FORUM PZS (zapisi iz stare spletne strani)

Irena: sobota, 15. september 2007, ob 0.01 uri; ogledov: 0

Idejo sem dobila na spletu (pa ne od M&M), in sem skočila pogledat. Èeprav je cela gora v Avstriji, je res ne bi pisala pod tujino :lol: . Ker nisem vedela, da je cesta do Koče pod Košuto prav lepo prevozna cesta, sem avto pustila v Selah in za ogrevanje peš gor. Pri koči je opozorilo za kako ferato gre, a tiste avstrijske stopnje mi pač niso povsem jasne ; po principu kaj pa otrok ve koliko je ena tona :lol: . Po lepo markirani gozdni poti (imena v obeh jezikih :!: ), desno, proti Cjajniku. Že v kaminu kmalu po začetku ne gre čez , saj so skala in čevlji črni od mastne zemlje. Ta zavarovana pot je res malo nelogična, ker sploh ne upošteva naravne konfiguracije. Namreč težava je enostavno rešena po sicer izpostavljeni a lahki travnati polički. Potem se pot umiri, a še vedno je ponekod navpično in stopi minimalni. Dobrih 20 min pred koncem, ko se že vidi vrh z ogromnim karabinom, se pot razcepi na C in D verzijo. Seveda ne bi bila jaz , če bi ne šla na težjo, D. In tukaj (no, velja za večji del cele poti) železje dejansko niso le VAROVALA ampak tudi POMAGALA. Za nas šodrovce, ki nismo posvečeni v alpinizem je zadeva res težka (a zdaj vsaj vem , kaj pomeni D), posebej za tiste s krajšimi okončinami. Povsem na mestu je spodaj opozorilo, o potrebnosti čelade, samovarovanja in rokavic... Spust v Cjajnikovo škrbino 1880m je podoben, zelo zelo zahtevna ferata, le stope že lahko najdeš in skala je v soncu lepo suha. Iz škrbine sem se hitro povzpela na greben Košute in se čez Macesje (mimogrede, na enem od vrhov so lepo zložene grablje, kramp in lopata; OK, vse ostalo še nakako spada tja gor, a grabje!?) in čez Ostrv povzpela na Košutnikov turn. Spuščala sem se po pravkar na novo urejeni OTK ferati s Turna. Razen lahkega začetka je stvar zelo resna, vendar vsaj dolgo ne traja . Nepripravljene mišice rok so se začele počasi upirati. S spustom po melišču in potko nazaj do Koče pod Košuto se lepo zaokroži turo. Cjajnika ali celo OTK ne morem primerjati z nobeno našo zavarovano potjo. Zahtevnost in izpostavljenost sta veliki, zahtevata precej moči in telovadbe. Brez popolne opreme nikar tja :!: Kljub "nenaravnosti" je vendarle zanimivo včasih k sosedom pogledati...

Irena: sobota, 15. september 2007, ob 0.01 uri

Idejo sem dobila na spletu (pa ne od M&M), in sem skočila pogledat. Èeprav je cela gora v Avstriji, je res ne bi pisala pod tujino :lol: . Ker nisem vedela, da je cesta do Koče pod Košuto prav lepo prevozna cesta, sem avto pustila v Selah in za ogrevanje peš gor. Pri koči je opozorilo za kako ferato gre, a tiste avstrijske stopnje mi pač niso povsem jasne ; po principu kaj pa otrok ve koliko je ena tona :lol: . Po lepo markirani gozdni poti (imena v obeh jezikih :!: ), desno, proti Cjajniku. Že v kaminu kmalu po začetku ne gre čez , saj so skala in čevlji črni od mastne zemlje. Ta zavarovana pot je res malo nelogična, ker sploh ne upošteva naravne konfiguracije. Namreč težava je enostavno rešena po sicer izpostavljeni a lahki travnati polički. Potem se pot umiri, a še vedno je ponekod navpično in stopi minimalni. Dobrih 20 min pred koncem, ko se že vidi vrh z ogromnim karabinom, se pot razcepi na C in D verzijo. Seveda ne bi bila jaz , če bi ne šla na težjo, D. In tukaj (no, velja za večji del cele poti) železje dejansko niso le VAROVALA ampak tudi POMAGALA. Za nas šodrovce, ki nismo posvečeni v alpinizem je zadeva res težka (a zdaj vsaj vem , kaj pomeni D), posebej za tiste s krajšimi okončinami. Povsem na mestu je spodaj opozorilo, o potrebnosti čelade, samovarovanja in rokavic... Spust v Cjajnikovo škrbino 1880m je podoben, zelo zelo zahtevna ferata, le stope že lahko najdeš in skala je v soncu lepo suha. Iz škrbine sem se hitro povzpela na greben Košute in se čez Macesje (mimogrede, na enem od vrhov so lepo zložene grablje, kramp in lopata; OK, vse ostalo še nakako spada tja gor, a grabje!?) in čez Ostrv povzpela na Košutnikov turn. Spuščala sem se po pravkar na novo urejeni OTK ferati s Turna. Razen lahkega začetka je stvar zelo resna, vendar vsaj dolgo ne traja . Nepripravljene mišice rok so se začele počasi upirati. S spustom po melišču in potko nazaj do Koče pod Košuto se lepo zaokroži turo. Cjajnika ali celo OTK ne morem primerjati z nobeno našo zavarovano potjo. Zahtevnost in izpostavljenost sta veliki, zahtevata precej moči in telovadbe. Brez popolne opreme nikar tja :!: Kljub "nenaravnosti" je vendarle zanimivo včasih k sosedom pogledati...

igorz: četrtek, 23. oktober 2008, ob 18.47 uri

Na poti preko Avstrije proti SV delu Slovenije, kjer se je obetalo lepo sončno vreme, se odločim, da se povzpnem še na Cjajnik. Po Beljaški kotlini je megla, ko pa se v Borovljah zapeljem proti Selam-Fari se megla nenadoma razblini in pokaže se modrina neba. Tik pred Selami zavijem v desno proti koči pod Košuto. Makadam je kar dober, le na nekaterih mestih so rebra, vendar kar gre. Parkiram pri koči, vzamem opremo in grem. V dobre pol ure sem že pod steno (ampak markacije preko melišča so obupne, nekakšne pike in roza črte narejene s sprejem, tudi klasične avstrijske markacije so bolj amatersko narejene). Na vstopu se opremim s potrebno opremo, potem pa v senčno in nekoliko hladno steno. Skale so suhe, toda že rahlo obrabljena guma na Lowi kar dobro prime, tudi tam, kjer je pot rahlo blatna. Plezanje me kar dobro ogreje, na nekem metu, kjer je jeklenica speljana po nekem grebenčku prelezam nekaj metrov mimo, saj mi je to bolj logično od nenaravne smeri. Tudi sicer se lahko le pridružim mnenju drugih, da je pot tako narejena le zato, da je težja, ker sicer bi ne bila tako zanimiva. Vmesni del na izravnavi pride kar prav za malo počitka, potem pa naprej do razcepa D in C variante. Seveda se odločim za D in kar pošteno se je potrebno potegniti gor. Na vrhu sonce, kratek počitek, potem pa po C varianti dol, ki tudi ni prav lahka in še del po že prej preplezani poti do grape po kateri sestopim. No tukaj je teren bolj vlažen in potrebne je kar nekaj previdnosti, v spodnjem delu je nekaj jeklenice, potem pa le še spust po rahlo zaraščeni stezici do gozda in križišča, ter še 10 minut do koče. Za gor in dol sem potreboval 3,45 ure. Na ograji parkirišča opazim lep napis v slovenščini, ki prosi za plačilo za uporabo ceste, zato stopim v kočo, kjer me oskrbnik prijazno sprejme, popijem zasluženo pivo in plačam 3 evre za uporabo ceste. Pove, da je bilo letos pri njih veliko Slovencev, da pa kočo dokončno zaprejo 26.10.

francih: četrtek, 23. oktober 2008, ob 19.33 uri

No, jaz sem šel na Cjajnik 12. 10, vendar do koče z avtom. Zame je bila to ena mojih najtežjih tur. Tudi mi smo se povzpeli po D varianti, sestopili po C in nato po šodrastem grabnu sestopili nazaj do koče. Tudi meni so se mišice na roki že upirale, toda kljub temu je bilo navdušenje in zadovoljstvo na vrhuncu.

SilvestrO: ponedeljek, 19. julij 2010, ob 12.08 uri

Glede na tople napovedi, sem opustil misel na " vroči praskec" čeprav je na Mrzli gori ... ter se po rezervnem planu odpeljal do koče pod Košuto, pogledat Avstrijsko čudo. Pot na Cjajnik je jasna, posebnosti na poti ni, še vedno veljajo zapisi prdhodnikov, z razliko, skala je bila suha in v senci :lol: , po grebenu pa mi je Košutnikov turn prihajal nasproti po sončku in lahnem vetriču... Sestop po OTK preko "guncajočega" mostička..., nato pa samo še uničevanje čevljev po grobem melišču :? Pri koči sem pri koritu najprej spral prah, nato pa prijaznega oskrbnika razveseselil, ko sem naročil "krigel" osvežujočega napitka in plačal cestnino... Kaj naj rečem, ... zanimiva tura, noben "bav-bav", vendar ni po moji duši..., še "slikostroj" se mi je zjutraj skril in ni hotel z mano... lp, Silvester