FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

matta: sobota, 10. oktober 2009, ob 13.03 uri; ogledov: 1

Cima Giaf (2523 m) Mimo Tolmezza v Forni di Sopra in še pred Passo Mauria vas skromna tabla povabi v dolino Giaf do parkirišča pri mostu na dobrih 1000 mnm, od koder je 400 vm do koče Giaf in naprej še 600 do sedla Scodavacca. Tokrat ignorirate odcep za Cridolo, ki jo toplo priporočam, a vse o njej so povedali že boljši strokovnjaki za opise (Stritar, Mašera). Prek sedla (markirana pot vodi naprej na Rif. Padova) se spustimo do zelenih zaplat pod zahodno znožje pokončne Cime Madalene na levi. Tu bi se celo našla stezica v sledovih, a umre na širnem strmem melišču. Od tu dalje pa vklopite vztrajnik za nekoliko mazohistične duše in poskušajte vdeti najbolj grobe skale, še najbolje se obnese, če direktno ciljate zahodno nožico lepe Madalene. V ustju grape se držite čimbolj levo pod mogočno steno, potem pa po najboljši presoji do sedla z različnimi imeni, še največkrat sem prebrala Forcella Scodavacca Alta. Za dosego vrha ime ni važno, pač pa tik pod sedlom desno v steni zagledate PRVO rdečo puščico, ki vodi desno za rob. Prečenje je videti dosti zahtevnejše, kot je v resnici, zato se tu ne zamujajte z vrvjo, čelado pa ste si jasno nadeli že pod Madaleno – ubogajte! Palice pa le zložite. Še ena puščica in potem nekaj možicev po rebri, nato znova v desno, če se še držite in niste na rolkah pristali sto in več metrov nižje. Zelo pazljivo opazujte morebitne sledi, možice in redke markacije. Vse je naloženo, vse se ruši in na novi rebri smer obrne proti levi pod ključno mesto. Puščica kaže v ostudno vlažen kamin, zagotavljam, da mnogo lepši obvoz po njegovi desni ne presega dvojke, ni krušljiv in je sploh edino spodobno mesto na poti, a žal prehitro pripelje na vmesno polico (možno varovanje okrog velike skale na levi) pod nov skok. Tega uženemo po levi in pristanemo v največji podrtiji, kar si jih je mogoče zamisliti. Grapa sploh ni več težka fizično (vrv samo dodatno proži kamenje), psihično pa se poskušajte vživeti v mačje telo. Majhno sedelce, kamor vas bo dostavila, vas nagradi s širšimi razgledi, doslej sta se z vami sicer pogovarjali Cridola in Madalena, kar bi po lepoti moralo zadoščati, številčna druščina pa to ni bila. Zdaj ste skoraj v nebeški družbi, a pazite, da se tja ne odpravite zares. S sedela je nadaljnja pot v celoti razvidna in seveda privlačnejša od grape, a vseeno polna grušča in bližnjic v dolino. Levo sledi vodijo v najlažje prehode, tudi dva ali trije možici vas razveselijo do vrha Cime Giaf. Razgledi vas bodo ubili, če ne boste pazili, kaj se vam maje ali kotali pod nogami. A kakšni so? Izjemni, neponovljivi, saj tudi ne boste čutili želje, da ponovno osvajate vrh. Kljub vsemu, bilo je božansko! In z vsakim dnem boste bolj ponosni nase, postali ste diplomirani šodrovec z najlepšimi možnimi kulisami na potrdilu. Zanimivo je, da po sestopu na »trdna tla« pogledate gor in pri sebi pomislite: »Pa saj tukaj že sprehodi po markiranih poteh ponudijo dovolj, da se nasiti duša in so čipkasti vrhovi le okras na torti.« :D Srečno pot Meta

matta: sobota, 10. oktober 2009, ob 13.03 uri

Cima Giaf (2523 m) Mimo Tolmezza v Forni di Sopra in še pred Passo Mauria vas skromna tabla povabi v dolino Giaf do parkirišča pri mostu na dobrih 1000 mnm, od koder je 400 vm do koče Giaf in naprej še 600 do sedla Scodavacca. Tokrat ignorirate odcep za Cridolo, ki jo toplo priporočam, a vse o njej so povedali že boljši strokovnjaki za opise (Stritar, Mašera). Prek sedla (markirana pot vodi naprej na Rif. Padova) se spustimo do zelenih zaplat pod zahodno znožje pokončne Cime Madalene na levi. Tu bi se celo našla stezica v sledovih, a umre na širnem strmem melišču. Od tu dalje pa vklopite vztrajnik za nekoliko mazohistične duše in poskušajte vdeti najbolj grobe skale, še najbolje se obnese, če direktno ciljate zahodno nožico lepe Madalene. V ustju grape se držite čimbolj levo pod mogočno steno, potem pa po najboljši presoji do sedla z različnimi imeni, še največkrat sem prebrala Forcella Scodavacca Alta. Za dosego vrha ime ni važno, pač pa tik pod sedlom desno v steni zagledate PRVO rdečo puščico, ki vodi desno za rob. Prečenje je videti dosti zahtevnejše, kot je v resnici, zato se tu ne zamujajte z vrvjo, čelado pa ste si jasno nadeli že pod Madaleno – ubogajte! Palice pa le zložite. Še ena puščica in potem nekaj možicev po rebri, nato znova v desno, če se še držite in niste na rolkah pristali sto in več metrov nižje. Zelo pazljivo opazujte morebitne sledi, možice in redke markacije. Vse je naloženo, vse se ruši in na novi rebri smer obrne proti levi pod ključno mesto. Puščica kaže v ostudno vlažen kamin, zagotavljam, da mnogo lepši obvoz po njegovi desni ne presega dvojke, ni krušljiv in je sploh edino spodobno mesto na poti, a žal prehitro pripelje na vmesno polico (možno varovanje okrog velike skale na levi) pod nov skok. Tega uženemo po levi in pristanemo v največji podrtiji, kar si jih je mogoče zamisliti. Grapa sploh ni več težka fizično (vrv samo dodatno proži kamenje), psihično pa se poskušajte vživeti v mačje telo. Majhno sedelce, kamor vas bo dostavila, vas nagradi s širšimi razgledi, doslej sta se z vami sicer pogovarjali Cridola in Madalena, kar bi po lepoti moralo zadoščati, številčna druščina pa to ni bila. Zdaj ste skoraj v nebeški družbi, a pazite, da se tja ne odpravite zares. S sedela je nadaljnja pot v celoti razvidna in seveda privlačnejša od grape, a vseeno polna grušča in bližnjic v dolino. Levo sledi vodijo v najlažje prehode, tudi dva ali trije možici vas razveselijo do vrha Cime Giaf. Razgledi vas bodo ubili, če ne boste pazili, kaj se vam maje ali kotali pod nogami. A kakšni so? Izjemni, neponovljivi, saj tudi ne boste čutili želje, da ponovno osvajate vrh. Kljub vsemu, bilo je božansko! In z vsakim dnem boste bolj ponosni nase, postali ste diplomirani šodrovec z najlepšimi možnimi kulisami na potrdilu. Zanimivo je, da po sestopu na »trdna tla« pogledate gor in pri sebi pomislite: »Pa saj tukaj že sprehodi po markiranih poteh ponudijo dovolj, da se nasiti duša in so čipkasti vrhovi le okras na torti.« :D Srečno pot Meta

igorz: sobota, 10. oktober 2009, ob 14.57 uri

Krasno, čestitam, Crodon di Giaf, letos verjetno ne bo šlo več, ampak naslednje leto pa sigurno, lepo, pozdrav

matta: sobota, 10. oktober 2009, ob 16.03 uri

Žal opisa za Crodon di Giaf ne poznam, meni je bil videti neznansko nedostopen s Cime Giaf. Bom vesela kakšnega opisa. Pozdrav Meta