NOVICE  

Kot običajno se je izlet začel z obilico veselja ob snidenju prijateljev, čeprav smo potovanje začeli sredi noči, saj nas je čakala dolga vožnja do bližine Tirenskega morja, kjer smo krenili v notranjost dežele in proti izhodišču, koči Alpino Val Serenaia na višini 1100 m. Tu se začne regionalni park Alpi Apuane, kamor smo vstopili z velikimi pričakovanji. 

Bilo je vse prej kot dolgočasno. Dveurna pešpot nas je vodila skozi gost bukov gozd do koče, tik nad strmim meliščem, s presenetljivim imenom Rifugio orto di dona (1500 m). Tu nas je že pričakovala živahna oskrbnica, športnica in prava gornica, zakladnica informacij in zanimivosti. Koča z obsežnim dvoriščem in plezališčem leži na področju nekdanjega kamnoloma. Po namestitvi se je večini prilegel počitek in ležanje ob božanju zadnjih sončnih žarkov. Uživali smo ob pogledu na cilj naslednjega dne, ki se ni zdel prav daleč, saj bo treba premagati manj kot 500 višinskih metrov. Nekateri pa niso imeli miru in so se podali na sedlo Passo delle Pecore in celo na nekatere bližnje vrhove, s katerih so občudovali prelepe poglede na morje in mnoge kamnolome marmorja, ki pa pobočjem žal zadajajo globoke rane. Apuanske Alpe so namreč bogat vir t.i. kararskega marmorja (ime po Carrari, mestu pod verigo Apuanskih Alp) poznanega po vsem svetu, saj služi kot material za mnoga kiparska dela kiparjev že od rimskih časov pa do današnjih dni. 

Naslednji dan smo se prebudili v prekrasno sončno jutro brez oblačka in radostno stopili na gozdno stezo, ki je bila vse prej kot enostavna, saj so zemeljska preoblikovanja ustvarila izjemno pester relief teh gora. Vsem je postalo jasno zakaj dobre tri ure hoje za višinsko razliko slabih 500 m. Po slikoviti poti smo prišli do prvega sedla, od tu pa je sledilo polurno spuščanje strmo navzdol po sicer pisanem cvetočem travniku (botanikom je zaigralo srce). Kasneje je seveda pot vodila spet navzgor, nato pa še zahtevno prečenje celotnega pobočja tik pred vrhom, dvig na sedlo in za tem grizenje kolen po koluarju do grebena, kjer nas je čakala še deset minutna hoja do vrha. A trud je bil poplačan s čarobnim razgledom na Tirensko morje, na mesti La Specia in Carrara ter na neštete druge vrhove in jezera. Srečni in veseli smo se  vrnili v kočo, nekateri so skočili še do najbližjega kamnoloma ter na še kakšen bolj ali manj zahteven vrh. Drugi smo se zadovoljili s fotografiranjem enkratne narave in bogatega cvetja, večina pa je uživala zaslužen počitek pred kočo in uživala ob pogledu na osvojeno goro, ki se zdi z ležalnika tako blizu. Zvečer veselju kar ni bilo konca.

In zjutraj slovo od izjemne ekipe v koči, skupni posnetek in še ura hoda ob kamnolomih. Spremljal nas je prelep občutek doseženih uspehov, druženja in pričakovanja vožnje z barčičo po Tirenskem morju in z okusnimi ribami za kosilo. A iz zadnjega ni bilo nič, avtobus se je ustavil že po nekaj kilometrih v vse prej kot živahni vasi. A sreča nas ni povsem zapustila. Med udeleženci so bili pravi mojstri za popravilo tudi zapletenih okvar in po sedmih urah smo lahko srečno nadaljevali pot proti domu, navdušeni nad prebivalci, ki so nam pomagali iz zagate. Tudi sicer se udeleženci nismo prepustili malodušju, ampak smo ustvarili enkratno pozitivno vzdušje, pomalicali, pojedli ogromno »angurio« in upali na uspeh popravila. Vse se je dobro izteklo, še isti večer smo bili doma, bogatejši za nova doživetja.