NOVICE
četrtek, 30. januar 2014, ob 0. uri, ogledov: 12458 Zakon o ohranjanju narave - Izjava predsednika PZS| Splošno | Narava | Poti | Turno kolesarstvo | | | Komisija za varstvo gorske narave | Komisija za planinske poti | Komisija za turno kolesarstvo | | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Spoštovani, objavljamo izjavo predsednika PZS Bojana Rotovnika ob osnutku Zakona o spremembah Zakona o ohranjanju narave, ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje RS dalo v javno razpravo v petek, 24. januarja 2014: | V
PZS smo presenečeni nad predlogom dopolnitev Zakona o ohranjanju narave, saj se
zavzemamo, da mora zakonodaja ločiti med vožnjami v naravnem okolju z motornimi
vozili od voženj s kolesi, saj je vpliv voženj z motornimi vozili na naravo
bistveno bolj škodljiv. Zato podpiramo zelo stroge omejitve in visoke kazni
glede voženj z motornimi vozili v naravnem okolju. Za vožnje s kolesi podpiramo
blažje oblike omejitev in se zavzemamo, da se za vožnje s kolesi odprejo tudi
vse nekategorizirane ceste ter gozdne in poljske prometnice, torej vse
površine, ki so že v osnovi grajene za vožnjo z vozili.
Planinske
poti, ki ne potekajo po prometnicah, se lahko odprejo tudi za vožnjo s kolesi,
če takšna planinska pot izpolnjuje sprejeta strokovna merila in če se s tem
strinja skrbnik poti, ki mora izvesti predpisani postopek ter takšno pot
primerno označiti. V planinski organizaciji smo v letu 2013 odprli prvo
planinsko pot tudi za uporabo s kolesi, za leto 2014 pa pripravljamo odprtje
novih tovrstnih poti. Ti postopki potekajo bistveno hitreje tam, kjer pri
ureditvi in vzdrževanju teh poti aktivno sodelujejo tudi kolesarji. Na
tovrstnih poteh velja načelo, da ima pešec absolutno prednost.
V
PZS pa nasprotujemo vsem vožnjam, tudi s kolesi, po brezpotjih, po planinskih
poteh nad gozdno mejo oz. visokogorju (razen po obstoječih prometnicah), po
planinskih poteh čez barja in mokrišča ter po sipkem-nestabilnem terenu, po
planinskih poteh, ki so obremenjene z množičnim pohodništvom, po planinskih
poteh z vgrajenimi kovinskimi in lesenimi varovali ter v zavarovanih območjih,
razen na poteh, posebej namenjenih kolesarjem. Zaradi tega tudi ne podpiramo
splošne odprave prepovedi voženj v naravnem okolju za kolesarje, ampak se
zavzemamo, da so vožnje s kolesi v naravnem okolju možne samo po površinah,
kjer je to izrecno dovoljeno.
Ob
tem pa se zavzemamo, da bi država zakonsko uredila tudi pogoje za vzpostavitev
namenskih športnih poligonov za gorske kolesarje in različna motorna vozila,
saj menimo, da bi se v primeru zadostnega števila tovrstnih poligonov bistveno
zmanjšala obremenitev naravnega okolja.
Predsednik PZS
Bojan Rotovnik
------------------------------------------------------------------
Povezana novica:
Zakon o ohranjanju narave - javna razprava;
poziv in stališča PZS >>> |
 Komentarji
| |
|
Gregor Križman, petek, 31. januar 2014, ob 15.08 uri
Cenjeni g. Rotovnik,
sicer dvomim, da boste brali moj komentar, pa vendar...
Veseli me, da ste presnečeni nad ne-ločevanjem med motornimi vozili in kolesarji. Tudi jaz sem. Pa vendar, Vaše stališče ne kaže tega. Kot gorskega kolesarja me namreč zanima, kako bi se vi, kot gorniki (planinci) počutili, če bi vam prepovedali hojo povsod, razen po 1.5 m širokih večnamenskih poteh? Kolesarji za svojo dejavnost namreč ne potrebujemo "avtoceste". Ali pa vam izrecno prepovedali hojo v gore, razen izjemoma na Triglav? Mar res povročamo tako nepopravljivo škodo?
Lahko bi izhajali iz stališča, da je kolesarjenje dovoljeno povsod, seveda z izjemami ki ste jih navedli (kot je vožnja v zaščitenih območjih, kot je naprimer TNP) Tam bi se lahko odločali, katere poti so primerne za kolesarje in katere ne. (Če imate seveda za to pooblastila) Ne pa v osnovi prepovedati vožnje povsod, potem pa odpirati poti, če bodo le-te ustrezale kolesarjenju. Kdo bo odločal o tem in kdo bo skrbel za njihovo vzdrževanje? PZS? In nenazadnje, kdo bo to financiral? PZS?
Izjavili ste, da nasprotujete sem vožnjam, tudi s kolesi, po brezpotjih, po planinskih poteh nad gozdno mejo oz. visokogorju (razen po obstoječih prometnicah), po planinskih poteh čez barja in mokrišča ter po sipkem-nestabilnem terenu, po planinskih poteh, ki so obremenjene z množičnim pohodništvom, po planinskih poteh z vgrajenimi kovinskimi in lesenimi varovali ter v zavarovanih območjih, razen na poteh, posebej namenjenih kolesarjem.
Mar to pomeni, da vožnji pod gozdno mejo ne nasprotujete? In ali ne nasprotujete temu, da se lahko vozimo po pešpoteh, ki niso definirane kot planinske? Kolesarji smo namreč precej redko videna vrsta nad gozdno mejo, prav tako pa se radi izognemo obljudenim potem. Da o lesenih in kovinskih varovalih niti ne izgubljam besed.
Športne poligone za kolesarje v Sloveniji že imamo, vendar je kolesarjev, ki zahajajo v "rezervate" manj kot odstotek. Velika večina se raje odpravi na najbližji hrib (ne v gore, da se razumemo).
Strinjam se, da je potrebno zadeve urediti, vendar ne na tak Drakonski način.
Lep pozdrav!
|
|
Janez Praček, četrtek, 30. januar 2014, ob 17.43 uri
Spoštovani g. Rotovnik
Veseli me, da ste se v svojem odzivu na predlog dopolnitev Zakona o ohranjanju narave, odzvali in se jasno zavzeli za različno obravnavo kolesarjev in motornih vozil. Ker predvidevam, da ima vaše mnenje pri snovalcih zakona veliko težo, bi vas rad opozoril na težavo, ki se skriva trenutnem pristopu.
Vaš komentar se nanaša predvsem na visokogorje in tam se zdi trenutna ureditev ustrezna. Težava se pojavi, tam kjer je gorsko kolesarjenje najbolj razširjeno, to je v naravi v bližini krajev na podeželju. Tam se mladina (beri najstniki) vozijo po lokalnih stezicah ali v soglasju z lastniki uredijo mini kolesarske poligone. Ti večinoma fantje nimajo sredstev, da bi redno obiskovali kolesarske parke, niti njihova, običajno cenejša, kolesa niso primerna za visokogorske ture. Tem fantom, bo z novim zakonom strogo prepovedana vsakdanja rekreacija, preprečene delovne akcije, ko se z dvema lopatama in samokolnico odpravijo narediti manjšo skakalnico... Ti fantje ne uničujejo naravnega okolja, njihov vpliv je viden v malenkost razriti kozji stezici, in kakšnem kupu zemlje, ki v treh letih izgine. Verjetno vam je jasno, da ti "otroci" nimajo ne znanja niti sredstev, da bi take potke legalno odprli. Roko na srce te potke za to niti niso primerne.
Pristop splošne prepovedi, razen če ni izrecno dovoljeno, te fante postavi v položaj prestopnikov, namesto, da bi bili zadovoljni, da se, ob epidemiji debelosti med mladino, še kdo ukvarja s športom.
To je le eden, po mojem mnenju najočitnejši, razlog za spremembo pristopa, tako da bo kolesarjenje dovoljeno, razen tam kjer ni izrecno prepovedano. Kar se pa tiče kolesarjenja po uveljavljenih in močno obljudenih pešpoteh, pa ne bi smelo biti pretežko teh poti za kolesarje zapreti.
Upam da sem bil dovolj jasen, da ste razumeli težavo. Upam, da nam tudi z vašo pomočjo uspe priti do neke življenjske rešitve primerne letu 2014.
Lep pozdrav, Janez Praček (oče in gorski kolesar)
|
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih