sreda, 25. november 2020
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

četrtek, 12. november 2020, ob 21. uri, ogledov: 478

100 let pogodbe, ki je Sočo, Kras, Istro in del Notranjske odrezala od slovenske zemlje

Planinska kultura | 
Objavil(a): Matej Ogorevc
Rapalska pogodba, podpisana 12. novembra 1920 v italijanskem obmorskem letovišču Rapallo, je zarezala v dobršen del slovenskega in hrvaškega etničnega ozemlja. Slovenci smo tako izgubili skoraj četrtino ozemlja, vključujoč celotno Soško dolino, Kras, Gorico, Istro in dobršen del Notranjske. Uradno rapalska meja izgine šele leta 1947, v tem času pa so prebivalci omenjenega območja doživeli nešteto gorja in tragedij. Ob meji sta v 27 letih zrasla obsežna sistema utrjenih vojaških položajev – Alpski zid na italijanski in Rupnikova linija na jugoslovanski strani.

Leto 1920 je za slovenski narod pomembno leto, žal polno velikih izgub. 13. julija so italijanski nacionalisti in fašisti požgali Narodni dom v Trstu, 10. oktobra smo na plebiscitu izgubili del Koroške, 20. novembra pa že omenjeno Soško dolino, Kras, Gorico, Istro in dobršen del Notranjske. Z nekaj odstopanji je meja sledila razvodnici med Jadranskim in Črnim morjem do Reke in se po morju nadaljevala tako, da so Kraljevini Italiji pripadli še otoki Cres, Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Slednje kot nekakšna enklava, obdana s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. kasneje Kraljevino Jugoslavijo.

jalovec
Rapalska meja je tekla tudi preko vrha Jalovca. Mejnik je bil posebnež, saj so namesto betonskega obklesali in označili kar naravno skalo. Posnetek je nastal leta 1939, na njem pa sta poleg avtorja Stanka Štublarja na levi, še dve znani planinski osebnosti. V sredini Josip Wester, desno Janko Mlakar. Arhiv Planinskega vestnika

Res zgolj italijanska ozemeljska požrešnost?
V letošnji majski številki Planinskega vestnika, posvečena je namreč prav stoletnici podpisa rapalske pogodbe, je Dušan Škodic, priznan planinski avtor in zgodovinski navdušenec zapisal: »Danes razlagati, da je bila rapalska meja posledica italijanske požrešnosti do našega ozemlja, bi bilo zelo krivično. Vedeti moramo, da je zahodna meja Avstro-Ogrske monarhije pred prvo svetovno vojno segala vse do Palmanove. Zato je skupaj s Trstom, Gorico ter večjimi mesti v Istri in Kvarnerju veliko italijanskega prebivalstva živelo izven svojih državnih meja. Vse osamosvojitvene zahteve Italijanov, živečih v Avstro-Ogrski, je monarhija krotila z omejevanjem pravic in prepovedjo združevanja. Enako je bilo v gorah, italijanskim planincem v mejah monarhije ni bilo dovoljeno postaviti lastne planinske koče. Upor je naraščal in iredentisti so postajali vedno nasilnejši v svojih dejanjih. V italijanskih časopisih so odmevale hude obsodbe, ki so doletele glavne iredentiste pred avstrijskimi sodišči. Ljudje so v njih videli svoje nacionalne junake. Takšno stanje je bilo ob izbruhu vojne leta 1914 odlična podlaga za pripravo načrta, po katerem so sile trojne antante dosegle odprtje nove fronte, ki je zmanjšala pritisk na zahodnem in vzhodnem bojišču. Zaveznikom je bilo namreč jasno, kaj si želi Italija. To in še več so ji z lahkoto ponudili na pladnju. Ponujali niso ničesar svojega ... Tako so Italiji s tajnim Londonskim sporazumom obljubili tudi ozemlja, ki sploh niso bila poseljena z italijanskim prebivalstvom. Šlo je za mrhovinarsko barantanje z ozemljem Avstro-Ogrske monarhije, katerega del so bile tudi naše dežele Koroška, Kranjska in Primorje. Italija je za to, da bi zadovoljila velike apetite politikov in generalov v Rimu, plačala visoko ceno. Okoli 600.000 mož je izgubilo življenja na skoraj 600 km dolgem italijanskem bojišču, ki je obsegalo tirolsko (več kot 450 km) in soško fronto (dobrih 90 km).«
Želje po osvoboditvi izpod tujega jarma Italijanom tako res ne gre zameriti, a kot se je pogosto dogajalo, in se marsikje še vedno, je bila potreba, tudi sla po maščevanju močnejša od želje po mirnem sobivanju.

