četrtek, 21. januar 2021
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 
 Prijava / registracija  Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

Forum
Zadnji komentarji
Vsi komentarji

NOVICE  

četrtek, 26. november 2020, ob 10.40 uri, ogledov: 353

S knjigo v gore (27) Griči: Poletni Porezen

Društva | Planinska kultura | Splošno | S knjigo v gore | 
Odbor za založništvo in informiranje | 
Objavil(a): Barbara Gradič Oset
Rafael Terpin je med skritimi kotički vipavskih, tolminskih in škofjeloških vrhov srkal pripovedi zadnjih prebivalcev, spremljal klecanje starih domačij in vse zbral v zgodbah, ki so poklon svetu, življenju in krajini, ki izginjajo ter ostajajo le še na njegovem papirju.
Poletni Porezen    >>> spletna knjižnica S knjigo v gore

*
******************

Na Škofju v bližini preže sem prvič začutil, da sem zabredel v nenavaden poletni dan. V škrpetih mi je žmikalo, srajca je bila že davno mokra. Čez raztegnjeni vrh so se vlačile bele in dokončno mokre megle. Porezna še videl nisem, pa prav zaradi njega sem hotel čez Škofje! Lep del poti je bil za mano, a kaj me je še čakalo! Kot kakšen zagnan in pretegnjen Dario Cortese sem se odločil za hud načrt. Začel sem pri Maruškovcu ob Idrijci. Dvignil sem se skozi Plužnje, Lazec in po prastari poti nad Zaklancem na Veharše v Cerkljanskem Vrhu. Od tam je do Nove Oslice in celo do Sovodnja strašno blizu. A mene je neslo čez Kladje, pod Ratovžem na Vrhulce in z Vrhulc kar po senožeti na Škofje. Tam sem dokončno namočil škarpete, prej je namreč dva dni scalo.

Šele tam za prežo, ko sem že skoraj zapuščal Škofje, so se bele megle nekako unesle in se potegnile vsaka v svojo grapo. Pogledi prek hrbtov so se naenkrat izčistili, barve so od bolj daljnega sončka zažmohtale. Čez nebo so se pasasto razporedile temno vijoličaste štrene, med njimi je opletalo nekaj oranžnega in prav zgoraj je, začudeno nad vsem spodnjim, zazelenelo nekaj turkiznega neba. Pod nogami se mi je živo zeleno širil poravnan in znova s travo posejan travnik, ob gozdnem robu je bilo nekaj starega in nepokošenega, spredaj, na dnu plitve dolinice, pa je bilo do gozda nekaj nekoristnega, a prelepega sveta. Leskovi šopi, brinovi grmi, tu in tam smrečice, vmes nakazani pušeljci svečnika in mnoga drobna obrobja zrele visoke oranžne trave. Kot prstan na prstu, sem pomislil. Kos nekoristnega sveta je neverjetno polepšal videno.

Zaoral sem v mokroto. Od tod do Novin ni bilo nič pokošenega. Novine so spančkale. Pod hišo sem pokimal bližnjemu kužnemu znamenju. Pot čez Mravljev grič na Robidensko Brdo mi je od nekdaj draga. Prijazna je, razgledna in tudi senčna. In prav nič ni huda. Lagodno prestavljaš kleklje, si žvižgaš in zijaš za gobami, ki jih tako ali tako drugi poberejo. Ženska, ki je prisopla iz grmovja, je bila prav to - gobarka. A viš! sem jo spoštoval.
Na Robidenskem Brdu sem srečno pocukal pivce, seglo mi je prav do srca.

Potem, spomnim se, da je odzvonilo poldne, sem jo korajžno ubral proti Črnemu vrhu. Po tistih peščenjakovih holmčkih nad Robidnico ni kakšnega pretiranega veselja. Vse je bilo mokro, se spominjam, od povsod je curljalo. Iz rajde sem smuknil še na vrh Slugove doline in od tam po grebenu (to pa je steza, kot se spodobi!) na Črni vrh.
Vmes se je pošteno zjasnilo, oblaki so se potaknili po obrobjih, sonce je zasmodilo kožo. Vsaka senčica je postala zlata vredna. Na vrhu sem najprej trčil ob gromozanski bajer. Okoli njega je bilo na kupe stvari, ki jih pozimi gotovo skrije sneg in nekako niso opazne. Potem sem pririnil pod žice in do tistih visokih, po smučišču zasejanih trav. Vse skupaj me je pošteno zmedlo. Skušal sem se zbrati: kje so Novaki in kje je Davča? Drži se bolj proti Davči, sem si povedal. In je šlo skozi visoke trave. Dvakrat me je prehitro nagnilo na novaško stran in sem moral popravljati.

Nekoliko niže sem pod seboj prepoznal cesto, ki se s cerkljanske strani spelje proti Železnikom. No, zdaj smo pa rešeni Črnega vrha, sem si prijazno razložil. Kar takoj sem sedel k malici. Na cesti mi je kmalu ustavil avto s Štajerskega. Oče je peljal hčerko na Porezen in ga je zanimalo, do kod se da z avtom. »Če se vam ga ne zdi škoda, do lovske koče!« Imeli smo isto pot, pa sta me vzela k sebi. Takoj sem bil ves meden. Kar precej trde poti sta mi prihranila. Pred mano so bile le še Medrce in zadnji greben do vrha Porezna. Lotil sem se ga zlagoma, ura me ni priganjala. Popoldne se je prav počasi iztekalo. Doline so utihnile, barve gozdov, grap in starih senožeti so si prišle naproti, v nebesih so prižgali vse luči. Oblaki so postali silno pestri po barvi, svetlobi in obliki, ko da prihajajo vsak iz svojega zakotja in nimajo svetu pod seboj povedati ničesar skupnega. Vse prevečkrat sem postaval na grebenu, resda sem sapo lovil, a sem tudi zijal okoli sebe. Do vrha sem dvakrat skiciral, obakrat tja proti Blegošu. Zemeljski del podobe je treba trdno povezati, sem si pravil, vsi grebeni in vrhovi se morajo zložno vrstiti. Nobenega prepira, prosim. A nebesa so bila druga pesem. Na nebu je bil vsevprek nametan kup svetlob, ki niso bile iz enega koša. Del neba je bil gladek v nežni podeževni turkizni barvi, del je bil svetlo oranžno zapreden, nad njim je bil zataknjen v mirovanje ostanek stare nevihte, nekaj zelenih in modrih srag je bilo potegnjenih od Starega do Bevkovega vrha. Dva bližnja zaobljena oblačka sta oranžno bodla v prostor, eden izmed njiju se je sprehajal celo pod Blegoševim vrhom. In nazadnje, daleč na levi, nekje nad Loko, se je vlekla lahkotna preproga bele megle.

Hja!
Na vrhu sem bil sam. Kar brž sem se lotil dela. Utrujenost me je minila, temne baške globine so zaplavale skozme, vrhovi so mi v hipu prepihali staro, zaplankano pamet. Odneslo me je: le komu so drseli pasteli skozi skicirko? Kdo je srkal vase divje presvetljene megle, nabrane okoli Kojce? Kdo je sedel na trinožniku in mu je bilo pri srcu dobro?
21_ZAB_4516Bevkovvrh_R_Zabukovec_Terpin_2018
Izpod Bevkovega vrha, 1992; platno, akril, 80 x 70 cm, 2012 je delo Rafaela Terpina

Davške grape so temnele, po grebenih se je bliskalo od krepkih luči, iz grap so se splašeno dvigali natrgani kosmi vse bolj belih oblačkov, pehali so se sem in tja, se lepili drug k drugemu, temneli, se nalezli zamolklo toplih vijoličastih barv, potem pa so jih vetrovi odplaknili daleč stran in tam so se zaokroževali in rdečili. Pod noč, sem videl pozneje, jih je dobila oranžna.

Hitel sem, norel sem. Nagel moram biti, sem si dopovedoval. Drugače bo veter vse postoril. Drugačnosti so me obletavale, iz grap se je v nebo natekala vse bolj polna čistina, lezla je tudi vame, strgala mi je skozi srce in me delala čednega. Ves sem bil zdrav in cel in nov. Najbrž se zdaj bleščim kot tiste bele krpe, k luči tekoče, sem si pravil.

Ostalo je le še nebo. Ljuba pokrajina se je naphala s sencami, hlad je udaril kar počez, le v belih kosmih zbrana poletna vlaga ni in ni nehala potovati k soncu. Dan se je sprevračal v večer, noč je bila blizu. Bližnji grebeni so zašli v rdečo temo, še bližnja zelena pobočja so se navzela nečesa zelo toplega. Tema se mi je izpod nog zalezla dol do Bače, do Idrijce. A nebo je živelo dalje. V rumenem, v rdečem in v oranžnem. Vleklo me je vase. Kar potegnilo me bo, sem si mislil. Razdajal sem se lučem tam blizu Krna. Razpuščen med plastmi raztelešenih svetov sem izginjal v večer. Trpko lepo mi je bilo. Odpisal sem vse rože, drevesa, grape in vode, glasove, ljudi, obraze, vse se je zatolklo v gorko temo. Le mene je za kratek hip odneslo tja proti zahodu.

V koči sem bil edini gost. Spal sem kot angelček. Jutro je bilo zelo drugačno kot prejšnjega dne: tiho, slovesno, bleščeče, umito, z jasnim nebom, ki mu je bilo težko določiti barvo. Vse videno se je odmikalo v poletne modrine. Vse grebene, močno občutene, se je dalo prešteti in poimenovati.
In nad Zapoško, pa nad Cerknico in Idrijco je valovilo morje bleščeče megle. Tam, vrh prazničnega Porezna, sem se nadihal širine in rovtarske pokrajine, ki ji od domačnosti ni videti konca ne kraja. Z najzvestejšimi glasovi utelešena mi je zapela duša.

*****************
Poletni Porezen je iz knjige Griči Rafaela Terpina (Planinska založba PZS, 2020).

Terpin_Gri_i_ovitek_resize_cel_ovitek

Rafael Terpin, slikar, je knjigo Griči opremil z lastnimi slikami, kar delo pomembno poživlja. Zbrana besedila so na Rafkovih poteh privrela z njegove duše. Slikajo nam krajino, občutke, cvetje, hiše in ljudi, ki so, in ki jih več ni. Zanos, s katerim svoja doživljanja podaja, je nalezljiv, njegove izbrane besede pa navdihujoče in božajoče.

Z izjemnim občutkom za videno in s smislom za arhitekturne sestavine Rafael gričem, med katerimi je rasel med griči, ne bi mogel zapeti lepše hvalnice, ki je - žal - hkrati tudi rekviem. Izginjajoča dediščina se ima pravnjemu zahvaliti za spoštljivo slovo.

*************
Povezane novice:
Smeh, griči, pravljice in vodniki so letošnja knjižna bera
Čutil sem, da moram naslikati kmečke domove in se jim pokloniti
Knjižni sejem ponuja ugodno planinsko literaturo


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2021
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Išči med

Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
ZADNJE NOVICE
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih