četrtek, 18. julij 2024
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 

Planinske koče – rezervacije
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

NOVICE  

torek, 23. junij 2009, ob 0. uri, ogledov: 1700

Rudolf Badjura, pisec prvih slovenskih turistično planinskih vodnikov


Danes 23. 06. 2009 bo v razstavišču HAD v Pokrajinskem arhivu v Mariboru ob 19. uri bo odprtje razstave:

»Rudolf Badjura , pisec prvih slovenskih turistično planinskih vodnikov«.

Razstavo bo odprl  predsednik Planinske zveze Slovenije mag. Franci Ekar.


Rudolf BADJURA

(1881-1963)

 pisec prvih  slovenskih turističnih vodnikov



Rudolf Badjura je v svoji osebnosti združil preplet temeljitega poznavanja slovenskih pokrajin s silovito željo približati ta spoznanja domačim in tujim turistom. Vrhunec njegove publicistične ustvarjalnosti sovpada s časom zgodnjega obdobja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kasnejše Kraljevine Jugoslavije, kot nove politične stvarnosti v poversajski Evropi. Badjura je zaslutil priložnost turističnega razcveta Slovenije in hkrati prepoznal veliko ovir pri tem.

Zastavil si je dva cilja: slovenske turistične potenciale predstaviti domačim turistom in na ta način preseči stare deželne razmejitve, zaradi katerih je bilo mnogim prebivalcem nekdanje kronovine Kranjske območje Štajerske relativno neznano in nasprotno. Rudolf Badjura je želel Slovenijo in njene lepote približati Slovencem zaradi boljše prepoznavnosti, krepitve te veje gospodarstva, pa tudi domoljubja. Drugi cilj je bil približati slovenski turistični potencial tujcem, predvsem je mislil na obiskovalce iz drugih delov nove južnoslovanske države, na Srbe in Hrvate, ki so Slovenijo zgodaj prepoznali kot »jugoslovansko Švico«, pa tudi na turistične tokove iz Češkoslovaške, Avstrije in Nemčije.

Zgodnje obdobje - čas do konca 1. svetovne vojne


Rudolf Badjura /v starejših zapisih, predvsem tistih do leta 1918, zasledimo priimek ponekod zapisan s črko i, torej Badiura/ se je rodil 17. aprila leta 1881 v Litiji kot prvi izmed petih sinov Henrika in Marije Badjura. V rojstnem kraju ter v Šmartnem pri Litiji je obiskoval ljudsko šolo. Že v tem času je začel zahajati v gore. Zelo rad se je iz Tupalič pri Kranju, rojstnega kraja svoje matere, povzpel na Zaplato, kjer se je ob sončnih zahodih ogrel za lepote planinskega sveta. Maturiral je  na ljubljanski klasični gimnaziji leta 1903. Kot gimnazijec je v družbi Gregorja Žerjava zahajal v Kamniške planine, na Grintavec in druge vrhove. Takoj po gimnaziji je  nastopil dveletno služenje vojaškega roka pri tedanjem 27. pehotnem polku v Ljubljani. V letu mature se je med požarom v Zagorju ponesrečil oče, med drugim tudi poveljnik tamkajšnjih gasilcev. Izguba je usodno vplivalo na socialni položaj družine; ta se je po tem preselila v Ljubljano, saj je mati svojih pet sinov preživljala kot likarica.

V času vojaškega službovanja se je izuril v smučanju in alpinistiki. Po služenju vojaškega roka je opravil abiturientski tečaj na nemški trgovski akademiji v Pragi, kjer se je usposobil za komercialno delo v bankah in trgovskih podjetjih. Po vrnitvi v Ljubljano je bil kratek čas uradnik v Kmetski posojilnici in nato v letih od 1907 do 1910 knjigovodja pri lesnem podjetju E. Heing. Šele leta 1910 je prišel po posredovanju tedaj znanega tujskoprometnega organizatorja dr. Valentina Krisperja k Deželnemu odboru za Kranjsko, kjer je postal uradnik Deželne zveze za pospeševanje tujskega prometa na Kranjskem. Služboval je v oddelku za informacije v novoustanovljeni informacijski pisarni te zveze, ki je imela svoje prostore na Miklošičevi cesti. Poslej je Badjura ostal v državni tujskoprometni službi vse do upokojitve leta 1946.

Tudi po letu 1910 se je udeleževal  vojaških smučarskih tečajev pod Svinško planino,  na Gornjem Štajerskem in v Mallnitzu pod Ankoglom. Na Triglav se je prvič povzpel kot 17-letnik 8. avgusta 1898, pod vodstvom kasnejšega pogostega sopotnika dr. Borisa Zarnika. Že tri leta pozneje je skupino sošolcev peljal na Triglav, v Trento ter skozi Bovec in čez Predel v Trbiž. Leta 1906 se je spoznal in spoprijateljil s fotografom Bogumilom Brinškom iz Ilirske Bistrice, ki je slovel kot mojster planinske fotografije. Okoli njega se je  zbrala skupina mladih, ki so si nadeli ime Drenovci (po žilavosti in vzdržljivosti drenovega lesa) in v začetku 20. stoletja  prirejali poletne in zimske izlete v Kamniške Alpe. Drenovci so smučali, fotografirali in preučevali kraški svet.

V skupini, ki so ji pripadali še Joža in Pavel Kunaver, dr. Josip Cerk, Ivan Michler, Ivan Tavčar in še nekateri drugi se je ukvarjal zlasti z zimsko alpinistiko in oral ledino smučanju. Šel je skozi vse faze razvoja tega športa v Srednji Evropi. Smučal je z eno palico in Bilgerijevimi vezmi ter s klasičnim telemarkom z dvema palicama. (Habjan, V., Delo, 18. septembra 1998). 

 Leta 1934 je o tem zapisal: »Kdor je  pred 24 leti (torej leta 1910) krenil pozimi na Veliko planino, Stol ali celo na Triglav in se navduševal za zimo v naših snežnikih, je bil razkričan  za ekscentričnega človeka in bil zaradi tega po naših uradih in pisarnah slabše zapisan kot notoričen alkoholik, teh smo bili namreč že od nekdaj vajeni...«. Na mnogih fotografijah iz tistega časa vidimo Badjuro in Drenovce sprva s krplji in derezami, a kmalu že tudi na smučeh. Drenovci in med njimi spet Badjura so se - prvi med Slovenci - lotili jamarstva in tako postali predhodniki in ustanovitelji kasnejšega Društva za raziskovanje kraških jam. (Brilej, A., Planinski vestnik 1952, str. 43).

Prav iz te skupine je prišla leta 1908 tudi prva pobuda za varovanje krasa pri nas, še posebej kraških jam. Rudolf Badjura se je za tak poziv oblastem odločil potem, ko je opazil neprecenljivo škodo, ki se povzroča z lomljenjem kapnikov in njihovo prodajo turistom pred vhodom v Postojnsko jamo. To je bil čas, ko se je v mladem Badjuri dokončno izoblikovalo zanimanje za preučevanje turističnih potencialov Slovenije.

Zapisal se je v zgodovino pionirskega obdobja slovenskega smučanja, saj je od 1. do 12. januarja 1914 v Bohinjski Bistrici organiziral prvi tečaj smučanja pri nas. Med udeleženci so bili trije domačini in sedem Mojstrančanov. Na koncu so izvedli tudi tekmovanje, 15. januarja istega leta je priredil tečaj  tudi na Tivolski livadi v Ljubljani.

Leta 1917 je bil kot vojak tudi na tako imenovanem snežniškem tečaju v Mooserbodnu pod Wiesbachhornom, kjer se je praktično in teoretično seznanil s tehniko alpskega smučanja in  zimske alpinistike. (Brilej, A., Planinski vestnik  1952, str. 42).

V letih od 1920 do 1934 je v različnih krajih Slovenije organiziral tudi po dva smučarska tečaja na zimo in za to ni prejel nikakršnega plačila. Zanimiva je tudi vizija, ki govori o tem, da je Badjura razmišljal in deloval veliko pred svojim časom. Zaradi primernega terena je Kranjskogorcem že zelo zgodaj svetoval, naj naredijo smučišče pod Vitrancem. Sprva so domačini zamisel podprli, Badjura je naredil načrt za preseko v gozdu nad Kranjsko Goro, kjer naj bi bile proge. Zakoličil jih je že na terenu in potem je prišel, da bi začeli sekati. Ko je na kranjskogorski postaji stopil z vlaka, ga je za bližnjo hišo, do katere se je prišlo po ozki poti, v zasedi čakala cela Kranjska Gora s cepci, kosami in drugim kmečkim »orožjem«. In moral je teči ... skoraj do Martuljka, kajti Kranjskogorci so si medtem očitno premislili. Po tem dogodku ni nikoli več prišel v Kranjsko goro. (Cortese, D., revija GEA, 6/2005, str. 18).  Poudariti pa je treba, da je Badjura smučanje razumel predvsem  kot možnost olajšanega načina gibanja v zimskih razmerah v gorskem okolju.

 

Rudolf Badjura, smučar nad Bohinjem, leta 1913, v času, ko je izdal svojo prvo knjigo. Posnetek Frana Vesela ga prikazuje po uspešni smučarski tekmi v Bohinju. Badjura je tedaj dosegel tretje mesto v smuku na 2500 - metrski  progi.

 Vir: Fototeka Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) v Ljubljani.


Prvo knjigo, Vodnik na Triglav, je izdal leta 1913. Nečakinja Tija Badjura, hči filmskega  snemalca, režiserja in scenarista iz pionirskega obdobja slovenskega filma Metoda Badjure, je povedala, da je njen oče, ko je bil star 16 let, oskrboval planinske postojanke v Triglavskem pogorju s knjigami, da so bile v njih naprodaj in tako dostopne uporabnikom - planincem. (Intervju s Tijo Badjura, januar 2006).

Tik pred 1. svetovno vojno se je Rudolf poročil. Njegovo prvo ženo, Avstrijko Hildo Steinböck, je družina izobčila, ker se je poročila s Slovencem.

Prva svetovna vojna je vse brate potegnila na bojišča. Ko je na fronto v Galicijo odšel tudi najmlajši Metod, je to zelo prizadelo ostarelo in bolno mamo, ki je kmalu nato umrla. Vsi bratje so se srečno vrnili z bojišč 1. svetovne vojne. Rudolf je bil po pričevanjih hraber vojak na številnih vojskovališčih. Zelo pomembna pa je njegova vloga v času razpada Avstro-ogrske, v tako imenovanem prevratu oktobra in novembra leta 1918 v Ljubljani. Nadporočnik Badjura je bil v skupini častnikov slovenskega rodu, ki je razumela izziv zgodovinske priložnosti in je obstoječe vojaške enote Avstro-ogrske armade na našem ozemlju nemudoma začela spreminjati v slovenske. Vojaški zgodovinar upokojeni brigadir Slovenske vojske in predavatelj na šoli za častnike  Janez J. Švajncer imenuje Rudolfa kar »ljubljanski Maister«, saj je nemudoma organiziral četo prostovoljcev, ki je aretirala vodilne vojaške osebnosti propadle države v Ljubljani, skrbela za red in mir ter ob mitnici na Tržaški cesti v Ljubljani postavila verigo in stražo. Tam so od vračajočih se vojakov prevzemali orožje, med množico pa je  Rudolf spet srečal svojega brata Metoda in z njim odšel  med borce za obrambo severne meje na Koroškem. »Kdo ve dandanes za Rudolfa Badjuro - razen največjih poznavalcev med zgodovinarji ali ljubiteljev slovenskih gora in smučanja? Toda prav ta Badjura je bil tisti, ki je ob koncu oktobra leta 1918 na čelu slovenskih rezervnih oficirjev izvedel vojaški udar, ki je omogočil ustanovitev prve narodne vlade v naši zgodovini. Njegov prevrat je omogočil, da je lahko dva dni kasneje svoj udar v Mariboru izvedel tudi major Maister. Toda, kje je dandanes  Badjura v našem vojnozgodovinskem narodnem spominu? Nikjer.« (Švajncer , J. J., Kamniški sociološki zbornik, 1999, str. 262).

Prav vojaško obdobje je tisti čas, ki je Rudolfa izoblikoval v discipliniranega, redoljubnega, sistematičnega in predanega ustvarjalca. Številni njegovi kasnejši zapisi zato nosijo sporočilo izjemne domovinske zavesti bojevnika, ki se je z vnemo srčnega vojaka in domoljuba podal na edino preostalo področje služenja domovini.

Kasneje, v času bojev za severno mejo, je poveljeval 1. slovenski alpinski četi, ki je branila obmejno območje od Stola do tromeje nad Ratečami v Karavankah. Sodeloval je tudi pri bojih na Koroškem, kjer je njegova enota med vsesplošnim umikom jugoslovanskih čet še naprej bojno delovala in nato obkoljena padla v avstrijsko ujetništvo. O tem obdobju ni ohranjenih pričevanj. ( Švajncer, J. J., Oddaja Sledi časa, Radio Slovenija,  1. program, 23. decembra 2005).


Zrelo ustvarjalno obdobje  - čas od konca 1. svetovne vojne do leta 1963


Poplebiscitna izguba narodnega ozemlja na Koroškem leta 1920 je bila za Rudolfa Badjuro izjemno boleča. V pogovoru s prijatelji je to velikokrat poudarjal, saj je bil prepričan, da prav na ozemlju avstrijske Koroške živijo najbolj pristni Slovenci. Prizadelo pa ga je tudi dejstvo, da je bil zaradi vojaškega delovanja na avstrijskem Koroškem nezaželena oseba, zaradi narodnostnega delovanja pa vse do konca 2. svetovne vojne tudi ni smel čez italijansko-jugoslovansko državno mejo.

Po  vzpostavitvi novih upravnih organov je nadaljeval delo kot referent za turizem pri Kraljevi banski upravi Dravske banovine in kot turistični delavec postal začetnik organiziranega turističnega dela v novi državi. »Smer delovanja mu je proučevanje Slovenije v turističnem in tujskoprometnem oziru, sistematično zbiranje gradiva za kažipote po Sloveniji, zbiranje nomenklature, raziskavanje krajevnih znamenitosti ter propaganda moderne turistike, letne in zimske, s predavanji in članki v slovenskem časopisju /.../ pripravlja kažipote in podrobne zemljevide v manjšem merilu za vso Slovenijo«, piše o njegovi usmeritvi v Slovenskem biografskem leksikonu. (Slovenski biografski leksikon, 1932, str. 21).

Za uspešno turistično dejavnost je pomembna tudi promocija. Tega dejstva so se v našem okolju zavedali že v času Avstro-ogrske, prav zato je skupina turističnih delavcev, med katere je sodil Badjura, po vojni nadaljevala delo.

Zgodovinar dr. Bojan Balkovec med drugim ugotavlja, da Arhiv Slovenije hrani tudi gradivo 7.oddelka banovinske uprave, kjer najdemo 18 škatel gradiva o turizmu. Tam  so shranjeni dokumenti Jugoslovanskega generalnega komisariata za promet in turistiko in njegovih različnih naslednikov, od Zveze za tujski promet v Sloveniji s sedežem v Ljubljani prek Tujsko prometne zveze Maribor do Banovinskega turističnega sveta. Turistični delavci in tudi upravni organi so se zavedali, da mora biti propagandno gradivo kar najbolje izdelano. Rudolf Badjura se je na  sejah pogosto oglašal in opozarjal da so zemljevidi neločljiv in nujen del turističnih oziroma planinskih vodnikov. Biti morajo kakovostno izdelani, da bo njihova raven zadovoljila tudi najzahtevnejšega turista (Balkovec, B.,  Razvoj turizma v Sloveniji, 1996, str. 148-149).

 V tem času je veliko potoval in pisal. Na poteh po Sloveniji je bil samotar, saj je njegov zvesti predvojni sopotnik Bogumil Brinšek že v prvem vojnem letu padel na bojišču. Tija Badjura se spominja, da je stric vse življenje ohranil vojaško disciplino. Vstajal je ob določeni uri, ob šestih ali četrt na sedem, nato je telovadil in zajtrkoval. Svoj delovni dan je imel razdeljen do minute natančno, celo obiske nečakinje je natančno načrtoval. Ko je odhajal na teren, je prej izdelal načrt potovanja in upošteval vsako, tudi najmanjšo podrobnost. Imel je navado, da se je ustavljal pri starejših ljudeh v posameznih vaseh in si skrbno zapisoval njihove pripovedi, povezane s krajevno zgodovino, terenskim poimenovanjem in morebitnimi drugimi značilnostmi. Predvsem so ga zanimala stara ledinska imena, ki so še živela med ljudmi. Podatke je beležil s svinčnikom. Z drobno, le zanj pregledno pisavo je v beležko vpisoval tudi časovne razdalje med posameznimi kraji ali točkami na terenu. Doma je zapiske prepisoval s pisalnim strojem, pri tem mu je v poznih letih pomagala sestrična Avrelija. (Cortese, D.,  revija GEA, 6/2005, str. 16).

S sodelavci, med katerimi je bil tudi Zagrebčan dr. Branimir Glušić si je prizadeval za  nastanek skupnega jugoslovanskega planinskega glasila in za ustanovitev Planinske zveze Jugoslavije. Badjurovo publicistično delo v Sloveniji je leta 1922 spodbudilo hrvaškega avtorja Draga Paulića, ki je v tistem času izdal vodnik po Plitvičkih jezerih, skoraj sočasno pa je v Zagrebu izšla tudi Glušićeva knjiga Medvednica. Ti knjižni deli sta stopili v zgodovino kot prva dva obsežnejša planinska vodnika na Hrvaškem. Posredno je njun izid spodbudil prav Rudolf Badjura.

