FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Brezovar: sobota, 25. februar 2006, ob 19.59 uri; ogledov: 0

Dragi moji po dolgem času spet med vami z obsežno reportažo z zimskega pohoda, ki sem ga sklenil že prejšnje leto, a zaradi študijskih obveznosti enostavno ni bilo časa, da bi to prekrasno izkušnjo delil z vami. Ampak sedaj so se zadeve končno nekoliko umirile in čas je, da prelijem nekaj e-črnila po planinskemu forumu. Ko enkrat potuješ tri dni zapored, se ti zgodi toliko, da kar ne veš, kako bi začel s pisanjem reportaže. Pa vendarle se mi zdi najbolj smotrno, da začnem z opisom trase in kako sem sploh prišel na idejo, da se lotim tovrstnega podviga. Že pred začetkom počitnic, sem na faksu zasanjano strmel v karto Polhograjskih dolomitov in oči so švigale gor, dol, levo, desno. Nekam moram iti. Vsega imam že vrh glave: faksa, sive Ljubljane, ljudi... In da bom po Novem Letu normalno funkcioniral, potrebujem oddih. Oddih je seveda zelo relativen pojem. Èe bi kakšnemu možakarju iz Èrne Gore razložil, kaj meni pomeni beseda oddih, bi me prav gotovo debelo gledal, češ tale pa gotovo ni pri pravi. Kakšnemu žilavemu nomadskemu živinorejcu iz Sibirije bi se morda zdel moj oddih preblag. Kakšen se bo zdel vam, pa boste precenili sami. Meni je bil ravno prav, morda bi se celo malenkostno strinjal s Èrnogorcem. Tako se mi je po nekajdnevnem pregledovanju karte, v glavi izrisala pot. Plan je bil pravzaprav takle: po dolgem prehoditi karto Polhograjskih dolomitov, obdelati še Škofjeloško hribovje in nenazadnje preiti še v Julijce; tri gorovja torej. Zato sem tudi pohod naslovil kot Pohod treh gorovij. Štart seveda pri meni doma, to je v ljubljanskih Dravljah, od koder se bom po asfaltni cesti prek Dolnic podal na Toško Èelo in do Topola nad Medvodami, znanega tudi pod imenom Katarina. Tam bom končno zapustil asfaltno cesto in zakorakal proti Polhograjski Grmadi. Z Grmade jo bom mahnil prek Gont na Tošč, nato pa na Govejk. Od tam na Osolnik in se spustil v Škofjo Loko. Polhograjski dolomiti so za mano in lepo bodi pozdravljeno Škofjeloško hribovje. Ta dan me čaka še vzpon na Lubnik, kjer bom tudi prvič prenočil; v koči. Naslednji dan me bo pot vodila iz Lubnika na Stari vrh, priljubljeno smučišče, od tam pa v majhno vas Žetina. Sledi vzpon na Blegoš in spust v manjši kraj Zali log. Gre za kraj kake 3 kilometre naprej od Železnikov. Tu se poslovim še od Škofjeloškega hribovja in čaka me še naporen vzpon na Ratitovec in s tem prihod v Julijske Alpe. Ker bo koča zaprta, bom prespal v bivaku. Naslednji dan se bom odpravil z Ratitovca na Soriško planino in se spustil v Bohinjsko Bistrico. Od tam pa me čaka še naporen 30 kilometrski vzpon na Pokljuko (Rudno polje), kjer bom v vojašnici pri biatlonskem prijatelju prenočil. Naslednji dan bo bil na planu odhod v Ljubljano (seveda ne peš), ki pa ga bom nekoliko spremenil in se odpravil še na Viševnik (da bom svoj pohod kronal vsaj z enim dvatisočakom). Tako, plan je bil narejen, potrebna je "le še" realizacija. Glede na svojih 19 let, si dam zeleno luč za odhod sam, čeprav brez zapletov ni šlo. Ko sem namreč očetu predočil plan, ni skrival nervoze. Najbolj sta ga skrbela dva dejavnika. Prvi je ta, da potujem sam. Vendar pa sem mu dal kaj kmalu vedeti, da me ne mora prepričati, da vzamem še koga s seboj. Pravzaprav je ravno to ena od poant mojega pohoda: iti nekam v osamo, kjer ni ljudi (in še resnici na ljubo, tudi če bi iskal kamerada za ta podvig, bi ga težko našel). Druga stvar, ki ga je skrbela, pa je bila pot od Ratitovca do Soriške planine, kjer navadno zapade veliko snega. Zagotovil sem mu, da v kolikor bo pot neshojena, da se vrnem v Zali Log in jo nato po cesti mahnem na Soriško planino. Tako je nekako še oče dodal svoj zelen odtenek in zelena luč je sedaj zagorela v polnem sijaju. Ženskemu delu družine sem samo razložil, da grem na nekoliko daljši potep, s podrobnosti pa jih raje nisem seznanil, saj nisem hotel imeti na vesti tridnevne nespečnosti. Na predvečer odhoda, sem si pripravil vse potrebno in še nekajkrat preletel traso pohoda. Nisem bil povsem prepričan, ali sem etape razdelil racionalno, saj po večini teh hribov še nisem hodil. A imel sem določenih tudi nekaj t.i. zasilnih počivališč, kjer bi lahko prespal, če bi se pripetilo kaj nepričakovanega. Spal sem zelo slabo. Živčno sem se premetaval po postelji in čuden občutek sem imel v trebuhu. Ko takole namreč človek začne premišljevati, kaj ga čaka v naslednjih treh dneh, se mu adrenalin kar hitro dvigne. Pohod bo namreč v mnogih pogledih zame povsem nova izkušnja. Sam sem sicer že hodil po hribih, a nikdar 3 dni. Tudi po zimi sem prehodil že kar nekaj, a spet je šlo zgolj za enodnevne ture. In nenazadnje me je še najbolj skrbel tisti drugi dan in kako se bo izšlo bivanje v bivaku. Nekaj zagotovil sem sicer dobil, da je dobro opremljen, da je v njem peč in drva, vendar človek takole v mislih zmeraj premleva tudi temne scenarije. Končno le zaspim. se nadaljuje...

