FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Domen: četrtek, 27. januar 2005, ob 21.53 uri; ogledov: 0

Cesta v Zajezero je splužena do parkirišča pri opuščeni vojašnici, torej kakih 15 min hoda do zatrepa doline. Medtem ko so od Hrušice do Kranjske gore na cesti vladale prave zimske razmere, pa se je snegec naših sosedov tokrat ognil. Pri osvežujočih -12 stopinjah sem krenil na smučeh in na njih nadaljeval mimo zatrepa po kolovozu do koče Grego. To odločitev sem na koncu obžaloval, saj kolovoz nekje na sredi pobočja nesramno ponikne in sem se do koče pač moral prebiti prosto po prešernu. Vsekakor bi bila hitrejša varianta peš, po dobro pregaženi markirani poti. Prečenje na Rudni vrh in po markirani mulatjeri na vrh. Po mulatjeri je bila speljana gaz, ki so jo družno utrli smučarji/pešci/krpljarji. Še najbolj udobno je bilo na predelih, kjer je bila zapihana. Nad gozdno mejo je bilo precej zapihanih predelov, a se ni preveč prediralo. Le na klože je bilo treba malo pazit. Vrhnje skale so bile na zahodni strani v celoti spihane oz. kložaste. Smuči sem pustil na sedlu po d vrhom, saj je bila prečnica ena sama precej labilna kloža. Iz vrha po zahodnem grebenu itak ni bilo smučljivo, sledi smučanja sem videl pod vzhodnim grebenom, a kot rečeno, danes v tem resnično nisem videl prav nobenega smisla, pa še smuči bi si moral v vsakem primeru snemat. Za vrhnje pobočje so dereze in cepin seveda neobhodno potrebni. Smeri smučanja nisem poznal, že pri vzponu pa sem videl, da le ta pod hrhnjo flanko očitno ne poteka v smeri vzpona, saj ni bilo nobenih sledi in prav tako tam dejansko ne bi imel nič od smučarije. Ker so bile zgoraj vse sledi zapihane, sem tako po logiki in občutku po eni mulatjeri prečil v desno in se začel spuščat po njej po sosednji dolinici. Nekaj časa je šlo odlično, na kar se je le ta zožila in kmalu zatem povsem zgubila, sam pa sem pristal v grapi, po kateri sem se prebil do prečne mulatjere nad planino na Rudnem vrhu. Po sledeh v grapi sem videl, da ravno kake prvenstvene nisem delal Po mulatjeri sem prečil še malo v desno, na kar sem se po gozdu in travnikih spustil na Rudni vrh. Prečnica do koče Grego je v spustu malo odveč, nato pa je sledila še res odlična smuka po gozdu v Zajezero. Po gozdu že dolgo časa nisem tako dobro smučal, sploh pa je skupni imenovalec te ture, da se ogromno smuča po gozdu.

Domen: četrtek, 27. januar 2005, ob 21.53 uri

Cesta v Zajezero je splužena do parkirišča pri opuščeni vojašnici, torej kakih 15 min hoda do zatrepa doline. Medtem ko so od Hrušice do Kranjske gore na cesti vladale prave zimske razmere, pa se je snegec naših sosedov tokrat ognil. Pri osvežujočih -12 stopinjah sem krenil na smučeh in na njih nadaljeval mimo zatrepa po kolovozu do koče Grego. To odločitev sem na koncu obžaloval, saj kolovoz nekje na sredi pobočja nesramno ponikne in sem se do koče pač moral prebiti prosto po prešernu. Vsekakor bi bila hitrejša varianta peš, po dobro pregaženi markirani poti. Prečenje na Rudni vrh in po markirani mulatjeri na vrh. Po mulatjeri je bila speljana gaz, ki so jo družno utrli smučarji/pešci/krpljarji. Še najbolj udobno je bilo na predelih, kjer je bila zapihana. Nad gozdno mejo je bilo precej zapihanih predelov, a se ni preveč prediralo. Le na klože je bilo treba malo pazit. Vrhnje skale so bile na zahodni strani v celoti spihane oz. kložaste. Smuči sem pustil na sedlu po d vrhom, saj je bila prečnica ena sama precej labilna kloža. Iz vrha po zahodnem grebenu itak ni bilo smučljivo, sledi smučanja sem videl pod vzhodnim grebenom, a kot rečeno, danes v tem resnično nisem videl prav nobenega smisla, pa še smuči bi si moral v vsakem primeru snemat. Za vrhnje pobočje so dereze in cepin seveda neobhodno potrebni. Smeri smučanja nisem poznal, že pri vzponu pa sem videl, da le ta pod hrhnjo flanko očitno ne poteka v smeri vzpona, saj ni bilo nobenih sledi in prav tako tam dejansko ne bi imel nič od smučarije. Ker so bile zgoraj vse sledi zapihane, sem tako po logiki in občutku po eni mulatjeri prečil v desno in se začel spuščat po njej po sosednji dolinici. Nekaj časa je šlo odlično, na kar se je le ta zožila in kmalu zatem povsem zgubila, sam pa sem pristal v grapi, po kateri sem se prebil do prečne mulatjere nad planino na Rudnem vrhu. Po sledeh v grapi sem videl, da ravno kake prvenstvene nisem delal Po mulatjeri sem prečil še malo v desno, na kar sem se po gozdu in travnikih spustil na Rudni vrh. Prečnica do koče Grego je v spustu malo odveč, nato pa je sledila še res odlična smuka po gozdu v Zajezero. Po gozdu že dolgo časa nisem tako dobro smučal, sploh pa je skupni imenovalec te ture, da se ogromno smuča po gozdu.

Domen: nedelja, 30. januar 2005, ob 8.27 uri

Ja, jaz sem ime povzel po Mašeri in se dejansko že sliši malo čudno in tudi čudno izgovarja. Pri izvoru imena sem tudi jaz pomislil, da se nanaša na poldne in bi mi bilo po tej terminologiji še najbolj logično, da bi se imenovala [b:757b440030]Poldanšnja [/b:757b440030]špica. Sicer se pa pri terminologiji slovenskih gora tudi jaz strogo držim [b:757b440030]Tume[/b:757b440030], kjer mi je njegovo poimenovanje pač poznano (no, izjeme so res redke, kot npr. Sella Nevea, saj če bi tu uporabil slovensko ime (V Žlebeh), bi verjetno marsikomu dal precej za mislit ) Ne samo, da se mu lahko zahvalimo za ohranitev slovenskega jezika na ogromno vršakih, predvsem na obeh straneh slovensko italijanske meje, ampak mislim, da je doslej edini, ki se je tega lotil na nek resen (ni se imen izmišljeval, ampak jih je ugotavljal) in sotisficiran način. Glede tega je za moje pojme njegovo delo resnično neprecenljivo! P.V. Ponca v povezavi s poldnevom? V glavi imam le Veliko, dve Mali, Visoko, Srednjo in Zadnjo... :?:

Mitja: nedelja, 30. januar 2005, ob 16.02 uri

Pri izvoru imena sem tudi jaz pomislil, da se nanaša na poldne in bi mi bilo po tej terminologiji še najbolj logično, da bi se imenovala [b:599f96a4f5]Poldanšnja [/b:599f96a4f5]špica.
Morda je celo boljše ime Poldnevna špica,ampak... . Ponca v povezavi s poldnevom? V glavi imam le Veliko, dve Mali, Visoko, Srednjo in Zadnjo... :?:
In kaj tu ne štima? Kolikor je meni znano, so nekdaj domačini tako imenovali bližnje vrhove, ki so jim služili kot neke vrste sončna ura. Za razliko od Ratečanov so prebivalci sosednje Bele peči na italijanski strani svojo "sončno" goro poimenovali Poldnik. Nam bolj znano ime je Kopa (italijansko Picco di Mezzodi).

darja72: ponedeljek, 31. januar 2005, ob 12.24 uri

Pred leti mi je gospod(tam, kjer se je dobilo ključe za bivak Pod srcem, je pa omenjeni gospod ze pokojen) iz Martuljka dejal, da so njihove Ponce pravzaprav Pone- torej Martuljške Pone. Različic imen je očitno kar precej.