FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

turbo: torek, 13. julij 2004, ob 21.52 uri; ogledov: 0

Za izhodišče smo si izbrali dolino Remšenik na avstrijski strani. Zapeljali smo se 4km "globoko" v dolino, tam pa vzeli pot pod noge in se mimo malih in velikih vrat (pravzaprav gre za dve okni, vredni ogleda zaradi razgleda) povzpeli tik pod vršni del grebena Olševe, nato pa prečili na slovensko stran in se mimo Potočke zijalke povzpeli na glavni vrh. Pot je zanimiva kombinacija dolgih, položnih prečenj in zelo strmih, krajših vzponov.Glede na vremensko napoved smo pričakovali, da nas bo vsak čas začelo prati, a se je vreme "zarotilo" in na vrhu se je skorajda popolnoma zjasnilo. Le veter je kazal zobe. Zato smo za sestop izbrali drugo pot in sicer smo nadaljevali po grebenu, se spustili do škrbine in se usmerili levo po markirani poti, ki vodi na Mali vrh (cca.1300m višine plus). Od tam smo šli po levi cesti-kolovozu do konca, kjer se kolovoz spremeni v stezo, ta pa v stezico, ki sčasoma ugasne. Nadaljevali smo vseskozi po isti višini, po brezpotju (močvirnat teren), spotoma "nevede" prekoračili slovensko-avstrijsko mejo (živela EU, brez vojske in policije na meji) in se po kakih 20 minutah brezpotja znašli na markirani stezi KGW (Karawanken Grenzen Weg). Tam smo se usmerili v levo, v dolino in se po izredno strmem (malodane prepadnem) svetu spustili proti izhodišču. Pot v dolino je bila res izredno strma in kot taka zna biti v mokrem zelo nevarna. Je pa vzorno markirana, tako da ji slediti ni težko. Zadnji del do avta smo opravili po gozdni cesti in ravno ko smo zaključili nam je nebo namenilo par kapljic dežja za slovo. Spet smo se (po)trudili Irena, Matjaž in Bojan

turbo: torek, 13. julij 2004, ob 21.52 uri

Za izhodišče smo si izbrali dolino Remšenik na avstrijski strani. Zapeljali smo se 4km "globoko" v dolino, tam pa vzeli pot pod noge in se mimo malih in velikih vrat (pravzaprav gre za dve okni, vredni ogleda zaradi razgleda) povzpeli tik pod vršni del grebena Olševe, nato pa prečili na slovensko stran in se mimo Potočke zijalke povzpeli na glavni vrh. Pot je zanimiva kombinacija dolgih, položnih prečenj in zelo strmih, krajših vzponov.Glede na vremensko napoved smo pričakovali, da nas bo vsak čas začelo prati, a se je vreme "zarotilo" in na vrhu se je skorajda popolnoma zjasnilo. Le veter je kazal zobe. Zato smo za sestop izbrali drugo pot in sicer smo nadaljevali po grebenu, se spustili do škrbine in se usmerili levo po markirani poti, ki vodi na Mali vrh (cca.1300m višine plus). Od tam smo šli po levi cesti-kolovozu do konca, kjer se kolovoz spremeni v stezo, ta pa v stezico, ki sčasoma ugasne. Nadaljevali smo vseskozi po isti višini, po brezpotju (močvirnat teren), spotoma "nevede" prekoračili slovensko-avstrijsko mejo (živela EU, brez vojske in policije na meji) in se po kakih 20 minutah brezpotja znašli na markirani stezi KGW (Karawanken Grenzen Weg). Tam smo se usmerili v levo, v dolino in se po izredno strmem (malodane prepadnem) svetu spustili proti izhodišču. Pot v dolino je bila res izredno strma in kot taka zna biti v mokrem zelo nevarna. Je pa vzorno markirana, tako da ji slediti ni težko. Zadnji del do avta smo opravili po gozdni cesti in ravno ko smo zaključili nam je nebo namenilo par kapljic dežja za slovo. Spet smo se (po)trudili Irena, Matjaž in Bojan

Tone: sobota, 2. junij 2007, ob 15.29 uri

Vsekakor je tudi zame vzpon na Olševo najlepši iz Remšenika skozi Vrata in mimo Potočke zijalke. Tudi sestop z Govce na sever mimo lovske koče do dola na severni strani Olševe (na karti Zadnji travnik - pod Malim vrhom, tam sem zasledil tudi markirano pot proti Peci) ni orientacijsko zahteven. Ne vem pa, kje poteka kak primeren sestop nazaj v Remšenik. Ko sem hodil tam okoli, sem se po zelo neprijetnem svetu prebijal nekje po dnu doline proti zahodu, nikjer pa nisem našel poti, ki je vrisana na karti. Mi morda lahko namignete, kje sem jo zgrešil? Imam namen spet iti tja.

škratek: nedelja, 3. junij 2007, ob 19.44 uri

No, da pristavim še jaz svojo skledico. Včeraj sem bila na Olševi, ampak z druge strani, s Solčave. Malo sva "pošvinglala" in se iz Solčave zapeljala z avtom do kmetije Rogar, kjer sva pustila avto. Pot do Potočke zijalke je minila hitro (slabo uro) in ko sva stopila v njo, se je iz oblaka in megle vsulo...čas sva izkoristila za malico in ogled jame (priporočam svetilko). Potem po nekaj jeklenicah in klinu ali dveh strmo gor, kjer se pa pot kmalu uravna in zložno po grebenu do najvišjega vrha, Govce. Na poti je sapo jemalo cvetje...preproge cvetja in čudoviti kamniti roglji, ki štrlijo vsepovsod iz grebena...mnogo razglednih točk. Bil bi menda čudovit razgled, če ne bi bilo tako zelo oblačno in megleno, da si lahko meglo prijemal...vseskozi je tudi pršelo, a na vrhu se je že začelo kazati sonce, seveda bolj s severne kot južne strani. Pot sva nadaljevala po grebenu proti vzhodu vse do Odeničnega hribra, nato pa sva se malo vrnila in po markirani poti v dolino do kmetije Ošovnik. To je bil prqavzaprav najbolj neprijeten del poti. Strma, direktna pot med smrekami, v mokrem zelo zdrsljiva (korenine, skale). Pri Ošovniku naju je pozdravilo prijetno popoldnasko sonce, ki je omogočilo Grintovcem, da so se za trenutek prikazali v svoji mogočni lepoti. Lepa pot, primerna za uživače. :P

pismo1: nedelja, 3. junij 2007, ob 20.03 uri

Pozdrav Škratek :P Hvala za lep opis in še na mnogo takih :idea:

škratek: nedelja, 3. junij 2007, ob 20.17 uri

Hej! To je moje prvo javljanje tu, pri vas. Upam, da jih bo še več. No - jasno, da bodo.

Tomaž: nedelja, 3. junij 2007, ob 20.33 uri

Malo izven teme.. Škratek, Sladki vrh je menda znan po nekih hudih klancih za kolesarjenje, je to res? Ali se to samo govorice?

škratek: nedelja, 3. junij 2007, ob 20.41 uri

Ej...nisem vedela, da je ta naša graba znana po celi vesoljni Sloveniji. No, odkar sem se preselila sem, bolj malo klesarim. In se izgovarjam na klance. Res je, da so klanci na vzhodno, južno in zahodno stran...le če greš na sever (iz SV z brodom čez Muro),se ti odprejo lepo urejene kolesarske poti po Avstriji. Drugače pa si kar grizeš kolena, ja.

Tomaž: nedelja, 3. junij 2007, ob 21.37 uri

In se izgovarjam na klance.
Nič se ne izgovarjaj! Na kolo pa v klanc... :lol: Pol pa pridem enkrat pogledat...

turbo: ponedeljek, 4. junij 2007, ob 21.59 uri

Tone živjo ! Tole pišem po spominu, ampak bistveno ne bom falil. Iz Remšenika smo šli na Olševo mimo oken. Na vrhu Olševe smo pogledali karto in videli, da lahko turo zašpilimo po drugi poti. Tako smo nadaljevali po grebenu v kontra smeri, kot smo prišli nanj, se pravi smo šli od vrha naprej. Potem smo prišli do neke škrbine, iz katere se je na levo (v smeri hoje) spuščal žleb (melišče, skrotje). Ta odcep je markiran !!! Precej nižje, ko se svet poravna smo skozi gozd prišli do ceste (več avtomobilov z registracijo SG !). Tam smo šli po cesti levo zelo dolgo časa. Potem je cesta prešla v kolovoz in nato v zaraščeno traktorsko vleko. Vseskozi smo hodili po izohipsi, to je vodoravno, morda meter gor pa meter dol. Na koncu zaraščene vleke se je nakazovalo razpotje. Mi smo šli po desni v gozd in nato lomastili po gozdu vodoravno kar precej časa. Nato pa smo bolj po naključju našli stezico, se usmerili levo po njej rahlo dol in kmalu na drevesu opazili oznako KWW (Karawanken Wander weg). Po tej poti smo hodili v smeri Remšenika, kmalu pa je ta pot postala strma kot zaletišče na velikanki v Planici. In ta strmina zlepa ni popustila, tako da smo se na momente kar križali. No končno smo prišli na cesto in po njej nazaj do avta v Remšeniku. Težko ti kaj pametnega svetujem glede poti. Mi smo uporabljali karto, občutek, izkušnje in se tudi malce poigrali s srečo. Hvala bogu se nam je izšlo.

mosovnik: torek, 5. junij 2007, ob 10.48 uri

Težko ti kaj pametnega svetujem glede poti. Mi smo uporabljali karto, občutek, izkušnje in se tudi malce poigrali s srečo. Hvala bogu se nam je izšlo.
Zelo dobro in posrečeno izrečena misel. Nekako tako opišemo prehojeno pot po brezpotju (prvič) nekomu, ki hoče neko točno informacijo o neki smeri, ki ni običajna. Tudi meni se je že kar nekajkrat zgodilo, da nisem mogel dati popolnoma točnega podatka, ker se mi je nekako (na srečo) izšlo, pri tem mogoče spregledal kakšen detajl in potem ob "premlevanju" doživetega nekako nisem mogel "pospraviti" vse v ustrezne predalčke in tako ti ostane izgovor, da stvar ponoviš in se ponovno "izgubljaš" v že "znanem" svetu. Ja, nekateri smo res čudni!

Matjaž: torek, 5. junij 2007, ob 12.17 uri

Tone, morda ti bo v pomoč smer našega lanskega turnega smuka iz Remšenika na Ovševo. Začeli smo na zadnji serpentini pod kmetom Jurjovcem, na odcepu gozdne ceste proti desni, proti meji. Gozdna cesta se na začetku za 15 m spusti, nato pa se zložno vzpenja. Na naslednji serpentini smo udarili bližnjico skozi gozd, s čimer smo presekali drugo serpentino, ko smo spet stopili na gozdno cesto, pa smo ji sledili samo še 5 minut. Na skalah in drevju se namreč kmalu pojavijo značilne rdeče-belo-rdeče avstrijske oznake, ki naznanijo bližino meje. Cesta se konča pred potokom in nasprotni, strmi breg je verjetno že slovensko ozemlje. Deset metrov više je bilo videti celo obris kolovoza, vendar smo mi raje sledili koritu potoka, ki je bilo še debelo zasneženo in zato s smučmi lahko prehodno. Potok z višino počasi peša in nazadnje povsem ponikne, hkrati tudi korito postane plitva dolinica - ki nas nenadoma privede na Zadnji travnik, prepoznaven po dveh nasproti si stoječih lovskih opazovalnicah (kdo ve, morda se lovci za spremembo streljajo med seboj? ). Na desni se odpre sicer strma, a (v uležanem snegu) zelo vabljiva grapa, ki nas je pripeljala na vršni greben nekaj minut zahodno od vrha. Kako je ta "grapa" videti v kopnem in ali se najde celo kakšna stezica, to pa naj ostane še odprto - odkrivanje na lastno pest je pač največji užitek. Ah, saj res, opisana tura je zaenkrat še malce nelegalna, vendar mislim, da se zaradi kakšnega posamičnega gornika ne bo nihče razburjal . Vse skupaj je seveda neoznačeno in pretežno brezpotje, s pomočjo zemljevida in nekaj orientacijskega občutka pa ne bi smelo biti težav. Sicer pa se kam daleč skoraj ne da izgubiti? No, poznamo tudi genije, ki... :lol:

Tone: torek, 5. junij 2007, ob 18.54 uri

Hvala Bojanu in Matjažu, ki sta se potrudila za obsežen odgovor. Malo lažje se bo pa sedaj že znajti. Res je, da na tem terenu ne moreš zaiti kam zelo daleč; gre predvsem za čim udobnejšo pot, posebej, če imaš s seboj še koga, ki ni najbolj vajen potikanja po brezpotju. Se mi je nekoč zgodilo, da sem prepričal prijatelje in smo sestopili z Mangartskega sedla pod južnimi ostenji Rdeče skale in Mangarta na Koritniško planino. Meni je bil to eden od vrhuncev mojega hribovskega udejstvovanja, od sotrpinov pa sem jih še dolgo poslušal, da tam, kjer mrgoli kač in si lahko na vsakem koraku zlomiš nogo, tam pa že ne bomo več hodili. In podobnih "grehov" imam še več na grbi, vseh storjenih z najboljšimi nameni, da ljudem pokažem kak kotiček, ki ga nikdar več ne bodo videli. Pa ni vselej sprejeto tako dobronamerno in zato sem raje bolj previden.

Tone: četrtek, 26. junij 2008, ob 22.04 uri

Danes sem pa le našel rešitev zanke, ki me je mučila že dolgo (glej dosedanje razprave na tem forumu). Ker je Remšenik primerno izhodišče za krožno turo po Olševi, bo rešitev prišla verjetno še komu drugemu prav. Verjetno najbolj priporočljiv sestop z Zadnjega travnika gre po južni (orografsko levi) strani jarka, ki poteka od Zadnjega travnika v Remšenik. Tik pred spodnjim koncem planine zavijemo na jasi, ki se nadaljuje višje na pobočja Olševe, levo. Rahlo navzgor poiščemo prijazno in široko pot, ki se nam pokaže takoj po vstopu v gozd. Mislim, da ni težko najti. Nekaj minut gremo po njej, še vedno rahlo navzgor, potem pa se prevesi v zmerno strmo vlako nazdol. Manjša orientacijska zanka je spet na s podrastjo poraščeni jasi, kjer moramo zaviti na desno in poiskati ožjo stezico. Nekaj časa sem ji še sledil, potem pa mi je ušla, vendar ni več težav. Svet je položen, lahko prehoden in precej pregleden - treba je samo težiti navdol. Največja težava je visoka trava in praprot, strmin pa na celi poti ni nikakršnih in orientacija je razmeroma lahka. Spotoma sem se oglasil še v Koči pod Košuto in oskrbnik je razodel, kako mislijo obogatiti adrenalinski park nad kočo - no, kako bodo še dodatno razvrednotili severna ostenja Košute. Na ferati na Košutnikov turn naj bi tik pred izstopom - nekje tam, kjer so odloženi sodovi z opremo markacistov, naredili žični most, da ubogim turistom, ki se že do takrat zelo matrajo, ne bo treba sestopiti tistih nekaj odvečnih metrov. Pa bo spet nova atrakcija in se bo delal denar. Obisk koče iz Slovenije se je zaradi superferat že v preteklem letu močno povečal, kakšne neslutene možnosti turističnega razvoja se obetajo šele zdaj!

Rokymb: sreda, 22. april 2009, ob 23.06 uri

je kdo pred kratkim, kaj hodil okoli Golice ali Struške. Èez vikend bi se podal v ta predel pa me zanimajo predvsemsnežne razmere. Najlepša hvala za informacije že v naprej.