Življenjska zgodba polna preizkušenj
Rodil se je v Logu pod Mangartom in odraščal na Ilovici pri Podmelcu na Tolminskem, kjer je njegov oče, zavedni slovenski učitelj in prosvetni aktivist, dobil stalno službo, družina pa dom v šolskem poslopju. Po osnovni šoli v domačem kraju ga je pot izobraževanja vodila na Cesarsko-kraljevo realko v Idriji (1911-1918).
Prišla je prva svetovna vojna in v idilično življenje je najprej zarezala soška fronta z begunsko izkušnjo njegove številne družine. Po maturi leta 1918 je odslužil avstro ogrsko vojaško obveznost in se skupaj z rojaki kmalu znašel pod hladno prho italijanske zasedbe Primorske. Italijani pa v nasprotju s pričakovanji niso prišli v naše kraje le kot začasni »gostje«. Postopno so utrjevali svojo oblast v neizprosen režim. Kmalu so može in fante, nekdanje avstro ogrske vojake kot politično nesprejemljive osamili v taborišča.
Zorko se je temu izognil z ilegalnim prečkanjem meje in vpisom na filozofsko fakulteto novoustanovljene slovenske Univerze v Ljubljani. Že v začetku študija je prijateljstvo s stanovskim, gorniškim kolegom in soplezalcem Klementom Jugom zaznamovalo njegovo nadaljnje življenje in nazore. Kritično je spremljal dogodke po prvi svetovni vojni. Priključil se je študentskim demonstracijam proti nameravanim sklepom Pariške mirovne konference, ki je kasneje zapečatila usodo Primorske.
Več let je bil tajnik Združenja jugoslovanskih visokošolcev iz Italije. Sestavni del poitalijančevanja fašizma na Primorskem je bil tudi ukrep, da so začeli domače železničarje, orožnike, uradnike in učitelje nadomeščati z Italijani, ki niso znali niti besede slovensko. Medtem je na mladega študenta potrkala vest, češ da je s preselitvijo v Jugoslavijo stisnil rep med noge. Jelinčiča je vodila v spoznanje, da je njegova usoda, »pa naj bo kakršnakoli ...«, tesno povezana s primorskimi rojaki onstran vsiljene meje. Temu je podredil življenjske načrte in, ne glede na posledice, sprejel vsa posledična tveganja. »Naj stane, kar stane,« je ob tem dejal.
Ob prvih povojnih volitvah v Italiji (15. maja 1921), enem zadnjih dejanj demokracije v Italiji pred popolno prevlado fašizma, je v družbi Klementa Juga in Franca Štruklja ilegalno prestopil zasneženi greben Rodice in tako kot drugi napredni primorski študentje oddal glas za slovenske predstavnike v rimskem parlamentu.
Vsi trije so se družili tudi z ljubljanskimi skalaši, zahajali v gore in plezali. V začetku zanj prelomnega leta 1924 je Jelinčič ustanovil ilegalni planinski klub Krpelj, stičišče narodno zavednih ljubiteljev gora, ki je bil tudi začetnik jamarskih raziskav v Posočju.
Kasneje istega leta je tudi absolviral na univerzi. V drugi polovici leta sta ga prizadeli smrtna nesreča prijatelja Klementa Juga in očetova smrt. Eksistenčna stiska preostalih članov domače družine je pospešila njegovo odločitev o prekinitvi študija in prevzem nalog tajnika Zveze prosvetnih društev v Gorici. Takoj se je neutrudno vključil v obnovo in ustanavljanje številnih novih prosvetnih društev na Goriškem. Ko je leta 1925 postal tudi tajnik narodno liberalnega in radikalno usmerjenega Ferialnega društva Adrija, je ne glede na politične razlike, vzpostavil živahne stike z napredno mladino.
Nasilno ukinjanje slovenskih društev in tiska od sredine leta 1927 dalje, ki ni prizanašalo niti gospodarskim ustanovam, je rojevalo vse bolj oster in neustavljiv odpor. Položaj slovenskega življa na Primorskem je postajal vse bolj neznosen. V brezizhodnosti je Jelinčič z razpredenim organizacijskim delom na terenu budil med rojaki upanje v bodočnost. Člani Adrije in prosvetnih društev so pod njegovim vplivom svoje delovanje postopno selili v ilegalo in postali glavni zaupniki ilegalne protifašistične organizacije TIGR.
