sobota, 15. december 2018
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

sreda, 21. november 2018, ob 8.30 uri, ogledov: 916

Ali alpinist kdaj neha biti alpinist?

Alpinizem | Planinska kultura | 
Komisija za alpinizem | Planinski vestnik | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Če ne bi bilo njih, ne bi bilo nas. Če ne bi bilo alpinistk in alpinistov, ki so risali smeri v naše in tuje stene, ki so iz hribov prinašali novosti, izkušnje in nova znanja ter to delili s svojimi nasledniki, bi bila naša sedanjost revnejša ali vsaj okrnjena. Če ne bi bilo gorskih reševalcev, ki so opravljali plemenito poslanstvo, nadgrajevali svoje znanje, poučevali tiste, ki so prišli za njimi, bi se morali mi učiti drugje in drugače. Da, alpinisti veterani, naši mentorji so tisti, katerih bogato dediščino v obliki literature, vodnikov, fotografij, znanja, spoštljivega ponavljanja njihovih smeri in ne nazadnje odnosa do narave in ljudi, smo dobili v varstvo, ko so se oni »upokojili«. Upokojili? Kakor pravijo, se v resnici nikoli ne upokojiš, le nekoliko drugače začneš »hoditi« v gore.
Srečanje alpinistov veteranov je precej bolj zabavno kot marsikatero srečanje mlajših plezalcev in prav nalezljivo veselo vzdušje se ustvari, ko se zberejo nasmejani in srčni ljudje, ki jih družita skupna preteklost in ista misel, združila pa jih je ljubezen do gora. Katera je tista misel, ki kljub različnim interpretacijam vsekakor velja za vse, ni težko ugotoviti: »Enkrat alpinist, vedno alpinist.« Čeprav se z vsemi, ki so se srečali v Koči na Gozdu pod Vršičem (kar petinpetdeset so jih gostili prijazni gostitelji), žal nisem mogla rokovati, sem se že po nekaj naključno izmenjanih besedah in zaradi vzdušja prepričala, da tista misel zares velja za vse. Torej: ali alpinist kdaj neha biti alpinist?

Špela Kristan: »Alpinist ostane alpinist, tudi ko neha plezati, saj mu alpinizem pusti pogled na življenje, kakršen ostane za zmeraj.«
Alpinistka, gorska reševalka in vodnica reševalnega psa, upokojena zdravnica Milena Kristan, ki jo vsi poznajo kot Špelo, je nekoč v Nepalu zelo zbolela. Zanjo so skrbeli tamkajšnje nune in menihi. Iz hvaležnosti, a ne zgolj zato, je v odročni gorski vasici Chyalsa s pomočjo pokroviteljev potem postavila ambulanto, v kateri zdaj vsako leto zdravi tamkajšnje prebivalce. Menda so Špelo nekoč v Nepalu celo ugrabili ... Ne, ni je na ramah odnesel plečat mladenič, starejša ženica jo je pod pretvezo, da nekdo nujno potrebuje zdravnika, zvabila v hišo in jo zaklenila vanjo. Zakaj? »Ker njen sin potrebuje ženo, vas pa zdravnika,« je pojasnila.

Bojan Pollak - Bojč: »Če je 'ta pravi' alpinist, nikoli! Vedno je alpinist, saj je alpinizem dejavnost za celo življenje, in to ne glede na posameznikove sposobnosti. Ko smo mladi, plezamo 'šestke' in 'sedemke', ko smo stari, pa hodimo v hribe.«
Kdo ne pozna Bojča, Bojana Pollaka?! Gorski reševalec, alpinistični inštruktor, vodnik PZS in gorski vodnik iz Kamnika z mednarodno licenco IFMGA hodi v gore že od četrtega leta, z alpinizmom pa se ukvarja od svojega triindvajsetega leta starosti. Himalajist in učitelj v nepalski šoli za gorske vodnike, ki smo jo ustanovili Slovenci (Aleš Kunaver), še vedno deluje v različnih organih Planinske zveze Slovenije, v alpinistični šoli in pri usposabljanju članov planinskih društev. Pollaka je pred dvema letoma predsednik RS Borut Pahor odlikoval z medaljo za zasluge za vsestranski prispevek k razvoju prostovoljnega vodništva, življenjsko delo v slovenski planinski organizaciji in prispevek k razvoju slovenske planinske šole v Nepalu.

spela_bojc

Janko Ažman: »Težko bi alpinist nehal biti alpinist. Mislim, da je ves čas nekaj ... hmmm, nekaj alpinističnega je v njem. Hribi ga privlačijo celo življenje. V duši je vedno alpinist, čeprav ne more več plezati, ko ostari. Sam kakšno Slovensko še spravim skupaj (smeh), drugače pa bolj hodim v hribe.«
Janko Ažman je bil član odprave, ki se je leta 1975 po prvenstveni smeri v južni steni povzpela na Makalu, 8463 m. To je bila šele tretja preplezana velika stena v Himalaji. 6. oktobra 1975 sta na peti najvišji gori na svetu kot prva Slovenca stala Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon (Marjon je z najvišjim osvojenim vrhom brez kisika takrat dosegel rekordno višino), za njima pa še Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj in Ivč Kotnik ter kot zadnji Janez Dovžan. Južna stena Makaluja je bila sicer prvič preplezana do višine 8200 metrov že tri leta prej, in sicer sta bila Janko Ažman in Matija Maležič prva Slovenca in Jugoslovana, ki sta prestopila to magično mejo.

Roman Herlec: »Jaz pravim, da te prisilijo, da nehaš plezati. Žena, otroci ali pa te bolezen spravi iz hribov. Tako pač je, da ko si star tri leta - sem iz Kranja - je podvig vzpon na Šmarjetno goro, potem z leti hočeš više, naenkrat je to Grossglockner, potem Matterhorn in Mont Blanc in tako dalje. Nikoli se ne nasitiš, a ko pridejo leta, se moraš umiriti, ker nisi več sposoben takih vzponov. Potem pa od daleč opazuješ druge, tako kot jih jaz danes, in gledaš hribe, kjer si včasih plezal, in smeri, ki si jih preplezal. Včasih se vprašaš, zakaj, a na to ni odgovora. V gore te vleče neka sila. Po kaki težki turi si rečeš, da ne greš več. Čez nekaj dni pa si spet tam. Ko enkrat ne moreš več plezati, je pa že sam pogled na gore dovolj.«
Znamenita smer Herlec-Kočevar v Šitah, ki sta jo prva preplezala Roman Herlec in Rado Kočevar 13. avgusta 1950, je klasika, v katero se podamo s spoštovanjem in marsikdo najbrž tudi s cmokom v grlu. Brata Herlec sta bila skupaj z drugimi soustanovitelja Slovenskega planinskega društva Gams, ki je pozneje preraslo v Alpinistični odsek Kranj. Roman je bil nekaj časa tudi načelnik odseka.

Emil Herlec - Milč: »Ne! Nemogoče, saj postaneš zasvojen s to naravo. Ne moreš naenkrat reči: zdaj bom pa nehal. Plezati sem začel leta 1946 in do zdaj se nisem nehal ukvarjati s tem. Res ne plezam več, ampak spremljam pa vse, kar naši alpinisti počnejo doma in po svetu.« Emil Herlec, gorski reševalec in letalec, je bil prvi načelnik podkomisije za letalsko reševanje. Prvo reševanje s helikopterjem, ki so ga ljubkovalno poimenovali po Burdušu, liku ciganskega glasbenika iz televizijske serije Muzikanti, je potekalo marca 1968, torej pred petdesetimi leti, pod Mojstrovko. Plaz je odnesel šest smučarjev, preživela sta le dva. V prvi helikopterski reševalni sestavi so bili pilot Andrej Andolšek, Emil Herlec in zdravnik Ivo Valič, mehanik je bil Emil Stepančič.

azman_herlec_herlec

Marija Markež - Mica (roj. Kavar): »Mislim, da alpinistka postane nekdanja alpinistka tako, da se prelevi v planinko (smeh), takrat ko neha plezati. Dokler pa si navezan na vrv in si odgovoren za soplezalca, si alpinist. Ali alpinistka.«
Alpinistka Mica, Marija Markež, je med drugim 17. 8. 1969 z Aljažem Simoničem - Alijem in Janezom Gradišarjem - Čirčangom preplezala Herlecovo smer (V-/IV, 350 m) v spomin Franku Herlecu, ki se je sredi avgusta leta 1948 smrtno ponesrečil v steni pod Škrbino (Varianta Kollnitzove smeri). V Planinskem vestniku (št. 11, 1970) je zapisala: »Toda, kaj je potemtakem tisto, za kar hodim v steno? Nekaj je vendarle, kar me usmerja tja. Vem, kaj je to, ali bolje - slutim, kaj bi moglo biti. Ni res, da mi stena prva nekaj daje. Prav nasprotno - jaz sem tista, ki dajem prva. Dam vse, česar sem zmožna, vse, kar imam preveč: svojo moč, svojo vztrajnost, potrpežljivost, odpornost, dobrovoljnost ... In kaj mi vrača ona? Spoznanje! Ona mi na vsakem koraku pove, da so v meni sile, da imam moči. In pokaže, razodene, kakšne so te sposobnosti ali slabosti. Na gori sproščam svoje sile, spoznavam in se vzgajam. Navidezni cilj je vrh vsake stene. Resnični, zadnji cilj pa je - biti več, kot sem.«

Marija Hlavaty - Marička (roj. Horvat): »Hja, če ne pleza več, je nekdanja alpinistka, ampak po duši pač ne, v duši ostane alpinistka za zmeraj. Plezati ne morem več, ampak semle pa še rada pridem, med gore in vrstnike obujati spomine ...«
Marija je bila med letoma 1966 in 1969 tajnica v svojem društvu, alpinističnem odseku Akademskega planinskega društva. V zborniku, kjer je predstavljen Akademski alpinistični odsek »v letih Maričke in Franceljna« (Franci Savenc, predsednik APD), lahko med drugim preberemo, kaj je Marička povedala o izpitih za alpiniste v njihovem odseku: »Najtežja preizkušnja vsakega novega alpinista so bila dvoumna izpitna vprašanja, ki so mu jih stari alpinisti zastavljali na sprejemu, pravilen odgovor pa je bil le en. Na primer: Kaj je najnevarnejše pri 20-metrskem padcu? Zadnji meter. Koliko klinov gre v en meter poči? Nič, ker nimajo nog, vse moraš sam zabiti.«

marija_marija

Rado Kočevar: »V mislih sem še vedno alpinist. V hribe ne morem več tako kot včasih, ker imam koleno izrabljeno, grem pa še vedno rad. Pred kratkim sem šel na Zugspitze, ampak ne peš. S plezalnih smeri sem počasi prišel na navadne poti, zdaj ko težko hodim, sem pa alpinist v mislih.«
Eden največjih, Rado Kočevar, gorski vodnik, inštruktor, reševalec, predavatelj, je letos dopolnil devetdeset let. Plezati je začel leta 1946, že čez dve leti pa je z Janezom Frelihom opravil prvo ponovitev Aschenbrennerjeve smeri v Travniku. Preplezal je Skalaško v Špiku, Severovzhodni raz Jalovca in Čopov steber, ki je imel do takrat le nekaj ponovitev, v rekordnih osmih urah. S Cirilom Debeljakom - Cicem je preplezal prvo smer z oceno VI+ pri nas, Raz Dedca (Lučki Dedec). Franc Zupan, s katerim sta letos prejela priznanje PZS za življenjsko delo v alpinizmu, pravi, da je bil Rado najboljši v njihovi generaciji in da je imel neizčrpno energijo. Menda so ga klicali »živa mišica« ...

Dušan Kukovec: »Ne! Zmeraj ga vleče v hribe. Tam se znebiš vseh skrbi. Na vrhu odvržeš vse neprijetne skrbi in vsem odpustiš. Ko se vrneš v dolino, pridejo nove skrbi in težave, krivice, potem pa greš zopet v gore in skrbi spet odvržeš. Dober alpinist lahko postaneš hitro, težko pa postaneš star alpinist - to postaneš, če vedno želiš dobro in če odpuščaš.«
Dimnikar Dušan Kukovec in Janez Resnik sta bila prva Jugoslovana, ki sta preplezala severno steno Eigerja. Med 22. in 24. julijem 1969 sta opravila 69. ponovitev Heckmairjeve smeri. Dušan je bil gorski reševalec in inštruktor GRS. Udeležil se je številnih alpinističnih odprav, tudi na Novo Zelandijo. V skrivnostnem Križevniku ima sedem prvenstvenih smeri, do vstopa v prvenstveno Šaleško smer v Paklenici je prijezdil na konju, njegov je sloviti Zmaj v Ojstrici, ki ga je preplezal z Vančem Potrčem, Dodijem Pušnikom in Dragom Zagorcem ter ga poimenoval Smer Iva Reye.

Tomaž Jamnik - Mišo: »Po srcu najbrž ne neha biti alpinist, nekaj mu vedno ostane. Glede na fizične sposobnosti pa ... No, potem pa samo še fotografije gledaš. Ampak že to, da jih gledaš, sploh svoje, pomeni, da nikoli nisi nehal biti alpinist. Res še hodim v hribe, vseeno pa zdaj počnem nekaj čisto drugega ... Igram golf« (smeh).
Član prve jugoslovanske odprave na Everest Tomaž Jamnik sicer takrat res ni stopil na vrh sveta, vendar tako brez njegove podpore in podpore drugih članov odprava zagotovo ne bi bila tako zelo uspešna. Jamnik, tudi gorski reševalec in nekaj časa načelnik kranjske postaje GRS, je bil član mnogo odprav v Himalajo in Karakorum, med drugim tudi na prvi naš osemtisočak Makalu leta 1975, K2, Jalung Kang, Gašerbrum itd. Leta 1986 stal na vrhu osemtisočaka Broad Peak.

kocevar_kukovec_jamnik

Dušan Srečnik - Zobač: »Nikoli! Njegova duša je zmeraj v gorah.«
Libor Anderle, Luka Rožič in Dušan Srečnik so leta 1971 prvi preplezali znamenito Helbo v Severni steni Triglava. Zobač je bil član prve slovenske alpinistične odprave v Yosemite leta 1973, kjer je z Janezom Gradišarjem, Janezom Dovžanom, Mihom Smolejem, Janezom Lončarjem in Nejcem Zaplotnikom plezal v steni El Capitana, Half Doma in v nižjih stenah. Šest do sedemdnevne ture so bile zelo zahtevne in so po težavnosti spadale v sam vrh svetovnega skalnega alpinizma. Zobač je tudi član odprave na prvi slovenski osemtisočak, Makalu.

Anton Sazonov - Tonač: »Alpinist ostaneš celo življenje, saj gre za nekakšno prepričanje. Ko si mlad, si v formi in plezaš v težjih smereh, ko si starejši, plezaš v lažjih smereh, ko pa si star, imaš plezanje in gore v mislih. Lani sem bil pri Sandiju Blažini na obisku in me je povabil v hribe. Malo začudeno sem ga pogledal, a sem mu vseeno sledil. Peljal me je v sobo, polno slik raznih gora in alpinistične opreme in mi rekel: 'Vidiš, takole pa jaz zdaj v hribih plezam ...' Čeprav samo v mislih, je za zmeraj alpinist.«
Klasični alpinist, turni smučar, gorski reševalec, vodja odprave na Trisul in na Spitzberge (Svalbard), Tone Sazonov - Tonač, je zagotovo osebnost, ki si jo človek najprej zapomni po njegovi hudomušnosti in prijaznosti. S Stanetom Belakom - Šraufom in Alešem Kunaverjem je prvi preplezal Čopov steber pozimi. Zgodbo poznamo, kajne ... Zgodb pa ima Tonač še veliko, in to tako iz Alp kot iz Himalaje. Da je res posebnež, pove tudi podatek, da se je poročil pri triinpetdesetih letih.

Tone Škarja: »Alpinist je pustolovec, to je vrojeni nagon. Enako velja za jadralce, letalce, raziskovalce, znanstvenike. Ne velja pa to za plezalce, deskarje in podobne. Kot je Messner rekel: 'Pred pol stoletja smo se vsi alpinisti poznali, plezalcev je bilo pa malo, zdaj je pravih alpinistov še vedno toliko, nekaj sto, plezalcev pa na deset tisoče.'.«
Tone Škarja je zagotovo eden od najprepoznavnejših slovenskih alpinistov, ki je imel in še vedno ima pomembno vlogo v svetu alpinizma pri nas in v svetu. Reševalec, gorski vodnik, avtor izjemnih prvenstvenih smeri, pisec, organizator in vodja mnogo odprav. Njegova veličina je vidna tudi iz člankov in kolumn v Planinskem vestniku in tehtnih komentarjev, ki jih objavlja na spletu kot odziv na odmevnejše prispevke. S svojo napredno miselnostjo, ki temelji na bogatih izkušnjah, z dovzetnostjo in lucidnim umom je Tone estetik, etik in eden tistih, ki so in bodo vedno vzor. V več pogledih.

zobac_tonac_skarja

Srečanje se je začelo s spoštljivo minuto molka za vse, ki so se za zmeraj poslovili od naših gora. Vodil ga je predsednik odbora alpinistov veteranov, Kazimir Drašlar - Mikec, pozdrave iz Planinske zveze Slovenije je prenesel njen podpredsednik Martin Šolar, Peter Bajec - Poli, načelnik Komisije za alpinizem, pa je s svojo hudomušno pripombo, da se je veteranom že skoraj pridružil - trenutno je namreč 'na berglah' - požel velik aplavz in med prisotnimi vzbudil veliko smeha. Rado Kočevar, Dušan Kukovec in Danica Blažina so bili prvi, ki jih je v imenu vseh prisotnih pozdravil Mikec in jim za njihove obletnice podaril knjige; vsi trije so namreč letos dopolnili devetdeset let. Petinosemdesetletnik je letos postal Cene Griljc, osemdeset križev nosijo Tomaž Jamnik, Tone Kralj, Franci Šušteršič in Damjan Meško, petinsedemdeset pa Božo Lavrič, Klavdij Mlekuž, Bojan Pollak, Janez Lončar in Nuša Zagorc. Že tako zelo zanimivo srečanje je s predstavitvijo knjige Nevarno proti vrhovom popestril Jani Bele, Aleš Česen pa se je s svojo večpredstavnostno predstavitvijo veteranom pridružil po večerji.

Poklon vsem! Za vse, kar ste.

Marta Krejan Čokl


Prispevek je objavljen v novembrski številki Planinskega vestnika.

 

 

 


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Skrij vse komentarje (1)
Meta Štrukelj, sreda, 21. november 2018, ob 12.03 uri

Poklon tudi avtorici zapisa s srečanja veteranov oz. članka v Planinskem Vestniku. Prijetno branje, svežina pogleda na trajno bogastvo, ki ga daje ljubezen do gora.

© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2018
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija Splošni pogoji delovanja O avtorjih