FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

pohodnik: nedelja, 3. april 2011, ob 19.52 uri; ogledov: 0

Vedno sem si želel iti iz Olševka do Gospinca na Krvavcu, kajti to pot so pred desetletji hodili moja pokojna mama, njene sestre in brati, ki so živeli v Hotemožah. Stari oče pa je bil doma iz Štefane gore. Sedaj se mi je ponudila možnost z uporabo GPS pohodniške navigacije Oregon 450. Prvi del poti iz Olševka do Štefanje gore mi je bil znan, saj sem pred nekaj časa že prehodil ta del poti, poleg tega pa je pot tudi markirana. Oznake pa izginejo na Štefani gori. Na srečo nisva s prijateljem imela preveč težav, da sva našla pot, ki je vodila iz Štefane gore do Gospinca. V nadaljevanju je ta pot dobro markirana vse do Gospinca. Gre za sorazmerno lepo planinsko pot, ki se na določenih mestih dokaj strmo vzpenja. Ponudi pa se nam tudi pogled na Kranj in njegovo okolico. Planinca nekoliko prestraši le dejstvo, da po tej poti drvijo gorski kolesarji proti dolini. Midva jih nisva srečala. Ko sva zaslišala ropot kabin na zgornji postaji krvavške žičnice, sva vedela, da se bližava Gospincu. Najprej sva prečila smučišče pri zgornji postaji žičnice. Nato pa sva se vsedla pred kočo Gospinec (Slika 1). Sonce je kar lepo pripekalo glede na pomladni letni čas. Pomladni letni čas pa je odjužil tudi krvavške smučine. Smučarji so se trudili na mehkem in južnem snegu. [img:e65e29f5f3]http://eupoti.com/olsevek_krvavec_cerklje_male/gospinec.jpg[/img:e65e29f5f3] Slika 1: Koča na Gospincu Iz Gospinca pa sva se odpravila proti Ambrožu, vendar sva imela namen iti po nemarkirani stezi v Cerklje na Gorenjskem. Bilo nama je kar nekoliko tesno pri srcu, ker nemarkirana pot lahko pomeni tudi veliko nevarnost, ker tu je teren zelo strm. Nekaj časa sva bila na udobni makedamski cesti, ki je bila zglajena kot asfalt, le luknje v makedamu so oznanjale, da gre za mehko cestno podlago. Potem pa nama je postajalo vse bolj jasno glede na informacije na GPS napravi, da bova morala zapustiti udobno cesto in poiskati najino nemarkirano pot, ki naju bo pripeljala do Cerkelj na Gorenjskem. Najprej sva se spustila po golem hribu do gozdne ceste. Potem ko sva opazila, da naju ta gozdna pot ne vodi v pravo smer, ker je preveč zavijala v desno. Sva prečila pobočje in zopet našla gozdno pot. Po njej sva hodila nekaj časa, dokler nisva zavila na ozko gozdno stezico. Le-to nisva opazila takoj, da sva se celo malo povzpela po gozdni cesti, ki se je obrnila proti prej omenjeni cesti do Ambroža. Vendar sva le upoštevala informacijo GPS naprave, da gre tu pot navzdol. Iz tega razloga sva se zopet vrnila po pobočju navzdol in že po nekaj korakih izven gozdne poti sva opazila stezico, ki je vodila navzdol. Najprej sem se hotel prepričati, ali ta pot ni rezultat hodurniške vode, vendar pot je tekla v daljši dolžini, na kar sem ovrgel hipotezo o hodurniški stezici. Potem, ko sva zavila iz gozdne ceste, pa sem opazil tudi "ograjo" iz debel ob gozdni cesti, ki je onemogočala, da bi opazila to stezico. Ko sva hodila po grebenu hriba je bila stezica takšna, da je bilo možno normalno hoditi. Nato pa se je normalna steza spremenila skoraj v brezpotje (Slika 2). Steza ni bila vrezana v strminu. Vse kar naju je držalo v strmini, so bili morda vrezani koraki planincev, ki so tu hodili pred nama. Vendar to sva bolj sklepala po listju, ki je le kazal, da je tu morda nekdo hodil v bližnji preteklosti. Strmina je bila ogromna. Vsak zdrs bi lahko pomenil hude poškodbe. V tolažbo so nama bile samo posebne oznake, ki so označevale pot. Brez teh označb bi se morala verjetno vrniti nazaj proti Gospincu. S težavo sva se prebijala naprej. Nekoliko lažje nama je bilo, ko sva zagledala strugo potoka. Na njeni desni strani pa gozdno pot. Ko sva prvič zagledala najino rešitev, je bila le-ta še zelo oddaljena. Z veliko težavo, manjšimi zdrsi, zapletanjem vej med noge, sva le prišla po slabi uri takšne hoje do želene struge in kasneje do gozdne poti, ki naju je najprej popeljala v bližino Ambroža. Nato pa sva zavila proti Stiški vasi. Sedaj je pot zopet postala normalna, da sva lahko normalno hodila. Najine težave so bile samo še neprijeten spomin. Ko sva prišla v Stiško vas, sva pred cerkvijo zagledala ljudi, ki so se zbirala za mašo, posvečeno postu. Iz Stiške vasi sva se odpravila proti Dvoru. Iz Dvora pa proti Cerkljam. Opazila sva, da imajo v Cerkljah veliko gostinskih lokalov. Tudi midva sva si privoščila pijačo v baru Kern, če se ne motim. [img:e65e29f5f3]http://eupoti.com/olsevek_krvavec_cerklje_male/pobocje1.jpg[/img:e65e29f5f3] Slika 2: Težko prehodno pobočje iz Gospinca proti Cerkljam GPS naprave so omogočile hojo po poteh, s tem, da ni potrebno, da so označene. Vendar, če ne poznaš poti, se lahko spuščaš v veliko nevarnost. Dejstvo je, da so na zemljevidu vrisane poti, ki so zelo slabe, morda pa jih v naravi sploh ni. Lahko pa tudi niso na položaju, kot prikazuje zemljevid. Dobrodošla pa bi bila tudi ureditev poti po strmem pobočju proti Ambrožu. Glede na to, da je na poti iz spodnje krvavške kabinske žičnice proti Gospincu ogromno kolesarjev, bi lahko ta pot bila res prava pešpot.

pohodnik: nedelja, 3. april 2011, ob 19.52 uri

Vedno sem si želel iti iz Olševka do Gospinca na Krvavcu, kajti to pot so pred desetletji hodili moja pokojna mama, njene sestre in brati, ki so živeli v Hotemožah. Stari oče pa je bil doma iz Štefane gore. Sedaj se mi je ponudila možnost z uporabo GPS pohodniške navigacije Oregon 450. Prvi del poti iz Olševka do Štefanje gore mi je bil znan, saj sem pred nekaj časa že prehodil ta del poti, poleg tega pa je pot tudi markirana. Oznake pa izginejo na Štefani gori. Na srečo nisva s prijateljem imela preveč težav, da sva našla pot, ki je vodila iz Štefane gore do Gospinca. V nadaljevanju je ta pot dobro markirana vse do Gospinca. Gre za sorazmerno lepo planinsko pot, ki se na določenih mestih dokaj strmo vzpenja. Ponudi pa se nam tudi pogled na Kranj in njegovo okolico. Planinca nekoliko prestraši le dejstvo, da po tej poti drvijo gorski kolesarji proti dolini. Midva jih nisva srečala. Ko sva zaslišala ropot kabin na zgornji postaji krvavške žičnice, sva vedela, da se bližava Gospincu. Najprej sva prečila smučišče pri zgornji postaji žičnice. Nato pa sva se vsedla pred kočo Gospinec (Slika 1). Sonce je kar lepo pripekalo glede na pomladni letni čas. Pomladni letni čas pa je odjužil tudi krvavške smučine. Smučarji so se trudili na mehkem in južnem snegu. [img:e65e29f5f3]http://eupoti.com/olsevek_krvavec_cerklje_male/gospinec.jpg[/img:e65e29f5f3] Slika 1: Koča na Gospincu Iz Gospinca pa sva se odpravila proti Ambrožu, vendar sva imela namen iti po nemarkirani stezi v Cerklje na Gorenjskem. Bilo nama je kar nekoliko tesno pri srcu, ker nemarkirana pot lahko pomeni tudi veliko nevarnost, ker tu je teren zelo strm. Nekaj časa sva bila na udobni makedamski cesti, ki je bila zglajena kot asfalt, le luknje v makedamu so oznanjale, da gre za mehko cestno podlago. Potem pa nama je postajalo vse bolj jasno glede na informacije na GPS napravi, da bova morala zapustiti udobno cesto in poiskati najino nemarkirano pot, ki naju bo pripeljala do Cerkelj na Gorenjskem. Najprej sva se spustila po golem hribu do gozdne ceste. Potem ko sva opazila, da naju ta gozdna pot ne vodi v pravo smer, ker je preveč zavijala v desno. Sva prečila pobočje in zopet našla gozdno pot. Po njej sva hodila nekaj časa, dokler nisva zavila na ozko gozdno stezico. Le-to nisva opazila takoj, da sva se celo malo povzpela po gozdni cesti, ki se je obrnila proti prej omenjeni cesti do Ambroža. Vendar sva le upoštevala informacijo GPS naprave, da gre tu pot navzdol. Iz tega razloga sva se zopet vrnila po pobočju navzdol in že po nekaj korakih izven gozdne poti sva opazila stezico, ki je vodila navzdol. Najprej sem se hotel prepričati, ali ta pot ni rezultat hodurniške vode, vendar pot je tekla v daljši dolžini, na kar sem ovrgel hipotezo o hodurniški stezici. Potem, ko sva zavila iz gozdne ceste, pa sem opazil tudi "ograjo" iz debel ob gozdni cesti, ki je onemogočala, da bi opazila to stezico. Ko sva hodila po grebenu hriba je bila stezica takšna, da je bilo možno normalno hoditi. Nato pa se je normalna steza spremenila skoraj v brezpotje (Slika 2). Steza ni bila vrezana v strminu. Vse kar naju je držalo v strmini, so bili morda vrezani koraki planincev, ki so tu hodili pred nama. Vendar to sva bolj sklepala po listju, ki je le kazal, da je tu morda nekdo hodil v bližnji preteklosti. Strmina je bila ogromna. Vsak zdrs bi lahko pomenil hude poškodbe. V tolažbo so nama bile samo posebne oznake, ki so označevale pot. Brez teh označb bi se morala verjetno vrniti nazaj proti Gospincu. S težavo sva se prebijala naprej. Nekoliko lažje nama je bilo, ko sva zagledala strugo potoka. Na njeni desni strani pa gozdno pot. Ko sva prvič zagledala najino rešitev, je bila le-ta še zelo oddaljena. Z veliko težavo, manjšimi zdrsi, zapletanjem vej med noge, sva le prišla po slabi uri takšne hoje do želene struge in kasneje do gozdne poti, ki naju je najprej popeljala v bližino Ambroža. Nato pa sva zavila proti Stiški vasi. Sedaj je pot zopet postala normalna, da sva lahko normalno hodila. Najine težave so bile samo še neprijeten spomin. Ko sva prišla v Stiško vas, sva pred cerkvijo zagledala ljudi, ki so se zbirala za mašo, posvečeno postu. Iz Stiške vasi sva se odpravila proti Dvoru. Iz Dvora pa proti Cerkljam. Opazila sva, da imajo v Cerkljah veliko gostinskih lokalov. Tudi midva sva si privoščila pijačo v baru Kern, če se ne motim. [img:e65e29f5f3]http://eupoti.com/olsevek_krvavec_cerklje_male/pobocje1.jpg[/img:e65e29f5f3] Slika 2: Težko prehodno pobočje iz Gospinca proti Cerkljam GPS naprave so omogočile hojo po poteh, s tem, da ni potrebno, da so označene. Vendar, če ne poznaš poti, se lahko spuščaš v veliko nevarnost. Dejstvo je, da so na zemljevidu vrisane poti, ki so zelo slabe, morda pa jih v naravi sploh ni. Lahko pa tudi niso na položaju, kot prikazuje zemljevid. Dobrodošla pa bi bila tudi ureditev poti po strmem pobočju proti Ambrožu. Glede na to, da je na poti iz spodnje krvavške kabinske žičnice proti Gospincu ogromno kolesarjev, bi lahko ta pot bila res prava pešpot.