četrtek, 12. december 2019
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

sreda, 18. januar 2017, ob 8.45 uri, ogledov: 4158

Ne-čiste zgodbe iz planinskih koč: o redu in čistoči koč nekoč

Koče | Planinska kultura | 
Planinski vestnik | Gospodarska komisija | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Planinska koča je vse nekaj drugega kot hotel. Za pomehkuženo človeško bitje je zatočišče pred kruto naravo. Planinska koča kljub skromnemu komfortu v nekem smislu nadomesti dom. Je tudi mesto prijetnega druženja brez konvencionalnih zavor, kar je sicer v vsakdanjem življenju bolj redkost. Slabe higienske razmere kvarijo domačnost koče. Pa tudi nehigienični planinci. Zato se odpravimo v gore v svežem perilu! Z inventarjem planinske koče pa ravnajmo, kot da je naš – saj pravzaprav tudi je.
Higiena nahrbtnika?!

V poletni številki Planinskega vestnika sem obdelal higienske pripomočke planinca, poseben odstavek pa si zasluži tudi njegov nahrbtnik. Tisti, ki se podaja vsak teden v gore, v večini primerov ne izprazni nahrbtnika vse do konca, ko pride domov. V njem ostanejo plezalna oprema, rokavice, toaletni papir, včasih pa tudi kakšen ostanek jestvin. Pa četudi ga izprazni do konca, se v nahrbtniku sčasoma naberejo usedline - krušne drobtine, drobni koščki hrane in kakšna kapljica soka. Vse to se v vlažni notranjosti nahrbtnika zleplja kot film in zapolni kotičke in razporke ob šivih v spodnjem delu nahrbtnika. Tega je potem potrebno vsake toliko časa temeljito oprati. Obstajajo pa posamezniki, ki namenoma ne skrbijo za nahrbtnik. Skrbijo pa, da se vidi, kako je obrabljen in ves zašpehan od znoja. Hočejo vzbuditi vtis, da so gorski veterani ter dobri poznavalci gorskih poti in prehodov.

Prizori iz jedilnice

Planinski dirkač, transverzalec, se ves prepoten zaleti v jedilnico planinske koče. Srajco ima prilepljeno na kožo, s čela in z nosu mu curlja pot. Ljudje v jedilnici se niti ne prestrašijo, saj so vajeni takih prizorov. Planinec tega tipa ima po navadi ogromen dvonadstropni nahrbtnik. V njem in na njem je polno žepkov za določene namene. Nahrbtnik trešči na prazno mesto pri mizi. Nato si sleče srajco in jo obesi na peč, čeprav ni zakurjena. Potem gol do pasu po žepkih nahrbtnika dolgo časa nekaj išče. Kaže, da je že pozabil, kam je kaj spravil. Končno izvleče iz nahrbtnika umazano brisačko. Z njo si odrgne hrbet in prsni koš, s katerega odleti tudi kakšna kocina. Gostje, ki srebajo enolončnico, postanejo nemirni, nekateri celo nehajo jesti. Oskrbnik pa ne mrdne. Gol do pasu se planinec potem usede in počeše ter popije pivo ali dve.
Niso pa vsi oskrbniki taki, da bi to dovolili. Pokojni Francelj (Franc Ciuha, dolgoletni oskrbnik Zavetišča pod Špičko) izpod Špičke bi mu že dal vetra. Sam sem imel priliko videti njegov nastop, ko je bil eno leto oskrbnik na Kamniškem sedlu. V jedilnico sta padla dva mlada plezalca, blatna od glave do peta. Iz nahrbtnika sta na sredo jedilnice stresla vso plezalno opremo, ki je bila tudi blatna, kakor da bi bila raziskovala kraške jame. Bog ve, kje sta se plazila v Planjavi, da sta nabrala za cel vrtiček zemlje. Franceljna je bila sama huda ura. Njegovega besednjaka se ne spomnim, toda fanta sta zelo hitro odvlekla svojo blatno opremo pred kočo.
So pa tudi planinci, ki so popolno nasprotje od opisanega planinskega dirkača. Ves prepoten in zapet stopi v jedilnico, se usede na klop, ne da bi si snel nahrbtnik in klobuk. Izpod klobuka mu še vedno kaplja in curlja. Kakšna kaplja se znajde tudi na mizi, toda on trmasto vztraja v oblačilu, kot bi ga bilo sram prepotene srajce ali pleše. Na šivih bunde se celo vidi prodiranje potu navzven. Včasih tak planinec tudi zaudarja. Potem gre spat, ne da bi zamenjal kakšen kos oblačila ali obuvalo. To pa mogoče niti ni tako slabo, saj bi se sprostile vonjave, ki so sicer lastne plemenitim francoskim sirom.

pv_pzs_zgodba_januar_2017_ilustracija_lorella_fermo_1 

Njegov pes pod mizo zamišljeno in pozorno vdihava kuhinjske vonjave in čaka, kdaj se ga bo kuharica usmilila.


Copate namesto gojzarjev?!

