NOVICE  

Obiskovanje gora je priljubljena slovenska prostočasna dejavnost. Organizirano planinstvo, ki zagovarja etični odnos do narave, ohranjanje planinskih vrednost in trajnostnega razvoja gorskih območij, ima skoraj 130 letno tradicijo. V vseh teh letih je bilo veliko prostovoljnega dela vloženega v gradnjo, vzdrževanje in opremljanje planinskih poti. Dobro označene in vzdrževane planinske poti so nujne za varnejši in brezskrbnejši obisk planinskega sveta, ki vsako leto premami večje število obiskovalcev. V Planinski zvezi Slovenije želimo s serijo intervjujev z različnimi sogovorniki izpostaviti pomen urejenih planinskih poti za varno obiskovanje gorskega in planinskega sveta ter njihov pomen za zeleni turizem, ki bo v prihodnje pogosta izbira še tako zahtevnih obiskovalcev Slovenije.

Prva asociacija je gotovo varnost, zanesljivost. Če imaš pred sabo markacijo, pomeni da se ne bo potrebno ukvarjati z nadaljevanjem poti. Torej pomeni tudi - varnost. Sam ne hodim veliko po markiranih poteh, saj rajši ubiram brezpotja, vendar, ko se kje »zaplezam«, pomeni markacija tudi olajšanje, da se ne bo potrebno več ubadati s hojo »počez«, pač pa bom natančno vedel, kje sem in kako naprej.

Urejena pot je tista, ki je ugodna za obiskovalca. Kjer hoja poteka brez kakršnih koli zapletov in ovir. V zahtevnem delu pa je takšna pot primerno opremljena z jeklenicami in skobami, pri čemer je nadelava lagodna tudi za tiste, ki imajo malce krajše noge, torej ženske in otroci. Zaželeno je, da ni bližnjic, saj se z njimi uničuje zemlja, pa še nevarnejše so. Za vse našteto gredo srčne zahvale mnogim požrtvovalnim markacistom, ki opravljajo res težaško delo.

Ljudje od nekdaj hodijo, ne le po ravnem, pač pa tudi po strmejših terenih in visokih gorah. Včasih ni bilo markiranih poti, kot jih poznamo danes, zdaj pa so in večina je urejenih. Več tisoči kilometrov markiranih poti pripeljejo planince na mnoge vrhove, do koč in jezer in še marsikam, kjer je lepo in kjer najdemo košček tako želene gorske narave. Brez markacij bi te kotičke videlo precej manj obiskovalcev.

Markirane poti so v kopni sezoni običajno prehodne brez težav, zobe pa pokažejo v snegu, pa tudi zgodaj spomladi. Ko sem lanskega junija po kopnem sestopal po Tominškovi poti, sem pri prečenju grape naletel na trd sneg. Če ne bi imel s seboj 30-metrske vrvi, plezalnega pasu in nekaj opreme, bi se moral vračati. Predlani junija sem moral obrniti na markirani poti do ferate 50 v Karnijskih Alpah, pa je bilo toplo in bil sem na južni strani! A takrat nisem imel s sabo toliko tehnične opreme, pa še čevlje neprimerne za sneg. Sem se pa predlani zelo razveselil markacij v gosti megli na južnem pobočju Planjave. S sinom sva plezala v jugovzhodni steni, on je »skočil« na vrh Planjave, sam pa sem se z vso tehnično opremo in vrvjo vzpenjal po strmih travah, kjer sem se zaradi goste megle težko orientiral. Vedel sem, da planjavske zelenice preči markirana pot, a kako do nje in kje presneto je? Po mučnem vzpenjanju s težkim tovorom na hrbtu je trajalo celo večnost, da sem se prve markacije res razveselil. Torej, markacija pomeni tudi - veselje.

Preberite še:
Mreža urejenih poti je nujna v sedeči digitalni dobi
Markacija je kot mična gospodična, ki ji slediš
»Markacije so nekakšen angel varuh mojih potepov«