FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

pohodnik: ponedeljek, 25. april 2011, ob 16.17 uri; ogledov: 26

S prijateljem sva pričela pohod v Polhovem Gradcu v lepem, sončnem nedeljskem, aprilskem jutru. Pot naju je najprej vodila iz Polhovega Gradca proti Brišam. Pogled nama je uhajal proti Sv. Lovrencu, ki je strma, z gozdom porasla gora, s cerkvijo na vrhu. Po besedah prijatelja gre za osamelec in trenutno manj turistično privlačno točko, kajti že pred leti so na vrhu zaprli gostilno. Po nekaj desetih minutah hoja sva iz ceste, ki je vodila proti Suhemu Dolu zavila za 90° v desno in se pričela vzpenjati. Vzpon je bil kar dolg, kar se je odražalo v vse lepšem pogledu na dolino in bližnje hribe. Šla sva skozi vasi Praproče, Setnik. Hodila sva po širokih makedamskih, asfaltnih in kolovoznih poteh. Ko sva se pričela spuščati proti Butajnovi, sva pred sabo zagledala zanimivo kmetijo. Okoli hiše so imeli zloženih veliko bukovih drv. Zanimalo me je, kakšna je cena teh drvu. Iz ust mlajše ženske sem dobil informacijo, da 1 m3 stane 60 EUR. Èe pa jih razžagajo na manjšo dolžino, pa so še dražje. Ko sva se pričela približevati Butajnovi, sva zagledala večje število nojev v ogradi. Eni so bili bolj dinamični in so ves časi hodili na okoli, drugim pa je bolj ustrezalo stojenje bolj ali manj na istem kraju. Vsake toliko časa so kljuvali po tleh. Očitno so se hranili. Na pogled gre za neobičajno žival, z dolgim in tankim vratom. Kar obsežnim trupom in dolgimi nogami. Ko sva zapustila Butajnova, sva se pričela približevati Planini nad Horjulom. To vas krasi cerkev na vzpetini nad vasjo. Ko se za vasjo po asfaltni cesti spustimo navzdol, pridemo v Suhi Dol, kamor se lahko z avtobusom pripeljeno tudi iz Škofje Loke. Tu sva krenila proti Žirem, najprej po Loški planinski poti oziroma Slovenski evropski pešpoti E7. Iz Suhega Dola sva šla najprej po dokaj ravni makedamski poti proti Golemu Vrhu, vendar kmalu se je kolovoz spremenil v pot, ki se je vzpenjala po dokaj strmem pobočju. Pot se je nekoliko zravnala šele, ko sva prišla do prve kmetije v bližino Golega Vrha. Ko sva se še nekoliko vzpela sva prišla do naslednje kmetije. Pred vsako so naju olajali psi, ki so s tem čuvali svoj teritorij. Nobeden od njih pa ni kazala posebne agresije. Kmalu za temi kmetijami sva prišla tudi do Rupnikove linije. Od tu naprej sva krenila po kolovozni poti do Žirovskega vrha oziroma vasi s tem imenom. Tu sva v daljavi zagledala Žiri. Iz zraka jim je dajala pečat tovarna obutve Alpina s svojimi tovarniškimi obrati. Sedaj sva se spustila po makedamski in deloma asfaltni poti do Žirov. Ves čas so naju spremljale redko posejane hiše. Nižje proti Žirem v ozki grapi, kjer je tekel tudi manjši potok, pa sva lahko opazovala lesene vikende, ki so se lepo vklapljali v prostor. Nenadoma se je pred nama pojavila skakalnica za smučarske skoke. Šele po hišnih napisih sva ugotovila, da nosijo imena ulic. Jasno nama je bilo, da sva v Žireh. Sedaj sva se napotila proti avtomobilu, ki sva ga imela parkiranega pred Gostilno Pr Županu. Hodila sva po severnem obrobju Žirov, mimo številnih hiš, ki so bile v dokaj dobrem stanju. Končno sva pred sabo zagledala tudi najin avto. Pohod je bil zanimiv, ne preveč dolg, z lepimi razgledi na gore, hribe, griče, doline, zaselke in vasi. [url=https://picasaweb.google.com/108460770943062237933/PohodPolhovGradecZiri#]1. Slike iz pohoda[/url] [url=http://eupoti.com/polhov_ziri.zip]2. GPS sled Polhov Gradec - Žiri[/url]

pohodnik: ponedeljek, 25. april 2011, ob 16.17 uri

S prijateljem sva pričela pohod v Polhovem Gradcu v lepem, sončnem nedeljskem, aprilskem jutru. Pot naju je najprej vodila iz Polhovega Gradca proti Brišam. Pogled nama je uhajal proti Sv. Lovrencu, ki je strma, z gozdom porasla gora, s cerkvijo na vrhu. Po besedah prijatelja gre za osamelec in trenutno manj turistično privlačno točko, kajti že pred leti so na vrhu zaprli gostilno. Po nekaj desetih minutah hoja sva iz ceste, ki je vodila proti Suhemu Dolu zavila za 90° v desno in se pričela vzpenjati. Vzpon je bil kar dolg, kar se je odražalo v vse lepšem pogledu na dolino in bližnje hribe. Šla sva skozi vasi Praproče, Setnik. Hodila sva po širokih makedamskih, asfaltnih in kolovoznih poteh. Ko sva se pričela spuščati proti Butajnovi, sva pred sabo zagledala zanimivo kmetijo. Okoli hiše so imeli zloženih veliko bukovih drv. Zanimalo me je, kakšna je cena teh drvu. Iz ust mlajše ženske sem dobil informacijo, da 1 m3 stane 60 EUR. Èe pa jih razžagajo na manjšo dolžino, pa so še dražje. Ko sva se pričela približevati Butajnovi, sva zagledala večje število nojev v ogradi. Eni so bili bolj dinamični in so ves časi hodili na okoli, drugim pa je bolj ustrezalo stojenje bolj ali manj na istem kraju. Vsake toliko časa so kljuvali po tleh. Očitno so se hranili. Na pogled gre za neobičajno žival, z dolgim in tankim vratom. Kar obsežnim trupom in dolgimi nogami. Ko sva zapustila Butajnova, sva se pričela približevati Planini nad Horjulom. To vas krasi cerkev na vzpetini nad vasjo. Ko se za vasjo po asfaltni cesti spustimo navzdol, pridemo v Suhi Dol, kamor se lahko z avtobusom pripeljeno tudi iz Škofje Loke. Tu sva krenila proti Žirem, najprej po Loški planinski poti oziroma Slovenski evropski pešpoti E7. Iz Suhega Dola sva šla najprej po dokaj ravni makedamski poti proti Golemu Vrhu, vendar kmalu se je kolovoz spremenil v pot, ki se je vzpenjala po dokaj strmem pobočju. Pot se je nekoliko zravnala šele, ko sva prišla do prve kmetije v bližino Golega Vrha. Ko sva se še nekoliko vzpela sva prišla do naslednje kmetije. Pred vsako so naju olajali psi, ki so s tem čuvali svoj teritorij. Nobeden od njih pa ni kazala posebne agresije. Kmalu za temi kmetijami sva prišla tudi do Rupnikove linije. Od tu naprej sva krenila po kolovozni poti do Žirovskega vrha oziroma vasi s tem imenom. Tu sva v daljavi zagledala Žiri. Iz zraka jim je dajala pečat tovarna obutve Alpina s svojimi tovarniškimi obrati. Sedaj sva se spustila po makedamski in deloma asfaltni poti do Žirov. Ves čas so naju spremljale redko posejane hiše. Nižje proti Žirem v ozki grapi, kjer je tekel tudi manjši potok, pa sva lahko opazovala lesene vikende, ki so se lepo vklapljali v prostor. Nenadoma se je pred nama pojavila skakalnica za smučarske skoke. Šele po hišnih napisih sva ugotovila, da nosijo imena ulic. Jasno nama je bilo, da sva v Žireh. Sedaj sva se napotila proti avtomobilu, ki sva ga imela parkiranega pred Gostilno Pr Županu. Hodila sva po severnem obrobju Žirov, mimo številnih hiš, ki so bile v dokaj dobrem stanju. Končno sva pred sabo zagledala tudi najin avto. Pohod je bil zanimiv, ne preveč dolg, z lepimi razgledi na gore, hribe, griče, doline, zaselke in vasi. [url=https://picasaweb.google.com/108460770943062237933/PohodPolhovGradecZiri#]1. Slike iz pohoda[/url] [url=http://eupoti.com/polhov_ziri.zip]2. GPS sled Polhov Gradec - Žiri[/url]