sreda, 27. maj 2020
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
08.05.2020 23:07
Zlatko Drnovšek
Vsi komentarji

NOVICE  

sreda, 29. april 2015, ob 14. uri, ogledov: 2103

Angleži in mi - različno iskanje svojega mesta v svetu

Alpinizem | 
Komisija za alpinizem | Planinski vestnik | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Angleški tipični duh: razumsko obvladan empirizem. Slovenski: lirični realizem. (Edvard Kocbek, 1933)
V tem mesecu, v aprilu 2015, je v Chamonixu Chris Bonington prejel Zlati cepin za življenjsko delo. Kar nekaj svetovno znanih alpinistov so že tako nagradili, zdi se pa, da si ga on še posebej zasluži. Težko je najti človeka, ki bi v eni osebi združeval vrhunskega alpinista in stratega britanskega himalajizma. Ta je že sam po sebi najpomembnejši, saj ni nihče tako vztrajno oblegal najvišjih gorstev sveta, kot prav Angleži. Če je kaj različnega na svetu, sta to angleški in slovenski alpinizem. Angleški je bil prav preslikava širjenja njihovega državnega imperija še v gore. Osvajali so Himalajo, ko smo mi komaj odkrivali Alpe. 
Spomnim se začudenega novinarja, ko mu je Bonington kot svoj največji dosežek označil organizacijo in vodenje prvega vzpona po jugozahodni steni Everesta leta 1975. Pa južna stena Anapurne pet let prej, sploh prva preplezana velika himalajska stena? In njegovi osebni vzponi, vrsta vrhunskih? Čangabang, recimo? Že, vendar je bil Everest najmanj toliko zmaga organizacije in logistike, kot samega alpinizma. Ob tem sem se zamislil, kako malo vemo o Angležih, pa tudi o sebi.

Polemika o angleškem fair playu

Znani so njihovi poskusi na Everestu v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, dosežene višine in smrti, manj pa organizacija pristopa in samih odprav, na primer iz Indije skozi Sikim v Tibet, ko so morali obkrožiti še celo pogorje, da so sploh lahko začeli! Brali smo junaške zgodbe naskakovalcev, ne pa njihove podlage. Prevedli smo knjigo Švicarjev Vzponi v Everestu, ne pa Johna Hunta Uspeh na Everestu (1953), ki sem jo bral v srbohrvaščini med služenjem vojske v Kalinoviku leta 1959. Malo pusto branje za tista moja najbolj zagnana plezalska leta, a realno se je dobro pokazala vsa organizacijska piramida od vrhovnega odbora ali komiteja do izdelave opreme, financerjev in transporta do prvega vzpona na najvišji vrh sveta. Uspeh dveh je bil uspeh odprave in celotne organizacije, obenem pa še darilo kraljici Elizabeti II. ob njenem kronanju. Za Chrisa Boningtona sem prvič slišal leta 1961. Poleti sta se francoska naveza Pierra Mazeauda in italijanska Walterja Bonattija hkrati in rivalsko lotili še nepreplezanega stebra Freney na južni strani Mont Blanca, sredi stene doživeli vremensko katastrofo in pri večdnevnem begu iz stene izgubili skoraj polovico plezalcev. Slovenski poročevalec (zdaj Delo) je celostranski članek opremil s slikami, skicami in križci, in tik preden ga je oče dobil v roke, sem stran iztrgal. Le dva dni pozneje smo namreč kamniški alpinisti prvič odhajali v Francijo, pa nisem hotel, da bi nas starši ovirali. Značilno, da nas dogodek ni prav nič prestrašil; tak je bil pač »herojski« alpinizem tistega časa. Nekaj pozneje, a še isto poletje, so steno uspešno preplezali Angleži. Užaljeni Francozi, saj je šlo za nacionalne cilje, so vodji naveze Boningtonu očitali, da so do vznožja stene prileteli s helikopterjem ali da so si z njim vsaj pomagali. Razvnela se je polemika o angleškem fair playu (že zaradi Alp sem držal s Francozi), a zmagovalec ima vedno prav. Res pa v poznejših letih nihče ni toliko letal pod stene in se pustil pobirati z vrhov sten ter se obenem snemati za TV kot prav francoski alpinisti. Tudi sicer so se mi zamerili, ker nihče ni tako nemarno in namerno pačil slovenskih imen kot prav Francozi; naša imena so prvi povsem pravilno pisali Američani. Devet let pozneje, leta 1970, je Boningtonova odprava prvič preplezala Anapurno z juga, sploh prvo veliko himalajsko steno. Napisal je knjigo o tem, a je Slovenci nismo prevedli. Posebno razlago bi si zaslužili trije naši neuspešni poskusi v isti steni; prišli bi do razlike v značajih. Potem so Francozi preplezali jugozahodni raz Makaluja. Tod se pojavimo tudi Slovenci, 1972. leta s poskusom in 1975. s popolnim uspehom odprave Aleša Kunaverja po južni steni Makaluja. Poskus je zapustil knjigo, uspešna odprava 1975. je ni napisala. Za južno steno Anapurne kot prelomnico v pojmovanju, kaj je v Himalaji preplezljivo, je postal glavni cilj svetovnega alpinizma jugozahodna stena Everesta. Po dveh japonskih poskusih, po mednarodnem in evropskem (pri obeh je prevladalo rivalstvo) in enem angleškem se je 1972. stene lotila Boningtonova odprava. Enako kot naša na Makaluju brez popolnega uspeha in enako s knjigo o poskusu. Jeseni 1975, le kak teden pred Kunaverjevimi Jugoslovani na Makaluju, so Boningtonovi Angleži steno Everesta uspešno preplezali. Tudi o tem je Bonington s sodelavci napisal knjigo, Makalu pa je žal ostal brez nje.

