NOVICE  

Člani odprave: Irena Mrak (vodja), Mojca Švajger, Tomaž Goslar

Trajanje: 5.9.2014 do 23.10.2014

Cilji: Vzpon po normalni smeri na Makalu - 8481 m; 

Raziskovalni cilji: Elektrokardiografske spremembe na višini; Spremembe tkivne oksigenacije z višino in vpliv aklimatizacije; Primerjava obsega poledenitve južne stene Makaluja in okoliških vrhov s pomočjo primerjave fotografij 4. Jugoslovanske odprave na Makalu leta 1972 in sedanjega stanja. 

Po opravljenih formalnostih v Katmanduju smo 8.9.2014 leteli v Tumlingtar in še isti dan z terenskimi vozili nadaljevali do vasi Num (1500 m). Na pristopu do baze so se nam pridružili še Vojka Gorjup, Marjan Harjač in Matej Blatnik. Sledil je 7 dnevni trek do baze pod južno steno Makaluja na višini 4850 m. Ves čas nas je spremljalo monsunsko deževje in sicer izjemno slikovita pokrajina je bila ves čas zavita v meglo in oblake. V bazi je sledila nekaj dnevna aklimatizacija in raziskovalno delo. 18. septembra smo nadaljevali do ABC (na višini 5700 m) oz. sedanjega baznega tabora za normalni pristop na goro. 

V jesenskem obdobju sta poleg nas na gori poskušali še dve odpravi, obe z namenom preplezati jugovzhodni greben. 

Po nekaj dnevnem počitku smo pričeli s pristopom na goro. 21. smo postavili tabor 1 (6200 m). Napredovanje je oviral globok kložast sneg in nestabilno vreme. Tabor 2 smo postavili šele 2. oktobra na višini 6800 m. Dan kasneje so se nam v baznem taboru pridružili še nekateri člani drugih odprav z namenom poskusiti po normalni smeri. Tri tri dni kasneje nas je pri poizkusu pristopa do tabora 3 ustavil visok sneg, nevarnost plazov in močan veter, dosegli smo višino 7100 m. Ponoven poskus vzpona je zaustavila napoved slabega vremena z obilnim sneženjem (ciklon Hudhud) pred katerim smo se hitro ponovno povzpeli do tabora 2 in vso opremo umaknili nazaj na tabor 1. Sledil je teden dni čakanja v bazi. V tem času je zapadlo okoli 30 cm snega, močno se je ohladilo, okrepil se je tudi veter. Temperature v bazi (šotor) so ponoči padle do -15˚C in tudi čez dan ostale pod lediščem. 15. oktobra je zaradi službenih obveznosti odpravo zapustil Tomaž. Mojca in Irena sva se odločili za ponovni poskus na gori, v sodelovanju s člani preostalih dveh odprav. Člani preostalih dveh odprav so zaradi mraza in slabih snežnih razmer dosegli tabor 1 in se odločili za dokončen sestop. 19.10.2014 sva dosegli tabor 1, preostanek dneva pa porabili za reševanje opreme iz zakopanega in uničenega šotora. Naslednji dan sva nadaljevali pot proti taboru 2. V naslednjih dneh sva poskusili z vzponom proti taboru 3, vendar sva se zaradi hudega mraza, močnega vetra in neugodnih snežnih razmer tudi midve odločili za sestop. Isti dan sva se vrnili do baze.

24.10.2014 smo načrtovali spust v dolino. V zgodnjih jutranjih urah (7 h) 23.10.2014 je Irena zbolela s simptomi težkega dihanja in postopno izgubo vida. Zdravstveno stanje se hitro slabšalo do motnje zavesti, ki je nastopila že v nekaj urah - na srečo je lepo vreme omogočalo helikoptersko reševanje. Ireno so prepeljali najprej v Luklo, kjer je po začetni oskrbi zdravnik ocenil, da bo potrebno zdravljenje v bolnišnici v Katmanduju. Ob prihodu v bolnišnico (z ur kasneje) je bilo stanje izjemno kritično (nemerljiv arterijski pritisk, nizka frekvenca srca, nereaktivni zenici). Po nekaj minutnem oživljanju so jo sprejeli v enoto intenzivne terapije, kjer so nadaljevali z zdravljenjem hude metabolne acidoze in več-organske odpovedi. Prve znake prebujanja je pričela kazati šele v nočnih urah. V enoti intenzivne terapije je ostala še tri dni, nato pa zdravljenje nadaljevala še štiri dni na navadnem oddelku. Na veliko srečo se je zdravstveno stanje dobro popravilo. Edina posledica je ostala delna izguba vida na obeh očesih. 

Razlog zdravstvenih težav tudi po številnih preiskavah v bolnišnici v Katmanduju in Sloveniji še ni povsem jasen. Nepalski zdravniki so zaključili, da naj bi šlo za višinski možganski edem, kar pa je ob dobri aklimatizaciji in spustu za 1400 m dan pred dogodkom malo verjetno. Druga možnost je, da so bile težave posledica presnovne motnje. 
 

K srečnemu koncu zdravstvenih težav so odločilno pripomogli hiter odziv nepalske agencije Seven summits z aktivacijo helikopterskega reševanja (Mingma Sherpa), organizacija Global rescue je poskrbela za organizacijo in kritje stroškov reševanja ter ekipa katmandujske bolnišnice Vayodha. 

Ob tej priložnosti se za posredovanje v Nepalu zahvaljujemo tudi Planinski zvezi Slovenije.
 

Tomaž Goslar, Irena Mrak, Mojca Švajger