FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

joc53: četrtek, 22. oktober 2009, ob 22.55 uri; ogledov: 0

Pretekli konec tedna, 17. in 18. oktobra, se je v gledališču »France Prešeren« v Boljuncu pri Trstu odvijalo 2. vsedržavno srečanje turnih kolesarjev, ki delujejo v okviru italijanske planinske zveze (CAI). Splošen opis srečanja najdete pod naslovom Pedali brez meja med [url=http://ktk.pzs.si/index.php?tpl=1]novicami [/url] na domači strani Komisije za turno kolesarstvo PZS, sam pa bom dodal še nekaj zanimivosti in primerjav z razmerami na tem področju v Sloveniji. Italija je dežela kolesarjev, poleg nogometa je to gotovo eden najbolj popularnih športov na Apeninskem polotoku. Zato ne preseneča, da je prvi kolesarski odsek v okviru CAI nastal že davnega leta 1986, danes pa imajo že okoli 200 kolesarskih odsekov, število turnih kolesarjev pa se je v zadnjih 2 letih skoraj podvojilo (vir: referat Marca Lavezza, člana Komisije za "cicloescursionismo & mountain bike" CAI). Udeležence iz Slovenije je seveda posebej zanimalo, kje se je v Italiji dovoljeno voziti s kolesi (vir MTB klub Vulcan, kolesarska sekcija CAI Trst): - v Italiji ni splošne prepovedi za kolesarjenje po poteh, - omejitve so stvar lokalnih skupnosti in jih je zelo malo, - resnejše omejitve so v zavarovanih območjih, - v narodnih parkih so nekatera pota odprta, nekatera se lahko vozi pod nadzorom spremljevalca, nekatera pa so zaprta (v Glinščici pri Trstu je npr. dovoljeno voziti po trasi nekdanje železnice), razvijajo koncept kolesarjem prijaznih narodnih parkov, - prepovedi so jasno označene, če ni oznake je vožnja dovoljena, - če zaradi pretirane rabe (pohodniki, kolesarji, konjeniki) pride na poti do resnejših poškodb se pot začasno zapre, izvedejo se sanacijski ukrepi, da si narava opomore, nato pot ponovno odpro, - kazni za kršitve so hude, tudi do 800€, kolesarji zapore spoštujejo, - podrobneje o režimu v Julijski krajini: takorekoč brez omejitev, z izjemo zaščitenih območij. Za Italijo je značilno sožitje pohodnikov in kolesarjev. Vendar tudi pri njih občasno še prihaja do problemov v okolici večjih mest, kjer nekateri kolesarji uporabljajo poti za trening spusta. Še nekaj primerjav med CAI in PZS. Kot sem že omenil, imajo absolutno gledano neprimerno več kolesarskih odsekov, ko pa gre za delež turnih kolesarjev med članstvom planinske organizacije pa najbrž ne zaostajamo dosti. V Italiji se je razvoj organiziranega turnega kolesarstva v okviru CAI tudi začel približno 10 let prek kot v okviru PZS. Po drugi strani pa nekatere stvari pri nas hitreje napredujejo, predvsem na področju osveščanja članstva in izobraževanja kadrov, tako npr. imamo v PZS že 2 leti tečaje za turnokolesarske vodnike, sedaj že s priznano državno licenco, medtem ko se v CAI o tem šele skušajo dogovoriti. Pri njih za vsako odločitev potrebujejo precej časa, saj se je zaradi množice klubov in različnih razmer in pogledov v ogromni državi težje dogovoriti. Še nekaj utrinkov z nedeljske ture: imeli smo krasen sončen dan, iz Boljunca smo se skozi Glinščico povzpeli na Kokoš, se spustili v duhu vodilnega gesla srečanja "Gonilke brez meja" ob meji do Občin in se vrnili skozi Bazovico v Boljunec. V novih časih, malo po naši in nato spet po italjanski strani meje. Pot nas je večinoma vodila po planinskih poteh, ki jih markira CAI Trst, razen v Glinščici so vse odprte tudi za kolesarje. In še posebna zanimivost - na eni izmed poti so ob strani dokaj na gosto postavljeni 2 metra visoki leseni koli, na katerih so elektronski oddajniki, ki slepim z ustrezno opremo omogočajo varno sledenje poti. Vodička nas je na začetku te poti ustavila, nam razložila za kaj gre in nas prosila, naj bomo odslej pri vožnji še posebej pozorni. Tudi ta pot je namreč odprta za kolesarje .

joc53: četrtek, 22. oktober 2009, ob 22.55 uri

Pretekli konec tedna, 17. in 18. oktobra, se je v gledališču »France Prešeren« v Boljuncu pri Trstu odvijalo 2. vsedržavno srečanje turnih kolesarjev, ki delujejo v okviru italijanske planinske zveze (CAI). Splošen opis srečanja najdete pod naslovom Pedali brez meja med [url=http://ktk.pzs.si/index.php?tpl=1]novicami [/url] na domači strani Komisije za turno kolesarstvo PZS, sam pa bom dodal še nekaj zanimivosti in primerjav z razmerami na tem področju v Sloveniji. Italija je dežela kolesarjev, poleg nogometa je to gotovo eden najbolj popularnih športov na Apeninskem polotoku. Zato ne preseneča, da je prvi kolesarski odsek v okviru CAI nastal že davnega leta 1986, danes pa imajo že okoli 200 kolesarskih odsekov, število turnih kolesarjev pa se je v zadnjih 2 letih skoraj podvojilo (vir: referat Marca Lavezza, člana Komisije za "cicloescursionismo & mountain bike" CAI). Udeležence iz Slovenije je seveda posebej zanimalo, kje se je v Italiji dovoljeno voziti s kolesi (vir MTB klub Vulcan, kolesarska sekcija CAI Trst): - v Italiji ni splošne prepovedi za kolesarjenje po poteh, - omejitve so stvar lokalnih skupnosti in jih je zelo malo, - resnejše omejitve so v zavarovanih območjih, - v narodnih parkih so nekatera pota odprta, nekatera se lahko vozi pod nadzorom spremljevalca, nekatera pa so zaprta (v Glinščici pri Trstu je npr. dovoljeno voziti po trasi nekdanje železnice), razvijajo koncept kolesarjem prijaznih narodnih parkov, - prepovedi so jasno označene, če ni oznake je vožnja dovoljena, - če zaradi pretirane rabe (pohodniki, kolesarji, konjeniki) pride na poti do resnejših poškodb se pot začasno zapre, izvedejo se sanacijski ukrepi, da si narava opomore, nato pot ponovno odpro, - kazni za kršitve so hude, tudi do 800€, kolesarji zapore spoštujejo, - podrobneje o režimu v Julijski krajini: takorekoč brez omejitev, z izjemo zaščitenih območij. Za Italijo je značilno sožitje pohodnikov in kolesarjev. Vendar tudi pri njih občasno še prihaja do problemov v okolici večjih mest, kjer nekateri kolesarji uporabljajo poti za trening spusta. Še nekaj primerjav med CAI in PZS. Kot sem že omenil, imajo absolutno gledano neprimerno več kolesarskih odsekov, ko pa gre za delež turnih kolesarjev med članstvom planinske organizacije pa najbrž ne zaostajamo dosti. V Italiji se je razvoj organiziranega turnega kolesarstva v okviru CAI tudi začel približno 10 let prek kot v okviru PZS. Po drugi strani pa nekatere stvari pri nas hitreje napredujejo, predvsem na področju osveščanja članstva in izobraževanja kadrov, tako npr. imamo v PZS že 2 leti tečaje za turnokolesarske vodnike, sedaj že s priznano državno licenco, medtem ko se v CAI o tem šele skušajo dogovoriti. Pri njih za vsako odločitev potrebujejo precej časa, saj se je zaradi množice klubov in različnih razmer in pogledov v ogromni državi težje dogovoriti. Še nekaj utrinkov z nedeljske ture: imeli smo krasen sončen dan, iz Boljunca smo se skozi Glinščico povzpeli na Kokoš, se spustili v duhu vodilnega gesla srečanja "Gonilke brez meja" ob meji do Občin in se vrnili skozi Bazovico v Boljunec. V novih časih, malo po naši in nato spet po italjanski strani meje. Pot nas je večinoma vodila po planinskih poteh, ki jih markira CAI Trst, razen v Glinščici so vse odprte tudi za kolesarje. In še posebna zanimivost - na eni izmed poti so ob strani dokaj na gosto postavljeni 2 metra visoki leseni koli, na katerih so elektronski oddajniki, ki slepim z ustrezno opremo omogočajo varno sledenje poti. Vodička nas je na začetku te poti ustavila, nam razložila za kaj gre in nas prosila, naj bomo odslej pri vožnji še posebej pozorni. Tudi ta pot je namreč odprta za kolesarje .

El Tomzo: petek, 23. oktober 2009, ob 18.34 uri

V bistvu ni več problemov, če so poti odprte?

alenka-m: petek, 23. oktober 2009, ob 22.02 uri

a za erozijo????

El Tomzo: petek, 23. oktober 2009, ob 23.09 uri

Za erozijo itak da smo tu-tu s pohodniki ... Mišljeno je bilo nesoglasja med pohodniki-kolesarji. Smo se na turci srečavali in sploh ni bilo krize. Stvar dobre organizacije (manjše skupine) in bontona. Sem na pzs.si iskal kodeks: http://pzs.si/index.php?find=kodeks Zanimiv rezultat.