FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Domen: ponedeljek, 22. avgust 2005, ob 19.30 uri; ogledov: 0

Z Kluž po dobro uhojeni lovski stezi mimo zidane bajte na Izgori in po grebenu mimo (zaklenjenega) bivaka LD Bovec (1350 nmv) na travnato sedlo, kjer je steze konec. Po opisu v Stritarjevem vodniku sem se nekoliko spustil po travnatem pobočju proti vzhodu, se vzpel do grape nad meliščem in po travnati gredini prestopil v sosednjo grapo, ki pripelje do travnatega pobočja Male krnice (prehod je lepo viden že s sedla). Po travah sem se vseskozi držal levo do grebena med M in V Krnico in po njem na Vrh Krnice. V Mali Krnici sem trčil na skupino gornikov, ki se je s sedla do nje prebila po strmih travah, nekoliko levo od opisanega sistema obeh grap. Zagotovo težje, se pa očitno tudi da. Oznake, ki so na brezpotnem odseku svoj čas lajšale orientacijo, je povozil čas, tako da na njihovo pomoč ne moremo računati. Nam pa tu in tam kak zelo obledel primerek vendarle potrdi, da smo na pravi poti. Na ključnih mestih nam pomagajo redki možici in naj tako tudi ostane, saj neke kvazioznake v tak svet resnično ne sodijo (mislim, da so bile na nekaterih mestih zelo spretno prebarvane z sivo barvo). Greben proti Briceljku je resnično prava poezija, kjer uživamo v lahkem poplezavanju. Težave morda le tu in tam nekoliko zadišijo po II. stopnji. Izjema je seveda trebušasta skalna stopnja, v sestopu z Vrha Rup, brez pravih stopov in oprimkov. »Zavarovana« je s prosto visečo vrvjo, s pomočjo katere se nekako spustimo čeznjo. Težavnost detajla sicer dosega nekje IV. stopnjo, kakega pametnega obvoza pa nisem zasledil. Na vrhu Oltarjev sem presenečen trčil na ogaben rdeč napis »OLTARJI«. Kasneje sem videl, da je na gosto pomalana tudi smer sestopa proti škrbinici med Oltarji in Briceljkom. Kakšno veselje ljudje najdejo v takšnem početju, mi resnično ni jasno. Tako kot »nedeljski« planinec ne potrebuje napisa Triglav, da ve, da je na njegovem vrhu, tako sem zatrdno prepričan, da isto velja za obiskovalca Loške stene na vrhu Oltarjev, prav tako bi se le ta brez rdečih madežev znašel tudi v sestopu do škrbinice. Spust z Briceljka v Bavščico mi je bil že poznan, tako da sem vedel, da ta pot že dolgo časa ni več markirana. Rdeče packe, ki so jo nekoč »krasile«, so prebarvane z sivo barvo, tako da so seveda precej slabše, a še vedno vidne, v svetlo modrem odtenku. Pot je sicer nemogoče zgrešiti, saj nas na vsakem ovinku pozdravi bataljon možicev. Tisti, ki je premalal pot na Briceljk, je očitno tako padel v svoje početje, da je pomalal še vse uradne markacije PZS na označeni poti Bavščica – Jalovec. Vsaj do lovske koče nad Balo, za višje ne vem. Očitno torej v Bavščici glede označevanja poti vlada totalna anarhija. Na eni strani pomalani Oltarji, na drugi pa prekrite markacije na uradno označeni poti. Vsaj kolikor je meni poznano, pot čez Balo še vedno velja za označeno in je kot taka vrisana tudi na vseh zemljevidih, medtem ko je pot na Briceljk na novejših zemljevidih že vrisana kot neoznačena (tako kot pot čez Dolič v sosednji dolini). Jaz osebno bi se sicer danes takoj podpisal pod direktivo, da naj bodo vse planinske poti v slovenskih hribih odrešene oznak, a roko na srce, sem se s hribi seznanil in v njih nabiral izkušnje prav preko teh markiranih poti. Predvsem pa sem proti samovolji, s katero bi si nekateri planinci hribe očitno radi pobarvali po lastnih željah in okusu. Kdo je odgovoren za označevanje poti, se točno ve in tega bi se bilo potrebno držat! Tudi te lepotne barvne napake na posameznih odsekih pa ne pokvarijo celotnega vtisa o turi, na kateri resnično lahko uživamo v odmaknjeni trentarski divjini in neokrnjeni naravi. Žal je takih kotičkov, vsaj tako se mi dozdeva, z leta v leto manj...!

Domen: ponedeljek, 22. avgust 2005, ob 19.30 uri

Z Kluž po dobro uhojeni lovski stezi mimo zidane bajte na Izgori in po grebenu mimo (zaklenjenega) bivaka LD Bovec (1350 nmv) na travnato sedlo, kjer je steze konec. Po opisu v Stritarjevem vodniku sem se nekoliko spustil po travnatem pobočju proti vzhodu, se vzpel do grape nad meliščem in po travnati gredini prestopil v sosednjo grapo, ki pripelje do travnatega pobočja Male krnice (prehod je lepo viden že s sedla). Po travah sem se vseskozi držal levo do grebena med M in V Krnico in po njem na Vrh Krnice. V Mali Krnici sem trčil na skupino gornikov, ki se je s sedla do nje prebila po strmih travah, nekoliko levo od opisanega sistema obeh grap. Zagotovo težje, se pa očitno tudi da. Oznake, ki so na brezpotnem odseku svoj čas lajšale orientacijo, je povozil čas, tako da na njihovo pomoč ne moremo računati. Nam pa tu in tam kak zelo obledel primerek vendarle potrdi, da smo na pravi poti. Na ključnih mestih nam pomagajo redki možici in naj tako tudi ostane, saj neke kvazioznake v tak svet resnično ne sodijo (mislim, da so bile na nekaterih mestih zelo spretno prebarvane z sivo barvo). Greben proti Briceljku je resnično prava poezija, kjer uživamo v lahkem poplezavanju. Težave morda le tu in tam nekoliko zadišijo po II. stopnji. Izjema je seveda trebušasta skalna stopnja, v sestopu z Vrha Rup, brez pravih stopov in oprimkov. »Zavarovana« je s prosto visečo vrvjo, s pomočjo katere se nekako spustimo čeznjo. Težavnost detajla sicer dosega nekje IV. stopnjo, kakega pametnega obvoza pa nisem zasledil. Na vrhu Oltarjev sem presenečen trčil na ogaben rdeč napis »OLTARJI«. Kasneje sem videl, da je na gosto pomalana tudi smer sestopa proti škrbinici med Oltarji in Briceljkom. Kakšno veselje ljudje najdejo v takšnem početju, mi resnično ni jasno. Tako kot »nedeljski« planinec ne potrebuje napisa Triglav, da ve, da je na njegovem vrhu, tako sem zatrdno prepričan, da isto velja za obiskovalca Loške stene na vrhu Oltarjev, prav tako bi se le ta brez rdečih madežev znašel tudi v sestopu do škrbinice. Spust z Briceljka v Bavščico mi je bil že poznan, tako da sem vedel, da ta pot že dolgo časa ni več markirana. Rdeče packe, ki so jo nekoč »krasile«, so prebarvane z sivo barvo, tako da so seveda precej slabše, a še vedno vidne, v svetlo modrem odtenku. Pot je sicer nemogoče zgrešiti, saj nas na vsakem ovinku pozdravi bataljon možicev. Tisti, ki je premalal pot na Briceljk, je očitno tako padel v svoje početje, da je pomalal še vse uradne markacije PZS na označeni poti Bavščica – Jalovec. Vsaj do lovske koče nad Balo, za višje ne vem. Očitno torej v Bavščici glede označevanja poti vlada totalna anarhija. Na eni strani pomalani Oltarji, na drugi pa prekrite markacije na uradno označeni poti. Vsaj kolikor je meni poznano, pot čez Balo še vedno velja za označeno in je kot taka vrisana tudi na vseh zemljevidih, medtem ko je pot na Briceljk na novejših zemljevidih že vrisana kot neoznačena (tako kot pot čez Dolič v sosednji dolini). Jaz osebno bi se sicer danes takoj podpisal pod direktivo, da naj bodo vse planinske poti v slovenskih hribih odrešene oznak, a roko na srce, sem se s hribi seznanil in v njih nabiral izkušnje prav preko teh markiranih poti. Predvsem pa sem proti samovolji, s katero bi si nekateri planinci hribe očitno radi pobarvali po lastnih željah in okusu. Kdo je odgovoren za označevanje poti, se točno ve in tega bi se bilo potrebno držat! Tudi te lepotne barvne napake na posameznih odsekih pa ne pokvarijo celotnega vtisa o turi, na kateri resnično lahko uživamo v odmaknjeni trentarski divjini in neokrnjeni naravi. Žal je takih kotičkov, vsaj tako se mi dozdeva, z leta v leto manj...!

Joško: sreda, 24. avgust 2005, ob 16.31 uri

Tista packarija na Oltarjih izvira iz istih časov kot markiranje poti iz Bale na Briceljk. V Bavšici so svoj čas organizirali mladinske planinske tabore in očitno so organizatorji hoteli vnesti malo "civilizacije" v ta zapuščeni predel. Greben sem sicer že večkrat preplezal in z vsakim obiskom je bil bolj onesnažen s klini, prusiki in zankami za spust. Lani je bilo vse skupaj že prav nagravžno in se nikakor ni več skladalo z opevano samoto in prvobitnostjo Loške stene. Kdor ne zmore II. ali I. stopnje brez vrvi, naj se pač na take ture ne odpravlja, če pa že, naj nesnago za seboj pospravi :!: Vrvi so iz najlona in če v steni pustiš prusik ni prav nič drugače kot če bi pustil najlon vrečko.

Marijana & Marko: sreda, 24. avgust 2005, ob 18.09 uri

Greben sem sicer že večkrat preplezal in z vsakim obiskom je bil bolj onesnažen s klini, prusiki in zankami za spust. Lani je bilo vse skupaj že prav nagravžno in se nikakor ni več skladalo z opevano samoto in prvobitnostjo Loške stene.
To je žal resnično stanje. Sami klini sicer naju ne motijo, preštevilne zanke za spust so pa res zanikrna obogatitev, saj marsikje ležijo po skalah (in klinih) čisto brez smisla (okoli Vrha Rup recimo). Ne samo to, precej je takih, ki so postavljene tako, da se vidi, da lahkih in očitnih prehodov lastniki sploh niso sposobni najti (čeprav prehodi niso skriti) in se pač spuščajo po vrvi na napačno stran grebena, čeprav je na drugi največ za I, le malce pogledati in potipati je potrebno...

Domen: sreda, 31. avgust 2005, ob 20.17 uri

Tista packarija na Oltarjih izvira iz istih časov kot markiranje poti iz Bale na Briceljk. V Bavšici so svoj čas organizirali mladinske planinske tabore in očitno so organizatorji hoteli vnesti malo "civilizacije" v ta zapuščeni predel.
Ne vem točno, katere mladinske planinske tabore imaš sedaj v mislih, a če meriš na razne šole varne hoje, izpite za planinskega vodnike in različna izpopolnjevanja pod okriljem PZS v mladinskem centru v Bavščici, se te aktivnosti še vedno organizirajo, a ti lahko mirne duše zagotovim, da si tokrat ustrelil v prazno. Te tečaje namreč vodijo ljudje, ki imajo glede teh stvari pošlihtano podstrešje in jim je popolnoma jasno, kdo, kje in kako sme označevati poti! Bi pa dopustil možnost, da od teh ljudi izvira prekrivanje teh divjih markacij! Enkrat sem bil že poleg, ko so se vodilni možje teh taborov menili, da bodo konkretno prekrili oznake od Bale na Briceljk in danes so res prekrite.... Si pa po drugi strani ne predstavljam, da bi ti isti inštruktorji šli premalat uradne markacije PZS..... Kar se pa tiče opuščenih prusikov, pa delim vajino mnenje. Jih sicer še nekako prenesem tam, kjer so res dobrodošli, (npr. za spust z Staničevega vrha pri prečenju Zeleniških špic), a z njimi resnično ne gre pretiravati. Poleg tega so problematični tudi povsem iz varnostnega vidika, saj je njihova ocena "na oko" precej delikatna (tudi poskusna obremenitev še zdaleč ne zagotavlja, da bo prusik zdržal tudi resnični spust). Je pa dotični del grebena Loške stene očitno nekdo nekoliko osvobodil tega najlona, saj se sedaj spomnim le enega tovrstnega primerka, mislim da pri spustu z Oltarjev...

Joško: ponedeljek, 5. september 2005, ob 17.09 uri

Ne vem točno, katere mladinske planinske tabore imaš sedaj v mislih, a če meriš na razne šole varne hoje, izpite za planinskega vodnike in različna izpopolnjevanja pod okriljem PZS v mladinskem centru v Bavščici, se te aktivnosti še vedno organizirajo, a ti lahko mirne duše zagotovim, da si tokrat ustrelil v prazno. Te tečaje namreč vodijo ljudje, ki imajo glede teh stvari pošlihtano podstrešje in jim je popolnoma jasno, kdo, kje in kako sme označevati poti!
Mislim, da je je bil moj "strel" kar natančen. V bistvu niti ni bil strel, ampak preverjena informacija. Okoljska zavest se pač spreminja in markiranje vseh mogočih poti in smeri je bilo v osemdesetih nekaj povsem normalnega in se je štelo za "dobro delo". Poleg markiranja poti so imeli tudi namen postaviti bivak, ki je po obliki spominjal na vesoljsko ladjo. Pa je bil na srečo pretežek in ga helikopter ni mogel dvigniti