Planinski vestnik - Jaka Ortar: Alpinistično smučanje pri nas se očitno ni začelo leta 1972 s spustom čez vzhodno pobočje Škrlatice. Do te ugotovitve sem prišel kar kmalu po tem, ko sem se zapletel v pogovor s Kranjskogorčanom Francijem Mrakom, ki je bil, kot kaže, pravi prvi pionir alpinističnega smučanja pri nas, ni pa o svojih spustih ne govoril ne pisal ...
Njegov oče je bil alpinist in ga je s seboj v hribe vodil že kot "kratkohlačnika". Franci je bil že takrat navdušen smučar in med sestopi na zimskih turah je začel razmišljati o smučanju z vrhov, zato je že v zgodnjih najstniških letih začel s sabo jemati smuči. Po strmih flankah in grapah je začel smučati v sezoni 1957/1958. Potem je šel k vojakom. Dve leti po vrnitvi iz vojske je tekmoval v alpskem smučanju, od leta 1965 (takrat je štel 25 let) pa je vedno pogosteje užival v strmih smučinah, dokler se niso začele težave s koleni. Seveda pa še vedno vsak dan pozimi smuča v Kranjski Gori. Bil je tudi član Smučarske zveze in je poučeval tekmovalce.
Je takrat še kdo poleg vas smučal po strmih flankah in grapah?
Nikogar nisem poznal, ki bi se pred mano ali sočasno ukvarjal s strmim smučanjem. Ljudje si niti niso predstavljali, kaj počnem, zato sem ob odhodu od doma rekel, da grem samo malo na Vršič. O spustih nikoli nisem debatiral niti si nisem nič beležil ali poimenoval smeri, vse sem zadržal zase. Skoraj vse sem presmučal sam, izjemi sta bila spusta s Triglava leta 1973 in po Pallavicinijevem ozebniku leta 1978.
Kateri spusti so vam najbolj ostali v spominu iz mlajših let oz. od takrat, ko je bilo smučanje z vrhov gora šele v povojih?
Pogosto sem se podal na Mojstrovko, v prvo snežno grapo desno od Vratc (lokacijo smeri sva določila ob pomoči fotografij - tu govori o Butinarjevi grapi, on teh imen takrat ni poznal, op. p.). Bilo je super dobr, fino napeto. Z vrha Mojstrovke sem šel na Šitno glavo (danes ji pravimo Smer ob rebru, op. p.), vmes med njima pa še skozi dva prehoda z grebena (Pripravniška in Zupančičeva smer, op. p.). Jalovčev kuloar mi je vsekakor ostal globoko v spominu. In grapa iz Velike dnine v Krnico, a ne običajni pristop, malo bolj desno, če gledaš od spodaj, sem šel. S Špika sem smučal po Kačjem grabnu, smučal sem tudi z Begunjščice naravnost proti Domu na Zelenici (Osrednja grapa, op. p.) ...
Leta 1967 sem smučal v Prisanku, in sicer z vznožja ledenika v Škednju v Krnico. To smer sem si ogledoval kar deset let, preden sem se je lotil. Zgoraj se je dalo smučati po ledeniku, zato sem nekajkrat "vlekel" mladince na trening tja gor. Ni pa se dalo smučati od ledenika do vznožja stene, tam je bilo treba peš. Enkrat pa je nabutalo snega in sem smučal do dna. Spodnji konec je bil pa sploh nor! Ja, res napeto. Kar nekajkrat sem razmišljal, ali bi zavil ali ne bi zavil ... Sicer sem pa vedno zavijal, kar sem smučal. Normalno.
Za Akom nad Tremi macesni smo imeli enkrat tekmo, junij je že bil, pa sem se odločil in skočil v grapo. Pa je bila presmučana še Jugova grapa. (smeh)
Kakšna je bila vaša oprema takrat in kako ste se pripravljali na spust?
Smučal sem s smučmi, dolgimi 200-205 centimetrov, ki so jih prav za mojo težo naredili v Elanu; sodeloval sem namreč pri razvoju smuči in sem jih tudi testiral. Vedno sem se po smeri spusta najprej vzpel peš, da sem pregledal teren. Dereze in cepin sem uporabljal zelo redko, vedno sem čakal in pazil, da so bile idealne razmere: brez ledu, firnček (srenec, op. p.) centimeter ali dva. Bil sem tudi v navezi z vremenarji na Kredarici, ki sem jih večkrat po telefonu povprašal o razmerah. Nikoli nisem izzival v slabih razmerah in zato nimam nobenih izkušenj z zdrsi in plazovi.
Razmere so bile torej odločilne. Je še kaj drugega vplivalo na to, da ste se spustili po preplezani smeri ali ne?
Ja, se mi je tu in tam zgodilo, da nisem bil razpoložen in se nisem spustil na smučeh. Ne velikokrat, a tu in tam se zgodi. Pa pošlihtano moraš imeti v glavi, da vse klapa, ker napak ne sme biti. Nikoli nisem imel težav, vedno se je krasno izteklo. Nehal sem zaradi težav s koleni in ... star sem ratal.
Nekaj časa ste bili član Smučarske zveze in sodelovali ste pri izobraževanjih in treningih. Ste pogrešali strme smučine, kadar ste bili na urejenih smučiščih?
V letih 1978-1982 sem bil na Smučarski zvezi in sem s tekmovalci hodil na priprave v tujino, kar je bila zame pravzaprav odlična priložnost, saj sem imel možnost presmučati vse, kar se je dalo: v Cervinii, okoli prelazov Stelvio, Passo Tonale, Monte Cristallo ... Tam sta ena dva kuloarja, madona sta dobra! (zamišljeno) Tam sem tudi nekaj poslikal, le kje so tiste slike? Bilo je pa tako, da so po koncu treningov tekmovalci šli na kosilo, jaz pa v grape. Užival sem, da to ni res!
Prej ste omenili smučanje po Pallaviciniju v Grossglocknerju. Na spletu lahko najdemo tudi posnetek spusta. To pač ni bil mačji kašelj, pa še snemali ste ga!
V časopisu sem zasledil zapis o Saudanovem spustu po SZ steni Eigerja, in z Vanjo Matijevcem sva že načrtovala njegovo ponovitev. Pred tem pa je Matijevec organiziral spust po Pallaviciniju. V hitenju sem pozabil gojzarje, zato sem ves vzpon opravil v pancarjih. Presmučala sva tudi spodnjo tretjino vstopnega žleba s škrbine, celega pa ne, ker je bil tam led. Ta spust je bil moj najlepši od vseh in tudi eden najbolj strmih.
Posebno doživetje je bilo snemanje reklame ... Ja, reklamo za 3 x 3 smo snemali na Voglu. Janez Brojan je bil vodja. Bilo je slabo vreme in sem šel smučat samo jaz. Pa še iz helikopterja sem moral skočiti, ker pilot ni upal pristati. Snemal je en Primorec, ki me je skoraj pokozlal, ko je iz helikopterja visel s kamero v rokah. Spustil sem se po Šiji v neznano, pojma nisem imel, kako bo, ampak bil sem previden, tako da je bilo varno. Fajn je ratalo, smučal sem dobro in snemalec je dobro posnel.
...
Jaka Ortar
Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v januarski številki Planinskega vestnika 2012.
Oglejte si smučanje po Pallaviciniju v Grossglocknerju (Vanja Matijevec, Franci Mrak, Lado Vidmar; 4. junij 1978)
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Zdenka Mihelič
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih