V tem mesecu, v aprilu 2015,
je v Chamonixu Chris Bonington prejel Zlati cepin za življenjsko delo. Kar
nekaj svetovno znanih alpinistov so že tako nagradili, zdi se pa, da si ga on
še posebej zasluži. Težko je najti človeka, ki bi v eni osebi združeval
vrhunskega alpinista in stratega britanskega himalajizma. Ta je že sam po sebi
najpomembnejši, saj ni nihče tako vztrajno oblegal najvišjih gorstev sveta, kot
prav Angleži. Če je kaj različnega na svetu, sta to angleški in slovenski alpinizem.
Angleški je bil prav preslikava širjenja njihovega državnega imperija še v
gore. Osvajali so Himalajo, ko smo mi komaj odkrivali Alpe.
Spomnim se začudenega
novinarja, ko mu je Bonington kot svoj največji dosežek označil organizacijo in
vodenje prvega vzpona po jugozahodni steni Everesta leta 1975. Pa južna stena
Anapurne pet let prej, sploh prva preplezana velika himalajska stena? In
njegovi osebni vzponi, vrsta vrhunskih? Čangabang, recimo? Že, vendar je bil
Everest najmanj toliko zmaga organizacije in logistike, kot samega alpinizma.
Ob tem sem se zamislil, kako malo vemo o Angležih, pa tudi o sebi.Polemika o angleškem fair
playu
Znani so njihovi poskusi na Everestu v dvajsetih in
tridesetih letih prejšnjega stoletja, dosežene višine in smrti, manj pa
organizacija pristopa in samih odprav, na primer iz Indije skozi Sikim v Tibet,
ko so morali obkrožiti še celo
pogorje, da so sploh lahko začeli! Brali smo junaške zgodbe naskakovalcev, ne
pa njihove podlage. Prevedli smo knjigo Švicarjev Vzponi v Everestu, ne pa Johna Hunta Uspeh na Everestu (1953), ki sem jo bral v srbohrvaščini med
služenjem vojske v Kalinoviku leta 1959. Malo pusto branje za tista moja
najbolj zagnana plezalska leta, a realno se je dobro pokazala vsa
organizacijska piramida od vrhovnega odbora ali komiteja do izdelave opreme,
financerjev in transporta do prvega vzpona na najvišji vrh sveta. Uspeh dveh je
bil uspeh odprave in celotne organizacije, obenem pa še darilo kraljici Elizabeti
II. ob njenem kronanju.
Za Chrisa Boningtona sem
prvič slišal leta 1961. Poleti sta se francoska naveza Pierra Mazeauda in
italijanska Walterja Bonattija hkrati in rivalsko lotili še nepreplezanega
stebra Freney na južni strani Mont Blanca, sredi stene doživeli vremensko
katastrofo in pri večdnevnem begu iz stene izgubili skoraj polovico plezalcev.
Slovenski poročevalec (zdaj Delo) je celostranski članek opremil s slikami,
skicami in križci, in tik preden ga je oče dobil v roke, sem stran iztrgal. Le
dva dni pozneje smo namreč kamniški alpinisti prvič odhajali v Francijo, pa
nisem hotel, da bi nas starši ovirali. Značilno, da nas dogodek ni prav nič
prestrašil; tak je bil pač »herojski« alpinizem tistega časa. Nekaj pozneje, a
še isto poletje, so steno uspešno preplezali Angleži. Užaljeni Francozi, saj je
šlo za nacionalne cilje, so vodji naveze Boningtonu očitali, da so do vznožja
stene prileteli s helikopterjem ali da so si z njim vsaj pomagali. Razvnela se
je polemika o angleškem fair playu
(že zaradi Alp sem držal s Francozi), a zmagovalec ima vedno prav. Res pa v
poznejših letih nihče ni toliko letal pod stene in se pustil pobirati z vrhov
sten ter se obenem snemati za TV kot prav francoski alpinisti. Tudi sicer so se
mi zamerili, ker nihče ni tako nemarno in namerno pačil slovenskih imen kot
prav Francozi; naša imena so prvi povsem pravilno pisali Američani.
Devet let pozneje, leta
1970, je Boningtonova odprava prvič preplezala Anapurno z juga, sploh prvo
veliko himalajsko steno. Napisal je knjigo o tem, a je Slovenci nismo prevedli.
Posebno razlago bi si zaslužili trije naši neuspešni poskusi v isti steni;
prišli bi do razlike v značajih. Potem so Francozi preplezali jugozahodni raz
Makaluja. Tod se pojavimo tudi Slovenci, 1972. leta s poskusom in 1975. s
popolnim uspehom odprave Aleša Kunaverja po južni steni Makaluja. Poskus je
zapustil knjigo, uspešna odprava 1975. je ni napisala. Za južno steno Anapurne
kot prelomnico v pojmovanju, kaj je v Himalaji preplezljivo, je postal glavni
cilj svetovnega alpinizma jugozahodna stena Everesta. Po dveh japonskih
poskusih, po mednarodnem in evropskem (pri obeh je prevladalo rivalstvo) in
enem angleškem se je 1972. stene lotila Boningtonova odprava. Enako kot naša na
Makaluju brez popolnega uspeha in enako s knjigo o poskusu. Jeseni 1975, le kak
teden pred Kunaverjevimi Jugoslovani na Makaluju, so Boningtonovi Angleži steno
Everesta uspešno preplezali. Tudi o tem je Bonington s sodelavci napisal
knjigo, Makalu pa je žal ostal brez nje.
Učbenik, izvedba in scenarij
Učenje iz naših napak in uspešne taktike Angležev
Njegovo knjigo Everest the Hard Way sem na povratku z
izvidnice Everest ´78 kupil v Delhiju na Connaught Place. V času, ko sva z
Alešem Kunaverjem še vedno drug drugemu odrivala neizbežno vodstvo odprave
Everest ´79, sem se poglobil vanjo in videl, da se najmanj toliko kot plezanju
posveča organizaciji, logistiki, materialu, posebno šotorom, ter oblikovanju
ekipe. Postala je moj učbenik. Torej učenje iz naših napak in uspešne taktike
Angležev.
»Ločil bom peno od valov«,
je napisal Feri Lainšček. Boningtonu je bilo lažje. BBC je organiziral
vzporedno snemalno ekipo, skoraj odpravo, s posebnim sirdarjem in šerpami.
Sledili so odpravi in jo snemali, kolikor visoko so mogli. Mi smo dobili šest
spremljevalcev za poročanje, snemanje in umetniško upodabljanje. Po
večstopenjskem izboru je ekipo alpinistov skrbelo, ali bo delež slave enako
razdeljen na vse, saj »mi tvegamo tudi poraz in celo življenje, oni pa ne.« Na
ne prav prijetnem sestanku smo to razčistili, potegnili črto med njimi in
ekipo, tako da se je ta počutila res kot elita, odgovorna za uspeh ali neuspeh.
Fizično je bila meja vznožje stene Lho La, razen za snemalca, ki je priplezal
vse do 7300 m. Ta občutek izbranosti je močno utrdil solidarnost moštva,
dodatno pa še zavest, da je ta vzpon naša edina možnost. Angleži, narod mnogih
bitk, zmag in porazov, so si lahko privoščili poskuse do končnega uspeha, na
nas pa je evforično visela vsa Jugoslavija, alpinistično neizobražena, a
pretirano samozavestna, s popolnim zaupanjem v zmago. Zdaj ali nikoli, s ščitom
ali na njem. In to je prevevalo moštvo ves čas odprave. Nikoli več ni bilo tako
složnega moštva, a tudi nikoli več ni bilo to tako potrebno; resnično smo
postali » bratje v orožju«. To traja še danes!Predstavljam štiri knjige o
Everestu: Boningtonovo, svojo, Marijana Krišlja Lotosov cvet kot neuresničeni scenarij, in Walta Unswortha Everest, popolno in objektivno zgodovino
vseh osvajanj Everesta z imeni vseh, ki so se kdaj dotaknili njegovih pobočij
do leta 2000. Naš delež nam je lahko v ponos, res pa takih knjig ne beremo.
Ljubše so nam pustolovske, »partizanske« zgodbe posameznih herojev.Različna velikost, različna kultura, različna zgodovina
Hkrati z Zlatim cepinom
Chrisu Boningtonu za življenjsko delo so dobili Zlati cepin za dosedanje
dosežke tudi Slovenci Marko Prezelj (on že tretjič), Luka Lindič in Aleš Česen.
Prav Marko in Chris lahko drug drugega trepljata po ramenih s posebnim
razlogom. Dolgo časa je bil eden najlepših izzivov svetovnega alpinizma
neosvojeni lepotec drznih oblik, sedemtisočak Menlungtse. Chris Bonington si ga
je očitno zaželel kot krono, tokrat na alpski način. Lotili so se ga z zahoda,
kjer se vzpne proti vrhu kot Potala, prava trdnjava gladkih skal, ki se
izvijejo iz oklepa steklenega ledu. Od tam šele bi prečili na glavni vzhodni
vrh. Dve obleganji sta bili premalo za gladko obzidje. Po angleških neuspehih
sta naravnost na glavni vrh leta 1992 priplezala Marko Prezelj in Andrej
Štremfelj, z malo več tveganja, zato pa gladko v stilu »prišla, videla, zmagala«.
Če kaj, ti vzponi simbolizirajo razliko med angleškim in slovenskim alpinizmom
in sploh med dojemanjem sveta dveh narodov, zato sta tudi oba Zlata cepina
popolnoma zaslužena, čeprav vsak na svoj način.Če sem se nekoč spraševal,
ali bi Slovencem Albion,
če bi se naselili na njem, enako kot Angležem, pomenil neomejen vstop v vse
smeri sveta ali pa bi se na njem počutili kot jetniki Alcatraza, se mi zdaj to
vprašanje zdi odveč. Različna velikost, različna kultura, različna zgodovina,
različno iskanje svojega mesta v svetu! In če Chris Bonington simbolizira
piramido angleškega alpinizma, potem Marko Prezelj vrh slovenskega »Eifflovega
stolpa«.
Stolp je manj zgodovinski,
bolj krhek, vendar pa kdaj pa kdaj požene iz njega konica, višja od piramide.
Nič manj ni biti Slovenec kot Anglež, le drugače. Bodimo ponosni na to.Tone Škarja
Najstarejše znano ime otoka
Velika Britanija.
|