Brezovar: sobota, 25. februar 2006, ob 19.59 uri

Dragi moji po dolgem času spet med vami z obsežno reportažo z zimskega pohoda, ki sem ga sklenil že prejšnje leto, a zaradi študijskih obveznosti enostavno ni bilo časa, da bi to prekrasno izkušnjo delil z vami. Ampak sedaj so se zadeve končno nekoliko umirile in čas je, da prelijem nekaj e-črnila po planinskemu forumu. Ko enkrat potuješ tri dni zapored, se ti zgodi toliko, da kar ne veš, kako bi začel s pisanjem reportaže. Pa vendarle se mi zdi najbolj smotrno, da začnem z opisom trase in kako sem sploh prišel na idejo, da se lotim tovrstnega podviga. Že pred začetkom počitnic, sem na faksu zasanjano strmel v karto Polhograjskih dolomitov in oči so švigale gor, dol, levo, desno. Nekam moram iti. Vsega imam že vrh glave: faksa, sive Ljubljane, ljudi... In da bom po Novem Letu normalno funkcioniral, potrebujem oddih. Oddih je seveda zelo relativen pojem. Èe bi kakšnemu možakarju iz Èrne Gore razložil, kaj meni pomeni beseda oddih, bi me prav gotovo debelo gledal, češ tale pa gotovo ni pri pravi. Kakšnemu žilavemu nomadskemu živinorejcu iz Sibirije bi se morda zdel moj oddih preblag. Kakšen se bo zdel vam, pa boste precenili sami. Meni je bil ravno prav, morda bi se celo malenkostno strinjal s Èrnogorcem. Tako se mi je po nekajdnevnem pregledovanju karte, v glavi izrisala pot. Plan je bil pravzaprav takle: po dolgem prehoditi karto Polhograjskih dolomitov, obdelati še Škofjeloško hribovje in nenazadnje preiti še v Julijce; tri gorovja torej. Zato sem tudi pohod naslovil kot Pohod treh gorovij. Štart seveda pri meni doma, to je v ljubljanskih Dravljah, od koder se bom po asfaltni cesti prek Dolnic podal na Toško Èelo in do Topola nad Medvodami, znanega tudi pod imenom Katarina. Tam bom končno zapustil asfaltno cesto in zakorakal proti Polhograjski Grmadi. Z Grmade jo bom mahnil prek Gont na Tošč, nato pa na Govejk. Od tam na Osolnik in se spustil v Škofjo Loko. Polhograjski dolomiti so za mano in lepo bodi pozdravljeno Škofjeloško hribovje. Ta dan me čaka še vzpon na Lubnik, kjer bom tudi prvič prenočil; v koči. Naslednji dan me bo pot vodila iz Lubnika na Stari vrh, priljubljeno smučišče, od tam pa v majhno vas Žetina. Sledi vzpon na Blegoš in spust v manjši kraj Zali log. Gre za kraj kake 3 kilometre naprej od Železnikov. Tu se poslovim še od Škofjeloškega hribovja in čaka me še naporen vzpon na Ratitovec in s tem prihod v Julijske Alpe. Ker bo koča zaprta, bom prespal v bivaku. Naslednji dan se bom odpravil z Ratitovca na Soriško planino in se spustil v Bohinjsko Bistrico. Od tam pa me čaka še naporen 30 kilometrski vzpon na Pokljuko (Rudno polje), kjer bom v vojašnici pri biatlonskem prijatelju prenočil. Naslednji dan bo bil na planu odhod v Ljubljano (seveda ne peš), ki pa ga bom nekoliko spremenil in se odpravil še na Viševnik (da bom svoj pohod kronal vsaj z enim dvatisočakom). Tako, plan je bil narejen, potrebna je "le še" realizacija. Glede na svojih 19 let, si dam zeleno luč za odhod sam, čeprav brez zapletov ni šlo. Ko sem namreč očetu predočil plan, ni skrival nervoze. Najbolj sta ga skrbela dva dejavnika. Prvi je ta, da potujem sam. Vendar pa sem mu dal kaj kmalu vedeti, da me ne mora prepričati, da vzamem še koga s seboj. Pravzaprav je ravno to ena od poant mojega pohoda: iti nekam v osamo, kjer ni ljudi (in še resnici na ljubo, tudi če bi iskal kamerada za ta podvig, bi ga težko našel). Druga stvar, ki ga je skrbela, pa je bila pot od Ratitovca do Soriške planine, kjer navadno zapade veliko snega. Zagotovil sem mu, da v kolikor bo pot neshojena, da se vrnem v Zali Log in jo nato po cesti mahnem na Soriško planino. Tako je nekako še oče dodal svoj zelen odtenek in zelena luč je sedaj zagorela v polnem sijaju. Ženskemu delu družine sem samo razložil, da grem na nekoliko daljši potep, s podrobnosti pa jih raje nisem seznanil, saj nisem hotel imeti na vesti tridnevne nespečnosti. Na predvečer odhoda, sem si pripravil vse potrebno in še nekajkrat preletel traso pohoda. Nisem bil povsem prepričan, ali sem etape razdelil racionalno, saj po večini teh hribov še nisem hodil. A imel sem določenih tudi nekaj t.i. zasilnih počivališč, kjer bi lahko prespal, če bi se pripetilo kaj nepričakovanega. Spal sem zelo slabo. Živčno sem se premetaval po postelji in čuden občutek sem imel v trebuhu. Ko takole namreč človek začne premišljevati, kaj ga čaka v naslednjih treh dneh, se mu adrenalin kar hitro dvigne. Pohod bo namreč v mnogih pogledih zame povsem nova izkušnja. Sam sem sicer že hodil po hribih, a nikdar 3 dni. Tudi po zimi sem prehodil že kar nekaj, a spet je šlo zgolj za enodnevne ture. In nenazadnje me je še najbolj skrbel tisti drugi dan in kako se bo izšlo bivanje v bivaku. Nekaj zagotovil sem sicer dobil, da je dobro opremljen, da je v njem peč in drva, vendar človek takole v mislih zmeraj premleva tudi temne scenarije. Končno le zaspim. se nadaljuje...

Brezovar: sobota, 25. februar 2006, ob 20. uri

20.12. Nekaj čez pol sedmo, dan se še niti ni dobro naredil, zaklenem hišna vrata in se odpravim na pot. Prve minute hoje se mi zdijo nekako smešne. Navdaja me občutek, kot da se sploh nikamor ne premikam. Hodim "že" pet minut, pa sem komaj pri gostilni, kamor s prijatelji dostikrat hodimo večer. Na 1/234 poti sem in podobne neumne misli se mi pletejo po glavi. Vendar pa vsak začetek je težak in ta ni bil izjema. Že po eni uri hoje je situacija povsem drugačna. Prispem na Toško čelo [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02398fna23.jpg]SLIKA 1[/url] in mesto se vse bolj in bolj zgublja za mano. Tu me pozdravijo prvi sončni žarki [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02391okk20.jpg]SLIKA 2[/url] in temu primerno se dvigneta tudi dobra volja in morala. Tabla me tudi opozori, da sem sedaj že zakoračil na ozemlje Polhograjskih dolomitov [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02394phr23.jpg]SLIKA 3[/url] in še nekaj je, kar me spravi v posebno veselje. Asfalta ni več! Betonske džugnle ni več! Sedaj se bom lahko končno naužil teh naravnih trenutkov, ki si jih že tako dolgo časa želim. Do Katarine [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02413ayh27.jpg]SLIKA 4[/url] prispem zelo hitro in vseskozi me tam na desni nagajivo pozdravljajo s soncem obsijani Grintavci [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02448jrd32.jpg]SLIKA 5[/url]. Katarina je prijetna majhna vesica, zasidrana nekako nad Medvodami na eni strani in Polhovim gradcem na drugi strani, od koder se pohodniku ponuja mnogo izletniških opcij, o čemer priča tudi bogato opremljen kažipot [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02424qsg36.jpg]SLIKA 6[/url]. Sam jo mahnem proti Grmadi. Sedaj se izgubi še tisti majhen delček makedama in zakorakam po gozdni poti, ki jo prekriva nekaj centimeterska snežna podlaga. Vreme mi je pisano na koži in tudi temperature so silno prijetne, tako da nekoliko toplejši puli povsem zadostuje. Pot, ki se vije od Katarine do Grmade je sila prijetna. Kot sem omenil je na osojni strani še pokrita s snežno podlago, medtem ko na prisojni že lahkotno stopam po smrekovih iglicah proti vznožju Grmade [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02442vbc32.jpg]SLIKA 7[/url]. Vmes se ustavim še pri spominski tabli, postavljeni v spomin 22 borcem I. bataljona dolomitskega odreda [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02438kbh39.jpg]SLIKA 8[/url]. Prispem torej do vznožja Grmade, a se nanjo ne podam, saj je nekoliko ven iz začrtane trase. Vedel sem sicer, da sem hitro na poti, pa tudi do vrha Grmade je le kakih 15 minut, a vseeno nisem hotel reskirati nočnega pešačenja na Lubnik. Zato sem se raje odpravil do gostišča na Gontah, od tod pa na Tošč, ki je sicer s svojimi 1021m znan kot najvišji vrh Polhograjskih dolomitov [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02446lme34.jpg]SLIKA 9[/url]. Èe se ne motim je poleg Malega Tošča celo edini tisočak. Gor prispem v dobre pol ure in se začnem spučati proti Domu na Govejku - sedaj torej že na Škofjeloško stran. Dom na Govejku [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02459sjn33.jpg]SLIKA 10[/url] je res prijetna postojanka, ki se lahko poleg prekrasnega razgleda na Grintovce [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02455qua37.jpg]SLIKA 11[/URL] ponaša tudi z izjemno prijaznostjo. Gospodinja me je za smešno nizko ceno postregla z izvrstnim čajem ter kar nekoliko nejeverno pogledala, ko sem ji povedal kam sem namenjen. Seveda tako pač je. Na oni strani (Julijski), pa me bodo nejeverno pogledali, ko jim bom povedal od kod prihajam. Le kaj bodo rekli tisti na sredini? Malo še poklepetam z zgovorno teto, nato pa jo mahnem proti Osolniku - lepem hribu nad Godešičem, visokem nekaj prek 800 m. Na vrhu se nahaja res prekrasna cerkvica [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02462cbd31.jpg]SLIKA 12[/url], ki že tako idiličnemu hribčku daje še toliko bolj idilično podobo. Da o prekrasnem razgledu na Storžič in na njegove sosede sploh ne govorim [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02468hwy33.jpg]SLIKA 13[/url]. Vidi se tudi že Škofja Loka, torej nekakšna izhodiščna točka za moj zadnji današnji cilj - Lubnik. Vreme se je morda nekoliko skisalo, Lubnik pa še vedno ostaja takšen kot je - mogočen gozdnat hrib, ki se nahaja neposredno nad Škofjo Loko [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02475ljt34.jpg]SLIKA 14[/url] in s simpatično kočo na vrhu [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02484gfy54.jpg]SLIKA 15[/url]. Kajpak se ne mudim preveč s pohajanjem po Škofjeloških ulicah, ampak jo jadrno ucvrem v gozd ter po lovski poti na Lubnik. Sedaj zima pride nekoliko bolj do izraza, saj postaja hoja zaradi ledu vse težja in težja in brez derez bi imel nemalo težav. Tudi temperature so precej nižje kakor so bile na samem začetku. Seveda sem Polhograjske dolomite že pustil za sabo in sedaj že pešačim po obronkih Škofjeloškega hribovja. Na vrh Lubnika pridem kar prijetno utrujen pa tudi precej zgodaj. Do noči sta namreč manjkali skoraj dve uri. Nisem se preveč ubadal s tem, ali sem se že prvi dan nekoliko zataktiziral, ampak sem stopil v kočo, kjer me je sprejel prešerno razpoloženi gospodar. Izjemno sem lačen, saj cel dan nisem zaužil nič drugega kot nekaj Frutabel in suhega sadja. Zato se seveda domač narezek še kako prileže. Medtem ko obedujem pa hkrati že pogledujem na karto in z očmi rišem navidezno črto, po kateri se bom podal naslednji dan. Dan se počasi preveša v noč in odločim se, da grem še malo ven na zrak. Stopim na teraso zraven hiše in imam kaj videti. Tam v daljavi mirno počivata Šmarna gora in Šmarnogorska grmada, prijateljici, kateri mi tokom leta pomagata ohranjati kondicijo [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02496gmm53.jpg]SLIKA 16[/url]. Zavrtim se malo na levo, kjer v zadnjih sončnih žarkih uživajo Storžič, Kočna, Grintovec in ostali kolegi [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02512zfe57.jpg]SLIKA 17[/url]. Barve, katerim sem priča, človek nima priložnosti videti vsak dan [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02532qix53.jpg]SLIKA 18[/url]. Zunaj počakam še toliko časa, da izginejo zadnji sončni žarki, nato pa se pomaknem v notranjost koče. Kaj hitro se napotim v sobo, ki mi jo je odredil lastnik. Seveda so sobe v tem času neogrevane, zato mi topla spalna vreča pride še kako prav. Zlezem vanjo in z nasmehom na ustih obujam spomine preteklega dne. Zaenkrat mi gre prav vse po načrtih in novica o dobri vremenski napovedi, naredi moji dobri volji le že piko na i. Malo pred šesto uro že spim. se nadaljuje...

pismo1: nedelja, 26. februar 2006, ob 19.43 uri

Odlično. :D :D Upam, da si študijski čas tako dobro izkoristil, kot izkoriščaš moj čas ob branju tvojega opisa.

spleza: nedelja, 26. februar 2006, ob 22.06 uri

Èestitke, Brezovar, za korajžo in namen. Opis pa me itak samo podžiga, imam v srcu namreč rezervirano odisejado podobnega stila, res bolj poleti in upam, da celo večkrat... :D

Matej_m: nedelja, 26. februar 2006, ob 23.10 uri

Bravo, Brezovar! občudujem take, ki imajo dovolj volje in poguma, da se odpravijo na tako pot. tudi sam sem imel nekaj podobnih, a manjših planov, pa nobenega nisem uresničil! komaj čakamo nadaljevanje! LP

alazeh: ponedeljek, 27. februar 2006, ob 19. uri

Tudi jaz čakam nadaljevanje zanimivega opisa. In bravo za odločitev, da si se na tako dolgo pot odpravil sam. Tega ne zmore vsak. :)

Brezovar: ponedeljek, 27. februar 2006, ob 20.45 uri

21.12 Zbudim se nekaj čez šesto - spočit kot že dolgo ne. Navsezadnje sem spal skoraj 12 ur. Zunaj je razumljivo še temno kot v rogu. Odpravim se v spodnje prostore, kjer si pripravim obilen zajtrk, oskrbnik pa mi postreže s čajem. Medtem ko obedujem, že prihajajo na Lubnik prvi "stalni gostje"; torej tisti, ki Lubnik obiščejo prav vsak dan. Po besedah oskrbnika jih niti katastrofalne vremenske razmere ne odvrnejo od tega. Frajerji. Zunaj se medtem že začne daniti in kaj kmalu ugotovim, da me čaka prekrasen dan. Zanimiva igra oblakov namreč na nebo nariše prekrasen portret, ki je nekako spominjal na reko lave, ki se vije tam daleč na horizontu. Èrni oblaki zgoraj in spodaj predstavljajo bregove, medtem ko dolga, tanka rdeča črta sončeve svetlobe predstavlja žgočo lavo [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02542vja81.jpg]SLIKA 19[/url]. In vse to se dogaja nad zaspano Škofjo Loko, kjer lučke še živahno poplesavajo v temi. Tudi temne mogočne silhuete tam nad Kamnikom že dobivajo prave Grintovčeve podobe. Veselim se že odhoda, a vendar počakam še nekaj časa da se popolnoma zdani. Nekoliko še poklepetam z oskrbnikom, nato pa se mu zahvalim za prijaznost in odrinem novemu dnevu naproti. Sprva hodim še s tremi planinci, ki me v kar zakompliciranem labirintu poti usmerijo na pravo pot. Sedaj sem zopet sam in kar ne morem si napasti oči ob teh nazarensko lepih razgledih. Še posebej v oči bode Storžič, ki dobiva iz koraka v korak lepšo piramidasto obliko [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02561tzu82.jpg]SLIKA 20[/url]. V daljavi tudi že vidim Stari vrh [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02568adz95.jpg]SLIKA 21[/url], ki je nekako moja naslednja orientacijska točka. A kot kaže, vendarle pride čas, ko le ne sme iti vse kot po maslu. Pridem namreč do skrajno dvoumnega križišča, katerega nekako ne najdem na zemljevidu. Nikjer ni niti kažipotov niti markacij, pa tudi kakšne hiše ne v bližini, da bi povprašal za pot. Tako se nekako intuitivno odločim, da krenem na desno. Situacija je postala zanimiva po dobre pol ure hoje, ko je prišlo do nove delitve. Zopet se odločim za desno, saj je ta smer ustrezala smeri Starega vrha. To odločitev sem kaj kmalu obžaloval, saj je na začetku še kar dobro shojena pot, postajala vse bolj neshojena. Tako sedaj gazim, še sam ne vem dobro kam, a vendar v upanju, da bom kmalu prišel do kakšne hiše. No trud je po kaki uri tavanja vendarle poplačan. Veličina hiše, ki se mi kar tako iznenada nariše pred očmi me je kar malo šokirala [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02577vby92.jpg]SLIKA 22[/url]. Pač pa me ni šokirala izjava prijaznega možakarja, ki mi je pojasnil, da sem se zgubil. Vendarle mi pojasni, da obstaja bližnica, po cesti ki sicer ni očiščena, vendar da tako še najhitreje pridem do Starega vrha. "En kilometer po neočiščeni, potem pa prideš na vojaško cesto, ki je lepo očiščena," je dejal. Stari vrh je sedaj že mnogo bliže, vsekakor pa še ne na dosegu roke [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02573lfs96.jpg]SLIKA 23[/url]. Mahnem jo torej po neočiščeni cesti in kar predstavljam si nad svojo glavo stripovski oblaček, v njem pa par kvalitetnih krpelj. Sneg je namreč ravno tako mehak, da ne drži hoje človeka in vedno znova se mi udira do kolen. Upam, da je možakar napačno ocenil interval neočiščene ceste, žal pa na koncu ugotovim, da je ocenil presneto dobro, morda še celo nekoliko premalo. Sedaj zagledam vojaško cesto, očiščeno, in to me zopet spravi v dobro voljo [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02579cwo96.jpg]SLIKA 24[/url]. Še za boljšo voljo pa poskrbi kažipot na koncu ceste [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02581aps91.jpg]SLIKA 25[/url]. Zopet torej na pravi poti in to je najbolj pomembno. Zahvaljujoč zgodnjemu startu in tudi hitri hoji, morda vendarle še nisem toliko izgubil na času. Sicer sedaj pešačim po asfaltni cesti, a sončno vreme [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02587pfk94.jpg]SLIKA 26[/url], simpatične okoliške hišice [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02592oke96.jpg]SLIKA 27[/url] ter durovska melodija mojega srca, me neverjetno hitro popeljejo na Stari vrh [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02601aiu97.jpg]SLIKA 28[/url]. Tu bi rad omenil še nekaj orientacijskega, na kar sem postal pozoren tekom hoje. Zanimiv pokazatelj napredovanja v hoji so Kamniško-Savinjske Alpe. Ko se nekako nahajaš še v Polhograjskih Dolomotih, ležita Kočna in Grintovec takole panoramsko eden zraven drugega. Potem pa vedno bolj se pomikaš proti Julijskim Alpam, vedno bolj Kočna zakriva Grintovec. Tako se je na Starem vrhu že začel Grintovec počasi skrivati za mogočen Kočnin masiv [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02589cdf99.jpg]SLIKA 29[/url] Privoščim si oddih za krajšo malico, zraven pa si pasem oči na idilični zimski pokrajini [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02604dkgrio.jpg]SLIKA 30[/url]. Ko takole človek hodi po smučišču, postane kar prava mala atrakcija. Smučarji te z zanimanjem opazujejo, kako zasopihano laziš po strmini proti vrhu smučišča. Seveda se jim ne čudim, saj ne doživiš ravno vsak dan, da planinci hodijo takole po smučišču gor; vsaj ne na Starem vrhu. Nekoliko drugače je na vojaškem smučišču nad Rudnim poljem, kjer hodijo trume planincev in turnih smučarjev na Viševnik. Sedaj se usmerim po asfaltni cesti navzdol proti vasi Žetina, od koder jo bom nato mahnil na Blegoš [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02606dkgsal.jpg]SLIKA 31[/url]. Hodim skozi majhne prijazne vasice, ki se kopajo v soncu, prav tako pa tudi pokrajina daleč na okoli. Cesta je še kar prometna, kar je verjetno posledica smučišča v bližini. V Žetini se ne ustavljam, ampak nadaljujem s potjo na Blegoš. Vidi se tudi že cik-cakasta zareza, ki je zarezana v pobočje Blegoša. Gre za cesto, ki vodi proti vrhu [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02608dkgsbu.jpg]SLIKA 32[/url]. Prvi koraki iz Žetine na Blegoš potekajo še po ozki asfaltni cesti, ki pa kmalu postane živahna, makedamska pot. Malo hodim po soncu malo pa po soncu. Začetna strmina začne pojenjati in sedaj se pot prav lepo in enakomerno vzpenja. Majhne osamljene vasice na poti ter mogočna Storžičeva gmota v ozadju [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02614dkgsdp.jpg]SLIKA 33[/url], naredijo na človeka poseben vtis. Na nek način kar malo zgubiš stik z realnostjo in odtavaš v pravljični svet, v katerega si tako zelo želiš, pa v mestnem vrvežu enostavno ne dobiš te priložnosti. Tam lahko odtavaš nekam samo v sanjah, ko spiš torej. Podnevi pa lahko le nemo opazuješ Grintovce, ki se sončijo v daljavi, ti pa se le voziš po zoprni Celovški cesti in sanjariš in jih na daljavo pozdravljaš. Vendar razlika med opazovati gore in spojiti se z njimi je velikanska. Zdaj že zrem v svoje "zadnje" gorovje, v Julijce, katerim v ozadju kraljuje Triglav [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02616dkgshk.jpg]SLIKA 34[/url]. Pridem do razpotja, kjer se mi ponujata dve opciji: ali na Blegoš, ali sestop v Zali log. Odprem karto in se nekoliko razgledam. Ocenim, da je do vrha Blegoša še približno 45 minut, medtem ko je do Zalega loga vsaj še ura in pol. Evidentno je, da če nadaljujem do vrha Blegoša, me bo po vsej verjetnosti ujela tema, prav ob vzponu na Ratitovec. Že tudi če jo takoj mahnem proti Zalemu logu, se bo ravno izšlo. Èe se sploh bo. Blegoš torej odpade in urno jo uberem proti Zalemu logu. Na poti hodim mimo ene najbolj odročnih vasic kar sem jih kdaj videl, nad njo pa se že razprostira mogočna podoba Ratitovca [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02618dkgsil.jpg]SLIKA 35[/url]. "Dolga je še," si rečem in zraven zaskrbljeno pogledujem na uro. Pet minut do dveh je, sonce pa bo nekaj čez pol peto že zašlo. Ta novica me vzpodbudi, da zelo pospešim korak. Do Zalega loga ne sme biti več dolgo. In res prispem v Zali log natanko ob treh. Naredim res kratek odmor, samo da se malo odžejam, nato pa jo mahnem naravnost v gozd proti Ratitovcu [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02624dkguak.jpg]SLIKA 36[/url]. Na to pot me je usmeril prijazni možakar in me tudi pospremil s svarilom, naj bom skrajno previden na strmini tik pod Ratitovcem, saj če ti tam spodrsne, ustaviti se je nemogoče. "Od klopce, ki je postavljena v skali pa do vrha bodi previden," je dejal. Zares v zelo hitrem tempu sedaj pešačim proti Ratitovcu. Gor sem bil že kar nekajkrat, vendar nikoli še iz te strani, zato nisem imel najboljšega občutka, kako hitro napredujem. Vsekakor pa je možnost, da se izgubiš skoraj ničelna, saj je pot odlično označena [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02628dkgtat.jpg]SLIKA 37[/url]. Sonce je vse niže in niže, temperatura zelo prijetna, pot pa tudi lepo shojena. Še malo več kot 40 minut je do sončnega zahoda, ko pridem do "zanimive" table [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02637dkguar.jpg]SLIKA 38[/url]. Sedaj bo pa treba resno pohiteti. Hoje po temi si dejansko ne želim, saj je ravno svetilka morda moja najšibkejša točka. Vzel sem jo bolj za silo, kot pa za kaj drugega; dvomim da bi zdržala več kot 10 minut . V hitrem tempu prispem do "klopce", o kateri mi je govoril gospod z doline [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02638dkgucu.jpg]SLIKA 39[/url]. Kmalu mi postane jasno, kje je gospod videl razlog za previdnost. Od tu naprej je namreč pot zelo ozka in res je potrebno hoditi z največjo previdnostjo. Počasi se sedaj v vijugah pomikam proti vrhu Ratitovca. Pot je zelo strma, tako da kljub počasnemu tempu, pridobivam višino zelo hitro. In kar naenkrat, sonce se že odpravlja spat, dosežem vrh Ratitovca - priznam da zelo izmučen [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02641dkguen.jpg]SLIKA 40[/url]. To leto sem videl že kar nekaj izjemnih sončnih zahodov, vendar pa je bil ta nekaj posebnega [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02640dkguek.jpg]SLIKA 41[/url]. Še za korak bolj sem se oddaljil od realnosti in ta občutek je res edinstven. Izjemen je pogled na senco zimskega popotnika, ki je ob zaključku tega izjemnega dneva, tudi z zvrhanim košem volje prispel na vrh Ratitovca in prehitel temo [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02649dkgufm.jpg]SLIKA 42[/url]. Dobrodošli Julijci in hvala vam za tako veličasten sprejem. Nikoli vam ga ne pozabim. Hvala vam za vse te prelepe vtise in za to pozitivno energijo, s katero ste me napolnili [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02660dkgugl.jpg]SLIKA 43[/url] [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02663dkgugr.jpg]SLIKA 44[/url] [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02665dkguhl.jpg]SLIKA 45[/url]. "Dovolj bo sanjarjenja," si sedaj na glas rečem in začnem iskati za bivakom, ki naj bi se nahajal v neposredni bližini koče. Nekaj časa tavam okoli koče, nato pa zagledam moj novi domek, [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02670dkgujr.jpg]SLIKA 46[/url] izpred katerega je razgleda na Triglav izjemen. Vstopim v bivak in se nekoliko razgledam po njemu. Kot mi je že gospod na Lubniku zatrdil, je bivak res lepo urejen. V njem je vsaj 10 dek, ki mi bodo še kako prav prišle (in to kljub zelo topli spalki kar vse), peč, ki pa mi (za enkrat) ne bo pomagala, saj v bližini ni drv, ter pograd. Skromno opremljen, a zlata vreden. Pripravim si obilno večerjo, prvi pravi obrok ta dan nato pa jo mahnem naravnost v posteljo. Oblečene imam 3 pulije, dvoje dolge gate, pohodniške hlače, zavit sem v spalno vrečo in pokrit z mnogo dekami. Na začetku me še nekoliko zebe, a situacija postaja iz minute v minuto bolj topla. [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02674dkhkbn.jpg]SLIKA 47[/url] Zunaj je že temno in skoraj že zaspim, ko začnejo v bivak vstopati ljudje. Najprej eden, za njim še dva in nato še eden: štirje srčni možje torej in ni se mi sanjalo, kaj ob tej uri počno tu gori. "O poglej, saj nekdo spi notri," reče prvi drugim trem. Vsi štirje so bili neverjetno prijazni in zgovorni možakarji stari verjetno tam okoli 50 let. Povedali so mi, da je v bivaku pozimi vpisna knjiga in so se prišli vpisati. Eden od njih je bil tudi lastnik ali nekaj takega in imel je ključ od hiše. Povabili so me notri na čaj, eden pa mi je nasekal polno škatlo drv. Dali so mi še vžigalice in vžigalno kocko. Kdo bi si mislil, da se bo ta dan tako fenomenalno iztekel: s čajem, drvmi, vžigalicami ter še vžigalno kocko po vrhu. Evreka. Z možakarji smo prav živahno klepetali. Povedali so mi, da pridejo na Ratitovec prav vsak dan in da je takole zvečer hoditi prav posebna avantura. Dva izmed njih bosta celo smučala dol. No pogoje bodo imeli res enkratne, saj je poleg jasne noči še luna skoraj polna. Nad mojim podvigom so gospodje navdušeni in zatrdijo mi tudi, da je pot do Soriške planine vsaj na začetku shojena, za naprej pa da niso povsem prepričani. Torej se že ta dan odločim, da se moja pot jutri nadaljuje do Soriške planine po poti, ki sem si jo že na začetku zadal. Spijem še eno skodelico čaja, nato pa se srčnim možem zahvalim in jim zaželim srečno hojo/smučanje v dolino. Vrnem se nazaj v bivak in zakurim ogenj. Prav prijetno zapresketa v peči in bivak se zaradi majhne prostornine kar hitro ogreje [url=http://www2.shrani.si/pics/dsc02679dkhkdm.jpg]SLIKA 48[/url]. Spomnim se, da sedaj lahko v posodi, ki je prav tako v bivaku stopim sneg. Bil sem namreč nekoliko na tesnem s pijačo. Tako se še poslednjič ta dan odpravim ven iz bivaka in posodo napolnim s snegom. Ozrem se še gor v zvezdnato nebo, čisto kot solza in dejansko se zdi, da vidiš v hribih več zvezd, kakor pa v dolini. Pa tudi Orion deluje mnogo bolj oster tu gori, kakor pa tam doli. Ampak to so hribi in navaditi se je treba, da je tu gor vedno vse nekaj posebnega; v skrajno pozitivnem smislu. Posodo s snegom položim na razgredo ploščo, sam pa se zavijem v eskimsko opravo in se prepustim spancu se nadaljuje...

BOR_KUM: ponedeljek, 27. februar 2006, ob 22.34 uri

Veš, Brezovar, ko si začel pisati, sem mislil pohvalo prihraniti za konec tvojega prispevka - pa ne, ne bom čakal, resnično si zaslužiš POHVALO in ZAHVALO, oboje zdaj in dvojno na koncu :!: :) Pravzaprav pa, kaj bi ti naše pohvale in zahvale, saj si jih na poti stalno prejemal - vse lepše od tistih, ki ti jih zmoremo napisati mi ... :D Veseli me, da si jemlješ čas za Naravo v tem obdobju življenja ... In tako intenzivno ... Dobro zate ... :D In hkrati za nas, ki te beremo ...

Brezovar: ponedeljek, 27. februar 2006, ob 22.52 uri

Kolegi in kolegice, zares hvala vam za te prisrčne in iskrene zahvale. Priznati vam moram, da ko pišem tele prispevke, ali pa naj raje rečem kar eseje, povezane z gorami, da se mi zdi pisanje tako enostavno, kot nikjer drugje. Ko sem pisal eseje v gimnaziji ali pa dolgočasne prošnje za kakšno delo, lahko rečem da ni pisalo nič drugega kot le moja roka. Ko pa pišem na temle forumu, pa gotovo lahko uporabim izraz [i:953fb3b8a6]triada pisanja[/i:953fb3b8a6], saj poleg roke pišeta še srce in duša. In samo temu triadnemu pisanju, bi jaz rekel [b:953fb3b8a6]pravo [/b:953fb3b8a6] pisanje. Zato so mi vaše pohvale in zahvale še toliko bolj ljube, ker vem in čutim da so napisane triadno. Dobro spite... :D

pismo1: ponedeljek, 27. februar 2006, ob 22.53 uri

Zakaj pa ti tvojh postov ne ločiš po posameznih hribih, kot to počno drugi! Malce heca :lol: Odlično, res lep opis. In slike tudi. Hvala ti, da to deliš z nami.

Scooby: torek, 28. februar 2006, ob 0.18 uri

Ufff kar prehitro se je koncal tale tekst s slikami! :( Komaj cakam nadaljevanje! :D

Filip: sreda, 1. marec 2006, ob 7.39 uri

Tudi jaz pohvalim :D in sprašujem, kdaj bo nadaljevanje Res me zanima, kako je šlo z Ratitovca proti Sorški, ker sem ta del že prehodil v resnično zimskih razmerah, pravzaprav v obratni smeri. Seveda pa obenem ne morem iz svoje kože - pred objavo tako dolgih prispevkov, ki prav gotovo imajo določeno vrednost, bi jih kazalo malo bolj pregledati, [b:453dc43d3f]preveriti dejstva[/b:453dc43d3f] in tudi vsaj grobo zlektorirati. Navajanje spomenika POHORSKEMU bataljonu kar precej zmoti, recimo. In še - je res kakšen Godovič tam pod Toščem?

Grintovka: sreda, 1. marec 2006, ob 13.37 uri

Brezovar, ti si res car :) . Eden izmed redkih si, ki pišejo tako zanimive in doživljajske prispevke. In ki se ne hvalijo!!!!! vedno te je bilo zanimivo brati in tudi jaz sem pogrešala tvoje pisanje ob odsotnosti. Prijateljica pravi, da imaš malo pisateljske žilice in se strinjam. Ostani še naprej tako kul. Srečno.

alazeh: sreda, 1. marec 2006, ob 15.12 uri

Bravo, bravo! :D Ob branju sem zelo čutila, da pišeš iz srca. In kdor tako dela, ne more zgrešiti... Upam, da bom dočakala tudi zaključek zanimive zgodbe.

Brezovar: sreda, 1. marec 2006, ob 19.16 uri

Tudi jaz pohvalim :D in sprašujem, kdaj bo nadaljevanje Res me zanima, kako je šlo z Ratitovca proti Sorški, ker sem ta del že prehodil v resnično zimskih razmerah, pravzaprav v obratni smeri. Seveda pa obenem ne morem iz svoje kože - pred objavo tako dolgih prispevkov, ki prav gotovo imajo določeno vrednost, bi jih kazalo malo bolj pregledati, [b:dee19d632f]preveriti dejstva[/b:dee19d632f] in tudi vsaj grobo zlektorirati. Navajanje spomenika POHORSKEMU bataljonu kar precej zmoti, recimo. In še - je res kakšen Godovič tam pod Toščem?
Filip hvala ti za popravke. Popravil sem tako Pohorski bataljon, ki se mi je prikradel iz bogvekje; verjetno zato, ker sem hodil po Polhograjskih Dolomitih. Godovič pa je bil seveda lapsus, ki sem ga zamenjal za Godešič, majhno vasico, kjer je tudi start gorskega teka na Osolnik. :P

gorolaz: petek, 3. marec 2006, ob 7.54 uri

Lepo Brezovar! Z veseljem si človek vzame čas, da prebere kaj takega. Lep pozdrav :D

Otto: petek, 3. marec 2006, ob 16.33 uri

Kje je zaključek? Pa nas ja ne boš pustil brez tega!

spleza: sobota, 4. marec 2006, ob 19.40 uri

Brezovar (glede na vreme), trenutek je pravi!

pismo1: sobota, 4. marec 2006, ob 20.19 uri

No, kaj dogaja, Brezovar????

Brezovar: ponedeljek, 6. marec 2006, ob 14.35 uri

Prav kar je v procesu pisanja zadnji del...Danes zvečer ga že lahko pričakujete... :D

Brezovar: ponedeljek, 6. marec 2006, ob 18.08 uri

22.12. Spal sem kot ubit. Nisem mogel verjeti, da lahko človek v takih pogojih lahko tako dobro spi. Vendar pa mi mraz ni prišel do živega. Vstanem nekaj čez pol sedmo in kar težko se je spraviti iz tople spalne vreče ter iz kopice dek, ki so nametane čez njo. Èevlji, ki sem jih prejšnji dan kar dobro namočil, se niso ravno najbolje posušili. Vsekakor nisem mogel bedeti celo noč, da bi pazil na ogenj in prav zaradi tega je bilo zjutraj v bivaku zelo mrzlo, čevlji pa so bili trdi kot kamen. Končno se le spravim iz toplega ležišča. Spalno vrečo zložim v nahrbtnik, deke pa zložim tako, kot so bile pred mojim prihodom. Sneg, ki se je tekom noči spremenil v vodo, nalijem v plastenko in si tako zagotovim še nekaj dodatne tekočine, ki mi je kasneje še kako prav prišla. Sicer sem kar nekoliko presenečen, saj sem pričakoval nekoliko več vode. Napolnim pa morda le dobro tretjino 1.5-litrske plastenke. Na hitro pozajtrkujem, pospravim opremo v nahrbtnik in napišem še kratko zahvalo "štirim srčnim možem", ki so me sinoči tako prijazno oskrbeli [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02688313932.jpg]SLIKA 49[/url]. Odprem vrata od bivaka in se nekoliko razgledam po pokrajini. Kot kaže bom imel spet kar solidno vreme, čeprav gotovo ne tako kot prejšnji dan. Modrina nad Ratitovcem, se tam v daljavi meša s tankimi oblaki, rdečo-oranže barve, ki dajejo vsemu skupaj nekoliko sibirsko podobo [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02689313963.jpg]SLIKA 50[/url]. Piha tudi okrepljen severni veter, kar pa ni za Ratitovec prav nič čudnega. Skratka danes se bom lahko prvič pobližje spoznal z zimo v visokogorju. Še zadnji pogled na "zimski hotel" [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02693313970.jpg]SLIKA 51[/url], nato pa jo mahnem najprej do koče, da vidim kako kaj kaže s sončnim vzhodom. To kar vidim je res edinstveno. Zimska pravljica, o kateri sanjam celo leto, je sedaj na dlani. Èe bi izgubil občutek za čas in bi me nekdo postavil pred tovrsten pogled, bi najprej pomislil da gre za sončni zahod. Vendar pa se kaj takega ni zgodilo in zavedam se, da kaj takega ne doživiš ravno vsak dan. Prav vse se je harmonično zlilo v prekrasen mozaik, svoj kamenček pa je prispeval tudi romantični občutek, ki me je preplavil v tem trenutku [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02695313982.jpg]SLIKA 52[/url]. Sonce je ravno prav bledo, oblaki so ravno pravšnje barve, odboj od snega je prav tako kot naročen, občutki, s katerimi strmim v to podobo so skrajno pozitivni in še bi lahko našteval... Pot je še dolga, daljša kot si mislim in čas je, da prekinem s sanjarjenjem in se za nekaj časa poslovim od sonca. Najprej me namreč čaka spust v kotlino med Ratitovcem in Altemaverjem, potem vzpon na Altemaver, nato pa se bom usmeril proti zahodu in jo po valoviti pokrajini mahnil na soriško planino [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02703314016.jpg]SLIKA 53[/url]. Poslovim se od Ratitovca in se usmerim proti zahodu. Sedaj bo tudi padla odločitev o tem, ali bom sploh šel na Soriško planino po tej poti. V kolikor bo namreč pot neshojena, se bom vrnil nazaj v Zali Log in jo mahnil na Soriško planino kar po cesti. Seveda pa si kaj takega ne želim ravno najbolj, saj me tako ali tako danes čaka več kot 30 kilometrov hoje po asfaltni cesti. Začetek je obetaven. Pot je še kar dobro shojena, vidi pa se tudi nekaj sledi turnih smučarjev. Tisto kar je najpomembneje, sneg se ne udira. Vreme sicer ni več takšno, kakršno je bilo zjutraj na Ratitovcu, kljub temu pa je hoja po zasneženi pokrajini idilična. Srečujem simpatične smrečice, ki so zavite v snežno obleko [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02704314124.jpg]SLIKA 54[/url], tam v ozadju pa se ponosno bohoti triglav. Sedaj v nekoliko bolj sivem vremenu daje prav nekoliko grozno podobo in vanj zrem s strahospoštovanjem [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02711314146.jpg]SLIKA 55[/url]. Količki, ki poleti služijo držanju električnega pastirja, so mi v dobro pomoč pri orientaciji, saj sled na nekaterih mestih popolnoma zgine. Tako kot se iz koraka v korak kvari vreme, pa tudi pot ni več ravno takšna, kakršna je bila na začetku. Prej dobro uhojena gaz, si sedaj več ne zasluži takega imena, saj vse bolj konstantno izginja v celem snegu in tudi vse bolj pogosto se mi udira pod nogami. Kaj kmalu tudi pridem do table, ki mi da vedeti, da še zdaleč nisem blizu [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02708314161.jpg]SLIKA 56[/url]. Vsekakor sedaj ne razmišljam o temu, da bi se vrnil nazaj, čeprav sem na koncu ugotovil, da to ne bi bila slaba ideja. Po približno pol ure hoje od table, je namreč pot povsem izginila in sedaj sem imel pred sabo samo še smučarsko sled, ki pa seveda človeške teže ni zdržala. Tisti, ki ste se pozimi kdaj znašli v podobni situaciji, boste točno razumeli, o čem bom govoril v nadaljevanju. Hoja postaja zelo mučna. Vdiranje do kolen, ponekod pa tudi do pasu, mi pobere ogromno energije in napredujem zelo počasi. Postajam vse bolj živčen in napet, saj zasneženi pokrajini ni videti ne konca, ne kraja. Vse bolj pogosto se ustavljam in upam, da čimprej zagledam kakšno tablo, kjer bo pisalo Soriška planina 15 min. Jezim se na ves svet, čeprav se hkrati zavedam, da bi se lahko pri tisti tabli, kjer sem brez pomisleka nadaljeval s hojo, lahko mirno obrnil bodisi nazaj bodisi proti Danjam in si tako olajšal pot. Vendar pa to so izkušnje, katerih mi je morda prav na tem delu pohoda zmanjkalo in gotovo bi se sedaj v taki situaciji odločil drugače. Daleč tam spodaj opazim megleni pokrov, ki se je razprl med spodnjebohinjskimi vrhovi in pod svojo površino pospravil Bohinjsko jezero [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02717314202.jpg]SLIKA 57[/url]. Sedaj več ne pogledujem toliko po pokrajini, ampak si le želim priti čimprej ven iz "zimske idile". Ja ja marsikakšna pokrajina daje od daleč neverjetno idilično podobo, ko pa enkrat postaneš del te podobe, pa lahko ugotoviš, da le ni tako zelo idilično, kot zgleda od daleč. Tole izkušnjo gaženja po celem snegu, lahko kljub temu proglasim za zelo dobro izkušnjo, saj se je vse lepo izšlo in po 5 (!) urah gaženja, sem le prispel do Soriške planine. Nisem si mislil, da se bom tako razveselil pogleda na asfaltno cesto, kaj šele da bom užival v hoji po njej [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02721314213.jpg]SLIKA 58[/url]. Ironično, ni kaj, vendar pa je bila hoja po neshojenem snegu tako naporna, da postane asfaltno pešačenje pravi balzam. Sedaj sem namenjen v Bohinjsko Bistrico, mestece, v katerem preživim skoraj 2 meseca na leto in vandram po okoliških vršacih. Med hojo tudi razmišljam, kako se mi bo vse skupaj izšlo časovno. Bil sem namreč kar 2 uri in pol v zamudi. Računal sem namreč, da bom potreboval do Soriške planine 2,5, največ pa 3 ure. Sedaj pa, nekaj čez dvanajsto uro stopam komaj proti Bohinjski Bistrici. Sklenem, da se bom v Bohinjski Bistrici odločil, ali nadaljujem s hojo na Pokljuko, ali pa si najdem prenočišče kar v Bistrici. Po klancu navzdol kar hitro napredujem in nekaj pred drugo uro sem že zelo blizu Bohinjske Bistrice. Vidi se že Kobla [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02723314228.jpg]SLIKA 59[/url], pa tudi Bohinjska Bistrica sama je že na dosegu roke; z industrijskim delom v ospredju, ter simpatičnimi hiškami v ozadju [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02726314245.jpg]SLIKA 60[/url]. Ko pridem v Bohinjsko Bistrico, se najprej napotim do trgovine, kjer obnovim zaloge hrane in pijače ter si privoščim pošteno malico. Noge so seveda bile že nekoliko načete, a odločim se, da končam pohod tam kjer sem planiral. Èe sem prišel do Bohinjske Bistrice, bom prišel pa še do Pokljuke, sem si rekel. In glede na jekleno voljo, ki je moja odlika že od kar pomnim, se nisem prav nič bal, da mi ne bi uspelo. Hoji v temi se sicer ne bom mogel izogniti, a mi to dejstvo ne jemlje volje. Po končani malici, se z novimi močmi zaženem v 24 kilometrski klanec. Najprej me čaka 18 kilometrov hoje, mimo idiličnih vasi Jereka, Koprivnik in Gorjuše pa vse tja do križišča, kjer greš desno na Bled, levo pa na Rudno polje. Nato pa še 6 kilometrov do Rudnega polja. Hodim v enakomernem in hitrem tempu in prvi kilometri klanca so kaj kmalu za mano. Prav ta del se mi zdi da je še najbolj strm. Potem od Jereke naprej, pa se naklon nekoliko zmanjša. Hoja po asfaltni cesti je pravzaprav takšna, kakršno si jo narediš. Lahko se zelo vleče, lahko pa mine prav hitro. Odvisno je od tega, kaj se ti plete v glavi. Èe si že precej izčrpan in čakaš samo še da prideš do cilja in se zvališ po tleh, potem si obsojen na to, da se ti bo pot vlekla kot megla. Nekaj podobnega je bilo na relaciji Ratitovec-Soriška planina. Sedaj pa so kilometri minevali neverjetno hitro. Table na levi strani ceste, ki kažejo koliko kilometrov je še do Pokljuke, enostavno odmislim, saj pogled vsaj na začetku (še 16 km do križišča npr.) gotovo ni prijeten. Po glavi se mi pretakajo lepe in pozitivne misli, že načrtujem nove pohode, zapojem si kako pesem in tako vse skupaj mineva mnogo hitreje. V Koprivniku [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02743314312.jpg]SLIKA 61[/url], si privoščim krajši odmor, ki je bil tudi prvi odkar sem krenil iz Bohinjske Bistrice. Noge po dolgotrajnem maširanju po asfaltu postajajo vse težje in tudi glava ni več ravno sveža. Ko sem prej govoril o tem, kakšna je lahko hoja po asfaltu, zdaj tudi ugotavljam, da po dolgotrajni hoji, enostavno prideš do situacije, ko nimaš več nadzora nad tem, ali se bo ali se ne bo vlekla pot. In sedaj, ko se je tema že spustila na zemljo, sem se znašel v taki situaciji. Kilometrina je naredila svoje in želel sem si priti čimprej do cilja. Vreme se je sicer spet popolnoma zjasnilo in na nebu so se začele pojavljati prve zvezde, a utrujenost me sedaj kar sama žene do cilja in mi ne dovoli kaj preveč pogledovati naokoli [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02753314332.jpg]SLIKA 62[/url]. Prispem do prej omenjenega križišča, od koder imam torej do cilja "le" še 6 kilometrov [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02759314335.jpg]SLIKA 63[/url]. Bilo pa je teh 6 kilometrov maratonskih. Občutek sem imel, kot da sem jih naredil 20 in na cilj pridem popolnoma izčrpan pa tudi premražen [url=http://www2.shrani.si/files/dsc02762314351.jpg]SLIKA 64[/url]. Vendar pa je občutek, ko človek pride na cilj tako dolge ture zelo težko opisljiv. Kljub temu ga bom skušal opisati in s tem nekako skleniti svoj potopis. Ko prispeš na cilj se ti v parih sekundah odvrti film od zadnjih dni; vse od trenutka, ko začneš načrtovati pot, pa do trenutka, v katerem se pravkar nahajaš in razmišljaš. Ponosen si sam nase, saj si sam sebi dokazal, da si sposoben opraviti zahteven podvig in da si doživel nekaj, kar ne doživijo ravno vsi. Zavedaš se, da si bil priča prizorom, ki jih boš sicer prikazoval prijateljem takole na slikah, vendar pa ti prizori ne bodo nikoli takšni, kakršni so bili tisti tam; niti za tebe, še sploh pa ne za druge. Tisti trenutki so ostali tam, njihova podoba pa v mojem srcu. Velika razlika je med doživljanjem in podoživljanjem. In pa tisto, kar je na koncu najbolj pomembno. Ugotovitev, da si dosegel tisto, zaradi česar si se pravzaprav podal na pot: zaužil si se neokrnjene narave, čistega zraka in očistil duha, ki se je mesece in mesece onasneževal v mestu. Sedaj sem zopet pripravljen, da se vrnem v realnost. Ko bi se le čimprej spet vrnil iz nje. KONEC -------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

primoza: ponedeljek, 6. marec 2006, ob 18.21 uri

KDOR IŠÈE CILJ, BO OSTAL PRAZEN, KO GA BO DOSEGEL, KDOR PA NAJDE POT, BO CILJ VEDNO NOSIL V SEBI. (Nejc Zaplotnik) Zapis popotovanja je lep primer, da se ni potrebno ukvarjati ravno z vrhunskim alpinizmom, da lahko doživiš to, kar je mislil avtor gornjega stavka.

pismo1: ponedeljek, 6. marec 2006, ob 18.59 uri

Hvala.Mislim, da več ni potrebno.

xmovc: torek, 7. marec 2006, ob 10.58 uri

Res je komentar ni potreben. Imam le eno vprašanje/predlog za Brezovarja; si namenona izbral sadomazohistično "daljšnico" z Jereke na Pokljuko ali nisi vedel (ne vem, če je na zemljevidih sploh označena), da obstaja "bližnjica" preko vasi Podjelje. Gre za ozko, na čase precej strmo asfaltno cesto, ki te z Jereke pripelje direktno na Rudno polje. Po občutku je vsaj polovico krajša od opisane (označene) ceste mimo Gorjuš do Mrzlega Studenca. :?

Filip: torek, 7. marec 2006, ob 11.19 uri

[img:a061cf4c2d]http://link-to.mysmilies.info/misc/gooo.gif[/img:a061cf4c2d] Vauuuuu vauuuuuu vauuuu vauuuuu [img:a061cf4c2d]http://link-to.mysmilies.info/misc/deda.gif[/img:a061cf4c2d] Ja, takole smo jo včasih mahnili na pot čez tri gore in tri dole [img:a061cf4c2d]http://link-to.mysmilies.info/confused/conf44.gif[/img:a061cf4c2d] Zdaj pa, kaj vem zakaj, lahko magari tri dni skupaj preležimo Torej še 1x: [img:a061cf4c2d]http://link-to.mysmilies.info/yahoo/41.gif[/img:a061cf4c2d][img:a061cf4c2d]http://link-to.mysmilies.info/yahoo/41.gif[/img:a061cf4c2d][img:a061cf4c2d]http://link-to.mysmilies.info/yahoo/41.gif[/img:a061cf4c2d][img:a061cf4c2d]http://link-to.mysmilies.info/yahoo/41.gif[/img:a061cf4c2d]

BOR_KUM: torek, 7. marec 2006, ob 15.56 uri

Karkoli dodajati je odveč, ampak vseeno, zadnji odstavek potopisa moram izpostaviti. Èe kdo izmed nas ne razume, ali pa je morda samo pozabil, da obstaja razlika med resničnim doživetjem (takrat in tam!) in podoživljanjem (najsibo sebe ali drugih), mu lahko omenjeni odstavek neizmerno koristi :!: Naj se ti, Brezovar, v zadnjem stavku potopisa izražena želja pogosto uresničuje ... :D

dracic: torek, 7. marec 2006, ob 16.05 uri

Še ena pohvala z moje strani. Odlično. :P Dobro si tudi razdelil popotovanje na več ločenih postov, ker v primeru, da bi objavil vse naenkrat bi bilo manj zanimanja, tako pa smo komaj čakali vsako nadaljevanje. Edino nekaj mi je padlo v oko. Pohod treh gorovij? :? Polhograjci zagoto niso gorovje. Drugače pa lepo napisano, doživeto. Pa še kdaj kaj takšnega.

alazeh: torek, 7. marec 2006, ob 17.32 uri

Bravo še enkrat, Simon (ime sem videla na zahvalnem lističu).

Brezovar: sreda, 8. marec 2006, ob 19.18 uri

Res je komentar ni potreben. Imam le eno vprašanje/predlog za Brezovarja; si namenona izbral sadomazohistično "daljšnico" z Jereke na Pokljuko ali nisi vedel (ne vem, če je na zemljevidih sploh označena), da obstaja "bližnjica" preko vasi Podjelje. Gre za ozko, na čase precej strmo asfaltno cesto, ki te z Jereke pripelje direktno na Rudno polje. Po občutku je vsaj polovico krajša od opisane (označene) ceste mimo Gorjuš do Mrzlega Studenca. :?
Sadomazohistična daljšnica :lol: :lol: :lol: . Vedel sem za to bljižnico, vendar nisem našel nobenega tam okoli da bi mi povedal, kako zgleda ta pot. Nikakor nisem hotel, da še enkrat veselo zagaziti v "celec", ker če bi me tam tema ujela, bi bilo nekoliko manj ugodno, kot na cesti. Sem si pa krepko podaljšal vem... p.s. res pa nisem vedel da je to asfaltna cesta, sem si predstavljal eno neshojeno stezo . Bom vedel za drugič. Lep pozdrav