Everest_The_hard_way Everest_Skarja Lotosov_cvet_Kriselj
Učbenik, izvedba in scenarij

Učenje iz naših napak in uspešne taktike Angležev

Njegovo knjigo Everest the Hard Way sem na povratku z izvidnice Everest ´78 kupil v Delhiju na Connaught Place. V času, ko sva z Alešem Kunaverjem še vedno drug drugemu odrivala neizbežno vodstvo odprave Everest ´79, sem se poglobil vanjo in videl, da se najmanj toliko kot plezanju posveča organizaciji, logistiki, materialu, posebno šotorom, ter oblikovanju ekipe. Postala je moj učbenik. Torej učenje iz naših napak in uspešne taktike Angležev. »Ločil bom peno od valov«, je napisal Feri Lainšček. Boningtonu je bilo lažje. BBC je organiziral vzporedno snemalno ekipo, skoraj odpravo, s posebnim sirdarjem in šerpami. Sledili so odpravi in jo snemali, kolikor visoko so mogli. Mi smo dobili šest spremljevalcev za poročanje, snemanje in umetniško upodabljanje. Po večstopenjskem izboru je ekipo alpinistov skrbelo, ali bo delež slave enako razdeljen na vse, saj »mi tvegamo tudi poraz in celo življenje, oni pa ne.« Na ne prav prijetnem sestanku smo to razčistili, potegnili črto med njimi in ekipo, tako da se je ta počutila res kot elita, odgovorna za uspeh ali neuspeh. Fizično je bila meja vznožje stene Lho La, razen za snemalca, ki je priplezal vse do 7300 m. Ta občutek izbranosti je močno utrdil solidarnost moštva, dodatno pa še zavest, da je ta vzpon naša edina možnost. Angleži, narod mnogih bitk, zmag in porazov, so si lahko privoščili poskuse do končnega uspeha, na nas pa je evforično visela vsa Jugoslavija, alpinistično neizobražena, a pretirano samozavestna, s popolnim zaupanjem v zmago. Zdaj ali nikoli, s ščitom ali na njem. In to je prevevalo moštvo ves čas odprave. Nikoli več ni bilo tako složnega moštva, a tudi nikoli več ni bilo to tako potrebno; resnično smo postali » bratje v orožju«. To traja še danes!

Predstavljam štiri knjige o Everestu: Boningtonovo, svojo, Marijana Krišlja Lotosov cvet kot neuresničeni scenarij, in Walta Unswortha Everest, popolno in objektivno zgodovino vseh osvajanj Everesta z imeni vseh, ki so se kdaj dotaknili njegovih pobočij do leta 2000. Naš delež nam je lahko v ponos, res pa takih knjig ne beremo. Ljubše so nam pustolovske, »partizanske« zgodbe posameznih herojev.

Različna velikost, različna kultura, različna zgodovina

Hkrati z Zlatim cepinom Chrisu Boningtonu za življenjsko delo so dobili Zlati cepin za dosedanje dosežke tudi Slovenci Marko Prezelj (on že tretjič), Luka Lindič in Aleš Česen. Prav Marko in Chris lahko drug drugega trepljata po ramenih s posebnim razlogom. Dolgo časa je bil eden najlepših izzivov svetovnega alpinizma neosvojeni lepotec drznih oblik, sedemtisočak Menlungtse. Chris Bonington si ga je očitno zaželel kot krono, tokrat na alpski način. Lotili so se ga z zahoda, kjer se vzpne proti vrhu kot Potala, prava trdnjava gladkih skal, ki se izvijejo iz oklepa steklenega ledu. Od tam šele bi prečili na glavni vzhodni vrh. Dve obleganji sta bili premalo za gladko obzidje. Po angleških neuspehih sta naravnost na glavni vrh leta 1992 priplezala Marko Prezelj in Andrej Štremfelj, z malo več tveganja, zato pa gladko v stilu »prišla, videla, zmagala«. Če kaj, ti vzponi simbolizirajo razliko med angleškim in slovenskim alpinizmom in sploh med dojemanjem sveta dveh narodov, zato sta tudi oba Zlata cepina popolnoma zaslužena, čeprav vsak na svoj način.

Če sem se nekoč spraševal, ali bi Slovencem Albion, če bi se naselili na njem, enako kot Angležem, pomenil neomejen vstop v vse smeri sveta ali pa bi se na njem počutili kot jetniki Alcatraza, se mi zdaj to vprašanje zdi odveč. Različna velikost, različna kultura, različna zgodovina, različno iskanje svojega mesta v svetu! In če Chris Bonington simbolizira piramido angleškega alpinizma, potem Marko Prezelj vrh slovenskega »Eifflovega stolpa«. Stolp je manj zgodovinski, bolj krhek, vendar pa kdaj pa kdaj požene iz njega konica, višja od piramide. Nič manj ni biti Slovenec kot Anglež, le drugače. Bodimo ponosni na to.

Tone Škarja
 
Najstarejše znano ime otoka Velika Britanija. 

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2020
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih