NOVICE  

Stoletna ljubezen Slovencev do gora in narave je dobila potrditev - Navdušenje prvih obiskovalcev Razstava je zasnovana kot muzejska pot na goro

Mojstrana in bližnje Dovje sta kljub majhnosti v slovenskem prostoru dobro znani vasi. K njunemu ugledu je veliko prispeval nekdanji smučarski as Jure Košir, vendar doma in po svetu bolj slovita kot izhodišči za vzpon na slovenskega očaka Triglav in kot dom naših številnih gornikov, alpinistov, gorskih reševalcev in drugih planinskih zanesenjakov. Mednje brez dvoma spadata dovški župnik Jakob Aljaž in dolgoletni predsednik planinskega društva Dovje - Mojstrana Avgust Delavec, ki sta s svojim delom utirala pot do slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani.

Ponos, sreča, navdušenje, čudovito, poučno, končno, naše, navdihujoče, pomnik so le nekatere najpogosteje uporabljene besede, ki so jih obiskovalci novega muzeja vpisali v knjigo vtisov in sledijo prvemu vpisu, ki ga je na otvoritveni slovesnosti prispeval predsednik države Danilo Türk. Ljubezen naših planincev do gora in narave - obiskovanje planinskega sveta je ena najrazvitejših in najmnožičnejših oblik rekreacije pri nas -, je po stotih letih čakanja na muzej le dobila potrditev in mesto, ki ji zagotovo pripada. »Hribovstvo ni samo šport in rekreacija, je celostno doživetje,« je sporočilo muzeja povzel direktor TNP Martin Šolar, ki smo ga srečali med obiskom v muzeju.

Po prihodu v Mojstrano se vas pokaže kot strnjeno naselje manjših hiš, tako da nova stavba, ki tik pred vstopom v najznamenitejšo triglavsko dolino Vrata ponazarja skalno gmoto, takoj zbudi zanimanje. Nekaterim zaradi za te kraje nekoliko drugačne podobe ne zbuja zaupanja, a je večina kljub vsemu prepričana, da je prav, da podoba muzejskega objekta (zasnovali so jo v projektni skupini, ki jo je vodil arhitekt Boris Leskovec) odseva sodobni čas.

Obisk se začne z ogledom filma, uvodoma pojasni kustosinja Eli Gradnik in nas povabi v dvorano s 60 sedeži. Film gledalce v dvajsetih minutah popelje od primorskega Slavnika in gričevnatih Haloz do najvišjih vrhov Julijcev s Triglavom in razkrije številne naravne znamenitosti. Za omembo vseh je v filmu, razumljivo, premalo časa, saj je zakladnica slovenskega planinskega sveta izjemna. Kljub temu je prikazano pri gledalcih izvabilo številne vzdihe navdušenja nad lepoto narave in obudilo spomine, hkrati pa film deluje tudi kot vabilo k obisku gora.

Muzejsko razstavo so pod sloganom »naveza za vrhove prihodnosti« zasnovali kot vzpon na goro v enajstih korakih, pravi Eli Gradnik. Do razstave, ki so jo postavili v nadstropju muzeja, se je treba povzpeti po stopnicah, za tiste, ki bi jim bil takšen vzpon prezahteven, ima novi muzej dvigalo, tako da je dostopen vsem, tudi invalidom in starejšim, razstavo pa so prilagodili tudi slepim, je dodala Eli Gradnik.

Sprehod smo začeli z iskanjem motivov za vzpon na goro in ga nadaljevali z ogledom časovnega (zgodovinskega) traku, ob katerem je bilo treba občasno tudi poklekniti, da bi si ga lahko ogledali z vseh strani in prebrali napisano na zavito postavljenem traku. »Kot v gorah, kjer poti ne vodijo le naravnost in se je za dosego cilja treba bolj potruditi,« je pojasnila Gradnikova. Priznala je, da nekatere naprave zaradi »porodnih krčev« še ne delujejo tako, kot bi morale, in da so odkrili nekaj manjših težav, ki pa jih sproti odpravljajo. Po markirani poti, ki se vije skozi muzej, smo sprehod nadaljevali s pripravo planinske opreme in spoznavanjem vodniške službe ter živalskega in rastlinskega sveta. Poleg zgodovine in delovanja reševalne službe v gorah so predstavljene še planinske postojanke, njihovo poslanstvo, pa tudi napotki za vedenje v njih. Med muzejsko potjo na vrh gore smo se zatekli v bivak in ob bliskanju, glasnem grmenju in tresenju podoživeli nevihto v gorah. Med nadaljevanjem poti smo se seznanili z nekaterimi slovenskimi alpinističnimi dosežki in alpinistično opremo. Približno eno uro dolgi sprehod (ob podrobnejšem branju gradiva bi se lahko raztegnil tudi v dolgotrajnejšo »turo«) se konča z osvojitvijo izbranega vrha. Če obiskovalci vse naloge, ki jih čakajo ob poti, pravilno rešijo - pri tem jim je v pomoč sodobna informacijska tehnologija - so nagrajeni s fotografijo osvojenega vrha in glasnim vzklikom, ki spremlja njihov podvig. S tem se razstava še ne konča, saj so (bile) gore za številne obiskovalce navdih za umetniško ustvarjanje, zato je del te dediščine tudi dobil mesto v muzeju.

Muzej naravne dediščine

Marsikateremu ljubitelju planin, ki si je ogledal Triglavsko muzejsko zbirko, ki so jo v Mojstrani uredili že leta 1984, se zdi, da je razstavljenih manj predmetov. Občutek vara, pravi Eli Gradnik in dodaja, da so število eksponatov, ki so bili v muzejski zbirki postavljeni zelo zgoščeno (na 15 kvadratnih metrih), povečali za tretjino, na 500, skupaj pa se je muzej razbohotil na razkošnih 1200 kvadratnih metrov. A kljub velikemu prostoru številne predmete hranijo v kletnem depoju novega muzeja, saj vseh dosežkov, ljudi in dogodkov, ki so del slovenske planinske zgodovine, zaradi obsežnosti niso mogli umestiti v muzejsko postavitev. Eli Gradnik zagotavlja, da bodo s priložnostnimi razstavami v kletnih prostorih počastili posamezne pomembne obletnice in s tem zadovoljili tudi bolj zahtevne obiskovalce. Slovenski planinski muzej je tudi muzej naravne dediščine, zato je informativni kotiček dobil med drugim Triglavski narodni park.

Sicer pa ima pet zaposlenih (dve kustosinji, muzejski tehnik, prodajnik in vodja muzeja) obilo dela, saj jih vsak dan obišče približno 200 ljudi, največ jih je bilo celo 500. A gneče ni čutiti, saj je prostora dovolj, je zadovoljna Gradnikova. Kot pravi, je obiskovalce (z redkimi izjemami) razstava zadovoljila. Med njimi je bil ob našem obisku tudi France Jerovšek iz Zabukovca pri Žalcu, ki je dejal, da je srečen, ker imamo tak muzej. Vodja muzeja Miro Eržen, ki je bil gonilna sila postavitve muzeja in ga zdaj tudi vodi, je bil s čestitkami zelo zadovoljen in pristavil, da mu »taki vtisi dajejo energijo za naprej«.

Po razširjenosti planinstva med prebivalci in ljubezni do narave in gora, bogati planinski zgodovini in dediščini, številnih uspehih gornikov in alpinistov v domačih in tujih gorah Slovenci veljamo za bogat planinski narod, s planinskim muzejem pa smo postali še bogatejši. Kot pravi Miro Eržen, je treba dediščino in bogastvo ohraniti in predstaviti mlajšim generacijam.

Blaž Račič
Fotografije Roman Šipič

Povezava: http://www.gore-ljudje.net/novosti/58837/