|
|
NOVICE
sreda, 6. februar 2013, ob 0. uri, ogledov: 4349 INTERVJU: Tomaž Banovec - Način doživljanja gora je danes drugačen| Planinska kultura | Splošno | | | Planinski vestnik | | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Planinski vestnik – Vladimir Habjan, ob 120-letnici SPD/PZS pogovor z nekdanjim predsednikom PZS Tomažem Banovcem: Tomaž Banovec je prevzel vodenje planinske organizacije pred več kot tremi desetletji (1979–1987). Kot je povedal v razgovoru, to ni bilo ravno enostavno po dolgoletnem vodenju prejšnjega predsednika, vsem dobro znanega dr. Mihe Potočnika (1965–1979). |  Takrat so se končali časi romantike in začela se je doba realizma. Pa vendar tistih časov ne moremo primerjati z današnjimi. Čeprav je vsebina podobna, stvari v času in prostoru niso popolnoma primerljive, je povedal sogovornik.
Banovec še vedno spremlja dogajanje na PZS, vendar pretežno preko posrednih virov, nekaj pa tudi s prijatelji: »Imamo neke vrste posebno obliko sestajanja in komunikacije, bojimo se 'zapiranja' gora in kršenja ustavne norme o svobodnem gibanju po odprti pokrajini, gozdovih in dostopnosti rek in obrežij. In zavzemamo se tudi za hojo - najbolj naravno, najlepšo in najcenejšo ter najbolj socialno obliko rekreacije,« je povedal.
Kaj vam pomeni biti član PZS?
Vseživljenjsko prepričanje in nek način zasvojenosti ter
priznanje množici prostovoljcev od članov upravnih odborov do vodij odsekov in
predvsem gospodarjev ter markacistov. Povezani v zvezo opravljajo ogromno
infrastrukturno delo tudi za druge dejavnosti in za socialno povezanost preko
gora, ki jih razumem tudi kot medij.
Ali bi lahko primerjali čase svojega vodenja PZS z današnjimi? Je to sploh
primerljivo?
Stvari niso popolnoma primerljive v času in prostoru,
vsebine pa so podobne. Imeli smo jugoslovanske, seveda bolj revne čase in
zaprte državne meje. Te smo odpirali že takrat na slovenski način, danes so
odprte in še več bo odprtega. Spremenil se je način življenja, sedaj imamo
avtomobile, način doživljanja gora je drugačen in pričakovanja ljudi tudi. Celo
država več ne ve, kaj ljudje pričakujejo od nje. Tudi če izdelamo kako
primerjavo, se okrog ukrepov na njeni osnovi ne razumemo.
Ob prevzemu funkcije predsednika PZS ste dejali, da so se končali časi
romantike in vstopate v čase realizma. Po čem se najbolj spominjate svojega
predsedovanja? Kaj štejete za največje dosežke?
Čas realizma je bil čas potrebnih strukturnih sprememb.
Članstvo je bilo številčno veliko, gore smo nenormalno onesnaževali. Imeli smo
množičnost pohodov, velike zahteve ter pričakovanja mladih (alpinisti) ter
neurejene zadeve v zvezi z izgradnjo Triglavskega doma na Kredarici. Soočili
smo se s problemi domov, ki so bili naenkrat preveliki in vseeno potrebni
prenove. V do tedaj "naše" gore so vdirali žičničarstvo in dokaj
neurejene poselitve. Imeli smo tudi konceptualne težave, primer triglavske žičnice.
Znano, je da ste predlagali hčerinsko družbo za
publicistično dejavnost PZS. V čem vidite prednosti take organiziranosti?
Ta predlog sem dal kot tedanji načelnik Planinske založbe. S
prehodom na tržni način gospodarjenja so okrog nas ustanavljali razne nove
založbe, ki so kot zasebne dobivale kredite, mi pa jih nismo mogli. Imeli smo
odličen položaj na trgu planskih vodnikov in kart. Novi založniki so nam
pobirali veliko idej in del trga, ki smo ga gradili dolga leta. Tudi prve
moderne karte Julijcev smo narediti na PZS in Inštitutu za geodezijo in
fotogrametrijo. Cilj je bil pokrivati vso gorsko pokrajino in posredno tudi
stroške Planinskega vestnika. Še pred mojim predsednikovanjem smo naredili prvi
planski stenski koledar, ki je ekonomsko zelo uspel. Seveda so naši alpinisti
takoj naredili svojega in zase, sedaj jih delajo skoraj vsi. Na nekem sestanku
v Kranju so me obsodili, da nameravam skoraj okrasti PZS. Pa sem sam odnehal.
Vseeno so nekateri to naredili. Avto-moto zveza Slovenije ima kar dobro
podjetje s koncesijo, Zveza društev upokojencev Slovenije, kjer sedaj tudi
delujem, ima svoj hotel.