Rudolf Badjura je 1. oktobra 1923 pisal Ministrstvu za trgovino in industrijo v Beograd. Opozoril je na svojo željo po čim boljših zemljevidih v bodočih vodnikih. V dopisu je pripravljen predlog vodnikov, ki jih je imel v načrtu. Omenjal je vodnike:


Slovenija. I. Triglav (slovenski)

Slovenija. II. Savinjske in Kamniške Alpe (slovenski)

Slovenija. III. Karavanke (Posavje in Podravje) (slovenski)

Slovenija. IV. Dolenjsko in Notranjsko (slovenski)

Slovenija. V. Zasavje (slovenski)

Slovenija. Bled in okolica (slovenski, srbohrvaški, nemški, češki)

Ljubljana. Načrt mesta z opisom (slovenski, srbohrvaški, nemški)

Maribor. Načrt mesta z opisom (slovenski, srbohrvaški, nemški)

Slovenija. VI. Julijske Alpe (slovenski)

Slovenija. (slovenski) - kot Vodič kroz Jugoslovenske Alpe

Slowenien. (nemški prevod dela: Slovenija - Vodič kroz Jugoslovenske Alpe)

Slovenija. (češki prevod dela: Slovenija - Vodič kroz Jugoslovenske Alpe)

Triglav. II. (srbohrvaški)

Triglav. II. (nemški)

Triglav. II. (češki)


Ko je leta 1925 pripravljal Vodnik po Jugoslaviji, je predlagal, da se delo natisne v srbohrvaški, nemški, češki in angleški ali francoski različici. Bojan Balkovec je v zapisniku sestanka o tem naletel na pripis, »da Francozi ne potujejo mnogo, Angležu pa je to v krvi«, kar je namigovalo na potrebo po angleški namesto francoski različici. (Balkovec, B.,  Razvoj turizma v Sloveniji, 1996, str. 150).

Vodnik po Jugoslaviji naj bi obsegal okoli 400 strani formata 11 x 16 cm. Ogreval se je za srbohrvaško, nemško, češko in angleško jezikovno različico. Tiskali naj bi po 5 tisoč izvodov v vsakem jeziku. Pri zagovarjanju bogate opreme (zemljevidi, fotografije) je opozarjal na moderne Beadekerjeve in Meyerjeve vodnike. Predvideval je, da bi lahko  srbohrvaška in nemška izdaja izšli že leta 1927. V dopisu ministrstvu je podrobneje razčlenjena tudi načrtovana vsebina vodnika. (Balkovec, B.,  Razvoj turizma v Sloveniji, 1996, str. 154).

Drugo svetovno vojno je dočakal kot šestdesetletni rezervni častnik vojske Kraljevine Jugoslavije v hrvaški Podravini. Po kapitulaciji se mu je uspelo prebiti do Zagreba, kjer so mu prijatelji, med njimi je bil dr. Branimir Glušić, priskrbeli civilna oblačila in mu pomagali prek Žumberaka in Gorjancev v tedaj že okupirano Slovenijo. Drugo svetovno vojno je v pomanjkanju prebil v Ljubljani, kjer je pretežno urejal zapiske. Svojo alpinistično opremo je skrivaj predal partizanom (Tija  Badjura, intervju, december 2005).

 Po vojni je doživel pravi osebnostni preporod, povrnile so se mu fizične moči in z njimi tudi volja do dela. Vrsto poti je na novo prehodil in opisal. Posvetil pa se je pisanju drugih dveh, še vedno neobjavljenih zapisov s skupnim imenom Ljudska geografija in prav tako neobjavljenemu topografskemu opisu več kot 400 gorskih prehodov pri nas. Kot je zapisal dobrih 14 dni pred smrtjo, je nekdanja Kraljeva banska uprava imela kaj malo razumevanja za njegovo delo. Dovoljevala mu je, da je potoval po Sloveniji, če ob tem ni trpelo redno uradniško delo, to pomeni, da je oblast vse Badjurove napore vrednotila kot njegovo zasebno dejavnost, kot nekakšen  konjiček. Zato mu za nobeno izmed potovanj, med katerimi je zbiral gradivo za nastanek vodnikov, niso povrnili niti osnovnih stroškov, kaj šele, da bi bil upravičen do prejemanja dnevnic. Priznava, da je šele v svojem zadnjem ustvarjalnem letu dočakal, da mu je Državna založba Slovenije leta 1963 izplačala dnevnice, in sicer 430 tedanjih dinarjev. To se je zgodilo pri potovanjih ob zbiranju gradiva za zadnji vodnik izpod njegovega peresa. Slednje je pomembno tudi zato, ker je bil leta 1952 deležen hudih obtožb, češ, da »prepisuje od drugih in za svoje delo služi bajne denarje«. Aprila 1963 je zbolel za pljučnico in to je bilo usodno. Umrl je 14. septembra 1963 v Ljubljani.


Komentarji

Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih