 voluhar: torek, 1. februar 2005, ob 9.49 uri Stol 2236 m in Prešernova koča 2174 m (M. Stol 2198 m), 30.1.2005
Višinska razlika cca 1600m
Porabljen čas 7h 32
Udeleženci: Robi M., Šaro, Èevl
Le kdo vstaja v nedeljo ob 6.00?
Tisti, ki je zmenjen ob 6.30, da poide v hribe. V hribe na super zimsko turo.
Kot omenjeno, smo se ob uri zbrali pred trgovino na Brodu. Pripeljal je Robi, menda zato, ker je v avtu imel tudi smučke in opremo.Seveda jih je vzel s seboj, ker je Stol eden izmed hribov, s katerega se da tudi smučati. No, o tem malo kasneje.
V slabe tričetrt ure smo parkirali v dolini Završnice, malo nad Žirovnico.
Medtem ko sva se s Šarotom že preoblekla in opremila, je Robi vezal in zvezal smuči na nahrbtnik, pancarje v nahrbtnik in ostalo po sebi. Psiho, ruzak težji kot kadarkoli poprej.
V glavem, ura je kazala pet minut pred osmo, ko smo začeli z vzponom.
Prvi del vzpona do Valvazorjeve koče je lahek pohod (reda Šmarne Gore), ki pa je že počasi načenjal Robija. Ja, teža nahrbtnika je terjala davek. Nekje na sredini poti do koče je pot postala zasnežena in predvsem ledena. Seveda smo si hitro nataknili dereze in hop naprej.
Ker so Šarotu dereze začele plesati po gojzarjih, sva opravila redni servis. Medtem je Robi potegnil naprej, saj je itak že cel čas zaostajal za nama.
Počasi se je med drevesi začel kazati Stol v vsej svoji veličini. Kar visoko od tam kjer smo trenutno bili.
Èez čas ujameva Robija, ki je zbegano gledal po kateri poti naprej, saj se je pot razdelila v dve smeri. Kot da bi bil prvič v hribih…hehe
Vglavnem, skupaj šibamo naprej proti vrhu. Pot je postajala vse bolj strma, ledena in tudi zasnežena. Brez derez ne bi šlo.
Ker je Šaro gorski paparac (ne, ni on slikal Šifrerja z neznanko), sem pridobil ker nekaj prednosti. Se pravi, del poti smo hodili vsak posebej, vsak s svojim ritmom.
Nekje na višini 1700m se odpre nekakšna jasa, s katere se odpre pogled od Lesc pa do Jesenic in še dlje. Ker sta tam tudi dve klopci, pade odločitev da se tam počakamo. S Šarotom sva bila gor že dobrih dvajset minut, ko izza ovinka prilomasti in prisopiha prajtu Robi. Na koncu z močmi, pa živci tut.
Ker je bilo do vrha še dobrih 500m višinske razlike kar strme poti po zamrznjenem snegu, ki je potreboval siguren in predvsem trden korak, se je edino pravilno odločil, da smuči in pancarje pusti pri klopcah in jih pobere pri sestopu.
Saj kakor je povedal, je malo nazaj omahnil v mali graben. Malo je zdrsnil in teža nahrbtnika ga je prekucnila v sneg. Menda je bil nekaj časa kot želva, ki jo obrneš naokoli, na oklep. Buci, buci..
Spet sem potegnil naprej in ker so bile markacije zasnežene, so me naprej vodile sledi derez gornikov, ki so se povzpeli gor pred nami.
Prvič sem doživel pravi zimski vzpon po zmrznjenem snegu, ki se ne vdira, ko brije veter in sije sonce. Strmina je bila kar konkretna, če upotevaš da te drži na njej le dereza in palice v rokah. Levo od namišljene poti se je začela kazati nesojena prostrana strmina kjer naj bi Robi smučal. Prav vabljivo, saj je kar široka in dolga vsaj 500m…
Na sedlu počakam Šarota in jo mahneva naprej na vrh Stola, do katerega naju loči le še 10 minut hoje. Robi je ostal nekje zadaj, zadihan in zmatran. Tik pod vrhom vidiva da je prisopihal do sedla.
Na vrhu se odpre odličen razgled na Kamniško Savinjske alpe, na Julijske alpe na Avstijo in še na marsikaj.
Sicer je pihalo in nižalo že tako nizke temparature, ampak nebo je bilo temno modro, brez oblaka in sončno kot se šika.
Šaro že slika, jest že glodam čokolado, oba pa imava prešeren nasmešek.
Le Robi manjka, ki že naslednji trenutek pokliče in pove da se ne bo povzpel na vrh Stola, da naju bo raje počakal na Malem Stolu pri Prešernovi koči. Mraz in napor ga je uničil do konca. No ja, vsak je imel svojega Prešerna. Midva nasmešek, Robi pa kočo. Hehe.
Spustiva se do sedla in hop, sva že pri koči. V zaveterju pa Robi in polna usta prepečenca.. Še skodelica čaja, razgled po dolini in že gremo nazaj dol. Pri sestopu je tako pihalo, da nas je premikalo levo-desno kot za šalo. E, to ni hec.
Odločimo se da se spustimo po nesojenem smučišču, ki nam ponudi pravo otroško veselje. Dričamo se po riti, po hrbtu, po nogah, na čemerkoli, saj je podlaga ravna nepretrda in fino drseča.
Kaj hitro se znajdemo pri prej omenjenih klopcah, kjer se Robi spet sreča s svojo usodo. Ja, smučke je treba spraviti nazaj v dolino. Spet jih namotiramo na nahrbtnik in hop cefizelj naprej dol do avta.
Ker smo se malo razpotegnili, smo se dobili pri Valvazorjevi koči.
Koga spet čakava?? Top šop Robija, če pokličete takoj prejmete še smučke. Èisto zastonj.
Po sedmih urah in pol, se naš zimski vzpon na dvotisočak Stol konča pri avtu. Na hitro si sežemo v roke, preoblečemo in že šibamo na zaslužen pirček v gostilno Gala pri Lescah.
Vsekakor eden prijetnejših vzponov, poln doživetij in lepega vremena. Priporočam!!
P.S. Kasneje Robi javi težo nahrbtnega bremena. 22kg, brez hrane in pijače.
Pa poizkusite s tem premagati 1000m višinske razlike.
Spisal Èevl
http://tomazsarc.blogspot.com/2005/01/stol-3012005.html |
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Prijava
O avtorjih