PZS: Poročilo alpinistične odprave Denali Cassin 2014

četrtek, 10. julij 2014, ob 0. uri, ogledov: 4441

Poročilo alpinistične odprave Denali Cassin 2014

Alpinizem |

Komisija za alpinizem |

Objavil(a): Matjaž Šerkezi

Odpravo »Denali Cassin 2014« smo sestavljali Peter Bajec – Poli, vodja odprave; Primož Bregar – Dalenjc, Domen Košir – Kruh in Matej Gorenšek – Metek. Za glavni cilj smo si izbrali Cassinov greben, ki smo ga želeli preplezati v alpskem, »single push« slogu. Prvi del odprave smo opravili skladno z načrtom – dostop do ABC in aklimatizacija z vzponom na vrh Denalija. Žal je v nadaljevanju odprave vreme popolnoma prevzelo vajeti v svoje roke in nam z velikimi količinami snega, vetra ter občasnimi plazovi preprečilo vzpon v smeri.

Na pot smo odšli 20. maja z Brnika preko Frankfurta v Anchorage. Po ureditvi vseh formalnosti ter nakupu hrane smo iz Talkeetne poleteli na ledenik in začeli dostop do ABC na višini 4.300 m. Tja smo prispeli 28. maja. V bazi smo preživeli dobra dva tedna, večino časa nas je spremljalo slabo vreme, ki je onemogočalo resnejše poskuse plezanja smeri. Zaradi slabih vremenskih in snežnih razmer smo se v civilizacijo vrnili predčasno, 24. junija odleteli iz Anchoragea in naslednji dan pristali na Brniku.

