FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

jack: ponedeljek, 2. november 2009, ob 22.44 uri; ogledov: 2

Še nedolgo nazaj se je reklo, da je Terska dolina od boga pozabljen kraj, ampak tudi v te kraje so prišli NOVI ÈASI. In kaj so prinesli? V glavnem nič dobrega. V soboto pozno popoldne se pripeljemo v Tersko dolino in ko hočem parkirati avto na parkirišču zraven ceste, kjer je začetek poti št. 737. je tam že parkiran avto s slovensko registracijo. Parkiram in ko izstopimo iz avta, opazimo, da je zadnja šipa razbita in ko to vidim, me mine, da bi tu parkiral. Peljemo se naprej, a bi bilo potem predaleč za hoditi nazaj na izhodišče, zato se vrnemo in srečamo gospoda, ki je očitno lastnik avtomobila. Pravi, da se mu je to prvič pripetilo in poslika avto. Zaželimo mu srečo in se odpeljemo malo nazaj proti Učji, kjer kmalu zavijem na levo do nekih hiš. Tam mi prijazni možakar dovoli, da parkiram na njegovem dvorišču in nam pokaže stezo do začetka naše poti. Štartamo malo bolj pozno, okoli štirih, po poti , ki vodi na bivak Dino Brollo. Steza je kar strma, a zanima saj vodi preko res divjih pobočjih Muzcev. Sploh nam ni treba prižigati čelk saj nam luna lepo sveti in je pot še kar vidna. Malo pred šesto pridemo do bivaka in takoj opazimo, da je bil nedolgo tega na novo prepleskan. V bivaku je prostora za štiri ljudi, premore pa tudi gašperček in drva. Mi se prijetno utaborimo in pametujemo, koliko višinskih metrov v grebenu bomo jutri naredili. Lahko kar takoj povem, da sem se pri svoji oceni krepko zmotil. Zjutraj ob osmih se odpravimo naprej po poti 737, ki vodi na vrh Muzac, oziroma na koto 1866. Od tu imamo lep razgled na že prehojeni greben proti Zajavorju, a nas predvsem zanima greben proti Kadinu. V nobeni literaturi ni omenjen in nikjer na netu ni niti enega samcatega podatka o njem. Èudno, bi si človek rekel. No, na drugi strani po preplezanem grebenu mi ni bilo nič več nič čudno, ampak kristalno jasno zakaj je tako. Mislim, da tu še ni stopila slovenska noga, mogoče se sicer motim, a kaj daleč od resnice pa tudi nisem. Greben je namreč izredno divji, strm, izredno ozek in nažagan v nešteto škrbin in škrbinic, kar pa od daleč in z vrha kote 1866 ne izgleda. Severna stran je bolj skalnata a tudi manj strma kot južna. Edina sled človeka je velik, moder flek v prvi tretjini grebena, a to je pa tudi vse. Sam greben je od kote 1866 pa do Kadina dolg pribljižno štiri kilometre zračne linije. Ta podatek pa ti v resnici ne pomeni nič saj nikoli ne veš kje si, saj greben ni raven in nikoli ne veš oziroma ne vidiš kje je Kadin. Mi smo opravili mnogo obvozov, saj sta nas kratek dan in nepreglednost grebena silila k tempu NON STOP in neuporabi varovanja, kar pa vklučuje veliko tveganja. V drugi tretjini smo se pogosto umikali na severno stran, kar so nam omogočale pomrznjene ruše. Mislim, da če ne bi bilo pomrznjeno, to ne bi bilo možno saj ni varjante, da bi ruše držale. Po kakih šesti urah in pol smo prišli do poti št. 740, ki pripelje na greben iz vasi Muzac, pet minut pod vrhom Kadina. Takoj se začnemo spuščati in kmalu naletimo na mlad italijanski par, ki se je kljub pozni uri odpravil na Kadin. Prijazno nam ponudita vodo, a jo zavrnemo , čeprav smo bili kar dehidrirani saj nam je bil liter in pol za cel dan očitno premalo. Zmenimo pa se za prevoz do avta, saj bi drugače morali pešačiti vsaj dobro uro, če ne še kaj več. V vas Muzac prispemo ob petih in italijana me zapeljeta do avta. Sledi samo še odvečna vožnja domov. Lahko samo rečem, da je bilo res noro, prava avantura, tudi za izbirčneže. Opisa grebena ne bom podal saj menim, da bi bil lahko močno zavajojoč in s tem nevaren. Lahko pa povem, da je greben veliko težji od naprimer: Goličica- Kanceljni-Planja, Bavških Pihavcev in njimi podobnih slovenskih grebenov. Vem, da je zgodba nekoliko raztresena, a kaj, ko je bil tak tudi graben.

jack: ponedeljek, 2. november 2009, ob 22.44 uri

Še nedolgo nazaj se je reklo, da je Terska dolina od boga pozabljen kraj, ampak tudi v te kraje so prišli NOVI ÈASI. In kaj so prinesli? V glavnem nič dobrega. V soboto pozno popoldne se pripeljemo v Tersko dolino in ko hočem parkirati avto na parkirišču zraven ceste, kjer je začetek poti št. 737. je tam že parkiran avto s slovensko registracijo. Parkiram in ko izstopimo iz avta, opazimo, da je zadnja šipa razbita in ko to vidim, me mine, da bi tu parkiral. Peljemo se naprej, a bi bilo potem predaleč za hoditi nazaj na izhodišče, zato se vrnemo in srečamo gospoda, ki je očitno lastnik avtomobila. Pravi, da se mu je to prvič pripetilo in poslika avto. Zaželimo mu srečo in se odpeljemo malo nazaj proti Učji, kjer kmalu zavijem na levo do nekih hiš. Tam mi prijazni možakar dovoli, da parkiram na njegovem dvorišču in nam pokaže stezo do začetka naše poti. Štartamo malo bolj pozno, okoli štirih, po poti , ki vodi na bivak Dino Brollo. Steza je kar strma, a zanima saj vodi preko res divjih pobočjih Muzcev. Sploh nam ni treba prižigati čelk saj nam luna lepo sveti in je pot še kar vidna. Malo pred šesto pridemo do bivaka in takoj opazimo, da je bil nedolgo tega na novo prepleskan. V bivaku je prostora za štiri ljudi, premore pa tudi gašperček in drva. Mi se prijetno utaborimo in pametujemo, koliko višinskih metrov v grebenu bomo jutri naredili. Lahko kar takoj povem, da sem se pri svoji oceni krepko zmotil. Zjutraj ob osmih se odpravimo naprej po poti 737, ki vodi na vrh Muzac, oziroma na koto 1866. Od tu imamo lep razgled na že prehojeni greben proti Zajavorju, a nas predvsem zanima greben proti Kadinu. V nobeni literaturi ni omenjen in nikjer na netu ni niti enega samcatega podatka o njem. Èudno, bi si človek rekel. No, na drugi strani po preplezanem grebenu mi ni bilo nič več nič čudno, ampak kristalno jasno zakaj je tako. Mislim, da tu še ni stopila slovenska noga, mogoče se sicer motim, a kaj daleč od resnice pa tudi nisem. Greben je namreč izredno divji, strm, izredno ozek in nažagan v nešteto škrbin in škrbinic, kar pa od daleč in z vrha kote 1866 ne izgleda. Severna stran je bolj skalnata a tudi manj strma kot južna. Edina sled človeka je velik, moder flek v prvi tretjini grebena, a to je pa tudi vse. Sam greben je od kote 1866 pa do Kadina dolg pribljižno štiri kilometre zračne linije. Ta podatek pa ti v resnici ne pomeni nič saj nikoli ne veš kje si, saj greben ni raven in nikoli ne veš oziroma ne vidiš kje je Kadin. Mi smo opravili mnogo obvozov, saj sta nas kratek dan in nepreglednost grebena silila k tempu NON STOP in neuporabi varovanja, kar pa vklučuje veliko tveganja. V drugi tretjini smo se pogosto umikali na severno stran, kar so nam omogočale pomrznjene ruše. Mislim, da če ne bi bilo pomrznjeno, to ne bi bilo možno saj ni varjante, da bi ruše držale. Po kakih šesti urah in pol smo prišli do poti št. 740, ki pripelje na greben iz vasi Muzac, pet minut pod vrhom Kadina. Takoj se začnemo spuščati in kmalu naletimo na mlad italijanski par, ki se je kljub pozni uri odpravil na Kadin. Prijazno nam ponudita vodo, a jo zavrnemo , čeprav smo bili kar dehidrirani saj nam je bil liter in pol za cel dan očitno premalo. Zmenimo pa se za prevoz do avta, saj bi drugače morali pešačiti vsaj dobro uro, če ne še kaj več. V vas Muzac prispemo ob petih in italijana me zapeljeta do avta. Sledi samo še odvečna vožnja domov. Lahko samo rečem, da je bilo res noro, prava avantura, tudi za izbirčneže. Opisa grebena ne bom podal saj menim, da bi bil lahko močno zavajojoč in s tem nevaren. Lahko pa povem, da je greben veliko težji od naprimer: Goličica- Kanceljni-Planja, Bavških Pihavcev in njimi podobnih slovenskih grebenov. Vem, da je zgodba nekoliko raztresena, a kaj, ko je bil tak tudi graben.