NOVICE  

PD Tolmin: Že sam pristanek na letališču v La Pazu je bil za nekatere člane odprave osebni višinski rekord, saj se letališče nahaja na višini 4000 m nad morjem. Zato smo si vzeli čas in se v La Pazu dva dni prilagajali na višino. Tretji dan smo naredili prvi aklimatizacijski vzpon. Po nezahtevnem, zložnem kolovozu smo se povzpeli do koče na opuščenem smučišču Chacaltaya. Dosegli smo višino 5100 m.

Kot prvo izhodišče za nekoliko večje izzive smo si izbrali bazni kamp pri laguni Chair Khota, ki je obdan z vršaci gorske skupine Condoriri. Ta bazni kamp slovi kot en najlepših v Cordilleri. Glede na to, da nismo bili še dobro aklimatizirani, si je večina za začetek izbrala lažje ture. Marko K. in Andrej sta se povzpela na 5300 visoki Pico Austria. Maja, Dejan, Manca in Miranda smo za prvi vzpon izbrali razgledni vrh Cerro Mirador. Obe gori sta bili kopni in lahko dostopni. Marka G. in Sandrota je - s svojo črno granitno glavo in snežnim podstavkom - premamila Aguja Negra. Vendar za začetek je bil vrh »previsok«. Uspelo se jima je povzpeti na sedlo pod vršno glavo - do podobne višine kot ostalim na sosednjih vrhovih.


Najbolj obiskana gora v skupini Condoriri je Pequeño Alpamayo. Že njegovo ime »Mali Alpamayo« pove, da spominja na Alpamayo v Peruju, ki velja za eno najlepših gora na svetu. Seveda je Mali Alpamayo prepričal tudi nas. Že naslednji dan se nas je pet povzpelo na njegovo teme. Maja, Dejan in Miranda po normalnem pristopu v smeri JZ grebena, Marko G. in Sandro pa sta ubrala direktno linijo na vrh. Manca se je ustavila na Tariji - predvrhu Malega Alpamaya. Marko K. in Andrej pa sta si za prvi vzpon izbrala manj oblegan sosednji vrh Huallomen.
To je bil naš prvi teden bivanja na višini, zato so nas ti - sicer ne preveč zahtevni vzponi - dokaj utrudili. Odločili smo se, da si vzamemo dan počitka. Tisti, ki smo imeli nekoliko več težav z višino, smo počitek vzeli zares in dan preživeli v bazi in njeni okolici, ostali pa niso imeli obstanka. Marko G. je šel preverit snežne razmere na vstop Slovenske smeri na gori Condoriri. Maja, Dejan, Sandro, Andrej in Manca so se povzpeli na enega od obeh - že omenjenih - kopnih gora nad taborom. Vsi pa smo si dodobra »napolnili baterije«.

Proti koncu dne nam je pogled pričel uhajati proti elegantni vršni glavi Condoririja. Nahrbtniki so se pričeli polniti tudi s plezalno opremo. Mraz in misli na prihajajoči naporen dan so nas hitro pregnali v tople spalne vreče. Vendar sanje o vrhu Condoririja je čez noč prekrila snežna odeja. Že sredi noči smo vstajali in otresali šotore, da je vanje lahko pritekel svež zrak. Odeja ni bila zelo debela oz. visoka, vendar dovolj, da so stene in vrh za ta dan postali nedosegljivo daleč. Večina se je že tja v pozni dopoldan odpravila na bližnje vrhove. Le oba Marka in Andrej so, sicer z nekaj urnim zamikom, vstopili v Slovensko smer v Condoririju. Slabe razmere in nepredelan sneg so jih zaustavile že kmalu po prvam raztežaju. Po vrvi so se spustili nazaj pod steno. S tem se je zaključil prvi teden »osvajanja« Cordillerskih vršacev. Za naslednji dan smo imeli naročene osle za prenos opreme v dolino. Tako je sledilo le še pospravljanje tabora in odhod v dolino.

Ker tudi za naslednje dni vremenska napoved ni bila najboljša, smo se odločili, da si ogledamo cesto smrti. S kolesi smo se spustili z nadmorske višine 4700 m  v bolivijsko junglo, globoko v dolini. Spust se je zaključil 1200 nad morjem. Divja okolica nas je navdušila, pa tudi vročina je prijala po enem tednu bivanja v visokih gorah.
Na povratku izpod Condoririjev so si fantje ogledovali res lepo, 1000 metrov visoko, zahodno steno Huayne Potosi. Predvsem zaradi njene bližine in ravno prave višine, smo si Huayno izbrali kot naslednji cilj. Že naslednji dan smo šotore postavili v višinskem kampu na višini ca. 5400 m, v smeri normalnega pristopa oz. pod vzhodno steno. Fantje so nameravali najprej poizkusiti v nižji, 300 m visoki, vzhodni steni Huayne, vendar naslednji dan smo se - zaradi močnega mraza - vsi znašli v smeri normalnega pristopa. Vzpon na Huayno, seveda, če nimamo težav z višino, ni težak. Večinoma se lahko hodi s palicami, le vesina nad taborom in vršni greben se postavita pokonci - do naklonine dobrih 50o. Vrh Huayne smo dosegli vsi, razen Mance, ki se je zaradi slabega počutja obrnila že na dostopu v višinski tabor. Vzpon na Huayno je vsem, razen Andreju, pomenil osebni višinski rekord.


Po tem vzponu smo se zaradi različnih želja razdelili v dve skupini. Oba Marka, Andrej, Sandro in Manca so se odločili, da se vrnejo pod Condoririje, ker je tam največja izbira plezalnih smeri. Maja, Dejan in Miranda, pa smo si želeli povzpeti na najvišji vrh Bolivije - 6549 metrov visoko Sajamo.
V naslednjih dneh so fantje in Manca preplezali kar nekaj lepih smeri in se povzpeli na šest vrhov. Oba Marka in Sandro so se uspeli povzpeti na Condoriri, ki smo ga prvi teden vsi z občudovanjem opazovali. Nanj so se povzpeli v lepi direktni liniji - po smeri Directisima. Andrej se je dal zapeljati Malemu Alpamayu. Marko G. se je sam po grebenu povzpel na Aguja Negro. Povzpeli so se še na Piramido Blanca, Ilusion in Ala Izquirdo. Res lepo število vzponov v tako kratekem času.

Maja, Dejan in Miranda smo se kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi - veter naj bi pihal do hitrosti 100 km/h - odpeljali pod vulkan Sajama. Napovedi ustrezno smo bazni kamp našli prazen. Naslednje dve noči smo poslušali bučanje vetra na gori, pa tudi v baznem taboru nam je veter krepko stresal šotor. Dva dni pred načrtovanim povratkom v La Paz, se je veter toliko umiril, da smo lahko poizkusili z vzponom na vrh. Krenili smo do višinskega tabora na višini 5700 m.n.m. Glede na to, da smo bili že dobro aklimatizirani, nam teh 1000 višinskih metrov vzpona ni delal več težav. Res pa je, da smo najtežje dele opreme - šotor in nekaj višinske hrane - prepustili nosaču. Želeli smo si prihraniti moči za vrh, ki ga je še vedno oblival dokaj močan veter. Še pred svitom smo pričeli z jutranjim obredom - pripravo hrane in oblačenjem, ki na teh višinah kar traja. Ko je že kazalo, da se vse obrača nam v prid, se je zgodil zaplet. Pri obuvanju se je Dejanu zlomila dereza. Razočaranje je bilo veliko. Ker je Maja vedela, kako zelo si Dejan želi doseči vrh Sajame, mu je prepustila svoje dereze. Ni bilo lahko pustiti Maje same v višinskem taboru, vendar druge rešitve ni bilo.

Pobočje nad višinskim taborom je bilo pokrito z ne preveč visokimi, a ostrimi penitentesi. Vsak po svoje sva se prebijala skozi ta labirint. Sledil je strmejši odstavek, naklonine dobrih 50o, ki je vodil na greben. Ker je bil sneg trd in so cepini dobro prijamali, se nisva varovala. Dobrih 100 metrov dolg greben se je naslanjal na pobočje, ki se je v enakomerni, zmerni naklonini dvigalo do vrha. Višina je spet naredila svoje. Vzpon se nama je zdel neskooončno dolg. Na vrhu sva ugotovila, da sva zanj porabila le slabe 4 ure. Zaradi mraza in vetra, ki je konstantno pihal s hitrostjo cca. 50 do 60 km/h, se na vrhu nisva dolgo ustavila. Na hitro sva naredila par slik in nato z olajšanjem zastavila korak proti dolini.
Pravo zadovoljstvo nad doseženimi vrhovi je prišlo za nami šele kasneje ...