O tem, kako je s higieno v planinskih kočah pri nas, vem bolj malo, ker že dolgo nisem v njih prenočeval. Navadil sem se, da se zjutraj še v temi podam na pot. Dobro se pa spomnim, kako je bilo v povojnem času in nekako do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se še nisi z avtom pripeljal do izhodišča svojega vzpona in si moral v planinski koči prenočiti.
Ne vem, če so pri nas kje uvedli postopek tako kot v tujini, da vsak gost po prihodu dobi košaro ali gajbico, v katero spravi svojo suho hrano in osebne stvari. Košaro pusti v koči, tako da ima v nahrbtniku samo opremo za obisk bližnje gore. V košaro natlačijo razne stvari, tudi take, za katere lastnik ne bi rad, da bi jih videl ali zavohal kdo drug. Isto košaro dobi potem nič hudega sluteči naslednji gost.
Nekaj podobnega je s copatami. V tujini dobiš v koči copate, če lastnih nimaš. Ni pa prijetno biti v copatah, če veš, da jih je imelo na nogi že stotine drugih ljudi. Spominjam se dogodka iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je bil Pogačnikov dom na Kriških podih še povsem nov. Z bratom prideva do koče, kjer nas na vratih pričaka oskrbnik (Pavel Poljanec, dolgoletni izjemni oskrbnik Pogačnikovega doma na Kriških podih), starejši gospod avtoritativnega videza, ki nam prijazno pove, da v gojzaricah v kočo nimava vstopa. To je bil še čas okovanih čevljev. Malo me je pogrelo. To se do takrat še nikjer ni zgodilo. Saj smo v jedilnicah v gojzaricah plesali, okovane čevlje pa smo sezuli, preden smo legli na pograd. Z bratom sva potem ubogljivo dala svojo gorsko obutev v vrsto z drugimi čevlji.
V koči je bilo vse novo in čisto, da bi lahko jedel s tal. To je bil prvi tak primer, a so mu potem zelo počasi sledili tudi v drugih kočah, vendar ne tako rigorozno, kajti istočasno se je začelo obdobje gumijastih podplatov. S temi pa je vnos nesnage lahko še celo večji kot pri okovanih podplatih. Med režami se nabere marsikaj, kar potem v koči odpada s podplatov v obliki tako imenovanih piškotkov.

Posteljno udobje in higiena

V začetku so bile na skupnih ležiščih samo žimnice s sledovi dolge večnamenske uporabe ali pa žimnice sploh ni bilo in je bila samo mreža. Odej ni bilo, če pa so bile, so bile rezervirane za posebne goste. Takrat smo nosili odeje s seboj, zvite na nahrbtniku, kot včasih vojaki ali kot imajo danes nekateri na nahrbtniku zvito ležalno peno. Še danes se spominjam, kako sem celo noč prezebal ležeč na mreži, zavit v staro vojaško odejo. Bila je od dedka, ki je bil na soški fronti. Stkana je bila na tenko iz preje od kopriv. Grela ni prav nič, čeprav sem se vanjo omotal kot dojenček. Na skupnih ležiščih, kjer je bilo dovolj žimnic, sem se znašel tako, da sem se z žimnico pokril, kar je precej pomagalo.
Nato smo mladi fantje pogruntali, da je bolj toplo, če se spi v dvoje pod eno odejo. Začel se je lov za dekleti. Kdor ni imel dekleta, je bil v očeh drugih manj vreden. Sploh ni bilo pomembno, kakšno dekle si privlekel v hribe. Tu sploh ni šlo za kakšen seks. Važno je bilo, da je bilo dekle dober termofor. Včasih spremljevalka fantu ni bila ravno pisana na kožo ali pa je bilo obratno. Pokojni Marjan Keršič - Belač je imel v zvezi s tem tudi bolj ali manj posrečene pripombe. To si je lahko privoščil, ker je bilo njegovo dekle prava lepotica.
Planinske koče so nato začele dobivati sponzorje. Odeje na skupnih ležiščih so se namnožile. Takrat si si lahko privoščil več odej. Skupna ležišča so postajala prostor, v katerem si počel vse, kar ti je prišlo na misel. Nepoučenemu bralcu se ob tem utrne misel: »Kaj pa tisto?« Pod besedo tisto seveda misli na delo, zaradi katerega smo se rodili. Res je, da je bilo tega kar precej. Mlajši rod ne ve, da je bil nekje do leta 1970 v veljavi predpis, v katerem je bila stroga prepoved skupnega prenočevanja moškega in ženske, ki nista bila v zakonski zvezi. To je veljalo za hotele, počitniške domove, ladijske kajute, spalne kupeje itd. Planinske koče pa so bile izvzete. To je bila odrešitev za neizpete ljubezni. Sčasoma pa je to postalo nadležno. Takrat še ni bilo rjuh. Tako se je velika količina nerojenih otrok zasušila v odeje.
Da bi se to preprečilo, je viden alpinist, ki ga seveda ne bom imenoval, ker je sedaj ugleden star gospod, predlagal Planinski zvezi, naj se v skupna ležišča namestijo omarice z zaščitnimi sredstvi. Predlog je bil zavrnjen z velikim ogorčenjem. Danes so rjuhe obvezne. Za red na skupnih ležiščih sedaj skrbi strog pravilnik, ki pa se mi ne zdi popoln. Kako npr. ravnati z nesrečniki, ki jih muči plinovitis? Proti tej nadlogi skoraj ni pomoči. Morda bi jo bilo možno malo omiliti, če bi kuharica omejila izbor nekaterih sestavin v enolončnici.

Kuhinja, srce planinske koče

Naše planinske koče se mi zdijo, kar se higiene tiče, v primerjavi s kočami v tujini zelo v redu. Če koča po svoji razporeditvi prostorov ne ustreza higienskim vidikom, pač ni kriv oskrbnik. Nekoč pa me je motilo, ko sem videl, da je oskrbnica navsezgodaj na vso moč ribala WC, nato pa stregla čaj in pečena jajca.
S kuhinjami nisem imel nobenih posebnih izkušenj razen te, da so povsod zelo dobro kuhali. Mogoče se mi je to le zdelo, ker sem bil vedno lačen. Motilo pa me je, da se je v kuhinjo nabilo nekaj ljudi, in to navkljub napisu »Vstop v kuhinjo je prepovedan«. To so bili domačini in pretežno stalni gostje, ki so se v koči že čisto udomačili, in kakšen legendaren alpinist. Odkrivajo pokrovke in kukajo v lonce, kadijo, pomagajo pri pripravi hrane, prinašajo vodo in odnašajo smeti. Posebno mesto v kuhinji ima domači lovec, ki včasih tudi kaj prinese. Njegov pes pod mizo zamišljeno in pozorno vdihava kuhinjske vonjave in čaka, kdaj se ga bo kuharica usmilila. Včasih se v kuhinji znajde še kakšna frajtonarica, da gre kuharici delo lažje od rok. V eni od planinskih koč v kamniških planinah sem bil v kuhinji tudi jaz dobrodošel. Bil sem mlad, neizkušen in se nisem zavedal, zakaj sem imel privilegij, da sem imel prost vstop v kuhinjo, v sveti kraj, ki je srce planinske koče. Danes, ko sem izkušen, vem zakaj in mi je zelo žal, da sem bil takrat neizkušen.
V zvezi s hrano bom opisal dogodek, ki ga sam nisem doživel, a je o njem navdušeno pripovedovala verodostojna oseba. To se je zgodilo na Kredarici. Koča je bila nabita z gosti. Hrane je zmanjkalo - katastrofa. Toda oskrbnik, bistra glava, je organiziral akcijo, naj vsak prispeva v prehrambni fond po eno konzervo ne glede na njeno vsebino. Akcija je uspela in nabral je okoli sto konzerv. Pred kočo je postavil kotel in vanj stresel vsebino vseh konzerv. Imel je še nekaj krompirja, ki ga je narezal in zmetal v kotel. Nato je začel s kuho in očividec pravi, da je neznosno smrdelo. Nato je dal v kotel razne začimbe, s katerimi je zamoril smrad.
Brozga je bila potem odličnega okusa, tako da so gostje pospravili prav vse. Kaj bi na to rekel sanitarni inšpektor, sicer ne vem. Vem le, da o njegovih obiskih v hribih nisem še nikoli slišal. Verjetno bi se pridružil pojedini. Sanitarni inšpektor - planinec bo v gorah verjetno izdal svoj poklic in kuhinje zaradi raznih spodrsljajev, ki so v dolini nedopustni, ne bo zapečatil.

pv_pzs_zgodba_januar_2017_ilustracija_lorella_fermo_2

Kuhinja, srce planinske koče: Odkrivajo pokrovke in kukajo v lonce, kadijo ...

Še utrinek o čistoči okolja

Planinske poti so glede čistoče zelo napredovale v primerjavi s stanjem pred leti. Le tu in tam je še kakšen čik, pasji iztrebek ali papirček od bonbona. Sem pa opazil nekaj drugega, česar se ne da preprečiti. Naša sivkasto bela apnenčeva skala je lepa in čista. Rad se je oprijemlješ. Daje občutek zanesljivosti. Izda te le, če ti ostane v roki. Gornik z dolgo kilometrino ima v stiku s skalo občutek domačnosti in varnosti.
Če pa danes z brezpotja skrenem na močno obiskano planinsko pot, začutim rahlo nelagodje. Zakaj? Na tisoče ljudi se namreč oprijemlje skal, ki z leti grdo porumenijo. Prijetna hrapavost se zgladi. Naravne prvobitnosti ni več. Prebudiš se iz zasanjanosti o nedotaknjeni naravi in se zaveš, da si pripadnik človeške družbe, ki pušča za seboj sledi, ki jih narava le s težavo briše.
To nastaja zaradi potnih rok. Malo pa mogoče tudi od tega, ko si po malici obrišeš mastne roke ob skalo namesto ob hlače. Uporabi alkoholni robček, ki ga moraš nato priložiti svojim odpadkom, ki jih neseš v dolino. Posebno v hribih se moraš ravnati po določenih družbenih pravilih, med katerimi imajo tudi higienska značajno mesto.

 

Napisal Peter Muck, ilustrirala Lorella Fermo

 


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2019
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih