FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

voluhar: petek, 12. avgust 2005, ob 16.24 uri; ogledov: 0

[b:c504fc6c65]30.7.2005 – Pogačnikov dom 2050 m, Razor 2601 m, Planja 2453 m Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 9 ur 31 minut Višinska razlika: cca 2050 m[/b:c504fc6c65] Leto je naokoli in spet je čas za Nadižo. Že takoj na začetku pa kraljevska tura; Razor in Planja iz Trente, točneje iz Zadnjice. Z Robijem sva vstala že ob pol petih in še v temi pozajtrkovala. Nato sva se odpeljala v Trento in ob pol sedmih začela turo s parkirišča v Zadnjici. Pot je udobna mulatjera, ki so jo zgradili Italjani med obema vojnama in se sprva vije nad grapo Belega potoka. Prvo uro je bil Robi precej bogi, kar je bila posledica dvodnevnega veseljačenja ob nastopu dopusta. Po dobri uri mu je šlo vendarle na bolje, prijetno pa je bilo tudi dejstvo da sva prvih 1000 višinskih metrov naredila v senci. Potem se je prikazalo sonce, a ura je bila še zgodnja in pripeka ne prehuda. Malo pod Pogačnikovim domom sva zavila s poti in si ogledala Spodnje Kriško jezero. Sledil je kratek vzpon do Pogačnikovega doma, ki stoji na skalni grbi, imenovani Griva na južnem robu Kriških podov. Tu sva pomalicala in občudovala razgled na Trento. Po malici sva nadaljevala pot proti Planja in kazalo je da bo precej vroče. Za to soboto so bile napovedane rekordne temperature in tudi nad 2000 m je v skalah in na meliščih precej žgalo. A zelo hitro se je pooblačilo, malce je še zapihalo in nama precej olajšalo vzpon. Ko sva prilezla do Sedla Planja je bilo že vse zabito, a oblaki so imeli bazo nad vrhovi in ni kazalo da se bo vlilo. Na sedlu sva se usmerila proti Razorju in kmalu prišla do velike votline, kjer je bil še sneg in iz katere je zelo hladno pihalo. Višje je sedelce od koder pelje pot v zahodno steno in potem po grebenu na vrh, na katerega sva prišla po petih urah in dvajsetih minutah. Razgled ni bil ravno blesteč in na vrhu nisva vztrajala prav dolgo, le toliko da se je lahko Robi dvakrat preoblekel, kot da je na modni reviji. Sledil je spust do Sedla Planja in nato še kratek vzpon na Planjo. Pot gre mimo Utrujenega stolpa, ki naslanja svojo glavo na plečati bok Planje. Na Planji je spet sledila modna revija potem pa sestop do Pogačnikovega doma. Imela sva precejšen tempo, prehiter in na zajli čez glajen prag sem izgubil ravnotežje in se prav komično zaguncal na zajli. Prav smešna fotka bi bila če bi me kdo slikal. Sicer pa dobro, da v visokogorju nosimo čelade. Pri Pogačnikovem domu sva imela postanek za čaj, luštrek in novo modno revijo. Robi je modro sklenil da gre v dolino z vetrovko, ker da ga malce zebe. Nisva se spustila niti 100 višinskih metrov, ko mu je postalo malce prevroče in spet je sledil postopek, ruzak dol, zlaganje vetrovke, brskanje po ruzaku… Šel sem kar naprej in Robi me je ujel nekoliko nižje. Po poti, ki je bila zjutraj v senci, je sedaj lepo žgalo, vreme se je namreč zopet zjasnilo. Pot se kar vleče in na koncu sva se precej naveličano vlekla in gledala na uri koliko višine je še. Po devetih urah in pol sva se le privlekla nazaj do avta in se takoj odpeljala do tolmunčka v potoku Krajcarica osvežit utrujene noge. Krajcarica te res osveži, saj ima voda 7 C in v tolmunu ne moreš stati dlje kot nekaj sekund (če seveda nisi Èevl). Po osvežitvi sva se odpeljala še na kosilo v Martinov hram v Bovcu in potem precej utrujena nazaj na Nadižo. Spisal Šaro http://tomazsarc.blogspot.com/2009/03/pogacnikov-dom-2050-m-razor-2601-m.html [b:c504fc6c65]31.7.2005 – Javoršček 1557 m Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 6 ur 13 minut Višinska razlika: cca 1200 m[/b:c504fc6c65] Tokratna tura se je začela z vstajanjem ob 5h30, nafilavanjem želodca s kruhom in salamo, jutranjim umivanjem ter obveznim sra..em. Po dobre pol ure sva se vsedla v avto ter se podala proti najinemu izhodišču Kal-Koritnica. Markirana pot se začne v vasi kal, ter se prek travnikov spusti do Soče. Tam sva naletela na kamp še spečih tabornikov iz Kopra, ga obšla ter prek brvi prečila Sočo. Na drugi strani vode naju je pričakala lepa, vendar strma pot, ki mimo samotne kmetije skozi gozd vodi na planino Golobar. Malo pod 1000 m višine sva šla mimu zapuščenega propadajočega doma proti prelazu Èez Utro, kjer na višini 1305 m stoji partizanski spomenik (v čast 42 pobitim partizanom). V treh urah sva prisopihala na vrh Javorščka. Na vrhu se lepo vidi Krasji vrh (že osvojen) ter greben Polovnika na eni strani, ter Svinjak (že osvojen), Jerebica (zaradi sfiženega vremena neosvojena), Rombon (že osvojen) in Kanin (tudi že osvojen) na drugi strani. Po ogledu okoliških vršacev sva se razkomotila ter pomalicala. Pot v dolinio je potekala po isti trasi kot navkreber, le da je bilo sopihanja ter potenja nekoliko manj. Edina sprememba poti se je zgodila za čas mojega vodenja, ko sem spregledal odcep in sva na planino Golobar prišla z druge strani kot sva hotela. Iz krempljev Šarčevega zbadanja v stilu “sej ne veš kot hodiš” so me rešile jagode in maline na novo odkritem botaničnem vrtu. Na koncu današnjega izleta sva se z avtom odpeljala do Soče, se umila ter odpeljala do gostilne Žvikar na zaslužena zrezka XXL velikosti. Spisal Robi http://tomazsarc.blogspot.com/2005/08/javorscek-3172005.html [b:c504fc6c65]2.8.2005 – Slap Brinta, Gregorčičev slap Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 2 ur 58 minut Višinska razlika: cca 350 m[/b:c504fc6c65] Po dnevu počitka je bila predvidena tura na Škofič in Rdeči rob iz doline Tolminke. A dan počitka smo izkoristili tudi za pivske aktivnosti in ob 4:30 zjutraj sva z Robijem samo ugasnila budilke na telefonih. Vstajanje ni uspelo niti ob 6h in tako sta Škofič in Rdeči rob zvisela. Ko sva se končno zbudila sva se odločila za obisk slapov pod Vrsnim, krajem pod Krnom. Teh je skupaj 11 (baje celo 15), najpomembnejša pa sta Brinta, visok 104 m in Gregorčičev slap, visok 88 m. Pot sva začela v vasi Selce, se dvignila do roba travnikov in potem navzdol v grapo. Na dnu grape teče potok Malenšček, pot pa se razcepi, levo za slap Brinta in desno za Gregorčičev slap. Najprej sva se napotila do Brinte kamor sva prišla zelo hitro. Èez slap teče bolj malo vode, ki jo veter prši naokoli. Po ogledu in fotografiranju sva nadaljevala pot proti Gregorčičevem slapu in se med potjo spustila še do spomenika partizanski bolnišnice, kje je še en slap. Potem pa k Gregorčičevem slapu do katerega je še dobre pol ure hoje. Slap je mogočen, precej bolj vodnat kot Brinta in pod slapom je prijetem tolmunček. Namočila sva samo noge in izmerila temperaturo. Meni je ura izmerila 17 C, Robiju 19 C, recimo da je voda imela 18 C. Po pol urnem uživanju na “plaži“ sva se odpravila nazaj, pot pa je mestoma kar nevarna za zdrs. Vpisala sva se še v vpisno knjigo, ki je daleč stran od slapa, vpisana pa sta bila tudi Boni in Èojbl, ki sta bila tu 4 dni prej, za njima je bilo vpisanih le 8 ljudi. Ob povratku sva si z roba travnikov ogledala Gregorčičev slap še od daleč in se počasi vrnila v Selce. Lepa tura in lep nadomestek odpadle ture. Po turi pa smo se dobili s kolesarjem Duletom na kosilu v gostilni Lavrenčič v Borjani. Spisal Šaro http://tomazsarc.blogspot.com/2009/03/slap-brinta-gregorcicev-slap-282005.html [b:c504fc6c65]4.8.2005 – Veliki vrh 1764 m Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 7 ur 52 minut Višinska razlika: cca 1630 m[/b:c504fc6c65] Dopustovanje na Nadiži se je prevesilo v drugo polovico in po deževni sredi je nastopilo oblačno četrtkovo jutro. Zaradi nesigurnega vremena je padla odločitev, da se odpraviva na enega izmed okoliških vrhoiv s sorazmerno lahkim dostopom. Pot na Veliki vrh sva pričela v Kobaridu pri kampu Koren na levi strani Soče blizu Napoleonovega mosta. Po približno 20 minutah sva prišla mimo slapa Mali Kozjak, kjer je pot za Veliki vrh zavila levo in lepa mulatera naju je pripeljala do vasi Magozd. Od najinih prijateljev kolesarjev sva bila opozorjena , da je v tem kraju hiša z zanimivimi napisi z naše polpretekle zgodovine na fasadi. Med nadaljnim vzponom proti vrhu se je pod nama čedalje bolj odpiral pogled na dolino Soče med Žago in Tolminom. Pot je postajala čedalje slabša in očitno na Velikem vrhu ni prav veliko planincev. Po dobrih treh urah sva prišla na sedlo Dolec med Velikim vrhom na desni in Pirhavcem na levi strani. Od tu sva lepo videla hribe nad Soško dolino od Kobariškega stola prek Matajurja pa vse do oddaljenega Muzca. Èakalo naju je še dobrih 350 m višinske razlike po zelo slabi poti , katere večino je že prekrila trava. Na vrhu pa se nama je odprl prekrasen pogled na gore nad Bovcem: Kanin, Rombon, Loško steno, Mangart, Bavški Grintavec. Pri sestopu sva naletela na borovnice, si jih postregla, turo pa zaključila s pizzo v Kobaridu. Spisal Robi http://tomazsarc.blogspot.com/2005/08/veliki-vrh-polovnik-482005.html [b:c504fc6c65]5.8.2005 – Nemške glave 1597 m Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 2 ur 15 minut Višinska razlika: cca 540 m[/b:c504fc6c65] V četrtek zvečer je prispela nova pošiljka voluharjev na Nadižo in temu primerno je bilo veseljačenje. V petek je sledilo pozno vstajanje in na dopoldanski kavi so nekateri veselo segali po pelinkovčkih. Ker je bil za petek popoldne najavljen Èevl, za naslednji dan pa predvidena tura na Viš, si nisva mogla privoščiti dopoldanskega popivanja in sva raje pobegnila pred “slabo družbo”, preden se asimilirava. Izbrana je bila kratka turca na Nemške glave, vrh nad mejnim prehodom Predel. Pot se začne vmes med slovenskim in italjanskim delom mejnega prehoda. Najprej po travniku, potem pa po nekdanji graničarski poti strmo navzgor. Odpirali so se vedno lepši razgledi na Mangart in na Rabeljsko jezero. Po slabi uri sva prispela na prvi od štirih vrhov. Nemške glave so namreč manjša planota z nekako štirimi vrhovi, najvišji pa je zadnji najzahodnejši. Na planoti se odpro razgledi, ki se res lahko postavijo ob bok Slemenu nad Tamarjem, kot obljublja vodnik. Na jugu štrli stena Jerebice, na vzhodu celotna Loška stena, Jalovec in Mangart, na zahodu pa skupina Viša in zelo lepo vidna dolina Belega potoka (Riobianco), smer spusta jutrišnje ture. Na zadnji najvišji vrh vodnik obljublja lepo stezico po italjanski strani, ki sva jo seveda zgrešila in šla po težji škrbini, ki navzdol terja skrajno previdnost. Na drugi strani škrbine sva lepo videla zgrešeno potko na italjanski strani. Kmalu sva prišla na vrh, pomalicala, pofotografirala in se odpravila nazaj. Po škrbini tokrat navzgor z lahkoto in prek ostalih neizrazitih vrhov proti dolini. Ob povratku do avta sva se odločila da se zapeljeva še na Mangrtsko sedlo. Robi ga namerava osvojiti s kolesom pa je želel videti koliko je tega klanca. Ja, kar nekaj ga je. Izlet sva zaključila s kosilom pri Žvikarju in srečanjem s Èevlom v Cinci Marinci v Kobaridu. Spisal Šaro http://tomazsarc.blogspot.com/2005/08/nemske-glave-582005.html [b:c504fc6c65]6.8.2005 - Viš (Jof Fuart – močna gora) 2666 m, Male Bele špice (Cime Piccole di Riobianco) 2206 m Udeleženci: Èevl, Šaro, Robi Višinska razlika: cca 2100 m Trajanje: 9 ur 50 minut[/b:c504fc6c65] Tokrat je bila destinacija gora v Zahodnih Julicih, ki leži na SV Italije, tik nad Trbižom. (slovenskih gorskih pionirjev odkrite gore na italjanski strani) Že v petek popoldne sem se pridružil brodski odpravi, stacionirani v kampu Podbela ob reki Nadiži. Stara gorska mačka sta bila tam že več kot teden dni, s prehojenimi tisti teden že večimi hribi. Za razliko od mene, ki sem imel zadnjih 5 mesecev gorniški dopust, sta pokala od kondicije. No, čisto brez pa tudi nisem bil. Zaradi zahtevnosti ture, je bila ura vstajnja in nato štarta prav ubijalska. Ob četrti uri zjutraj je začelo brenčat okoli ušes, nato vstajanje, hranjenje, umivanje… Malo pred peto smo se že odpeljali proti mejnemu prehodu Predel, od katerega je bila štartna točka oddaljena le par kilometov. Ura je odbila šest, ko smo začeli brusit pete. Pripravljal se je lep, svež in sončen dan. Prvi dve uri smo hodili v glavnem po gozdu, v senci. Kaj kmalu je v soncu zasijala koča Corsi, ki leži na nekakšni planoti, katera meji med strmimi skalami in gozdnim dostopom. Pol poti do vrha je bilo za nami. Malo smo se okrepčali, preverili zemljevid, vglavnem pa uživali v jutranjem soncu na skoraj 1900 metrih višine. Občutki ki se porajajo ob tej uri, na taki višini, s takim vremenom, so naravnost odlični. V okoliških stenah so se že začeli pojavlajti športni plezalci, kajti tu naokoli imajo svoj raj. Gremo naprej, smo dejali in začel se je skalni del ture, ki pa je meni še vedno najljubši. Hoja po visokogorju ima svoj čar. Hitro je strmina začela upravičevati svoj sloves, tudi Robi svojo na novo, s kolesom nabrano kondicijo. Vlekel je k zmešan. S Šarotom sva sem ter tja le skomignila z rameni. Bravo Robi. Pot do vrha je bila zelo raznolika, od malih plezalnih prehodov, do hoje s pomočjo pletenic(zajl po domače). Zaradi zgodnje ure smo srečali le malo hribovcev. Še sreča, saj tam kjer je Italjan je tudi hrup. Veliko hrupa, ki pa ne paše v visokogorje. Sploh italjanski, ki ne paše nikamor. Razgledi so bili vedno lepši, videlo se je vedno dlje. Še gamsi so spokojno čepeli na svojih poličkah (kot Humar) in negibno strmeli v daljavo, brez da bi jih karkoli zmotilo. Po dobrih štirih urah in pol smo se znašli na vrhu 2666m visokega Viša. Sonce je sijalo, nebo je bilo modro, ura pa še ne enajst. Zakon. Sledilo je obvezno slikanje, hranjenje, občudovanje in plan kako naprej. Imeli smo dve varianiti, pot Anite Goitan, zelo zračna in pa pot proti vzhodnemu delu masiva, po spustu skoraj do prej omenjene koče, do škrbine dobrih 400m višje. Odločili smo se za drugo varianto. Tam nas je čakala nova pustolovščina. Priznam da sem bil že dokaj utrujen, Šaro malo manj, le Robi je še vedno vlekel…kakorkoli, skupaj smo prilomastili do škrbine. Tu pa se je začela Pot stoletnice (Sentiero del Centenario). Urejena pot za izkušene planince. Že začetek je neopisljiv. Vstopili smo v skalo izklesan rov, stojne višine in dveh možakarjev vkp širine, ki so ga izklesali med I. svetovno vojno. Na eni strani gore smo vstopili, čisto na drugi pa prišli ven. Pridobili smo tudi na višini, saj pelje kaj strmo navzgor. Brez naglavnih lučk, nebi videli tudi nosa. Za klavstrofobike naravnost idealen kraj, haha. Pot je peljala naprej po grebenu in hitro smo uvideli zakaj je bilo opozorilo, da je pot za izkušene. Začele so se zajle, tudi lestev se je prikradla, da ne govorim o višinah in pa prepadih spodaj. Koncentracija je bila na polno, saj bi tudi najmanjša napaka ali pa zdrs prinesla velike težave. Vse smo uspešno prebrodili, se veselili in čudili. Končno je pot pripeljala do melišča, po katermu smo se spustili dobrih 300m nižje, do bivaka Gorizia. Malo smo počili, se napojili, ter rekli besedo ali dve s planinci, ki so bili pred bivakom. Èakal nas je le še spust po dolini Belega potoka cca 1000m višinske razlike do izhodišča, ki mi je zaradi narave terena (dokaj položno in nikoli konca) že dodobra popil še preostalo energijo. Nekje na pol poti smo se ustavili še pri bivaku Brunner, ki pa je že v gozdu in v dokaj neuglednem stanju, v smislu zapuščenosti in posledično zaradi dostopnosti tudi dokaj uničenem stanju ( zabave in druženja ). Po manj kot desetih urah smo prišli nazaj do avta, počasi odvgli oznojena oblačila, ter se na hitro oprali v bližnjem potoku. Sledila je vrnitev v Slovenijo in seveda zasluženo kosilo pri Žvikarju, v vasi Podklopca nedaleč od Bovca. V kamp Podbela smo se vrnili nekje po 13 urah odsotnosi, kjer sem se poslovil od prijateljev.Namreč, ostala sta tam še do naslednjega dne. Bila je kraljevska tura, ki je posegla v sam vrh tur po narejenih višinskih metrih. Odlično in vsekakor ponovljivo. Spisal Èevl. http://tomazsarc.blogspot.com/2005/08/vis-pot-stoletnice-682005.html

voluhar: petek, 12. avgust 2005, ob 16.24 uri

[b:c504fc6c65]30.7.2005 – Pogačnikov dom 2050 m, Razor 2601 m, Planja 2453 m Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 9 ur 31 minut Višinska razlika: cca 2050 m[/b:c504fc6c65] Leto je naokoli in spet je čas za Nadižo. Že takoj na začetku pa kraljevska tura; Razor in Planja iz Trente, točneje iz Zadnjice. Z Robijem sva vstala že ob pol petih in še v temi pozajtrkovala. Nato sva se odpeljala v Trento in ob pol sedmih začela turo s parkirišča v Zadnjici. Pot je udobna mulatjera, ki so jo zgradili Italjani med obema vojnama in se sprva vije nad grapo Belega potoka. Prvo uro je bil Robi precej bogi, kar je bila posledica dvodnevnega veseljačenja ob nastopu dopusta. Po dobri uri mu je šlo vendarle na bolje, prijetno pa je bilo tudi dejstvo da sva prvih 1000 višinskih metrov naredila v senci. Potem se je prikazalo sonce, a ura je bila še zgodnja in pripeka ne prehuda. Malo pod Pogačnikovim domom sva zavila s poti in si ogledala Spodnje Kriško jezero. Sledil je kratek vzpon do Pogačnikovega doma, ki stoji na skalni grbi, imenovani Griva na južnem robu Kriških podov. Tu sva pomalicala in občudovala razgled na Trento. Po malici sva nadaljevala pot proti Planja in kazalo je da bo precej vroče. Za to soboto so bile napovedane rekordne temperature in tudi nad 2000 m je v skalah in na meliščih precej žgalo. A zelo hitro se je pooblačilo, malce je še zapihalo in nama precej olajšalo vzpon. Ko sva prilezla do Sedla Planja je bilo že vse zabito, a oblaki so imeli bazo nad vrhovi in ni kazalo da se bo vlilo. Na sedlu sva se usmerila proti Razorju in kmalu prišla do velike votline, kjer je bil še sneg in iz katere je zelo hladno pihalo. Višje je sedelce od koder pelje pot v zahodno steno in potem po grebenu na vrh, na katerega sva prišla po petih urah in dvajsetih minutah. Razgled ni bil ravno blesteč in na vrhu nisva vztrajala prav dolgo, le toliko da se je lahko Robi dvakrat preoblekel, kot da je na modni reviji. Sledil je spust do Sedla Planja in nato še kratek vzpon na Planjo. Pot gre mimo Utrujenega stolpa, ki naslanja svojo glavo na plečati bok Planje. Na Planji je spet sledila modna revija potem pa sestop do Pogačnikovega doma. Imela sva precejšen tempo, prehiter in na zajli čez glajen prag sem izgubil ravnotežje in se prav komično zaguncal na zajli. Prav smešna fotka bi bila če bi me kdo slikal. Sicer pa dobro, da v visokogorju nosimo čelade. Pri Pogačnikovem domu sva imela postanek za čaj, luštrek in novo modno revijo. Robi je modro sklenil da gre v dolino z vetrovko, ker da ga malce zebe. Nisva se spustila niti 100 višinskih metrov, ko mu je postalo malce prevroče in spet je sledil postopek, ruzak dol, zlaganje vetrovke, brskanje po ruzaku… Šel sem kar naprej in Robi me je ujel nekoliko nižje. Po poti, ki je bila zjutraj v senci, je sedaj lepo žgalo, vreme se je namreč zopet zjasnilo. Pot se kar vleče in na koncu sva se precej naveličano vlekla in gledala na uri koliko višine je še. Po devetih urah in pol sva se le privlekla nazaj do avta in se takoj odpeljala do tolmunčka v potoku Krajcarica osvežit utrujene noge. Krajcarica te res osveži, saj ima voda 7 C in v tolmunu ne moreš stati dlje kot nekaj sekund (če seveda nisi Èevl). Po osvežitvi sva se odpeljala še na kosilo v Martinov hram v Bovcu in potem precej utrujena nazaj na Nadižo. Spisal Šaro http://tomazsarc.blogspot.com/2009/03/pogacnikov-dom-2050-m-razor-2601-m.html [b:c504fc6c65]31.7.2005 – Javoršček 1557 m Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 6 ur 13 minut Višinska razlika: cca 1200 m[/b:c504fc6c65] Tokratna tura se je začela z vstajanjem ob 5h30, nafilavanjem želodca s kruhom in salamo, jutranjim umivanjem ter obveznim sra..em. Po dobre pol ure sva se vsedla v avto ter se podala proti najinemu izhodišču Kal-Koritnica. Markirana pot se začne v vasi kal, ter se prek travnikov spusti do Soče. Tam sva naletela na kamp še spečih tabornikov iz Kopra, ga obšla ter prek brvi prečila Sočo. Na drugi strani vode naju je pričakala lepa, vendar strma pot, ki mimo samotne kmetije skozi gozd vodi na planino Golobar. Malo pod 1000 m višine sva šla mimu zapuščenega propadajočega doma proti prelazu Èez Utro, kjer na višini 1305 m stoji partizanski spomenik (v čast 42 pobitim partizanom). V treh urah sva prisopihala na vrh Javorščka. Na vrhu se lepo vidi Krasji vrh (že osvojen) ter greben Polovnika na eni strani, ter Svinjak (že osvojen), Jerebica (zaradi sfiženega vremena neosvojena), Rombon (že osvojen) in Kanin (tudi že osvojen) na drugi strani. Po ogledu okoliških vršacev sva se razkomotila ter pomalicala. Pot v dolinio je potekala po isti trasi kot navkreber, le da je bilo sopihanja ter potenja nekoliko manj. Edina sprememba poti se je zgodila za čas mojega vodenja, ko sem spregledal odcep in sva na planino Golobar prišla z druge strani kot sva hotela. Iz krempljev Šarčevega zbadanja v stilu “sej ne veš kot hodiš” so me rešile jagode in maline na novo odkritem botaničnem vrtu. Na koncu današnjega izleta sva se z avtom odpeljala do Soče, se umila ter odpeljala do gostilne Žvikar na zaslužena zrezka XXL velikosti. Spisal Robi http://tomazsarc.blogspot.com/2005/08/javorscek-3172005.html [b:c504fc6c65]2.8.2005 – Slap Brinta, Gregorčičev slap Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 2 ur 58 minut Višinska razlika: cca 350 m[/b:c504fc6c65] Po dnevu počitka je bila predvidena tura na Škofič in Rdeči rob iz doline Tolminke. A dan počitka smo izkoristili tudi za pivske aktivnosti in ob 4:30 zjutraj sva z Robijem samo ugasnila budilke na telefonih. Vstajanje ni uspelo niti ob 6h in tako sta Škofič in Rdeči rob zvisela. Ko sva se končno zbudila sva se odločila za obisk slapov pod Vrsnim, krajem pod Krnom. Teh je skupaj 11 (baje celo 15), najpomembnejša pa sta Brinta, visok 104 m in Gregorčičev slap, visok 88 m. Pot sva začela v vasi Selce, se dvignila do roba travnikov in potem navzdol v grapo. Na dnu grape teče potok Malenšček, pot pa se razcepi, levo za slap Brinta in desno za Gregorčičev slap. Najprej sva se napotila do Brinte kamor sva prišla zelo hitro. Èez slap teče bolj malo vode, ki jo veter prši naokoli. Po ogledu in fotografiranju sva nadaljevala pot proti Gregorčičevem slapu in se med potjo spustila še do spomenika partizanski bolnišnice, kje je še en slap. Potem pa k Gregorčičevem slapu do katerega je še dobre pol ure hoje. Slap je mogočen, precej bolj vodnat kot Brinta in pod slapom je prijetem tolmunček. Namočila sva samo noge in izmerila temperaturo. Meni je ura izmerila 17 C, Robiju 19 C, recimo da je voda imela 18 C. Po pol urnem uživanju na “plaži“ sva se odpravila nazaj, pot pa je mestoma kar nevarna za zdrs. Vpisala sva se še v vpisno knjigo, ki je daleč stran od slapa, vpisana pa sta bila tudi Boni in Èojbl, ki sta bila tu 4 dni prej, za njima je bilo vpisanih le 8 ljudi. Ob povratku sva si z roba travnikov ogledala Gregorčičev slap še od daleč in se počasi vrnila v Selce. Lepa tura in lep nadomestek odpadle ture. Po turi pa smo se dobili s kolesarjem Duletom na kosilu v gostilni Lavrenčič v Borjani. Spisal Šaro http://tomazsarc.blogspot.com/2009/03/slap-brinta-gregorcicev-slap-282005.html [b:c504fc6c65]4.8.2005 – Veliki vrh 1764 m Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 7 ur 52 minut Višinska razlika: cca 1630 m[/b:c504fc6c65] Dopustovanje na Nadiži se je prevesilo v drugo polovico in po deževni sredi je nastopilo oblačno četrtkovo jutro. Zaradi nesigurnega vremena je padla odločitev, da se odpraviva na enega izmed okoliških vrhoiv s sorazmerno lahkim dostopom. Pot na Veliki vrh sva pričela v Kobaridu pri kampu Koren na levi strani Soče blizu Napoleonovega mosta. Po približno 20 minutah sva prišla mimo slapa Mali Kozjak, kjer je pot za Veliki vrh zavila levo in lepa mulatera naju je pripeljala do vasi Magozd. Od najinih prijateljev kolesarjev sva bila opozorjena , da je v tem kraju hiša z zanimivimi napisi z naše polpretekle zgodovine na fasadi. Med nadaljnim vzponom proti vrhu se je pod nama čedalje bolj odpiral pogled na dolino Soče med Žago in Tolminom. Pot je postajala čedalje slabša in očitno na Velikem vrhu ni prav veliko planincev. Po dobrih treh urah sva prišla na sedlo Dolec med Velikim vrhom na desni in Pirhavcem na levi strani. Od tu sva lepo videla hribe nad Soško dolino od Kobariškega stola prek Matajurja pa vse do oddaljenega Muzca. Èakalo naju je še dobrih 350 m višinske razlike po zelo slabi poti , katere večino je že prekrila trava. Na vrhu pa se nama je odprl prekrasen pogled na gore nad Bovcem: Kanin, Rombon, Loško steno, Mangart, Bavški Grintavec. Pri sestopu sva naletela na borovnice, si jih postregla, turo pa zaključila s pizzo v Kobaridu. Spisal Robi http://tomazsarc.blogspot.com/2005/08/veliki-vrh-polovnik-482005.html [b:c504fc6c65]5.8.2005 – Nemške glave 1597 m Udeleženca: Šaro, Robi Trajanje: 2 ur 15 minut Višinska razlika: cca 540 m[/b:c504fc6c65] V četrtek zvečer je prispela nova pošiljka voluharjev na Nadižo in temu primerno je bilo veseljačenje. V petek je sledilo pozno vstajanje in na dopoldanski kavi so nekateri veselo segali po pelinkovčkih. Ker je bil za petek popoldne najavljen Èevl, za naslednji dan pa predvidena tura na Viš, si nisva mogla privoščiti dopoldanskega popivanja in sva raje pobegnila pred “slabo družbo”, preden se asimilirava. Izbrana je bila kratka turca na Nemške glave, vrh nad mejnim prehodom Predel. Pot se začne vmes med slovenskim in italjanskim delom mejnega prehoda. Najprej po travniku, potem pa po nekdanji graničarski poti strmo navzgor. Odpirali so se vedno lepši razgledi na Mangart in na Rabeljsko jezero. Po slabi uri sva prispela na prvi od štirih vrhov. Nemške glave so namreč manjša planota z nekako štirimi vrhovi, najvišji pa je zadnji najzahodnejši. Na planoti se odpro razgledi, ki se res lahko postavijo ob bok Slemenu nad Tamarjem, kot obljublja vodnik. Na jugu štrli stena Jerebice, na vzhodu celotna Loška stena, Jalovec in Mangart, na zahodu pa skupina Viša in zelo lepo vidna dolina Belega potoka (Riobianco), smer spusta jutrišnje ture. Na zadnji najvišji vrh vodnik obljublja lepo stezico po italjanski strani, ki sva jo seveda zgrešila in šla po težji škrbini, ki navzdol terja skrajno previdnost. Na drugi strani škrbine sva lepo videla zgrešeno potko na italjanski strani. Kmalu sva prišla na vrh, pomalicala, pofotografirala in se odpravila nazaj. Po škrbini tokrat navzgor z lahkoto in prek ostalih neizrazitih vrhov proti dolini. Ob povratku do avta sva se odločila da se zapeljeva še na Mangrtsko sedlo. Robi ga namerava osvojiti s kolesom pa je želel videti koliko je tega klanca. Ja, kar nekaj ga je. Izlet sva zaključila s kosilom pri Žvikarju in srečanjem s Èevlom v Cinci Marinci v Kobaridu. Spisal Šaro http://tomazsarc.blogspot.com/2005/08/nemske-glave-582005.html [b:c504fc6c65]6.8.2005 - Viš (Jof Fuart – močna gora) 2666 m, Male Bele špice (Cime Piccole di Riobianco) 2206 m Udeleženci: Èevl, Šaro, Robi Višinska razlika: cca 2100 m Trajanje: 9 ur 50 minut[/b:c504fc6c65] Tokrat je bila destinacija gora v Zahodnih Julicih, ki leži na SV Italije, tik nad Trbižom. (slovenskih gorskih pionirjev odkrite gore na italjanski strani) Že v petek popoldne sem se pridružil brodski odpravi, stacionirani v kampu Podbela ob reki Nadiži. Stara gorska mačka sta bila tam že več kot teden dni, s prehojenimi tisti teden že večimi hribi. Za razliko od mene, ki sem imel zadnjih 5 mesecev gorniški dopust, sta pokala od kondicije. No, čisto brez pa tudi nisem bil. Zaradi zahtevnosti ture, je bila ura vstajnja in nato štarta prav ubijalska. Ob četrti uri zjutraj je začelo brenčat okoli ušes, nato vstajanje, hranjenje, umivanje… Malo pred peto smo se že odpeljali proti mejnemu prehodu Predel, od katerega je bila štartna točka oddaljena le par kilometov. Ura je odbila šest, ko smo začeli brusit pete. Pripravljal se je lep, svež in sončen dan. Prvi dve uri smo hodili v glavnem po gozdu, v senci. Kaj kmalu je v soncu zasijala koča Corsi, ki leži na nekakšni planoti, katera meji med strmimi skalami in gozdnim dostopom. Pol poti do vrha je bilo za nami. Malo smo se okrepčali, preverili zemljevid, vglavnem pa uživali v jutranjem soncu na skoraj 1900 metrih višine. Občutki ki se porajajo ob tej uri, na taki višini, s takim vremenom, so naravnost odlični. V okoliških stenah so se že začeli pojavlajti športni plezalci, kajti tu naokoli imajo svoj raj. Gremo naprej, smo dejali in začel se je skalni del ture, ki pa je meni še vedno najljubši. Hoja po visokogorju ima svoj čar. Hitro je strmina začela upravičevati svoj sloves, tudi Robi svojo na novo, s kolesom nabrano kondicijo. Vlekel je k zmešan. S Šarotom sva sem ter tja le skomignila z rameni. Bravo Robi. Pot do vrha je bila zelo raznolika, od malih plezalnih prehodov, do hoje s pomočjo pletenic(zajl po domače). Zaradi zgodnje ure smo srečali le malo hribovcev. Še sreča, saj tam kjer je Italjan je tudi hrup. Veliko hrupa, ki pa ne paše v visokogorje. Sploh italjanski, ki ne paše nikamor. Razgledi so bili vedno lepši, videlo se je vedno dlje. Še gamsi so spokojno čepeli na svojih poličkah (kot Humar) in negibno strmeli v daljavo, brez da bi jih karkoli zmotilo. Po dobrih štirih urah in pol smo se znašli na vrhu 2666m visokega Viša. Sonce je sijalo, nebo je bilo modro, ura pa še ne enajst. Zakon. Sledilo je obvezno slikanje, hranjenje, občudovanje in plan kako naprej. Imeli smo dve varianiti, pot Anite Goitan, zelo zračna in pa pot proti vzhodnemu delu masiva, po spustu skoraj do prej omenjene koče, do škrbine dobrih 400m višje. Odločili smo se za drugo varianto. Tam nas je čakala nova pustolovščina. Priznam da sem bil že dokaj utrujen, Šaro malo manj, le Robi je še vedno vlekel…kakorkoli, skupaj smo prilomastili do škrbine. Tu pa se je začela Pot stoletnice (Sentiero del Centenario). Urejena pot za izkušene planince. Že začetek je neopisljiv. Vstopili smo v skalo izklesan rov, stojne višine in dveh možakarjev vkp širine, ki so ga izklesali med I. svetovno vojno. Na eni strani gore smo vstopili, čisto na drugi pa prišli ven. Pridobili smo tudi na višini, saj pelje kaj strmo navzgor. Brez naglavnih lučk, nebi videli tudi nosa. Za klavstrofobike naravnost idealen kraj, haha. Pot je peljala naprej po grebenu in hitro smo uvideli zakaj je bilo opozorilo, da je pot za izkušene. Začele so se zajle, tudi lestev se je prikradla, da ne govorim o višinah in pa prepadih spodaj. Koncentracija je bila na polno, saj bi tudi najmanjša napaka ali pa zdrs prinesla velike težave. Vse smo uspešno prebrodili, se veselili in čudili. Končno je pot pripeljala do melišča, po katermu smo se spustili dobrih 300m nižje, do bivaka Gorizia. Malo smo počili, se napojili, ter rekli besedo ali dve s planinci, ki so bili pred bivakom. Èakal nas je le še spust po dolini Belega potoka cca 1000m višinske razlike do izhodišča, ki mi je zaradi narave terena (dokaj položno in nikoli konca) že dodobra popil še preostalo energijo. Nekje na pol poti smo se ustavili še pri bivaku Brunner, ki pa je že v gozdu in v dokaj neuglednem stanju, v smislu zapuščenosti in posledično zaradi dostopnosti tudi dokaj uničenem stanju ( zabave in druženja ). Po manj kot desetih urah smo prišli nazaj do avta, počasi odvgli oznojena oblačila, ter se na hitro oprali v bližnjem potoku. Sledila je vrnitev v Slovenijo in seveda zasluženo kosilo pri Žvikarju, v vasi Podklopca nedaleč od Bovca. V kamp Podbela smo se vrnili nekje po 13 urah odsotnosi, kjer sem se poslovil od prijateljev.Namreč, ostala sta tam še do naslednjega dne. Bila je kraljevska tura, ki je posegla v sam vrh tur po narejenih višinskih metrih. Odlično in vsekakor ponovljivo. Spisal Èevl. http://tomazsarc.blogspot.com/2005/08/vis-pot-stoletnice-682005.html

marfi: petek, 12. avgust 2005, ob 17.15 uri

Zelo lepo opisano. Hvala za enormno količino posnetkov, pri katerih pogrešam opise in vsaj rahel filter, saj bi med "pes gleda v desno", "pes gleda v levo" in "pes prežvekuje" raje videl samo "pes". Poleg tega bi bilo lepo, če bi se dalo pri konkretnem opisu dneva skočiti na konkretni set fotografij.

hari: petek, 12. avgust 2005, ob 17.26 uri

Dobri opisi, ni kaj. Želel bi si samo razvrstitev tur po posameznih opisih. A, spominsko kartico si pa samo spraznil na pikakom, daj si še na disk arhiviraj?!

Mitja: petek, 12. avgust 2005, ob 18.06 uri

Uf, lepi spomini...na srednješolsko pisanje esejev. :lol: