NOVICE  

Lansko zimo sem povedal o svojih doživljajih avtorju smeri, Francetu Zupanu, Ljubljančanu, umetnostnemu zgodovinarju, ki je na ministrstvu za kulturo leta skrbel za obnovo stavbne dediščine, in prešerno se je nasmejal. »V steni moraš plezati lahkotno,« je dejal France Zupan. »Sam nisem imel veselja plezati s tehničnimi pripomočki, užival sem v čim bolj prostem plezanju. V smeri v Koglu je najlepša skala, vertikala z majhnimi previsi in krasnimi oprimki, najbolj je podobna moderni plezalni smeri.«

Lani so Zupanu in njegovemu plezalskemu tovarišu Radu Kočevarju podelili priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu. Kot otrok je bil Zupan kuhan in pečen pri gorenjskih sorodnikih, kjer je hodil nabirat planike v strme peči pod Stolom. »Bilo je nevarnejše od alpinizma, naenkrat si se znašel nekje, kjer ni bilo več lahkega izhoda, in zavedel si se, da ti nihče ne bo pomagal, ampak se boš moral znajti sam. Mislim, da od tod izvira moja alpinistična zasvojenost,« je povedal. S Kočevarjem, »živo mišico«, kot so ga poimenovali, sta preplezala 16 »nepozabnih« smeri. Tudi alpinistični tečaj sta, med prvimi po vojni, opravila skupaj. Vse poletje sta iz Kamniške Bistrice nosila material za gradnjo bivaka pod Skuto. »Jeseni je bil bivak narejen, mi pa smo postali alpinisti. Važni, vzvišeni nad navadnimi 'šodrovci', smo šli takoj pogledat v severno steno, v Slovensko smer,« se je spominjal Zupan.

Imel je seveda tudi svoje padce, enega od slikovitejših avgusta leta 1950, ko sta z Marjanom Keršičem - Belačem usekala prvenstveno v Šitah. Smer se mu ni zdela slaba, obžaloval pa je zaradi ogromne luske na vrhu, idealne za to, kar si je vroče želel: da bi plezal kot Comici, oporno, s preprijemanjem njenega roba. In se je je lotil. »Bilo je res elegantno plezanje, a nenadoma sem zagledal v steni senco nekoga, ki mu lasje štrlijo in leti dol. To sem bil jaz,« je povedal. Luska se je odklala v celoti, izhod iz stene pa je poiskal Belač.

Zupan je še plezal, vodil je ljubljansko postajo gorske reševalne službe, kot gorski vodnik osrečeval ljudi po lažjih smereh v naših stenah in vse do Grossglocknerja ter Mont Blanca. Oba s Kočevarjem sta odkrila še čare turnega smučanja, pozneje tudi kolesarjenja. Dva zvesta prijatelja. »Ostala bova tako skupaj do konca,« je lani dejal Zupan. Letos je napolnil devetdeset let. »Če se malo pohecam, menim, da dostojni možakarji po 90. letu počasi odidejo, ker postanemo tečni, pozabljivi in vsi so nas po malem že siti. So pa vsi tako prijazni, da je človeku kar nerodno. Na podelitvi priznanj sem bil ganjen, posebno takrat, ko so mi čestitali mladi nagrajenci. Ob njihovih dosežkih se počutim strašansko majhnega,« je dejal.

Gorazd Suhadolnik

Vir: Dnevnik