1. Časovni potek odprave

20.5.	Ob 7.00 poletimo z Brnika preko Frankfurta v Anchorage, kjer pristanemo ob 13.30 po lokalnem času (so 10 ur za nami). Še isti dan nakupimo večino hrane za mesec dni bivanja na hribu ter prevzamemo smuči in satelitski telefon. Vreme lepo.
21.5.	Zjutraj nakupimo še preostanek hrane ter se ob 11.00 odpeljemo proti Talkeetni, kjer na letalski družbi odložimo opremo in gremo na sestanek na Ranger station (14.45). Rangerji predstavijo pravila obnašanja na hribu in glavne nevarnosti s katerimi se bomo srečali (vreme, ledeniške razpoke...) ter nam predajo dovoljenje. Ob koncu jim posredujemo še podatke o naši opremi (šotori, njihova barva in število) ter načrtu plezanja. Sledi povratek na letalsko družbo, kjer do večera pakiramo hrano in opremo za jutrišnji polet na ledenik. Vreme lepo.
22.5.	Zjutraj gremo v vas na zadnji zajtrk ter dokončamo pakiranje in tehtanje opreme. Okrog 12.00 poletimo proti ledeniku (letalski bazi, 2.200 m) kjer pristanemo 45 minut kasneje. Pri Lisi predamo »štartni karton«, prevzamemo sani in gorivo ter se lotimo priprav za dostop. Na sani nabašemo opremo in hrano ter jih pripravimo za transport. V bazi zakopljemo še za 4 dni hrane. Začetni metri vleke sani so katastrofalni (80 m prehodimo v 2 urah) a nam po besnem maltretiranju transportnih torb in baražnem ognju kletvic uspe pravilno razporediti težo in premaknemo se proti Ski Hill taboru (2.400 m). Tja prispemo po dobrih 7 urah hoje in postavimo tabor. Skuhamo večerjo in gremo spat. Vreme lepo.
23.5.	Zjutraj nas pozdravi jasno vreme. Zajtrkujemo, pospravimo tabor in odrinemo proti Kahiltna Pass taboru (3.000 m). Hodimo približno 5 ur. Postavimo tabor. Vreme lepo.
24.5.	Zjutraj še vedno lepo vreme. Zajtrkujemo, pospravimo tabor in odrinemo proti Motorcycle Hill taboru (3.400 m). Breg se postavi pokonci, psi na smučeh zdrsujejo tudi zaradi težkih sani, ki jih vlečemo za seboj. Na najbolj strmem delu odložim eno transportno torbo v snegu in nadaljujem na smučeh, Primož sname smuči in nadaljuje peš. Domen in Matej vztrajata na smučeh. Po 4 urah pridemo v tabor in postavimo šotore, jaz se vrnem po transportno torbo. Vreme lepo.
25.5.	Zjutraj rahlo a vztrajno naletava sneg. Mi štirje ter Navršnik in Dušič se odločimo, da zgradimo jedilnico/kuhinjo. Narejena je v 3 urah. Popoldne se vreme toliko popravi, da se okrog 15.40 odpravimo nad Windy Corner, kjer na višini približno 4.100 m zakopljemo štiri velike pakete hrane in sestopimo nazaj v Motorcycle Hill (20.20). Na Windy Corner je zelo močno pihalo, pritisnil je mraz, občasno nas je zajela tudi gosta megla. Vreme zopet slabo.
26.5.	Zbudimo se v dokaj lepo jutro, opazimo nekaj lečastih oblakov. Ponoči nam je veter razkril jedilnico, sledi sanacija. Dan počitka, jutri premik v ABC (4.300 m), če bo vreme sodelovalo. Čas si krajšamo z branjem, spanjem in igranjem kart v jedilnici. Večina odprav se odpravi v ABC. Čez dan je pihal močan veter, okrog 21.00 nas zajame megla.
27.5.	Vreme je slabo, sneži in odločimo se, da še en dan počakamo. Dan zopet mine v spanju, branju in kartanju. Vmes pa študiramo in debatiramo kaj je najbolje narediti. V slabem vremenu bi se težko prebili čez Windy Corner. Odločimo se, da bomo natančno spremljali vreme in ob prvi priložnosti odrinili v ABC.
28.5.	Zbudimo se v megleno jutro. Vreme se hitro kvari, sneži in piha močan veter. Na Windy Corner je verjetno pravo neurje. Kljub temu se odločimo podreti tabor in premakniti vse skupaj v ABC na 4.300 m. Večina odprav na strmem klancu imenovanem Motorcycle Hill obrača, ker je premočan veter in mraz. Tudi sami smo v dvomih a k sreči dohitimo Kolumbijce, ki pravijo, da je v ABC vreme veliko boljše in da je danes dan za premik višje. Samo čez Windy Corner se je potrebno prebiti. Nadaljujemo. Vreme se z višino slabša, piha vedno močneje, temperatura drastično pada. Na Windy Corner je prava norišnica a se tik za robom vreme precej umiri in oddtaljeni se po približno 8 urah privlečemo v ABC. Dan mine v urejanju tabora, gradimo zidove okrog šotorov. Vreme zelo solidno, zelo malo piha. Vsi smo srečni in zadovoljni, da smo prišli v ABC, ki bo naš dom za naslednjih 20 dni.
29.5.	Zjutraj slabo vreme, sneži, občasno nas zajame gosta megla. Z Domnom se odločiva, da sestopiva do mesta, kjer smo zakopali hrano in jo polovico odkopljeva ter prineseva nazaj v ABC. V vmesnem času so ostali začeli z gradnjo kuhinje/jedilnice, ki jo kasneje skupaj dokončamo. Večji del jedilnice je vkopan v sneg in obzidan s snežnimi zidaki, čez pa poveznemo platno. Preostanek dneva mine v urejanju jedilnice, zlaganju hrane in počivanju. Zvečer in ponoči močno piha in sneži.
30.5.	Zjutraj se slabo vreme nadaljuje. Rahlo sneži in piha. Matej in Primož se odpravita dol po še drugo polovico hrane, z Domnom gradiva zidove okrog šotorov in utrjujeva naša domovanja. Popoldan začne zelo močno pihati in grozi, da nam bo odkrilo jedilnico. Steče nagla akcija in nemudoma postavimo zid okrog strehe jedilnice, kar precej umiri plapolanje platnene strehe. Po delu se prileže prigrizek in kartanje. Do polnoči igramo enko kot največji kvartopirci. Vmes prikolovratita v ABC še Ivek in Piki, odložita opremo in sestopita nazaj v tabor Motorcycle Hill. Ponoči močno sneži, pridruži se veter s svojo orkansko simfonijo.
31.5.	Zjutraj se zbudimo v brezvetrje, a še vedno sneži. Zapadlo je že precej svežega snega (do 50 cm). Je precej suh a mrzel. Jutro se začne z odkopavanjem šotorov, sledi zajtrk. Okrog 13.00 pobegnemo nazaj v šotore, beremo in pišemo sporočila v domovino. Vmes stopimo do rangerjev po novo napoved. Temperatura na 17K taboru (5.200 m) je -24 stopinj Celzija, jutri bo -29 stopinj. Z jutrišnjim dnem bo nehalo pihati, v ponedeljek pa bo nehalo snežiti. Okrog 17.00 se odpravimo na aklimatizacijo proti 16K (4.900 m). vršni del Head Walla je precej leden, tam so rangerji napeljali fiksne vrvi. Na vrhu je precej pihalo in kaj kmalu se odpravimo nazaj v ABC. Zvečer igramo enko, zjasni se in pritisne mraz.
1.6.	Jutro je megleno, rahlo naletava sneg, vmes se pokaže nekaj sonca. Dnevi v ABC so skoraj že rutina, zajtrkujemo okrog 13.00. Okrog 16.30 se začnemo pripravljati na aklimatizacijski in ogledni vzpon do West Rib cut-off. Hodimo približno 2 uri in se malo pred robom ustavimo, kjer je zelo gosta megla in padec čez rob na južno stran nam ne diši. Zvečer se zopet zjasni in pritisne mraz.
2.6.	Zopet imamo pozen zajtrk. Okrog 15.00 se odpravimo na aklimatizacijo na 17K. Zgoraj je še vedno megla, ni pa več vetra. Iz ABC se lepo vidi v dolino. V tabor 17K pridemo v dobrih treh urah. Večji del poti nas spremlja veter, še posebej na grebenu. Je precej mrzlo. Večina odprav vzpon zaključi na 16K. V 17K je megleno, močno piha. Nekaj časa postopamo naokrog, nato začnemo sestopat. V ABC je zvečer precej jasno. Jutri je dan počitka.
3.6.	Zbudimo se v lep in jasen dan. Na grebenu pod 17K močno piha. Ko nas obsije sonce je precej toplo, zajtrk si pripravimo zunaj. Jutri bo še lep dan, zato se odločimo za vzpon po zgornjem delu smeri West Rib na vrh Denalija. Napoved za naprej je spet slaba. Navršnik in Dušič jutri sestopita v letalsko bazo. Spat gremo malo bolj zgodaj.
4.6.	Zbudimo se v jasno in mirno jutro. Nekaj pred 10.00 zapustimo ABC in začnemo vzpon proti West Rib cut-off. Tam smo v dobrih 2 urah in nadaljujemo po smeri West Rib. Začetek je lahek, nekje 150 višinskih metrov pod robom preplezamo še lažji skalno-snežni odstavek in se po vrhnjem snežišču skobacamo na veliko uravnavo - Football Field. Od tu nas do vrha loči še slabih 200 višinskih metrov in kratek greben. Po malici se odpravimo dalje. Vsakih 10-15 korakov hlastamo za zrakom, a smo tudi vedno bližje vrhu. Na grebenu začutimo, da ga imamo skoraj že v žepu. Čez 20 minut tudi zares stojimo na najvišjem vrhu S Amerike. Okorno se tolčemo po ramenih in uživamo v trenutku. Na vrh pride tudi Piki. Slikamo in se veselimo. Za pot do vrha smo potrebovali okrog 9 ur. Na vrhu se ne zadržimo dolgo, saj se vreme kvari, nas pa čaka še dolg sestop. Večino časa nas spremlja megla in občasni sunki vetra. V ABC se privlečemo okrog 23.00. V jedilnici še dve uri topimo sneg za pijačo in podoživljamo vzpon. Naslednji dnevi so rezervirani za počitek, branje, hrano in spanje. Ne nujno v tem vrstnem redu.
5.6.	Celo noč je snežilo in do jutra se snežna odeja zopet znatno odebeli. Zgodaj popoldne odkopljemo šotore in si pripravimo zajtrk. Popoldne mine v spanju in ležanju. Še vedno rahlo naletava sneg. Napoved za naslednje dni je slaba.
6.6.	Celo noč je snežilo, a se zjutraj zjasni in čez dan imamo lepo vreme.
7.6.	Jutro in dopoldne je jasno, a se oblaki že nabirajo. Denali je v megli, Foraker ima lečasto kapo. Dopoldne saniramo naša bivališča (šotore) - uravnavamo ležišča in utrjujemo šotore. Popoldne začne snežiti, zvečer igramo enko.
8.6.	Jutro je oblačno in megleno. Okrog 11.00 začne padati sneg. Sneži cel dan in večer.
9.6.	Čez dan je zopet snežilo, napoved ja slaba tudi za naprej. Počasi moramo začeti pogledovati zaloge hrane, ker jo zmanjkuje. Prvič se soočamo z možnostjo, da razmere ne bodo dovoljevale vzpona po Cassinu. Zvečer igramo enko.
10.6.	Zjutraj še vedno sneži, napoved za naslednjih 5 dni je slaba - sneg, veter, megla. Dopoldne mine v odkopavanju šotorov in jedilnice. Odločimo se, da bomo spremljali razmere in se skladno s tem odločali za naše nadaljnje korake. Ivek in Piki se odločita za sestop v letalsko bazo.
11.6.	Zjutraj je jasno in mrzlo. Napoved je slaba vse do 15/6. Odločimo se, da jutri zapustimo ABC in sestopimo v letalsko bazo. Za sestop se je odločilo še nekaj drugih odprav. Jasno je, da nam tudi morebitno jasno vreme po 15. juniju ne omogoča varnega vzpona. Popoldne pripravljamo opremo za sestop. Rahlo potrti gremo spat a nas tolaži misel, da smo bili vsaj na vrhu Denalija.
12.6.	Okrog 9.00 se začnemo pripravljati na odhod. Vreme je dokaj jasno. Pakiramo in pospravljamo in okrog 13.00 smo pripravljeni. Preostalo hrano podarimo Poljakom, bencin pa Housu in njegovi ekipi. Na Windy Corner spet piha, mučimo se s sankami. V Motorcycle Hill je ogromno snega. Poberemo opremo in zakopano hrano ter nadaljujemo sestop. Zapadlo je res ogromno snega. Nekaj hodimo, nekaj smučamo, odvisno od snega, strmine in obnašanja sank. Vmes se vreme pokvari, zopet začne snežiti, pojavi se megla. Odločimo se, da sestopimo vse do letalske baze, kamor prikolovratimo okrog 22.30. Hitro postavimo šotor, skuhamo večerjo, stopimo sneg za pijačo in ležemo k počitku. Sestopali smo dobrih 9 ur.
13.6.	Okrog 9.00 se javim Lisi in prosim za polet v Talkeetno. Vzpostavi zvezo s piloti in sporoči, da letimo čez 1 uro. No, letalo se pojavi čez pol ure in hitimo pospravljati opremo, ker se megla že dviga. Uspemo uloviti polet in skozi meglo vijugamo proti Talkeetni. Kasneje izvemo, da je bil to zadnji polet z ledenika tisti dan. In tudi v naslednjih 3 dneh niso leteli. Po pristanku gremo na sestanek k rangerjem, nato pa na pivo J. Zvečer sledi proslavljanje uspeha odprave. Podrobnosti veselice niso znane.
14.-18.6.	Dneve preživljamo v Talkeetni, praktično vsak dan je dež. Srečni smo, da smo uspeli priti z ledenika. Sicer dnevi minevajo v sušenju opreme in pakiranju, gledanju nogometa in druženju z lokalci ter drugimi plezalci. Seveda z dobro hrano in pivom nadomeščamo izgubljene kilograme J.
19.6.	Dopoldne zapustimo Talkeetno in se vrnemo v Anchorage. Nastanimo se v hostlu, vrnemo smuči in satelitski telefon.
20.-23.6.	Ostanem v mestu, fantje gredo za vikend raziskovat okolico Sewarda. Vreme je tudi tukaj bolj kislo. Vsak dan je popoldne in ponoči dež.
24.6.	Dopoldne mine v pakiranju opreme. Ob 14.00 gremo na letališče in okrog 17.00 poletimo proti Frankfurtu.
25.6.	Pristanemo v Frankfurtu ter nadaljujemo naprej proti Ljubljani. Na Brniku pristanemo ob 17.45.

2. Ocena uspešnosti odprave
Glede na zastavljene cilje, ocenjujem odpravo kot polovično uspešno. Uspeli smo uresničiti prvi del načrta, to je aklimatizacijo z vzponom na vrh. Drugi del načrta - splezati Cassinov greben pa nam žal ni uspel. Vremenske in snežne razmere enostavno niso dovoljevale varnega vzpona. Dokaz za to je bila resna poškodba novozelandskega plezalca, ko ga je odnesel plaz in mu polomil koleno ter hude zmrzline dveh ruskih plezalcev. Vse to se je dogajalo po tem, ko smo mi varno prispeli v Talkeetno.

Sicer pa na odpravi nismo imeli niti ene zdravstvene težave. Ravno tako nismo imeli nobenih zapletov z višinsko boleznijo ali čim hujšim, kar štejem za uspeh. Dobro načrtovanje pred odpravo ter disciplina na hribu se izplačata. S tega vidika ocenjujem odpravo kot zelo uspešno.

Ne glede na vse pa menim, da smo izkoristili majhna okna lepega vremena in naredili največ, kar se je v danih razmerah lahko. Za vse nas je bila ta odprava tudi dragocena izkušnja za naprej.

3. Zahvala
Seveda pa odprave ne bi bilo brez finančne injekcije matičnega odseka AO Železničar Ljubljana. Hvala tudi Komisiji za alpinizem pri PZS za njihov prispevek. Posebna zahvala gre tudi Adidas Outdoor, ki nas je velikodušno oskrbel z oblačili.
Posebna zahvala gre tudi vsem ostalim, ki so nas podprli:
- Jamarski klub Krka,
- Turistično društvo Krka,
- Pizzerija Antonač,
- Turistično društvo Muljava,
- Jaris,
- Perunika.

Ne smemo pozabiti tudi na Marka Erčulja - Ramba, ki je bil naš oficir za zvezo in preko socialnih omrežij prenašal naša sporočila v javnost.

Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej. Brez vas nam ne bi uspelo.

Besedilo in fotografije: Peter Bajec - Poli