NOVICE  

Začetek 2. svetovne vojne je preprečil intenzivno delovanje tukajšnjih društev, po priključitvi Primorske, po letu 1947, pa se je društvena dejavnost ponovno obudila, predvsem pa pohodništvo. In davnega leta 1952 je bil v Sežani Ustanovni zbor PLANINSKEGA DRUŠTVA SEŽANA. Iz zapisnika je razvidno, da je bil namen društva predvsem ta, da se ljubitelji gora razvedrijo ob krasotah hribov, gozdov in potokov, brez medsebojne tekmovalnosti in brez doseganja rekordov ...

V programu so na petkovi slovesnosti med drugim sodelovali Oktet Zven iz Črnuč, kvintet trobil Glasbene šole Sežana, Planinska skupina Nahrbtnik iz Vrtca v Sežani, Orffova skupina iz OŠ  dr. Bogomirja Magajne v Divači, in Dramska sekcija TKŠD Urbanščica iz Vrem; vse zbrane pa so nagovorili govorniki predsednica PD Sežana Vanda Femc, predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik in župan Občine Sežana Davorin Terčon.

Pridruževalo se nam je vse več Kraševk in Kraševcev, ter planincev iz drugih krajev, ki so želeli v naši družbi odkrivati čare gorskega sveta. Vse več je bilo takih, ki so želeli pomagati pri razvoju našega društva. Takih, ki so radi ponudili svojo roko, znanje in izkušnje zato, da je tudi na območju med Trsteljem, Vremščico, Slavnikom in Kokoško planinska organizacija našla svoje mesto. 

Vsaka planinska pot je nadvse raznolika. Tudi naša ni nič drugačna. Da bi pokrili čim večji spekter gorniških dejavnosti, smo, zahvaljujoč mnogim, ki so znali in želeli del svojega prostega časa nameniti tej lepi dejavnosti, ustanovili različne društvene odseke. Vodniški, markacijski, mladinski, alpinistični in odsek za varstvo gorske narave so in še oblikujejo ter usmerjajo naše delo, skrbijo za to, da društvo v svojem okolju pušča viden pečat in privablja nove člane....sopotnike na naši poti. 

V šestdesetih letih, kolikor že traja naš vzpon, smo ljubitelje gora popeljali na neštete pohode in planinske ture, organizirali mnoga družabna srečanja - najbolj znano je tisto vsakoletno na Vremščici, ki se ga z veseljem udeležujejo predvsem naši najmlajši člani, označili in uredili dolge kilometre planinskih poti, obnovili nekdanjo obmejno stražnico na Kokoši in v njej odprli našo planinsko kočo. Našteti prav vse, kar nam je v šestdesetih letih uspelo, je skoraj nemogoče, tako kot bi bilo zelo težko zahvaliti se vsakemu posamezniku, ki je k temu pripomogel. To niti ni naš namen. Društvo je lahko močno in uspešno le kot celota. Celota, ki s tradicijo samo zori in se krepi.

Ja, po navadi se vzpon na gorski turi po nekaj urah konča. Sledi zaslužen počitek ob prostranih razgledih in vrnitev v dolino. Mi nocoj praznujemo in počivamo. A ne na lovorikah. Skupaj zremo proti novim ciljem in si postavljamo vedno nove izzive. Bi si morda lahko zategnili vezalke na gojzarjih in previdno sestopili? Morda. A ne bomo. Prezgodaj je še za to. Gremo kar naprej navzgor. Našega vzpona še ni konec.