Meja razdeli narod in pokrajino
Po določitvi meje ni bil razdeljen le slovenski, južneje tudi hrvaški narod. Z gradnjo obrambnih sistemov, italijanskega Alpskega zidu in jugoslovanske Rupnikove linije, je bila rana več kot opazna tudi v naravi. Zgrajene so bile številne vojaške ceste in poti ter tovorne žičnice za oskrbovanje vojašnic in kasarn. V visokogorju Julijskih Alp poznamo ceste predvsem pod imenom mulatjere. Z jim so že v starejših obdobjih poimenovali Izraz nadelane poti, primerne za tovorjenje z mulami in drugo vprežno živino. Marsikatera cesta (ne mulatjera) je po padcu rapalske meje prevzela služenje za potrebe civilnega prebivalstva (ceste na Mangartsko sedlo, Trnovski gozd, Hrušica, Javorniki, Snežnik idr.). Mulatjere, teh je bilo zgrajenih res veliko (tudi na ostankih in trasah mulatjer iz časov I. sv. vojne) pa so začele dobro služiti predvsem obiskovalcem gora kot urejena in zložna pot skozi strma, celo prepadna območja (mulatjere na Kriške pode, Luknjo, Dolič, Prehodavce, proti Krnskemu jezeru idr.). Še vedno pa jih je precej ostalo pozabljenih in prepuščenih zobu časa.

Poleg komunikacijskih objektov, so kot gobe po dežju rasle ali bile obnovljene in izdatno razširjene velike dolinske vojašnice (Bohinjska Bela, Na Logu, Tolmin, Bovec, Idrija, Postojna, Ilirska Bistrica, Vipava idr.), pa tudi manjše gorske (vojašnica Vittoria Emanuela pod Triglavom, sicer dolga leta narobe poimenovana kot Morbegna, pa vojašnice pod Zadniškim Ozebnikom, Za Lepočami, na Slatniku, Črni prsti, Planini Razor, Medvedjem Brdu, Velikem Javornik idr.). Med njimi in okoli njih pa ogromno število zaklonišč, utrdb, mitraljeških gnezd, stražarnic, topniških položajev, cestnih zapor in ostalih preprek ter objektov. Kot je običajno sta obe strani skrbeli tudi za nemotene poglede med temi objekti. Če zdaj večino omenjenega najdemo v gozdovih, seveda z izjemo visokogorskih položajev, pa je bil teren med letoma 1920 in 1947 precej bolj neporaščen.

zadnjiski_ozebnik_foto_dusan_skodicNajvečja izmed treh zgradb vojašnice Zadnjiški Ozebnik. Foto: Dušan Škodič

Gorniški turizem med svetovnima vojnama ...
Italijani so želeli povečati obisk novo pridobljenih gora, zato so, tudi z državno pomočjo, vzpodbujali gradnjo novih planinskih turističnih objektov. Zgrajenih je bilo več kot in zavetišč, predvsem v Julijskih Alpah, nekaj pa tudi na priljubljenih primorskih izletniških točkah. Pri gradnji je pomagala tudi vojska.

Tako so v Julijskih Alpah prevzeli več že zgrajenih koč (Mangartsko sedlo, Vršič, itd.) in zgradili več novih - pod Špičkom (pogosto je zmotno prepričanje, da je bil objekt zgrajen za vojaške namene), v dolini Možnice, v Zadnjici, na Kriških podih, na Doliču, na Planini Razor in na Krnu. Predvsem zadnje je še posebej zanimivo, saj primarno ni bilo zgrajeno kot planinsko zavetišče, temveč kot spominski objekt v spomin alpincu Albertu Picu, vodji uspešnega napada na Krn v povojih soških bojev (v napadu je bil sicer bil ubit). Zanimivo branje o tem najdete v Planinskem vestniku (št. 7, 2012).
Kot rečeno, so italijanski ljubitelji gora nekaj planinskih postojank postavili tudi v nealpskem svetu. Eno na Nanosu in kar dve na snežniških pobočjih.

Sicer pa so oblasti t.i. turistovsko prehajanje meje omogočile šele po devetih letih. Sporazum je bil sicer podpisan že po petih letih, a so gorniki morali na dejansko turistično prehajanje meje počakati še na ratifikacijo sporazuma. Ta je bila opravljena šele po štirih letih od podpisa! Pa vseeno vseh težav s tem ni bilo konec. Turistično prehajanje je bilo namreč dovoljeno le med Pečjo (Tromejo) in Poreznom, saj je visokogorski svet omogočal lažji nadzor nad prehajanjem meje.
Sicer pa je planinec moral imeti pri sebi Specialno obmejno karto, nekakšno prepustnico, ki jo je za leto dni izdalo ali Slovensko planinsko društvo ali Turistovski klub Skala. S prepustnico se je bilo vseeno potrebno ob prehodu meje javiti mejnim organom, enako tudi ob vračanju nazaj v Jugoslavijo. Za povrh vsega je bilo zadrževanje na italijanski strani omejeno na največ štiri dni.

Renato_TimeusItalijanska CAI se je takoj po zasedbi lotila spodbujanja planinstva v gorah zasedenih Julujskih Alp. V to je sodilo tudi preimenovanje obstoječih avstrijskih in slovenskih koč. Na posnetku skupina, ki je leta 1922 nesla označevalne table za avstrijsko kočo na Mangartskem sedlu, ki je med vojnama postala rifugio Giuseppe Sillani. Foto: Renato Timeus, arhiv Societa Alpina delle Giulie

... in po njima.
Planinski zanesenjaki so že zelo kmalu po priključitvi okupiranih ozemelj matični domovini smotrno ugotovili, da velja dobro zgrajeno infrastrukturo izkoristiti in obrniti sebi v prid. Poleg tega so tudi tako sporočali, da je italijanski škorenj na slovenskih tleh poražen. Nekaj planinskih koč so v upravljanje prevzela slovenska planinska društva, nekaj pa jih je, zaradi takšnih ali drugačni razlogov tudi propadlo (Kriški podi, Dolič). V kasnejših letih se je ohranjenim planinskim objektom pridružilo še nekaj drugih, ki so sprva služili vojaškim ali obmejnim namenom:  Bivak pod LuknjoKoča pri SaviciKoča pri izviru Soče,  Dom Dr. Klementa Juga v Lepeni, Gomiščkovo zavetišče na Krnu, Bivak na prevalu Globoko, Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti, Koča na Poreznu, Koča Draga Karolina na Velikem Snežniku.

Najbolj žalostna pa je zgodba o zdaj še propadli/porušeni vojašnici Vittoria Emanuela pod Glavo za Planjo pod Triglavom. Objekt z vsemi predispozicijami za udobno in primerno veliko planinsko kočo na zahodni rami našega očaka, je žal pokončala človeška neumnost. Najprej zaradi politike, nato še zaradi sebičnosti. Tudi o (pro)padu mogočne stavbe piše Škodič v Planinskem vestniku (št. 10/2014): » ... pri nas pa očitno raje ravnamo po načelu Ludvika XIV., ki je nekoč izjavil: »Za menoj potop.« Skrajno sebične besede enega človeka, ki so mu bili pomembni le lastni interesi, ne pa, kaj bo ostalo prihodnjim rodovom. Tako je tudi Lojz tam pod Triglavom vzel stvari v svoje roke, ker je hotel svoj mir. In po več letih trdega dela ga zdaj res ima.«

Triglavska_voja_nica_Viktorja_Emanuela_IIIVojašnici Vittoria Emanuela pod Glavo za Planjo pod Triglavom leta 1964. Foto: Andrej Vidmar

Na potep ob Rapalski meji
Rapalska meja ostaja upravičeno zapisana v slovenski zgodovini kot krivična. Vseeno pa moramo na zgodovino gledati s primerno distanco in skozi oči sodobnega evropskega človeka. Ob mirnem in prijateljskem sobivanju sosednjih narodov je potrebno izkoristiti danosti trenutnega časa in prostora.

Med njih sodi tudi raziskovanje naravnih, kulturnih in zgodovinskih posebnosti. Slednje boste lahko ob nekdanji rapalski meji kmalu raziskovali tudi z novim planinskim vodnikom neutrudnega Dušana Škodiča. Pričakujete ga lahko v prvem četrtletju leta 2021.

Iz grozot in razdvajanj, ki jih je za seboj prinesla Rapalska pogodba pa se moramo (na)učiti in predvsem ne pozabiti. Ali kakor pravi znani rek »Ne stori drugemu tega, česar nočeš, da drugi storijo tebi«.

Matej Ogorevc


Viri:

  • Planinski vestnik št. 7-8, 2014
  • Planinski vestnik št. 5, 2020
  • Planinski vestnik št. 7, 2012
  • www.rapalskameja.si

Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2020
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih