Planinski vestnik, slovenska najstarejša še ‘živeča’ revija, se je v
svoji prvi številki februarja leta 1895 javnosti predstavil takole: “Da društvo tudi v tem oziru doseže svoj namen,
sklenil je odbor ‘Slovenskega planinskega društva od leta 1895. počenši
izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode
objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in
slike. Oziral se bode časopis tudi na promet in donašal
različne društvene vesti in domače in tuje turistične in planinoslovne
novice ter tudi poročal o delovanju Slovenskega planinskega društva in
sličnih društev po drugih deželah. Priobčevali bodemo tudi životopise
znamenitih slovenskih hribolazcev iz prejšnjih časov, tako n. pr. o
prvaku slovenskih turistov Valentinu Staniču. V nas Slovencih se je do
nedavnega premalo gojila turistika, in krasote naših dežel so bile
tujcem bolj znane nego domačinom. Tujci so se navduševali za prirodne
lepote naših pokrajin, a domačini niso poznali biserov, kateri dičijo
slovensko zemljo.”
Od takrat je minilo 120 let, zamenjalo se je 8 glavnih urednikov in
cela vrsta izjemnih piscev, ki so slovenski kulturni prostor zaznamovali
tudi z ohranjanjem slovenskega jezika in bogate gorniške dediščine.
Planinski vestnik je nekajkrat skoraj propadel, zamenjal več formatov,
preživel dve vojni in do danes ostal zvest svojemu prvobitnemu
poslanstvu, je v oddaji Sledi časa povedal Dušan Škodič, član uredniškega odbora in strokovnjak za z gorami povezano zgodovino.
“V letniku 1898 najdemo prepis zanimivega
razmišljanja Franceta Kadilnika iz leta 1875. V njem pravi, da je vzpon
na Triglav (večina vzponov je tedaj potekala le z gorskimi vodniki) zelo
težaven in da jih mnogo omaga na Malem Triglavu, nekateri že tudi niže.
Pri tem pa včasih prihaja do nepoštenja. Ljudje svoja imena napišejo na
listke, ki jih diskretni vodnik nato odnese in shrani v steklenico, ki
je v ta namen spravljena v kamniti piramidi na vrhu Triglava. Aljaževega
stolpa tedaj namreč še ni bilo. V tistih letih so namreč časopisi
občasno objavili kratke novičke, kdo je v zadnjem času osvojil Triglav –
in posledično je med ljudmi prihajalo do raznih komentiranj in seveda
zavisti glede dvomljivih dosežkov …”
Nato je prišla I. svetovna vojna, ki je v marsikaterem pogledu
pomenila prelomnico tudi za Planinski vestnik. Število bralcev se je
zaradi vojnih žrtev zmanjšalo za tretjino, zmanjšalo se je tudi ozemlje
naše države. In čez dvajset let je sledila nova vojna. V Planinskem
vestniku so zapisali: “Revija je med vojno izhajala neredno in v zelo
skrčenem obsegu. V letniku 1942 lahko preberemo obvestilo, da je zaradi
odredbe oblasti o varčevanju s papirjem številka skrčena na zgolj
dvanajst strani. Objave so bile popolnoma nevtralne in vojna v člankih
praktično ni bila niti omenjena, zato niso motile italijanskih niti
kasneje nemških okupacijskih oblasti. Najteže je bilo Planinskemu
vestniku (in tedanjemu uredniku) zadnje leto, saj je za celo leto 1945
izšel le relativno obsežen Planinski zbornik, ki je nekaj več kot dvesto
strani posvetil predvsem spominu na gornike, ki so preminili v vojni
vihri.”
Letnika
1946 in 1947 sta izšla pod imenom Gore in ljudje. Bil je čas povojne
izgradnje in hoja v gore je dobila naprednejši pomen v smislu množične
fizkulturne dejavnosti in želje po premikanju meja človeške
vzdržljivosti in spretnosti; nov, vrednejši pomen so dobili predvsem
alpinistični dosežki. Uvodni članek je napisal kar notranji minister
Zoran Polič z naslovom Planinstvo v novi dobi. Planinski vestnik je tako
za dve leti postal Glasilo odbora za planinstvo in alpinistiko, z letom
1948 pa mu je bilo spet vrnjeno staro ime, ki je v veljavi še danes.
Ob 120-letnici izhajanja revije je njen aktualni glavni urednik Vladimir Habjan zapisal: “Arhiv vseh Planinskih vestnikov je fizično izredno
obsežen, zato ga je v iskanju določenih podatkov praktično nemogoče
pregledati. Do danes je namreč izšlo okoli 1300 številk na več kot
55.000 straneh. Postavljene ena na drugo v višino merijo malce manj kot 4
metre, njihova skupna teža pa znaša okoli 120 kilogramov.”
Vendar pa, doda, časi za tiskane revije niso rožnati. To se je že
odražalo tudi v času, ko je vodenje revije prevzel. Kljub temu se trend
spreminja na bolje, in ker zaupa svoji ekipi, verjame, da bo tako tudi v
prihodnosti. Želi si, da bi Planinski vestnik ostal vsaj tak, kakršnega
poznamo danes – moderen, vizualno privlačen in predvsem zanimiv za
svoje bralce.
Za moderno vizualno podobo je poskrbel Emil Pevec.
Prepričan je, da novejša, modernejša podoba revije lahko veliko prispeva
k zanimanju bralcev. Razmerje med fotografijo in vsebino z vidika
bralca je po njegovem približno 50 : 50, kar samo zase govori o
pomembnosti podobe same revije.
Poseben pomen ima revija vse od svojega začetka tudi glede ohranjanja
slovenskega jezika. Bi bil Jakob Aljaž, ki je ta pomen Planinskega
vestnika najbolj izpostavljal, zadovoljen s tem, kar bi v reviji lahko
prebral danes? Marta Č. Krejan, članica uredništva in
ena od lektoric Planinskega vestnika, tudi v sedanjosti vidi pomen
ohranjanja slovenščine kot eno izmed poglavitnih nalog uredništva.
Morda, pove, danes še toliko bolj. Zato je prepričana, da bi bil
Planinski vestnik Jakobu Aljažu tudi danes zelo všeč.
Res je, publika zna kaj hitro začutiti, če pristop ni pravi in če
nekdo piše o stvareh, ki mu niso blizu. Ustvarjalci Planinskega vestnika
se tega zavedajo in njihovo delo jim pomeni veliko. Kot je tudi tistim,
ki so se pred njimi nanizali v 120 let zgodovine, na katero smo
Slovenci lahko ponosni.
Oddaji Sledi časa, ki so jo na 1. programu Radia Slovenija predvajali 20. decembra 2015, lahko prisluhnete v radijskem spletnem arhivu. Vabljeni k poslušanju! |
Jure K. Čokl
Vir: radioprvi.rtvslo.si
------------------------- Povezane novice: Zadnji letošnji Planinski vestnik - lahko tudi kot lepo darilce Planinski vestnik, 120-letnik - v Slovenskem planinskem muzeju in na Radiu Slovenija Brez Planinskega vestnika ne bi bilo planinstva, kot je - zavednega, samozavestnega in dobrovoljnega Planinski vestnik, mladosten 120-letnik |