Njene ustanovitve v septembru 1927 na Nanosu se je kot eden glavnih pobudnikov udeležil tudi Zorko Jelinčič. Njegovega delovanja predstavniki represivnega režima niso spregledali. Še bolj je bil pod budnim očesom oblasti potem, ko se je ponesrečil, si poškodoval hrbtenico na gorski turi pod Višem (1928) in bil daljši čas prikovan na posteljo. Vedno bolj so mu bili za petami, saj tudi po zasilnem okrevanju ni miroval. Vse težje se je izmikal nadzoru, da bi prisostvoval kateremu izmed tajnih sestankov dijaških srenj ali vodstva TIGR-a.
Aretacija - začetek jetniške kalvarije
13. marca 1930 so ga aretirali, a to ni bilo dovolj. Enoletno konfinacijo v Južni Italiji je preživela tudi njegova zaupnica in znana aktivistka, žena Fanica s hčerko Rado. Na procesu pred posebnim sodiščem v Rimu je bil obsojen na dvajset let ječe, kjer je zaradi različnih pomilostitev odsedel devet let. Ko je zaključil svoje jetništvo, ga je bremenil vpis na poseben seznam oseb, ki jih je treba v določenih okoliščinah zapreti, v slučaju vojne pa konfinirati. Kratko obdobje nadzorovane kontrolirane svobode je preživel na ženinem domu na Bukovem (Cerkljansko).
Surovih življenjskih preizkušenj še ni bilo konec. V pričakovani srečni dogodek, rojstvo druge hčerke Jasne tik pred začetkom druge svetovne vojne, je udarila ženina smrt na porodu. Z drugimi »nevarnimi« Primorci so ga že čez dva meseca odpeljali v taborišče Isernia na jugu Italije, kjer je svojo jetniško kalvarijo zaključil šele ob kapitulaciji Italije. Močno oslabel se je uspel prebiti preko zavezniško-nemške fronte v partizansko bazo NOVJ v Bari.
Svoboda - delovanje na Tržaškem
Z imenovanjem za člana predsedstva PNOO za Slovensko Primorje in Trst je njegovo predvojno protifašistično delo doživelo pomembno potrditev. V Trstu je leta 1945 prevzel naloge v. d. načelnika Kulturno-prosvetne komisije in odgovornega za umetnost in ljudsko prosveto, kasneje pa še številne druge funkcije na kulturnem področju. Življenjsko poslanstvo je sklenil z zavzetim in vsestranskim družbenim delom v politično razrvanem povojnem Trstu.
Zavezniška uprava Slovencem na Tržaškem ni prinesla pričakovanega. Posvetil se je raziskovalnemu delu znotraj Odseka za zgodovino in etnografijo pri NŠK. Objavil je nad 400 člankov s področja domoznanstva, zgodovine in kulture. Prednjačijo razprave s področja mikrotoponomastike, slovenskih ledinskih imen na Tržaškem in etnografije.
Takoj po drugi svetovni vojni je bil pobudnik ustanovitve Zveze primorskih planinskih društev, ki je prenehala z dokončno priključitvijo Primorske matični domovini in vstopila v Planinsko zvezo Slovenije. Bil je tudi ustanovitelj in prvi predsednik obnovljenega Slovenskega planinskega društva Trst.
Zapuščina in negovanje spomina
Številne knjižne izdaje v preteklosti in poimenovanje ulice z odkritjem doprsnega kipa v Novi Gorici so simbolična oddolžitev spomina na velikega rodoljuba. Konec junija so člani SPD Trst skupaj s PD Podbrdo pripravili slovesnost na Črni prsti ob šestdesetletnici poimenovanja tamkajšnje koče po Zorku Jelinčiču (Sklep posvetovanja planinskih društev MDO Primorske 10. oktobra 1965 v Podbrdu). Na njej je poleg predstavnikov SPD Trst in PD Podbrdo spregovoril tudi Zorkov sin, alpinist in pisatelj Dušan Jelinčič. Črna prst, ki je vedno, tudi v času rapalske meje, združevala planince z obeh strani, simbolizira tudi nekdanjo željo Tržačanov, da bi imeli tam svojo postojanko.
Zbrani člani SPD Trst in PD Podbrdo na slovesnosti 28. in 29. junija 2025 na Črni prsti. Foto Barbara Žetko
Svet pa ob različnih oblikah političnih norosti drvi dalje. Kje in kdaj bo konec poti medsebojne nestrpnosti, nacionalnega egoizma, političnega pohlepa s teptanjem človeških pravic; poti ki jo je krvavo izkusil že Jelinčič, pred njim in za njim tudi mnogi drugi idealisti, vsi v upanju, da jo je možno dokončno odpraviti?
Žarko Rovšček |
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih