi moralo imeti urejeno brezplačno parkirišče... Pri Aljaževem domu dohitim razigran par, ki mi povesta, da sta namenjena preko Lukne in Plemenic na našega očaka. Pri ocepu za Sovatno me povprašata, kje je bližje do Lukne ali preko melišča ali bivaka. Pameten kot nov šiht jima rečem, da preko melišča, a popravici povedano se mi ni niti sanjalo o pravilnosti odgovora. Da pa preverim kaj drži in kaj ne, se odpravim proti Sovatni in naprej do bivaka pod Luknjo pri katerem se zaustavim in pokramljam z možem, ki je opazoval divjad z dalnogledom. Ko pospravim še minjaturni sendvič – dve polovički kruha in namaz z evrokremom, se odpravim naprej. Ker na melišču ni bilo videti še nobene duše, se naslonim na osamelo drevo in uživam v prijetni sončni svetlobi, ki je risala globoke sence po severni steni Triglava. Kmalu zaslišim in vidim štiri mladce kako jodlajo skozi melišče, nekoliko za njima pa se pomikata meniznani par. Še malo jima pustim prednosti, saj bi mislila, da brijem norca iz niju, če bi se prikazal pred njima na sedlu Luknje, potem pa počasi za njima na sedlo. Tako pa sta bila vesela, da sem jima pravilno svetoval in me nagradila z enim paketom čokoladnih riževih podplatov ala Hofer.... Pa kratkem in jedernatem hvaljenju, kje smo letošno sezono že bili in prenočevali, gremo eni na desno navzgor eni pa so šli levo klinom in jeklenicam nasproti. Imel sem čast, da sem skoraj ves čas svojega vspona sledil tudi njihovemu, saj so se mi Plemenice zdele kot na dlani. Ne morete verjeti kako čudovite poglede ti zna pričarati lep topel sončni dan brez oblaka na nebu. Ko prispem po markirani poti ki vodi na Kriške Pode preko glave Bovškega Gamsovca do planinskega spomenika slavnih Tinetovih čevljev, sledi obvezna fotka in pozdrav slavnemu gorniku. Tu se odločim, da se povzpnem po njegovi zanimivi in osameli poti na prelepi Pihavec, a Gamsovec pustim s te strani še malo pri miru... Po kratkem predahu in tekočinjenju se odpravim še naprej po markirani poti do podnožja sedla okrašenega z enajstimi kozorogi, ki je pod stenami Bovškega Gamsovca in Vrha nad Kamnom, ter se podam po slabovidni potki naprej vodoravno do melišča na levi strani, kjer se usmerim navpično navzgor mimo večjih skal na levi strani do žleba pod steno Pihavca in Vrha nad Kamnom. Tam nas pozdravi obeležje preminulega pisatelja in pohodnika raziskovalca z spominsko ploščo. Sedaj se je potrebno povzpeti približno dest do dvajset metrov po žlebu navzgor. Tam se žleb naglo zoži in mi se moramo podati levo na strme trave in slediti stopalkam počasi navzgor preko razgibanega terena do manšega melišča. Pred nami se odpre pogled z leve na vrh Pihovca z desne pa na Vrh nad Kamnom. Med obema vrhoma pa se nahaja manša polica, na katero se moramo povzpeti z leve ali desne strani in se priključiti markirani poti, ki pripelje iz Kriških Podov.... Do vrha Pihovca je še približno deset minut in ob lepem, sončnem in jasnem vremenu, boste deležni pogledov, ki se jih ne da opisati, temveč jih je potrebno doživeti. Seveda sem fotkal vse naokrog in užival v prijetni sprostitvi kot majhen otrok. Ko malo odložim fotoaparat zagledam nasproti mene nekega jodlarja, ki je imel v roki ogromen Canon z ogromnim objektivom, ki sta skupaj vredna več kot deset tisočakov ,ki me nezaupljivo gleda, kot da pričakuje, da mu bom ukradel drago igračo. Da ga še malo podražim grem sedeti poleg njega in vseskozi bulim v njegov fotoaparat. Na obrazu se mu je videlo, da je v zadregi in popolnoma zmeden. Nisem več mogel zadrževati smeha, zato se začnem sproščeno smejati na ves glas. Takoj mu je bilo jasno, da brijem norce iz njegove zaskrbljenosi, zato se začne še sam smejati in odkimavati z glavo ob spoznanju, da se je osmešil. V polomjeni angleščini sem mu nekako razložil, da sem prišel na Pihavec uživati v pogledih in fotografirati, ne pa krasti nekomu tisto, kar je tudi meni zelo pri srcu... Postali smo prijatelji in skupaj nadaljevali do Pogačnikovega doma. Ni mi treba govoriti, kako zagrizeno sva preganjala najine mašince, da so vso lepoto pred nama srkale vase. Pri domu je že bilo nekaj pohodnikov, ki so lenobno poležavali po klopeh in se predajali toplim sončnim žarkom. Jaz, hanzi in prijateljica pa smo udarili en kvartopirski Tarok do poznih večernih ur in nato hopla v posteljo na mižanje in smrčanje....Lahko bi šel še na Planjo in Razor...toda za koga? Prvič sem ubogal nasvet Ortopeda in ni mi žal in tudi koleno mi je hvaležno.....Hvala tudi tebi martin3 za nesebični nasvet in poduk...samo ta pot je pravilna...pot pameti..... Pohvalil bi osebje in skrbnike Pogačnikovega doma, ki so se zares potrudili, da smo preživeli en lep družaben popoldan in tudi prijetno mirno noč. Hrana je zelo dobra in tudi topli napitki so bili zelo kvalitetni. Higjena je bila vrhunska tako v bivalnih prostorih kot spalnicah in sanitarijah...Èista desetka v vseh pogledih. Vredna resničnih pohval in posnemanja nekaterih ostalih..... Spal sem do sedmih, saj je bilo zunaj že močno vetrovno in gosta megla je zavila vse vrhove naokoli v svoj temačen objem. Iz spodnjega predala nahrbtnika privlečem na plan zimske rekvizite in si vse dele oblačil, ki jih premorem nataknem nase. Morda sem bi podoben pravemu marsovcu, saj sta se mi dva ata kr močno nasmejala. .. Zunaj je bila prava zima. Občutek sem imel, da so tam zgoraj pozabili celo noč odprto skrinjo, zato sem jo kar takoj, brez posebnega poslavljanja popihal napočez čez skalnate Kriške pode na Dovška vrata inse zagledal na vse strani. Kaj naj storim? Ker nisem potuhtal nič pametnega in ni preporočljivo se iti Robinzona v takšni megli, zavijem gor na Bovški Gamsovec in otisnem žig ter se zabeležim v upisno knjigo, skočim še na Stenar, malo se še zaustavim na Križu in da ne bom prekmalu v Vratih zavijem še do Dolkove Špice in okoli nje do Bivaka 4, ter počasi k avtu... Verjeli ali ne, na vsej poti sem srečal pod Stenarjem samo enega mladeniča, ki je prav tko prenočeval na Pogačniku, ostali pa so se ustrašili slabega vremena (burja,megla in dež), ki me je spremljal na vsej poti in pobegnili domov....

boleklolek: petek, 11. september 2009, ob 19.25 uri

Èe hoče človek nekoliko prisluhniti poškodovanemu kolenu in seveda strogemu ortopedu, mu ne preostane nič drugega, da enodnevne turce po naših gorah razreže na dva dela ali podomače na dva dneva. Torek je in vse kaže, da bo danes prečudoviti dan. Èeprav se piše že osmega septembra na parkirnem prostoru v Vratih dobim le stežavo prostor za svoj majhen konjiček v prvih vrstah. Bil sem že krepko pozen, saj je parkirni mojster že začel sopihati proti Aljaževemu domu na kavo, zato sem zapiskal za njim, da mu plačam parkirnino, saj ob takšni primerni ceni, mi ni problem poravnati dolgove. V Bohinju pa še na malo potrebo ne moreš, že ti žugajo z parkirnimi listki in poneumlajo še preostalo zdravo populacijo. Vsako mesto v Sloveniji, brez izjeme, bi moralo imeti urejeno brezplačno parkirišče... Pri Aljaževem domu dohitim razigran par, ki mi povesta, da sta namenjena preko Lukne in Plemenic na našega očaka. Pri ocepu za Sovatno me povprašata, kje je bližje do Lukne ali preko melišča ali bivaka. Pameten kot nov šiht jima rečem, da preko melišča, a popravici povedano se mi ni niti sanjalo o pravilnosti odgovora. Da pa preverim kaj drži in kaj ne, se odpravim proti Sovatni in naprej do bivaka pod Luknjo pri katerem se zaustavim in pokramljam z možem, ki je opazoval divjad z dalnogledom. Ko pospravim še minjaturni sendvič – dve polovički kruha in namaz z evrokremom, se odpravim naprej. Ker na melišču ni bilo videti še nobene duše, se naslonim na osamelo drevo in uživam v prijetni sončni svetlobi, ki je risala globoke sence po severni steni Triglava. Kmalu zaslišim in vidim štiri mladce kako jodlajo skozi melišče, nekoliko za njima pa se pomikata meniznani par. Še malo jima pustim prednosti, saj bi mislila, da brijem norca iz niju, če bi se prikazal pred njima na sedlu Luknje, potem pa počasi za njima na sedlo. Tako pa sta bila vesela, da sem jima pravilno svetoval in me nagradila z enim paketom čokoladnih riževih podplatov ala Hofer.... Pa kratkem in jedernatem hvaljenju, kje smo letošno sezono že bili in prenočevali, gremo eni na desno navzgor eni pa so šli levo klinom in jeklenicam nasproti. Imel sem čast, da sem skoraj ves čas svojega vspona sledil tudi njihovemu, saj so se mi Plemenice zdele kot na dlani. Ne morete verjeti kako čudovite poglede ti zna pričarati lep topel sončni dan brez oblaka na nebu. Ko prispem po markirani poti ki vodi na Kriške Pode preko glave Bovškega Gamsovca do planinskega spomenika slavnih Tinetovih čevljev, sledi obvezna fotka in pozdrav slavnemu gorniku. Tu se odločim, da se povzpnem po njegovi zanimivi in osameli poti na prelepi Pihavec, a Gamsovec pustim s te strani še malo pri miru... Po kratkem predahu in tekočinjenju se odpravim še naprej po markirani poti do podnožja sedla okrašenega z enajstimi kozorogi, ki je pod stenami Bovškega Gamsovca in Vrha nad Kamnom, ter se podam po slabovidni potki naprej vodoravno do melišča na levi strani, kjer se usmerim navpično navzgor mimo večjih skal na levi strani do žleba pod steno Pihavca in Vrha nad Kamnom. Tam nas pozdravi obeležje preminulega pisatelja in pohodnika raziskovalca z spominsko ploščo. Sedaj se je potrebno povzpeti približno dest do dvajset metrov po žlebu navzgor. Tam se žleb naglo zoži in mi se moramo podati levo na strme trave in slediti stopalkam počasi navzgor preko razgibanega terena do manšega melišča. Pred nami se odpre pogled z leve na vrh Pihovca z desne pa na Vrh nad Kamnom. Med obema vrhoma pa se nahaja manša polica, na katero se moramo povzpeti z leve ali desne strani in se priključiti markirani poti, ki pripelje iz Kriških Podov.... Do vrha Pihovca je še približno deset minut in ob lepem, sončnem in jasnem vremenu, boste deležni pogledov, ki se jih ne da opisati, temveč jih je potrebno doživeti. Seveda sem fotkal vse naokrog in užival v prijetni sprostitvi kot majhen otrok. Ko malo odložim fotoaparat zagledam nasproti mene nekega jodlarja, ki je imel v roki ogromen Canon z ogromnim objektivom, ki sta skupaj vredna več kot deset tisočakov ,ki me nezaupljivo gleda, kot da pričakuje, da mu bom ukradel drago igračo. Da ga še malo podražim grem sedeti poleg njega in vseskozi bulim v njegov fotoaparat. Na obrazu se mu je videlo, da je v zadregi in popolnoma zmeden. Nisem več mogel zadrževati smeha, zato se začnem sproščeno smejati na ves glas. Takoj mu je bilo jasno, da brijem norce iz njegove zaskrbljenosi, zato se začne še sam smejati in odkimavati z glavo ob spoznanju, da se je osmešil. V polomjeni angleščini sem mu nekako razložil, da sem prišel na Pihavec uživati v pogledih in fotografirati, ne pa krasti nekomu tisto, kar je tudi meni zelo pri srcu... Postali smo prijatelji in skupaj nadaljevali do Pogačnikovega doma. Ni mi treba govoriti, kako zagrizeno sva preganjala najine mašince, da so vso lepoto pred nama srkale vase. Pri domu je že bilo nekaj pohodnikov, ki so lenobno poležavali po klopeh in se predajali toplim sončnim žarkom. Jaz, hanzi in prijateljica pa smo udarili en kvartopirski Tarok do poznih večernih ur in nato hopla v posteljo na mižanje in smrčanje....Lahko bi šel še na Planjo in Razor...toda za koga? Prvič sem ubogal nasvet Ortopeda in ni mi žal in tudi koleno mi je hvaležno.....Hvala tudi tebi martin3 za nesebični nasvet in poduk...samo ta pot je pravilna...pot pameti..... Pohvalil bi osebje in skrbnike Pogačnikovega doma, ki so se zares potrudili, da smo preživeli en lep družaben popoldan in tudi prijetno mirno noč. Hrana je zelo dobra in tudi topli napitki so bili zelo kvalitetni. Higjena je bila vrhunska tako v bivalnih prostorih kot spalnicah in sanitarijah...Èista desetka v vseh pogledih. Vredna resničnih pohval in posnemanja nekaterih ostalih..... Spal sem do sedmih, saj je bilo zunaj že močno vetrovno in gosta megla je zavila vse vrhove naokoli v svoj temačen objem. Iz spodnjega predala nahrbtnika privlečem na plan zimske rekvizite in si vse dele oblačil, ki jih premorem nataknem nase. Morda sem bi podoben pravemu marsovcu, saj sta se mi dva ata kr močno nasmejala. .. Zunaj je bila prava zima. Občutek sem imel, da so tam zgoraj pozabili celo noč odprto skrinjo, zato sem jo kar takoj, brez posebnega poslavljanja popihal napočez čez skalnate Kriške pode na Dovška vrata inse zagledal na vse strani. Kaj naj storim? Ker nisem potuhtal nič pametnega in ni preporočljivo se iti Robinzona v takšni megli, zavijem gor na Bovški Gamsovec in otisnem žig ter se zabeležim v upisno knjigo, skočim še na Stenar, malo se še zaustavim na Križu in da ne bom prekmalu v Vratih zavijem še do Dolkove Špice in okoli nje do Bivaka 4, ter počasi k avtu... Verjeli ali ne, na vsej poti sem srečal pod Stenarjem samo enega mladeniča, ki je prav tko prenočeval na Pogačniku, ostali pa so se ustrašili slabega vremena (burja,megla in dež), ki me je spremljal na vsej poti in pobegnili domov....