FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

pismo1: nedelja, 20. september 2009, ob 23.06 uri; ogledov: 2

Po dolgem času spet v hribih, ops, gorah :D Jutro v Ukancu nas je pričakalo malce turobno, z megleno kopreno nad Komarčo. :( A kaj čmo. Odločitev je padla že prej. Gremo gor, kljub morebitnim ploham, oni zgoraj ne daj neviht. Preko Komarče brez problemov. Èe odšetejemo nekajkratno oblačenje in slačenje zaradi pršenja oz. dežja. Zna pa biti pot v dežju precej zoprna zaradi drsenja na skalah :!: Voda curlja po skalah skoraj na vsakem koraku. Preko Lopučniške doline je po nas malce bolj pršelo in nekje do Bele skale nismo srečali človeka. Vreme se je potem malce umirilo in srečali smo nekaj ljudi. Do Koče pri 7 jezerih smo srečali večinoma tujce. Kako jim je šlo po Komarči navzdol, je vprašanje. :idea: Oprema odlična ali vsaj zelo dobra. Strah v očeh nekaterih pri hoji preko navadnih skal na ravnem pa prisoten. Po okrepčilu in počitku pri 7J naprej do križišča za Veliko špičje. Varianta je bila, da že gremo že prvi dan preko Špičja na Prehodavce. Vsled slabega vremena in ne ravno najboljšega »feelinga« smo se odločili da pot preko Špičja opravimo naslednji dan. Seveda, kot je v navadi v takih primerih: vreme se je izboljšalo. A le za nekaj minut. Dovolj za večjo pavzo, daljši čvek in tekoče okrepčilo. Srečali smo tudi močerada, ki smo ga prestavili v varno zavetje, kar pot vsekakor ni Pozneje zopet megleno, oblačno in malce pred Kočo na Prehodavcih močnejši naliv. Relativno zgodaj smo bili edini v koči. Poleg oskrbnika, ki ni manjkal. Nekaj za pod zob in jezik. Medtem so prispeli še nekateri obiskovalci, ki ne obvladajo našega jezika, imenujmo jih tujci turisti. Proti večeru se je zjasnilo in pogled je neslo malce dlje kot le do »nosu«. Še malce pogovora in nasvetov tu in tam ter postelja. Skupaj nas je bilo 9 gostov. Mi trije domačini in 6 gostov (6*HU in 2*D). Jutro je postreglo z jasnim vremenom in le malce megel. :lol: Pogumno na pot. Začetek bp. Srečamo kar nekaj gorskih prebivalcev (beri kozorogov). Pot nas varno vodi prego grebena, seveda gor in dol. Nikoli ne veš, kje je konec oz. vrh :?: Še posebej ne v megli, ki nas je spremljala od Malega špičja. Na vrhu isto kot večji del poti – megla :cry: Pogled proti jezerom ničen, proti Soči občasno boljši, skupno »žalost«. Fotografiranje in kaj čmo, spust proti dolini 7J. Nekaj zahtevnejših mest, eno na žalost s tablo v spomin preminulega 8 letnega otroka :cry: Pri koči malce počitka in naprej proti Komni. Vreme ni kazalo dobro, oblaki so bili precej črni. Do Komne prispeli v markiranem času. Glede na dejstvo, da sem kolikor toliko zmeren hodec moram povedati, da so urne postavke (časovnice) na tem območju precej ostre. Za navadne planince so, po mojem osebnem prepričanju, časi malce preostri. Korak mora biti precej hiter, da »uloviš« markiran čas. Počitek na Komni in spust v dolino brez problemov. V dolini še zvrnemo enega za konec »ture« in v jeklenega konjička. Cela pot (na Špičje) mora biti v suhem in predvsem jasnem vremenu prelepa. Nekaj (kakor za koga) kočljivih mest, razgledi (morajo biti) odlični, veliko ljudi (predvidevam) pot ne vidi. Meni osebno je bilo najlepše spet ogledovati (kadar ni bilo megle, seveda) temena ZO :D p.s. Popravil dve napaki (eno jezikovno in eno vsebinsko)

pismo1: nedelja, 20. september 2009, ob 23.06 uri

Po dolgem času spet v hribih, ops, gorah :D Jutro v Ukancu nas je pričakalo malce turobno, z megleno kopreno nad Komarčo. :( A kaj čmo. Odločitev je padla že prej. Gremo gor, kljub morebitnim ploham, oni zgoraj ne daj neviht. Preko Komarče brez problemov. Èe odšetejemo nekajkratno oblačenje in slačenje zaradi pršenja oz. dežja. Zna pa biti pot v dežju precej zoprna zaradi drsenja na skalah :!: Voda curlja po skalah skoraj na vsakem koraku. Preko Lopučniške doline je po nas malce bolj pršelo in nekje do Bele skale nismo srečali človeka. Vreme se je potem malce umirilo in srečali smo nekaj ljudi. Do Koče pri 7 jezerih smo srečali večinoma tujce. Kako jim je šlo po Komarči navzdol, je vprašanje. :idea: Oprema odlična ali vsaj zelo dobra. Strah v očeh nekaterih pri hoji preko navadnih skal na ravnem pa prisoten. Po okrepčilu in počitku pri 7J naprej do križišča za Veliko špičje. Varianta je bila, da že gremo že prvi dan preko Špičja na Prehodavce. Vsled slabega vremena in ne ravno najboljšega »feelinga« smo se odločili da pot preko Špičja opravimo naslednji dan. Seveda, kot je v navadi v takih primerih: vreme se je izboljšalo. A le za nekaj minut. Dovolj za večjo pavzo, daljši čvek in tekoče okrepčilo. Srečali smo tudi močerada, ki smo ga prestavili v varno zavetje, kar pot vsekakor ni Pozneje zopet megleno, oblačno in malce pred Kočo na Prehodavcih močnejši naliv. Relativno zgodaj smo bili edini v koči. Poleg oskrbnika, ki ni manjkal. Nekaj za pod zob in jezik. Medtem so prispeli še nekateri obiskovalci, ki ne obvladajo našega jezika, imenujmo jih tujci turisti. Proti večeru se je zjasnilo in pogled je neslo malce dlje kot le do »nosu«. Še malce pogovora in nasvetov tu in tam ter postelja. Skupaj nas je bilo 9 gostov. Mi trije domačini in 6 gostov (6*HU in 2*D). Jutro je postreglo z jasnim vremenom in le malce megel. :lol: Pogumno na pot. Začetek bp. Srečamo kar nekaj gorskih prebivalcev (beri kozorogov). Pot nas varno vodi prego grebena, seveda gor in dol. Nikoli ne veš, kje je konec oz. vrh :?: Še posebej ne v megli, ki nas je spremljala od Malega špičja. Na vrhu isto kot večji del poti – megla :cry: Pogled proti jezerom ničen, proti Soči občasno boljši, skupno »žalost«. Fotografiranje in kaj čmo, spust proti dolini 7J. Nekaj zahtevnejših mest, eno na žalost s tablo v spomin preminulega 8 letnega otroka :cry: Pri koči malce počitka in naprej proti Komni. Vreme ni kazalo dobro, oblaki so bili precej črni. Do Komne prispeli v markiranem času. Glede na dejstvo, da sem kolikor toliko zmeren hodec moram povedati, da so urne postavke (časovnice) na tem območju precej ostre. Za navadne planince so, po mojem osebnem prepričanju, časi malce preostri. Korak mora biti precej hiter, da »uloviš« markiran čas. Počitek na Komni in spust v dolino brez problemov. V dolini še zvrnemo enega za konec »ture« in v jeklenega konjička. Cela pot (na Špičje) mora biti v suhem in predvsem jasnem vremenu prelepa. Nekaj (kakor za koga) kočljivih mest, razgledi (morajo biti) odlični, veliko ljudi (predvidevam) pot ne vidi. Meni osebno je bilo najlepše spet ogledovati (kadar ni bilo megle, seveda) temena ZO :D p.s. Popravil dve napaki (eno jezikovno in eno vsebinsko)

boleklolek: ponedeljek, 21. september 2009, ob 7.30 uri

Vsi tisti pohodniki in gorniki, ki ste ljubitelji fotografiranja ali uživanja v čudovitih panoramskih pogledih, spoštujte stavek, ki ga je zelo lepo napisal pismo1: [quote]Cela pot (na Šičje) mora biti v suhem in predvsem jasnem vremenu prelepa. Sam sem pred petimi leti na začetku svoje pohodniške kariere pravtako kot ti opravil isto pot in zaradi goste megle bil prikrajšan za poglede na vse štiri strani. Še isti dan sem sklenil, da te našpičene vrhove obiščem ponovno, ko bo vreme zares čudovito. In 15.07.2009 je bil dan, ko smo jaz, prijateljica in moj zvesti fotoaparat zares uživali v modrini neba in prečudovitih pogledih na naš Triglavski narodni park in še dlje naokoli. Lepošpičje nudi svojevrsten pogled in zagotovo boste vsi zelo uživali....