NOVICE  

Sobota, 23. 03. 2013

Pomlad je končno potrkala na vrata in pregnala zimo, snega je bilo namreč zares dovolj, čeprav so ga vremenoslovci še vedno napovedovali. Na prvi spomladanski izlet se je prijavilo kar 25 otrok, največ iz OŠ Sava Kladnika Sevnica, pridružili pa so se jim tudi učenci podružnične OŠ Studenec.

Mentorja planinskega krožka Janko Sotošek in Tanja Žnidaršič sta bila odziva še posebej vesela, ravno tako tudi članica MO PD Lisca Sevnica Nastja Prijatelj, ki je poskrbela za nakup vozovnic in članarino za tekoče leto. Glede na številčnost nam je seveda pripadal skupinski popust pri nabavi vozovnic.

Za spremembo je bil naše prevozno sredstvo vlak (in to Euro City), ki nas je iz sevniške železniške postaje ob 8.39 peljal do Poljčan. Tako otroci kot odrasli smo bili navdušeni nad tem, da smo imeli praktično ves vagon zase, saj smo se lahko udobno namestili.

Pot nas je najprej vodila do Zgornjih Poljčan, kjer so nas že začeli božati prvi sončni žarki. Starejši udeleženci so pridno pazili na mlajše, naš najmlajši udeleženec je imel komaj 4 leta. Bolj ko smo se vzpenjali, topleje nam je bilo. Tu in tam se je komu oglasil lačni želodček, a smo se strinjali, da bomo pomalicali, ko prispemo do koče. Vrh Boča smo imeli ves čas na vidiku, oddajnika in razglednega stolpa pač ni bilo moč prezreti.

V koči smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika in se ogreli s toplim čajem. Mentor Janko je za najmlajše pripravil igro z žolno, s pomočjo katere iščejo zasute v plazovih. No, odločil se je, da bodo otroci raje iskali čokolado. Verjemite, da so jo zelo hitro odkrili. Najbolj pogumni in najmanj utrujeni smo se medtem podali do vrha. Izbrali smo pot čez Balunjačo, ki se je zmerno vzpenjala. Prečili smo pobočje Boča in prišli do skalnih pečin, kjer nas je čakala »zajla«. Prehod ni bil težaven, paziti smo morali le na morebitno padajoče kamenje. Ob vznožju pečin smo lahko opazili nekaj manjših votlin, kamor bi se lahko zatekli v primeru slabega vremena. Kmalu smo naleteli na ogarajo, ki je varovala vojaško območje, nedaleč stran pa se je že videl 20m visok razgledni stolp. Prav vsi smo se povzpeli do vrha in občudovali prekrasen razgled. Tisti, ki so ostali pri koči, so bili videti kot mravljice.

Sestop ni bil težak, naš najmlajši udeleženec nas je pravočasno pripeljal do železniške postaje Poljčane, od koder smo se zopet z vlakom podali proti domu. Prijetno utrujeni smo se ob 17.17 vrnili v Sevnico. Vmes ni manjkalo niti prestopanje z vlaka v Zidanem Mostu, kar je bilo za nekatere tudi posebno doživetje. Ob slovesu smo si rekli le še nasvidenje na naslednjem izletu in se z lepimi vtisi razpršili proti domu.