Tovorniki na Kredarici, 8. april 1952
V vašem času je bilo že vidno zmanjševanje onesnaževanja
gora. Čemu to pripisujete? Je bila vloga PZS pri tem bistvena?
V PV so objavili moj članek o pohodu na Triglav. Štel sem
celo cigaretne ogorke, vrečke in drugo. Stanje je bilo zelo slabo. Članek je
imel dober odziv. Zadeve so se hitro popravljale. Še vedno štejem smeti in
odpadke na poteh in jih je zanemarljivo malo, celo na gorah z množičnim obiskom.
Potrebovali pa smo čas in vzgojo.
V SPD/PZS je bilo pogosto čutiti nestrpnost med planinci in alpinisti. Kje
vidite možnosti njihovega sobivanja in sodelovanja?
V predvojnem času se je zaradi konservativnosti SPD
ustanovil TK Skala. Takoj po drugi vojni je bil alpinizem dvignjen zelo visoko,
planinstvo je bilo šport za množice, alpinizem pa njegov vrhunski del. Tudi
prednosti so bile (dodatna prehranska karta), to se je podaljšalo še v leta, ko
so se razvili drugi športi. Tedaj so članki, filmi, diapozitivi ter dobre
gorske in alpinistične "predavane zgodbe" vlekli. Televizije še ni
bilo. Po tem pa so prišli medijem prijaznejši športi in veliko več jih je bilo.
Pričakovanja vrhunskih športnikov v vsakem športu so praviloma večja od možnosti
organizacije. Saj to vidimo pri nas, v naši bližini in ne samo tu. Še vedno ni
končan spor o delitvi denarja v hokejskih ligah v ZDA.
Možnosti nesporazumov, napačnih pričakovanj in nujnega
sobivanja se bodo vedno znova ponavljale. Mešanje naših, javnih in zasebnih virov
pa že dolgo poteka. Bil sem večkrat tudi razočaran in blago okaran. Meceni in
donatorji so mi kot predsedniku osebno očitali tudi kako posamično
nehvaležnost. Nekaj slabih predsedniških izkušenj z odpravami in delovanjem v
tujini torej imam. Vsega pa ne povem. Veliko organizacijske energije smo
porabili za materialno podporo takih aktivnosti, vse se je samo po sebi
razumelo, včasih smo bili na robu prekrška ali kar v njem.
Nepalska šola je bila tudi tak nesporazum. Razdevšek,
sekretar tedanjega ZAMTES-a, me je, potem ko sta bila šola in tečaj za bodoče
nepalske gorske vodnike končana, rekel: »Saj bodo Nepalci prevzeli osnovno
šolanje, za to je bila šola zgrajena in prvi tečaji temu namenjeni.« Nisem
znal odgovoriti. Kot vidim, jim še vedno pomagamo. Kje je njihova strokovna
samostojnost in suverenost, marsikaj dogovorjenega se uresniči drugače.
Bili ste eden od pobudnikov družinskega udejstvovanja v gorah. Kako ste
zadovoljni z razvojem tega danes?
Začelo se je preprosto. Mislim, da je pobudo dalo in
uresničilo PD Postojna z zborom stotih družin na Nanosu. Bilo nas je veliko
več, napolnili smo ves travnik pred Vojkovim domom. V dokaj razseljeni
Sloveniji je danes okrog 400.000 prebivalcev, ki so vsak teden ali dvakrat na
teden v gorah in naravi. Če so razseljeni in bratje, sestre in starši živijo na
raznih koncih in če so planinci, je bolje kot prirediti družinsko veselico
pripraviti skupinska srečanja v naravi, narediti planinski pohod in se srečati
kje na prostem.
...
V nadaljevanju intervjuja še:
- V čem vidite smiselnost množičnosti v PZS?
- Kaj menite, kolikšen pečat da nekemu obdobju posameznik
kot predsednik? Se z vsako menjavo vodstva menjajo tudi prednostne naloge
organizacije?
- Iz PZS sta se izločili GRZS in Zveza GV. Kakšno je vaše mnenje o tem? Ali
obstaja bojazen, da bi se kdaj izločila še kakšna druga dejavnost, ki je zdaj v
sklopu PZS?
- Prostovoljstvo je temelj delovanja PZS. Kje se po vašem
mnenju to neha in je potreben profesionalni pristop?
- Kje vidite PZS v prihodnosti?
Vladimir Habjan
Foto arhiv Tomaža Banovca
Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v februarski številki Planinskega vestnika 2013.
|
 Komentarji
| |
|
|
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u. |
|
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Takrat so se končali časi romantike in začela se je doba realizma. Pa vendar tistih časov ne moremo primerjati z današnjimi. Čeprav je vsebina podobna, stvari v času in prostoru niso popolnoma primerljive, je povedal sogovornik.
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih